Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20220918220239336

Soča torek, 20. september 2022 @ 10:02 CEST Uporabnik: Tatjana Malec O, Soča najljubši dragulj narave, pojoča mladenka v smaragdno zeleni obleki, davno potopljena nevesta ženskih oblik in miline, s tenom ros zelenkastega loga pomladnih trav. Iz zasneženih gora prihajaš bučno in drviš v naročje kot zasanjana in dopadljiva izvoljenka, iz kristalov ledu ustvarjena, z lučjo prežeta karma planinske čistosti. Kako draga si mi večna prijateljica iz mladih let, ki živiš kot dobra vila v meni. Iz žil dreves, trsja in maha priteka zelena kri v tvoje telo. V tolmunu srca ti utripljejo star spomin in skrivnostne želje. Mladost v duši diha in brsti ob tvojih večno zelenih bregovih. Poskočna, radodarna in darežljiva na belem produ me božaš in ljubkuješ, a jaz te zapuščam in se znova vračam. Preplavljaš mi srce z navdušenjem. V naraslih vodah začaranega obilja obljub pod gorečim obredjem sonca in modrino neba predeš šumenje in zadovoljstvo najine duše. Pijem te s svojimi očmi in izsušenimi usti. Z diademom planike me vznemirjaš ob jutranji zori, z neizrekljivim nemirom šumečih brzic in hrepenenjem me sprejemaš vase. Zaznala sem šumenje in bol tvojih starih brazgotin in modro govorico, opomine tvojega obrežja, z besedami kakor je praprot zeleni, ki je zrasel v hladni senci dreves. Čez izlizano kamenje neukročena poskakuješ, ob neskončni ogrlici skal se neopazno dotikaš razkrojenih dni in odnašaš v daljave mnoge najine spomine. Na svoji poti umikaš mogočne skale, drobiš skalovje in brusiš belo kamenje, kakor neupognjena plesalka naporov in upanja si odpočiješ pod solkanskim mostom in vsa živa od plesa in ljubezni nadaljuješ svojo pot skoz razsežnosti svoje nebesne vrnitve. Ujeta v svetlobo in tok gorskega glasu v prostorju glasnega šumenja me zapeljuješ z laskanjem, polna davnih odsotnosti. Čisto, nemirno, skrivnostno in večno s svojim neumornim tokom in hitenjem iz Trentarskih skal, logov in mimo ljudi, te je mogoče ljubiti, gibka hčer matere zemlje. Polagam ljubezen premešano z dežjem, listjem in svojo mladostno zgodbo v tvoje vode. Odložila sem pene in luskine mladosti v tvoj tok. Iščem sončne žarke v tvojih očeh, misel vtkano v tkivo neder sinjih globin, z razpršenim nasmehom sonca skoz obrežno vejevje. Tkalka miru in ljubezni z mavrico sinjih oči mi s pljuskanjem vode poglabljaš domotožje dolgih dni in zarisuješ vame spominov davnih sporočila. Vsaka žalujoča kaplja mojega znoja je primešana vodi. www.tatjana-malec.si Iz pesniške zbirke Sončevo oko, samozaložba, 2006 Komentarji (0) www.pozitivke.net