Drsa luna z violino po mojih laseh
iz daljave pojoča srebrnino noči
in zapušča posvečena znamenja,
vonj medenega glasu,
ki ga je naložila
čebela mojega srca
in ga položila v panj
moje duše.
Noč se brezobzirno pretaka
skoz moje sanje
in hoče priklicati v spomin
slap besed in podob,
ki padajo skoz čas hrepenenja.
Plazijo se želje okrog mene
kakor raztresene drobtinice,
da veter nahrani lačno ptico.
Pozlačeno zidovje sobe
in svilena tla
ječe mojega bivališča
brez oken in vrat,
ni moglo zapustiti teme,
ko sem prosila
za požirek svetlobe.
In jaz sem dočakala jutro
iščočega miru
v svetlem dnevu,
ko se je razcvetela
luč ljubezni v meni
in ptica je odletela
z mojo rožo v nebo.
Drsa luna z violino po mojih laseh
