Človek sem,
visim na krvnu vesolja,
nihče ni tam pozabil moje telo,
ki se iz veke v veke ponavlja.
Sem načrt ali breztežno naključje?
Nič ne sporoča substanca
iz izvirkov zavesti,
ki jo pije iz luči,
ko polzijo po hrbtu predjaza
premočrtno v točko,
kjer sem upiral oko,
da spletel bi gnezda
svoje modrosti.

Moja domovina je tam,
kjer je brezčasna gotovost
in sprošča božanstvo v sebi,
ko čaka na večnost
neuničljivega v duši,
vesoljni palači svetlobe duha.

Biti človek,
biti sam sebi najbližji,
biti zarodek drugih svetov
in tistega sveta,
ki ga nosim v sebi.
To je več kot dovolj!

Biti privezan na skalo,
biti moški in ženska,
čutiti neko sorodnost,
da sta eno oba.
To je več kot dovolj!

Biti zunaj časa,
doživeti vrnitev domov
v kozmični raj,
kjer sta humus in avra
življenje,
ki ga nosim v sebi.
To je več kot dovolj!

...o0o...