Ko se mi bo nekoč uspelo dvigniti,
Nad hrupom in vse splošno zmešnjavo,
Previsoko, da bi lahko uvidel,
Kakšne misli se rodijo.
V daljavi slišim,
Ujete duše, ki mi govorijo.
Ne oziram se nazaj,
Vse svoje spomine,
Srečne in nesrečne,
Sem v solze pretopil.
Nekega dne se bom vrnil,
In tam, kjer sveča gori,
Bom na zemljo dlan položil,
Spet bom s teboj,
Kot nekoč, vsaj še eno noč.
Včasih sem bil del te nižine,
Navajen na ta rezki zrak,
V teh prostranih kotlinah,
Se napajal, te neskončne tišine.
Ta gruda zemlje me nikoli ni zapustila,
Brez opozorila se je zarezala v kosti,
Kot bi zapisala najokrutnejše spomine,
Ko samo pomislim, me ponovno zaskeli,
V meni čutiti je bridkosti otroških dni,
Neskončen hlad, ki ne govori.
Sedaj so razposajeni oblaki,
Nad prostranimi hribi,
Moj dom,
Sanjavo gledam v daljavo,
In vem, da se bova srečala nekoč,
Najini duši bosta preplavili dolino,
In v srcih bova,
Za vedno povezana,
Kot eno.
Ko se mi bo nekoč uspelo dvigniti,
