Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2004080118562759
Nerojeni
nedelja, 26. september 2004 @ 06:56 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Videla sem svetlobo z mnogimi bitji
in slutila ljudi, ki jih niso sklenili roditi.
Gole in osamljene otroke sem videla.
Videla sem nemočne otroke.
Otroke, ki jim nebo ni bilo naklonjeno.
Otroke z izgubljeno sledjo življenja.
Otroke, ki so prišli umirat
v človeško telo.
Preveč oblakov je na nebu,
ki se ne znajo smehljati
in prepustiti soncu svoj čas.
Videla sem breztelesne otroke,
nevtelešena dihanja,
neizrečene želje in ljubezen.
Vonj po plenicah in srajčkah
je izginil v neodžejani ljubezni,
prvinski ljubezni matere.
Grenka raztopina jim je uničila čas.
Odhajajo v krvavo seme pozabe.
Trepetajo v predporodnih urah
ostrih škarij in krčevite bolečine.
Nato dužuje kri.
Človek pada v praznino,
med počrnele srage našega križa,
ki kljubujejo razodeti resnici
o človeški ljubezni.
Stopila sem v bivališče nikogaršnjih ljudi,
v naselja brez gibanja,
v naselja brez glasu živih bitij.
Pogreznila sem noge v luskine molka.
Razdelila sem srce. Na tisoče koščkov.
Sredi razkošja z velikimi sobanami
sem obstala. V njih se je posušila
zelena dolina in v ogledalu človeške podobe
so njeni listi oveneli. V njem je odsevala
odlomljena veja. Spomin na tiso,
kar se je zlomilo v človeku.
Z okrutno nevero v duši
in neopredeljenimi učinki vetrovnega dne
sem obležala na sipinah svojega umevanja.
Otroci mi niso šli iz spomina.
Nerojeno bitje sem odložila
v herbarij človeštva,
med uganke vesti.
...o0o...
Komentarji (6)
www.pozitivke.net