Sedim na obcestnem braniku,
na medbrežju ob morju.
Za menoj cesta.
Avtomobili drve mimo.
Noč je počasnejša
od hitenja mimoidočih.
Mrak je omahnil v dremež noči.
Dolgo sem sedela na obali,
da bi videla svoj sanjski otok.
Poslušala sem pljuskanje valov
in se spopadala z mislijo,
ki zahteva, da ji verjamem.
Noč ni nobena ovira za molk srca.
Skrivanje po labirintih navznoter,
iskanje upov po majhnih prostorih
je opravilo poletne noči.
Od nekdaj se morje zajeda vanje
z glasom pohotnih siren.
V globinah duše se zrcali
vstopanje morja v njegovih očeh.
Hladna tema zdrsne po mojem hrbtu
in se skotali po gmotah naplavljene trave.
Ob spolzkem skalovju morje obstane,
se izlije iz prostora očesnih jamic
in ponikne svojo brezčasnost vase.
Plima razgali vsoto vseh globinskih tišin
in se na sipinah sončnih stopinj izjoče
v naročje s pozlačenim robom dlani.
Pretežni del mene zapusti kraj.
Navdih išče govorico zvezd,
izjemnost razkošne noči.
Vzpenjam se v višja nadstropja.
Vzpenjam se vse višje in višje
z nogami popotnice navzgor.
Morje povzdigne glas
v besedolomno dokončnost bivanja.
Na površje splavajo oči meduze.
Ničesar ne vidim,
v kar sem verjala.
Svoj otok sem le sanjala
in ga zaman iskala
s strmljenjem v daljave
ob valovanju večnega čakanja.
Bila je posebna noč,
ki je ne bom pozabila
zaradi dotikov morja ob moje srce.
Sedim na obcestnem braniku,
