Skril si se pred svetom,
pred ljudmi ,
pred življenjem ,
in pred samim seboj
da te ne bi bolelo...

Obdal si se z debelimi zidovi
in trdno zaprl vrata svoje zlate kletke
in ugasnil čustva in s tem luč srca,
misleč ,
da si tam varen...

Pobegnil si od želja in hrepenenja,
kot smrtno ranjena žival,
in se potopil v svojo samotno anonimnost...

Ljudje so mu pravili Mojster Jaka.
Hodil je po svetu. Vsi so ga ljubili.
Povsod se je skušal spomniti nečesa novega.
Bil je pravi čarodej izkazovanja ljubezni.
Potrebnim pomoči je vedno dajal, kar je imel.
Ljudem je vselej vljudno odzdravljal
in se jim spoštljivo nasmihal.
Odgovarjal je na vsa vprašanja,
ki so zanimala ljudi.

Ko so se leta nagnila v jesen,
se je vanj vtihotapil učenec Vseved,
da bi potešil svojo žejo vedenja o modrosti.
Učenec se je v modrecu vzravnal s svojo držo
in pozabil zakaj se je vtihotapil vanj,
saj niti za vprašanja ni imel več časa,
ugajal pa si je zaradi zagledanosti vase,
sam s sabo se je ukvarjal, meditiral
in skrbel za svoje ugodje v sebi.

,

Sreča je nenavadnih oblik,
barv, vonjav in velikosti,
sreča je vsemu srečen zapik,
od rojstva, pa do starosti.

Sreča je rožnat dežnik
nad sivim dežjem bridkosti
in svilnat klobuček vedrine
nad pustim licem strogosti.

Sreča je šop majhnih srečic
za vse, ki jih znajo ubrati,
je škrlaten srček ljubezni
narisan nad vhodnimi vrati.

Sreča je pesem, prijatelj,
kocka in plišast medvedek,
je neponovljiv trenutek,
lep, dragocen in redek.

Sreča je najbolj srečnih
velikosti, vonjav in oblik
in nikoli je ni preveč
za tisti srečenosen dotik.


Bina Štampe Žmavc

Odmik od človeka
je odmik od Boga.
Z odmikom od sebe
se človek ne spozna.

Pojdi v sebe in notri poglej,
razišči vsa čustva, dobra imej.
Slaba odstrani, daleč jih daj,
da se ne vrnejo več nazaj.

Sam si človek in notri je Bog,
notri in zunaj in povsod okrog.
Kam se boš skril, kam boš bežal,
povsod te bo našel, povsod te spoznal.

Torej začni spet ljubiti, vrni se Ti,
poskušaj, premagaj, čeprav še boli.
Prosi za moč, naj Bog ti jo da,
saj veš, da je v tebi in, da jo ima.

Priznavam, da sem ga iskala.
Iskala sem tisti blag smehljaj,
ki izhaja iz dobrotljivosti srca,
tisto majhno prizanesljivost,
ki sije iz usmiljenja
in priklepa nase sonce.

Našla sem skodrani vrtiljak sreče,
bede, ničemrnosti, cenenosti in zla,
zarezanih v rjavo zemljo in živo telo,
občutenih med blaženostjo in trpljenjem.

Priklonila sem se prav do zemlje,
ko sem začutila delček stvarstva
in po vsem tem sem si rekla:
Morda bom našla v sebi pravi obraz
ali koreninico iz njegovega dna.

Zavit v preroško oblačilo duha
in zvoke svojega davnega odmeva
z nogami tistih, ki pridejo nekoč
s sorodno tvarino apnenca v sebi,
s skrivnostjo in ranami naše kože
in porušenimi oltarji naših laži,
dvignjenimi ruševinami iz sebe,
pogašenimi ognji naših strasti
in sledmi naših dejanj,
brez sledi od bežanja in sledenja,
z iztegnjenimi rokami navzgor
ob plapolanju belih rjuh preteklosti,
s suhimi jezeri naših solz v svojih očeh,
s krožečimi tujimi lasmi okrog svoje glave,
s tujimi skuštranimi mislimi vse naokrog,
z dihanjem, ki je že zdavnaj onemelo -
tedaj bo nastopil čas,
ko bo iz rudnin zrahljane zemlje
izstopila noga prihodnosti
in glas nad njo bo spregovoril
s hrepenenjem po enosti in ljubezni,
kleče pred vrati obupanega Boga.

Zemlja sem –
poln polov in virov energij.

Žival sem.
Mil in dosleden pri svojih potrebah.

In jaz sem ... gnoj.
Najzanesljivejša rast.

Dih sem.
Hvala ti, dih, zame.

Moj dragi del mene
sedaj stojim pred teboj,
taka , kot sem,
prestrašena , trepetajoča, gola
a vendar sem končno prišla k tebi.

V meni vse vre,
globoko v sebi kričim , jočem , prosim;
a usta so nema
zakaj , o le zakaj sem te zapustila ,
zakaj , le zakaj , sem te tolikokrat zatajila ,
zakaj , le zakaj sem nate čisto pozabila
in zakaj sem te tolikokrat obsojala in krivila?

O, moj ljubljeni ranjeni otrok
oprosti mi , prosim oprosti mi ,
da sem te , da sem se premalo ljubila..

In otrok , zavrženi del mene
je stopil k meni
me dvignil in mi obrisal solze ,
ter dejal:
RAD TE IMAM...

ARELENA

Odmik od človeka
je odmik od Boga.
Z odmikom od sebe
se človek ne spozna.

Pojdi v sebe in notri poglej,
razišči vsa čustva, dobra imej.
Slaba odstrani, daleč jih daj,
da se ne vrnejo več nazaj.

Sam si človek in notri je Bog,
notri in zunaj in povsod okrog.
Kam se boš skril, kam boš bežal,
povsod te bo našel, povsod te spoznal.

Torej začni spet ljubiti, vrni se Ti,
poskušaj, premagaj, čeprav še boli.
Prosi za moč, naj Bog ti jo da,
saj veš, da je v tebi in, da jo ima.

Pihaj veter, ponesi me s seboj,
da bom letela v višave.
Dotakni se me, daj mi napoj,
pridi, čakam te že nocoj.

Samo še čakam, da se zgodi,
da duša moja v nebo poleti.
Po Zemlji ne, ne more več hoditi,
Ker ne zna brezpogojno ljubiti.

Rada bi se naučila,
da bi vedno lahko vse ljubila.
A kaj, ko ne morem, kaj ko ne znam,
nimam moči, vsega dovolj imam.

Prijatelj, izrekel si mi
izredno čustvene in srčne besede,
katerim dolgujem svojo perot,
vzlet ptice na krošnjo drevesa,
kjer večno vladajo bogovi
na sipinah večernega molka
in na delčkih vesoljne snovi,
na iskanju utripajočih noči,
na odtisih, ki so jih zaznamovale oči.

Tam šumijo veje svoje senčne pesmi,
nanje se je ujelo jutranje sonce,
nanje so obešena bremena in skrbi,
nanje so obešeni sadovi resnice,
nanje so obešeni relikti preteklosti,
tam odmevajo pogovori o vsem,
kar sva govorila in napisala.

Tam živijo žametne pesmi svojo usodo
in poetična moč živi v njih svoje življenje.
Pomeni se lahko sprevržejo v stiske,
stiske v spoznanja in živo snov,
ki ima razlage v odmevih modrosti.

Tu sem.
Tukaj in sedaj.
Na skali.

Oziram se na puščavo preteklosti,
zrem v oazo prihodnosti.
Tukaj in sedaj sem kraljica.

Z veseljem gledam nazaj nanjo.
O Bog,kako ljubim to bolečino!
Pustošila je...,
da jo izkusim in vzljubim.

Zahvaljujem se,
vsem njim tu in tam čez,
za milost in moč.
Zahvaljujem se,
meni,
za milost in moč.
Prehodila sem jo.

Življenje je ledolomilec, ki te nalamlja
in ti se pogrezaš proti svoji duši,
ki se v tebi širi, niža in potaplja
v globine tvojega upanja in zaupanja
v prostranstva sprhnevanja časa.

Med kamnite pokrajne in črne luknje
izcejajo enote časa odjugo tvojih predstav
o cvetočih poljih in zelenih dolinah,
ki se kot preprosta prvina iztočijo iz tebe,
medtem ti duh odpira oči in te preraja
skoz prosojno okostje,
ki se ga ne moreš dotakniti in videti.

Zvonenje, ki prihaja v tvojo notranjost
se ne more odkupiti za nobeno ceno.
Zvonovi so skrivnost, ki prihaja,
oblečena v zvezdno pelerino noči.

Ose odletijo in ti zapustijo bolečino,
znamenja ostrih pikov in nagubano kožo
na tvojem perju, s katerim si se kitil
in ti si iznašel in ustvaril vse
nad potrebami tega trenutka,
celo ljubezen do denarja, zdravja,
svobode in idealov, ki so lepšali
tvoje življenje in te poveličevali v uživalca.

Obstaja čas in vmesni čas,
oba se stapljata v nas.
Eni jih ločimo, drugi ne,
vmes se ustavimo, ker ne gre.

Nič ne postoj kar pojdi naprej,
Počasi, v miru, rad se imej.
Pokloni si gibanje in harmonijo,
bodi ljubezen, srce si ogrej.

Začuti moč in srečo srca,
prisluhni kakšno melodijo igra.
Lepo in nežno, čeprav zadrhti
ti telo, od bolečin zunanjega sveta.

Vse je prav, čeprav ni prav,
vse je dvojno, ker vidimo tako.
Kdaj boš končno človek spoznal,
da lahko si srečen, čeprav je hudo.

Je še prekmalu in ni še čas,
da bi spoznal, da se lahko igraš.
Lahko si bolan ali vesel,
kar boš izbral, to boš imel.

Skrij pod kožo človek, svoje laži,
v telo jih zloži kakor topljive kocke ledu.
Med svojimi divjimi poganjki rastočih dvomov
položi v svoje bistvo, rožo resnice.

S svojo kamnito roko položi v kri goreči ogenj,
da doseže tvoje tkivo in ga ogreje odznotraj.
Svetloba bo razodevala veselja moč
in vse tisto, kar moraš čutiti na poti spoznanja.

Podari svoje prijateljstvo sebi
in poljubi tla, na katerih stojiš,
poljubi svoj črn kruh, ki ga ješ
in vodo, ki odžeja tvoje grlo.

Odpri luči svoje razpoke duše,
živi in umiraj po svoji lastni meri
in razodevaj se po božji podobi
z dejanji dobrote in božje milosti.

Izdihni svojo bolečino brez joka
in vstopi znova v kapljo svoje krvi,
da boš lahko iz nje odšel očiščen,
ko boš spreminjal svoje ravnotežje,
prežet s ključi podzemeljskih vod,
ki te bodo ljubile in prerajale,
ko se boš spreminjal v tišino izvirov.

Nimam kar imam.
Sem vedno tam, kjer nisem.
Z menoj si, čeprav si sam.
Kolobariš v prazno, sebe iščeš.

V oblake vzletaš, če ne letiš.
Ne delaš, kar veš da smeš.
Ne zveš, kar morda že veš.
Si tu, čeprav čez prag ne greš.

Rad bi bil v prijaznem objetju
in dočakal srečo v zavetju.
Ko ptica se na tvojem oknu oglasi,
molčiš, a tebe prehitijo časi.

Tu dežuje brez prestanka. Ali veš,
da voda se ob nalivu čez bregove zlije?
Reka dere, se ne plazi peš,
strugo dolbe, preden v morje se izlije.

...o0o...

Čutila je, da sta njen dih
in dih maestrala enaka.
Sedela je ob morju in premišljevala.
Dihala je globoko, z vsem telesom.
Nekaj je zazvenevalo v njej.
V njenem srcu so se združevale
školjke, ribe alge in hrepenenje.
Nekaj je v njej neprestano omahovalo
in muziciralo, kakor pretakanje glasov,
kakor izrinjanje stiske iz srca
in sledenje klicu svoje nazavednosti.
Z živim zanimanjem in vijoličnimi očmi
je sledila stanjšanim željam,
ki so ji dajale čutiti pristno zvezo
z jasno mislijo in to drobno srčno glasbo.
Brez vsakega namena in njenega hotenja
ji je pred oči splaval moder oblak,
v katerega so se začele zrcaliti večerne luči
in morje je izdihovalo svoj navdih
in dišalo po plodnosti in tihem brezdelju,
ob večerni oseki in umiritvah.
Plivkalo je na milijone nakodranih valov,
ki so se predihani naslanjali ob škrlatno rdeči zaton.

Kje je tisti trenutek?
Kje sem jaz
In vse kar je mojega?
Imam samo še občutek,
da sem nekoč obstajala.

Izgubila sem se v nič.
Izginila sem v kaj – ne vem.
Odšlo je del mene,
ne vem, kje se naj iščem.

Nisem več cela in vsa,
nič ne vidim, povsod je tema.
Kje je Bog, kje je luč,
kam sem jaz zašla?

Mir in tišina je, mene ni!
Moj duh je ostal nekje tu.
Kako duh, saj on ne boli?

Kaj je to, ki boli?
Nisem jaz, ni moj duh –
- kdo to govori?

Sploh ni pomembno:
Sem jaz ali duh, ali pa ti.

Sedim na obcestnem braniku,
na medbrežju ob morju.
Za menoj cesta.
Avtomobili drve mimo.
Noč je počasnejša
od hitenja mimoidočih.

Mrak je omahnil v dremež noči.
Dolgo sem sedela na obali,
da bi videla svoj sanjski otok.

Poslušala sem pljuskanje valov
in se spopadala z mislijo,
ki zahteva, da ji verjamem.

Noč ni nobena ovira za molk srca.
Skrivanje po labirintih navznoter,
iskanje upov po majhnih prostorih
je opravilo poletne noči.
Od nekdaj se morje zajeda vanje
z glasom pohotnih siren.

Vsa bogastva in sreče tega sveta,
se ne morejo primerjati s tem
kar mi nudiš , dragi moj Bog.
Vse je minljivo, vse kar kdo ima,
bogat je že tisti, ki to spozna.

Vse je trenutek, le bežen spomin
in že preteklost, ko se v njem izgubim.
Hodi naprej in ne glej nič nazaj,
upaj na večno življenje in raj.

Živi pošteno, delaj, ljubi vse, zdaj!
Ta trenutek v srcu začutil boš raj.
To je ta večna sreča in mir,
ko jo začutiš, ne greš več nazaj.

Srce mi zapoje in um zaigra,
plesala bi ritem globine morja.
Odneslo bi me tja v višave
kjer me čakaš ti Doma.

Sem še tu in bom ostala,
dokler v večnost ne bom zaspala.
Tu bom še pela in tudi plesala,
srce in duša pa bosta igrala.

To bo orkester in igra - postoj!
Oglej si predstavo dragi moj.
Pridi še ti in pridruži se mi,
poj in pleši, daj, upaj si.

Zabavajmo se dokler se da,
kolikor kdo moči ima.
Dajmo, praznujmo življenje in smeh,
seveda, tako uživati ni greh.

Kje v meni si srčni del duše, moj dišeči jasmin?
Ločen od zemlje se me dotikaš v kopeli strasti.
Ptica mojega hrepenenja, povzdignjena v nebo,
zakaj prihajaš tako pozno v območje luninih razpok
in božaš dušo s svojimi mehkimi rokami
in polagaš besede v najbolj intimne plasti moje biti.

V prostorih, kjer spi moja kri, iščeš svojo notranjost,
gruliš v usodi letenja, ki se ji ne moreš upreti.
Slišim te, kako mi govoriš, ljubezen moja,
in akordi mojega srca, ti zlati obeski hrepenenja,
živijo v ciklusu spevov v toplem bistvu stvari.

Ostani v svoji geometriji navpično tam gor,
v zlatem kraljestvu neskončne ljubezni,
v zlatem kraljestvu sanj, negibnih v času.
S teboj bi odletela v območje neskončnosti,
kjer visoko leteči zmaj čaka name, da me preraja
med ključi nebeških soban, dremotno in nežno.

Slišim tiho šumenje vetra in vidim delce svetlobe
v ostankih žarečega oglja zvezdnih poti.
Prihajam iz sveta nagubanih zemeljskih rok,
v svojih korakih občutim postanke, svoj beg.
Medtem, ko v mojem nepopolnem bistvu zori dih,
se vsa predajam skrivnemu použivanju ognjenega upanja.

...o0o...

Ljubezen ni nikoli v ednini.
Vse ljubezni preizkušajo mejo,
ki jo pogled motri,
duša neguje in gladi,
ko jih življenje išče.

Vsaka ljubezen je v množini,
vse so večna navzočnost želja
in večna skrivnost namena.
Ljubezni niso delo človeških rok,
so znamenja priložnosti v sončnih poteh,
so žarki pod napuščem srca,
so svoboda izbire in razkošje življenja,
so prava odločitev, norost ali poguba,
so toplota, ki preseva in izpuhteva,
so presenetljiva izkušnja,
ki te ogreje ali ohladi.

Iščeš partnersko ljubezen,
najdeš dobro srce,
ki se v dušo pogreza.
Iščeš dušo in srce,
najdeš golo telo.