Življenje je svoj lastni učitelj,
ki se samo razloži in ti pokaže
rebra svojega skeleta.
To duhovno energijsko bitje,
odeto v množico barv v energijskem obroču
je pekel utopičnih strasti in želja.
Realizem sedanjosti in utopija prihodnosti
omogočata zaznavanja.
Človek je prevelik, da bi ga učili.
Resentiment za preteklostjo
sebe iznajde in določi znamenja časa.

V sebi odkrije prihajajoče,
ki spregovori z abecedo dneva.
Red se obnavlja ob krizah sveta.
Človeka ne moreš položiti v Prokrustrovo
posteljo in mu odsekati nog,
naj se prepusti svojemu lastnemu kompasu.
Pomembno je, koliko človeka je v šoli življenja.
Abstrakcija svobode zunaj sistema krepi duha.
V njej nisi nikoli sam brez iluzij in resnice.
Človeku vlada svetovna volja do moči.
Svoboda kaže tudi možnost njene izgube.
Svobodi lahko tudi poči srce.
Že čutim njen dih zasopli.
Vsakdo je njen otrok in obraz časa.
Oko se je oprlo na hojo spomina.
Vsak konec je celota povezana z začetkom.
Pred tabo je bilo in za tabo bo še življenje.
V strugo si utira tok deroča reka,
ki je nihče ne more ustaviti,
šumi govorico svoje sončne zgodbe.

www.tatjana-malec.si