(posvečena D. & B.)

Položil jo je na belo preprogo,
še nikoli ni videl tako lepih oči,
osupnil je ob vsakem njenem vzdihu,
bila je angel silnejša od sanj,
ki pluje kot nebeško zlato,
skoz ocean oblakov v njegovo srce.

Bila je svetloba, nebeški izdih,
bila je hči razcvetele ljubezenske igre Boga,
bila je svetloba spletena iz žarkov
v cvetnih udih glasbila nebes.

Včasih rekel je le da,
sam da svet se fajn ima,
začel je peti tudi ne,
da le živeti se začne.

A zdaj le v sebe se ozre,
s tišino tam preglasi vse.

Sem voda, ki diha
z globokimi kanjoni v sebi.
Sem voda, ki se pomika
skoz tihe zazrtosti,
skoz melanhonijo duše,
ki sledi notranjim vzgibom srca.

Sem voda, ki hiti s svojimi tihimi
drobnimi občutljivostmi
in s svojim nimirnim iskanjem smeri,
prek izsušenih dolin in prek sebe.

S tančico človeške kože razprta,
z očesom vodnih kapljic zazrta,
s svojim tokom hoče naprej
samonikla v tolmunih duha.

Sem voda, ki se dotika vesolja
z ritmi plime in oseke ljubezni,
sem prostornina in površina,
sem topografija v nastajanju
in snov, v katero je potopljeno telo.

Želim biti sama s seboj,
želim se umiriti in poglobiti,
da bom zmogla bolj ljubiti,
- bom sama, a samo nocoj.

Ne, ne bežim pred ljudmi,
ki se jim dobro ali slabo godi.
Želim biti sama, da našla se bom,
da pridem ponovno in najdem svoj Dom.

Dom je v meni, v tišini in miru.
Kjer ljubezen se čuti, tam sem doma,
kjer je prostor za mene, za tebe
in čas - za Boga.

Ne rabim besed, ne misli imeti,
Kaj mi bo hrup in smeh in sijaj.
Danes ne rabim razvratno živeti,
nocoj potrebujem le Božji smehljaj.

Molči, molči! Ne govori!
Besede tvojega molka
ti berem iz oči.
Tvoj molk pove več
kakor tisoč besed,
besed, ki ne bolijo,
besed, ki ne skelijo.

Tvoj molk niso bele strani.
Besede tvojega molka
na znotraj v tebi žarijo,
so tihe besede,
ki znotraj v prsih ne spijo.
Označujejo z molkom pomene.
Pomene, ki so tako drugačni
od mnogih izrečenih besed,
besed, ki jih poznajo pisave,
besed, ki jih poznajo izgovorjave.

Veliko ljudi ne ve kako,
najti pot iz teme, ko jim je hudo.
Nekaj pa takih je, ki to zna,
saj imajo podporo in ljubezen Boga.

Ko veš kam se obrniti, ko rabiš pomoč,
ko veš kam moraš iti, po poti gredoč.
Ko zaupaš v srce in Boga, ki je v njem,
hodiš naravnost v božji objem.

Do tam pa je daleč in dolga je pot,
polna veselja, sreče in zmot.
Pot je trnova vsa in boleča,
ko prideš na cilj, te čaka tam sreča.

Kje je cilj in kdaj ga bom dosegel,
se človek sprašuje v bolečini.
Zakaj nisem srečen že tu in sedaj,
ne znam tu živeti, pa hočem v raj.

Poslušaj me dragi človek,
preden se ti za vedno stemni,
spoznaj znotraj sebe ne mojo,
temveč tvojo notranjo luč,
ki že ves čas išče tvoj razum,
ker to si, od vseh tvojih ti,
še najbolj pravi ti.

Skozi dih stopi z njo v stik
in jo z vso pozornostjo neguj,
kot svoj najdražji srčni biser,
kot svoj notranji dušni dragulj,
da ti na oni strani smrti ne bo žal,
ko se bo tvoja zavest oddaljila od nje,
od tvojega, najžlahtnejšega ti, ki si ta mir.

Če v sebi vidiš svojo notranjo luč,
potem ne rabiš Njegovo pomoč,
če pa ne, poišči tistega človeka,
ki ti pri tem opravilu lahko pomaga.
Človeka spoznaš skozi svoje srce,
da lahko končno vstopiš v svoj eter,
v tisto vibracijo, ki ni od tega sveta.

Ti pri tem opravilu lahko pomagam jaz?
Do določene mere da.
Od tam naprej,
pa moraš,
ti sam.

stojči Stojan Svet

Človek sem,
visim na krvnu vesolja,
nihče ni tam pozabil moje telo,
ki se iz veke v veke ponavlja.
Sem načrt ali breztežno naključje?
Nič ne sporoča substanca
iz izvirkov zavesti,
ki jo pije iz luči,
ko polzijo po hrbtu predjaza
premočrtno v točko,
kjer sem upiral oko,
da spletel bi gnezda
svoje modrosti.

Moja domovina je tam,
kjer je brezčasna gotovost
in sprošča božanstvo v sebi,
ko čaka na večnost
neuničljivega v duši,
vesoljni palači svetlobe duha.

Tako kot je Bog znotraj sebe spal,
tako znotraj tebe miruje in spi
tvoja ljubezen in tvoje sovraštvo,
ki se z dna tvojega srca lahko zavrti,
in izbruhne iz tebe kot vulkan, ali tornado.

Ljubezen ni ego, sovraštvo pa je,
luč v tebi ni ego, tvoja tema pa je,
resnica ni ego, tvoja laž pa je,
dobrota ni ego, tvoja kraja pa je,
Umirjenost ni ego, tvoj nemir pa je.

Vse kar je ego, naj v tebi zaspi,
vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi.

stojči Stojan Svet

Videla sem svetlobo z mnogimi bitji
in slutila ljudi, ki jih niso sklenili roditi.
Gole in osamljene otroke sem videla.
Videla sem nemočne otroke.
Otroke, ki jim nebo ni bilo naklonjeno.
Otroke z izgubljeno sledjo življenja.
Otroke, ki so prišli umirat
v človeško telo.

Preveč oblakov je na nebu,
ki se ne znajo smehljati
in prepustiti soncu svoj čas.
Videla sem breztelesne otroke,
nevtelešena dihanja,
neizrečene želje in ljubezen.
Vonj po plenicah in srajčkah
je izginil v neodžejani ljubezni,
prvinski ljubezni matere.

Ko se beseda konča, se misel nadaljuje,
kot oblaček po vesolju potuje.
Slabe misli ustavimo in preženimo,
dobrim stvarem - prostor naredimo.

Vse se v glavah naših dogaja,
vse vesolje, vse kar se nam v srcu poraja.
Svet lahko spremenimo, prav mi,
tisti, ki sebe spremeniti želi.

Želim biti dobra in zdrava in vse,
kar mi po božji naravi gre.
Vse kar namen in pomen ima ta,
da bom koristna in božja vsa.

Vsak človek je božji otrok,
vsak ima možnost in vzrok.
Vsak, ki želi biti miren in srečen,
vsak, ki želi si v srcu biti večen.

Okno v sobi se mi je zavesilo
in poševno stalo na steni.
Zdelo se mi je,
da me nekaj sprašuje
skoz skrivne smisle,
skoz neskončne hodnike,
skoz okno v drugi
razsvetljeni izbi.

Okno je nabreklo
in posalo luna.

Bilo je nabodkano okno
z mojimi pogledi in tipi,
skoz katere sem uhajala jaz.

Na oknu je viselo poševno srce.
Sanjski duh ga je razvajal
v razkošju čutne sile.
V majhni srajčki je pripelezal
iz svoje postelje
in igrala je glasba -
nočni nokturno.

Opazi zdaj ti,
svetova res dva.

Kot ženska in moški,
oba mi ljubljena.

Ko on ima le moč,
priskoči njej ves na pomoč.
In ona se smehlja,
ker car on biti zna.

Bahati pa se on ne sme,
kar igra dveh ti že pove.
Saj pride tudi dan,
ko ona mu ponudi dlan.

Tako je,
pesem življenja je to bila,
ki vse do večnosti se peti zna.

Drsa luna z violino po mojih laseh
iz daljave pojoča srebrnino noči
in zapušča posvečena znamenja,
vonj medenega glasu,
ki ga je naložila
čebela mojega srca
in ga položila v panj
moje duše.

Noč se brezobzirno pretaka
skoz moje sanje
in hoče priklicati v spomin
slap besed in podob,
ki padajo skoz čas hrepenenja.
Plazijo se želje okrog mene
kakor raztresene drobtinice,
da veter nahrani lačno ptico.

Pozlačeno zidovje sobe
in svilena tla
ječe mojega bivališča
brez oken in vrat,
ni moglo zapustiti teme,
ko sem prosila
za požirek svetlobe.

Vsi se strinjamo, ali verjamemo,
da je vse nastalo iz Velikega Poka.

O tem pišejo že stari indijski epi,
stari že več kot štiri tisoč let in več.

Preberi si recimo Bhagavat Gito,
seveda brez komentarjev in mi povej,
kaj se je na področju človeških vrednot,
spremenilo skozi vseh teh tisoče let?

Naj ti povem jaz: Nič.

Eni se borijo samo za materialne dobrine,
drugi pa še vedno tudi za duhovne vrline.

Prvi so »luzerji« in drugi zmagovalci,
ker brez tvojega notranjega miru ni ljubezni
in brez ljubezni ni smisla obstoja. Tako to je.

Na zapuščenih poljih,
kjer prebivata lunina svetloba
in odsotni čas dneva
ne vidim ljudi.
Le kam so odšli?

Pod mehkobo suhega neba,
oblečenega v modre obljube
in težo dolgov,
ki jezdijo mimo neprizadeti
s svojo zdesetkano konjenico,
ne vidim ljudi.
Le kam so odšli?

Zakaj, o zakaj
sem ostala samotna
na teh okopih blaženosti

Zakaj, o zakaj
sem se oprijemala
najbolj občutljivega
mesta v sebi -
tiste točke pijanosti
med spoznanjem lebdenja,
ki v telesu trka
na vrata bolečine srca,
z upanjem v naročju,
da se bo pogasila
tista prižgana ljubezen
z oznako hrepenenja,
ki se dotika duše
s plavutjo sončne podobe

...o0o...

Če si služabnik le golega znanja
in nimaš v duši vsaj malo srca,
te puščoba bivanja nenehno preganja,
nisi deležen veselja, le kelih gorja.

Ljubezen plačuješ s svojim razumom.
Ko sežeš v žep, le z glavo, a s srcem ne daš.
Prejemaš ljubezen z golo roko in umom,
izrabiš dobroto in sebe hudiču - denarju prodaš.

Surova sebičnost napaja ti dušo in zlo.
Zakaj ne napolniš si svojo duhovno praznino?
Zadovoljuješ le užitke življenja in slo,
ničevost zlagaš v svojo prazno dušno duplino.

Vso to kramo odloži, spravi jo navzdol
kamor sodi, mene dvigni med sanje,
ne bom več ležala, hočem navzgor,
saj veš, da moje želje sodijo vanje.

V sanjah si ti in v tebi zorim,
hočem vate prodreti vse globlje,
na dolgo pot se odpravljam, hitim,
hočem biti ti luč, tvoje ozvezdje,

vedeti kaj govorijo mi čuti, kaj misli razum,
najti hočem v tebi samotno zeleno oazo,
čutiti življenje, ki ga razmišlja moj um,
sprejeti vase nebo, duha duše ekstazo.

Izjokala bi vse bolečine iz tebe,
položila bi vate resničnost obljub,
iztisnila bi svojo dušo iz sebe,
ti položila v srce srečo, ker si mi ljub.

Sedim in gledam tu nekam v daljavo,
ne vidim nič, le gledam tja v en dan.
Kaj bo jutri, kaj je včeraj bilo,
morda ne čakam te, večnost, zaman.

Ni dvoma, večnost je tu in sedaj.
Ko sedim in gledam in le sem.
V srcu svojem lahko imam raj,
ko se potopim in v notranjost grem.

Nikamor ni treba mi iti,
lahko začnem se le veseliti.
Lahko sem kar tu in sedaj,
prijatelj, verjemi mi in spoznaj.

Ko radost vstopi mi v srce,
ko mi napolni celo telo.
Sem tu in sem tam in povsod,
Nič več ni zame pretežko.

Vse je mogoče, vse se zgodi,
Ko Bog mi radost podeli.
Sem lahko pero, ki v vetru leti,
vsako jutro, ko se telo mi zbudi.

Vse ima svoj začetek in svoj konec,
pa če je to kamen, rastlina, žival, ali človek,
pa če je to zemlja, planeti sonce in zvezde,
pa če je to tvoj vdih, ki bo enkrat usahnil v eter.
Vse, kar ima svoj začetek in konec je iluzija.

Razen tisto, kar vse preseva, kar gre skoz in skoz,
kar ti znotraj sebe lahko vidiš, slišiš, občutiš,
čemur eni rečejo mir, ali resnica, ali pa Bog,
čemur eni rečejo ljubezen, zavest, ali blaženost.
Prijatelj naj ti povem, tvoje čuteče srce je čez vse.

Vedno je v tvoji bližini nekdo,
ki ti lahko skozi svoje čuteče srce pove »komot«:
»Jaz poznam to pot, ki gre skoz in skoz«


stojči Stojan Svet

O, Soča najljubši dragulj narave,
pojoča mladenka v smaragdno zeleni obleki,
davno potopljena nevesta ženskih oblik in miline,
s tenom ros zelenkastega loga pomladnih trav.
Iz zasneženih gora prihajaš bučno in drviš
v naročje kot zasanjana in dopadljiva izvoljenka,
iz kristalov ledu ustvarjena,
z lučjo prežeta karma planinske čistosti.

Kako draga si mi večna prijateljica
iz mladih let, ki živiš kot dobra vila v meni.
Iz žil dreves, trsja in maha
priteka zelena kri v tvoje telo.
V tolmunu srca ti utripljejo star spomin
in skrivnostne želje.
Mladost v duši diha in brsti
ob tvojih večno zelenih bregovih.

V vetru luč trepeta
in cekine sončnega socvetja
polega v ikre površine morij,
ki valovijo svoj nemir
v neprekosljivih oblikah sprememb.

Jaz, drobni pesek svoje minljivosti
čakam v tišinah in se počasi premikam
skoz zemljevide svoje usode,
z jutrom na obrazu in temo v duši,
saj še niso prodrli vame vsi drobci
svetlobe, ki so mi bili namenjeni.

O, Bog, koliko kruha in spomina
mi je vrženo z višin, z daljnjih zvezd
in vendar nenasitna delim nemir
s šumečim vetrom tvojih obljub.

Tavam izžejana ob tvojih velikih vodah
in hodim po sledovih tvojih stopinj.
Stopam po kamenju spečih snovi
in se ob tem dotikam trav,
ki odklanjajo sorodstvo z mano
in živijo tiho in neslišno v območju vetra.