Prostranstva molka. Um.
Zadrhtijo gmote kamnitih rok.
Na previsu skalnega grebena visi gluha ura.
Na koncu svetla točka nad temo
žrelo velikega Titana.
Ločijo jo vrata z bakrovim tolkalom.
In lino v obliki budnega stražarjevega očesa.
Molk izrisuje novo podobo.
Utrujeni od udarcev glasov so bili utišani.
Vesolje govori molče.
Potiho v številnih jezikih.
Univerzum porok neizrekljivega.

Nič ne more zatajiti.
Zna se izraziti v svojem jeziku.
Človeku posodi svoj glas.
Svoje telo.
Vesolje ostaja zaklenjena celota.
Razklene se le v projekciji realnosti
svojega širjenja v brezkončne razdalje.
Pozna tramontano, maestral in vihar.
Vetrove, ki prihajajo z morja
in se ustavijo na skalnem obrežju
zadržanega diha v krvavem metežu
sončnega zatona.
Fizika je izostrila robove,
poskrbela za razlet snovi
in ponovno sestavo planetarnega sistema.
Vse se vrača in vzpostavlja v stanje rojstva
in življenja v brezčasju.
Vesolje ima svoj večni ljubezenski ples
in modri dirigentov kazalec v roki.

www.tatjana-malec.si