Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040501193040978

Nadrealistična zgodba torek, 25. maj 2004 @ 05:30 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Čutila je, da sta njen dih in dih maestrala enaka. Sedela je ob morju in premišljevala. Dihala je globoko, z vsem telesom. Nekaj je zazvenevalo v njej. V njenem srcu so se združevale školjke, ribe alge in hrepenenje. Nekaj je v njej neprestano omahovalo in muziciralo, kakor pretakanje glasov, kakor izrinjanje stiske iz srca in sledenje klicu svoje nazavednosti. Z živim zanimanjem in vijoličnimi očmi je sledila stanjšanim željam, ki so ji dajale čutiti pristno zvezo z jasno mislijo in to drobno srčno glasbo. Brez vsakega namena in njenega hotenja ji je pred oči splaval moder oblak, v katerega so se začele zrcaliti večerne luči in morje je izdihovalo svoj navdih in dišalo po plodnosti in tihem brezdelju, ob večerni oseki in umiritvah. Plivkalo je na milijone nakodranih valov, ki so se predihani naslanjali ob škrlatno rdeči zaton. Med stisko, iluzijo, opojnostjo in upanjem je stopil pred njo, oblečen v zeleno listje. Njegova podoba je ob vsakem letnem času, ob deževnem ali sončnem vremenu bleščeča, ovita v dušenino in simetrijo njene tkanine, v katero so vtkani listi nastajanja in dihanja, ponovno zgrajeno porušeno bivališče miru. Poiskal je majhno zatočišče v človeški duši, priklicani čas, ure miru in estetski vzgib. Pred njim je stala svetilka z rumenim senčnikom. Bila je podobna legendi iz kresne noči, ko oblaki prebarvajo kresnice z zlatim sijem. Ta iskalka človeštva, ki trpi, se uničuje in izgoreva zaradi zamujanja, v svetlobi razgrnjenih stvari je stala pred njim kakor večerna harmonija zatona, ki bo z jutranjo zoro spet splavala na površje. Glasba se je sramežljivo skrila v njenem srcu in se prelivala v melodije osvetljenih partitur, ki so zvokovno naraščale in se vzpenjale, se priklanjale s svojimi žirafastimi vratovi nad neskončno morsko širjavo njegovih sporočil, ki z zlatimi tolažilnimi trakovi ovijajo njo, ki odpira dušo v odrešujoče smehljaje in glasba je upodabljala doživetja v dvoje, v njunih jasnih podobah harmoničnosti. Poslej je hrepeneče sledila sanjam in se spočila na zvočni točki, s prebuditvijo zavesti, z nastajanjem v bivanju z novim odnosom, kot del njegovega sveta in pesniške popolnosti, v iskanju enkratnosti, poguma in zanosa doživetij, zaznamovana z večnim dragocenim spominom. ...o0o... Komentarji (0) www.pozitivke.net