Iz ječe svojega prsnega koša
so prihajali k tebi iskalci duha.
Bili so kakor saje požara.
ki so ga prižgali demoni.
Ob bučanju razburkanega morja
so se ganljive podobe dvigovale
iz silne globine dna
in se vzpenjale na visoke čeri.
Slišati je bilo krike: Na pomoč!
Vsem si ponudil svojo roko,
jim drobil verige, obvezoval rane.
Vsak razpoložljivi košček kože
so ti sneli s telesa, da bi ti segli v dušo.
Iz tvoje svetle dlani so sprejemali duhovne darove.
Vodil si jih kot Mojzes svoje ljudstvo skozi puščavo,
medtem ko je tebe presevala bolezen
in te jemala v kraljestvo samote.
Na valovih Univerzuma si ustvarjal
človeka drugih razsežnosti
in izgoreval v plamenih svojega telesa.
Ko si klecal pod bolečino
in se z očmi obračal v nebo,
je vrelec tvojih moči usihal
in duhovni blesk je zasijal,
ko se je življenje spreminjalo
v tanke niti svetlobnega utrinka zvezde.
In biserna školjka neba je zaprla
svojo lupino do ponovnega rojstva.
Zazrti v lesk Rimske ceste
prijatelji čakamo na tvojo vrnitev.
Dotlej v miru počivaj!
Oproščam se ti,
če te kdaj nisem razumela.

www.tatjana-malec.si