|   Tako kot je Bog znotraj sebe spal,
tako znotraj tebe miruje in spi
tvoja ljubezen in tvoje sovraštvo,
ki se z dna tvojega srca lahko zavrti,
in izbruhne iz tebe kot vulkan, ali tornado.
Ljubezen ni ego, sovraštvo pa je,
luč v tebi ni ego, tvoja tema pa je,
resnica ni ego, tvoja laž pa je,
dobrota ni ego, tvoja kraja pa je,
Umirjenost ni ego, tvoj nemir pa je.
Vse kar je ego, naj v tebi zaspi,
vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi.
stojči Stojan Svet
|
NE ZAMUDITE
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: arlena dne ponedeljek, 27. september 2004 @ 11:49 CEST
ja, ego nam je lahko dober sluga , a hudičevo slab gospodar...
in res je življenje lahko čudovito z vsem , kar obsega in vsebuje ...tako dobrim in manj dobrim , če vemo , kdo smo in ne delamo več razlik ali ne določamo kaj je kaj ...
če le sprejemamo vse , tako , kot je ...
imej se čim lepše...
ARELENA
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 27. september 2004 @ 13:25 CEST
ob teh tvojih misli, bi odprla nekatera vprašanja, o katerih menim, da bi bilo prav, da se pogovorimo in povemo naše mišljenje.
Če iščem razlagalno vrednost besede "ego" v knjižnem jeziku gotovim: Ego sem jaz, si ti, je vsak individum. Zakaj bi temu svojemu jaz pripisala le sovraštvo, ne pa tudi ljubezni, kajti oboje spi znotraj mene, ljubezen se razodeva v meni, slabe lastnosti pa priviharijo iz mene, torej iz mojega ega. V temi torej spita Bog in Hudič. Vprašanje je torej ali so vendar tudi moja luč, resnica in dobrota moj ego, ali samo tisto, kar se v meni zbudi kot laž, kraja in nemir.
Človek, ki sebe postavlja za središče je samoljuben, je egocentričen. Kdor osredotoči interese samo na lastno osebo, je skrajno individualist, tedaj je morda podoben Hudiču. Če si ti s svojimi mislimi izšel iz te definicije, te razumem, ljubezen si izključil iz območja samoljubnosti in oseredotočenja nase, ker meniš, da ljubezen ne sodi v območje egocentričnosti, ker je božja in ne hudičeva lastnost.
Če pa sebi pripišem samo slabe lastnosti Hudiča in Boga pobožanstvim, tudi tistega, ki naj bi spal v meni, tedaj je ljubezen božja in sovraštvo pa moj ego ali recimo hudičeva naveza. Torej ljubezen ni lastnost, ki pripada meni, temveč Bogu, ki spi znotraj mene poleg Hudiča in sovraštva ter drugih slabih lastnosti, Bog me pa sprejema takšno, kakršna sem, ker je usmiljen in ljudomil. Bog se torej trudi, da prihaja v mene in da se razodeva kot ljubezen v meni, vendar jaz sem zaradi izvirnega greha obsojena, da sem hudič, torej grešnica.
Res je, da človek strmi v sveto žarišče svoje osebnosti, ki jo doživlja hkrati kot svet zase in svet s svtom, ki je obsijan in združen z vsemi drugimi svetovi, s katerimi ga povezuje simbolično ogledalo vseh dejanj in besed, v katerih se zrcali svet in sam človek kot nerazumljivi, v enoti samozavesti jaza, edini neposredno razumljivi enoti sveta. Ljubezen pa je tista, ki še ni prodana in pohojena in je na svetu vzvišena, zato pripada Bogu in ne meni, v meni se torej lahko razodeva le kot njegova ljubezen. To pojmovanje se mi zdi nekoliko patricentrično oziroma patriarhalno, kar je tipično za Zahod. Torej pride do situacije, da sem se znotraj sebe razdelila na dva dela - eden je božja ljubezen, ki pripada Bogu - drugi pa je ego, ki pripada Hudiču in je moj. Takšna delitev pa se mi zdi nevarna zato, ker ostajam jaz človek samo s svojimi slabimi lastnostmi svoj ego, torej "jaz", vse ostalo pa je Bog in njegova ljubezen, ki pa nisem jaz (ego). Tu pa pride do situacije, da se vse dobro v meni odtujuje in pripisuje Bogu. Odkar je človek jedel prepovedani sad z drevesa spoznanja, ga spremlja njegov izvirni greh, vendar se mi ne zdi dobra logika, da je človeku odtlej ostalo v njem samo slabo kot njegov ego, ne zdi se mi v redu da postavljamo pojmovanje Boga in njegove ljubezni kot nekaj izven človekovega ega, češ, da to pripada samo Bogu. Zakaj ne bi bil človek tudi izvorno dober ego, čeprav ne tako vzvišeno dober kot Bog, ki je popoln. Ali s takšnim pojmovanjem se ne obrača človeka kot odtujenega Bogu, če je vse dobro samo njegovo, vse slabo pa samo last človekovega ega?
Zakaj bi človek sebe videl ločenega od Boga? Zakaj bi gledali Boga in človeka kot dva bitna reda: V jedru se mi zdi, da to razločevanje ne prinaša dobrega. Zakaj bi človek na sebe gledal kot predmet, ki je ločen v svoji ljubezni od Boga. Ali se na tak način postopno ne odtujujemo, oddaljujemo ali alieniramo, na drugi strani pa transcendiramo kot bitna vrednost, kot hierahični red z Bogom kot absolutnim bitjem, kot mreža, ki preplavlja ves Univerzum. To osamosvajanje s svojimi slabimi lastnosmi smo postavili v inštančno pozicijo opazovanja Boga, ki vse to opazuje in urejuje in je kot tak srečišče in izhodišče uganke sveta. Kaj je torej človek? Si znamo na to odgovoriti?
Dragi Stojči, ali mi lahko odgovoriš na te dileme in mi poveš kako tvoj ego doživlja Boga, ki se je s takšnim pojmovanjem znašel že na navpični strmini, s katere vedno bolj drsi v ateizem.
V tvoji misli bi razumela, da je tvoja ljubezen, ki ni ego torej je nekaj, kar je odtujilo sebi in pripisalo Bogu. Torej ljubezen je podarjenost tebi, ki ni tvoja zasluga, temveč pripada Bogu. In ker se ta skrivnost nahaja v tebi kot božja ljubezen, jo kot lastnost pripišeš Bogu, vse kar je slabega pa Hudiču oziroma sebi (egu). Hudič sem torej jaz - ti, naš ego, Boga pa nekaj kar nismo mi. Vendar ko ga sprejmemo vame in se v meni razodeva ali nisem to jaz, torej moj ego.
Lep pozdrav od tvoje duhovne prijateljice
Tatjana
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 27. september 2004 @ 14:21 CEST
tvoje izhodišče glede naše terminologije je povsem pravilno, vendar SSKJ ne sledi več hitremu razvoju,
ki se dogaja na duhovnem področju,
kjer vse izhaja iz angleščine
kot prevladujočega jezika na področju duhovnosti v svetu.
V duhovni angleščini se "ego" razume zgolj kot tisti egoizem,
ki se boji lastnega duhovnega napredka,
ki je poln podedovanih obrazcev strahov in predsodkov,
ki mu je lastna komoditeta najvišji cilj.
Tudi pri nas večina ljudi že razume ego po tej novi terminologiji.
Angleško "duhovno" govoreči za jaz uporabljajo besedo self
za višji jaz pa higher self,
ki je seveda tvoja ljubezen,
tvoj notranji mir,
tvoja resnicoljubnost,
tvoja dobrota, skratka
vse tiste tvoje pozitivne lastnosti,
ki te notranje sproščajo osvobajajo in navdihujejo,
Ego pa je tisto,
kar te dela slabe volje,
jezno,
kar ti vzbuja sovražna čustva,
strahove,
in notranjo praznino
skratka vse tiste negativne lastnosti,
ki te delajo notranje prazno.
Vsak človek je zmes enega in drugega,
vendar ljudem,
ki so na notranji poti srca
počasi te negativne lastnosti odpadajo
in vedno bolj lahko sijejo znotraj sebe
in so lahko vzgled drugim ljudem,
da se splača delati na sebi.
Skratka Bog kot zmes
tvoje ljubezni
tvoje resnice
in tvojega mira
je ves čas v tebi,
prav tako kot je tvoj ego
vprašanje je le,
čemu ti daješ svojo pozornost,
kar je lepo opisano tu na pozitivkah
v mojem desetem članku prevodu indijanske zgodbe,
ki sem ga tu objavil pod naslovom: Zmaga.
Če želiš, si ga preberi.
Edino skozi svoj umirjen dih
lahko pride človek do tistega svojega Boga,
ki prebiva znotraj njegovega srca.
lp
---
stojči
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 27. september 2004 @ 19:32 CEST
če me tvoj odgovor in okence vabita k odgovoru, si bom prizadevala razložiti kar mislim ne v duhovni angleščini, temveč v nekem logičnem razlagalnem duhu:
Kako deluje ego? Ego želi vedno nekaj doseči, eno je ustvarjalecn, vedno nekaj poizkuša, vedno se nečesa loteva, ima željo po eksperimentiranju, željo po iskanju, željo po raziskovanju, željo po tveganju. Želi si vedno nekaj novega. Če bi Bog ustvaril človeka brez ega, bi človeku bilo dolgčas, saj ne bi bil ustvarjalen, človeštvo ne bi imelo napredka. Vse bi mirovalo. Take ljudi sem videla nekem filmu, ki so tavali
brez cilja, brez volje in so jih imenovali če se ne motim Moroni. Ego izraža vedno neko mnenje, hoče imeti prav, hoče
imeti svoja merila in je nekaj posebnega.
Takoj ko začutiš svojo posebnost, kot je zgoraj opisano, je to znak ega. Če želim kaj doseči, je to znak ega. Ego neprestano teži k analiziranju. Ego si želi in potrebuje napor
in pritisk.
Ego razmišlja o svetu, o preživetju, ego se napreza, dela in ustvarja, da preživi. Ego strmi k razkazovanju, ego
si kupuje lepe obleke, avtomobile, hiše, ima ženo in otroke, na katere je ponosen. Ego se razkazuje tudi z znanjem, je bahav, ego vedno izraža neko mnenje, hoče imeti prav, ego vedno hoče izražati svoja merila, strmi k nadvladi in je oblasti željan.
Ego torej ni samo sovraštvo, kraja in nemir, to je skrajna konica ega, ko se ego ne da več krotiti in ko prestopi svoje meje.
Kaj je torej ego? Kot smo lahko ugotovili iz prejšnje gornje definicije je ego "jaz" moj način življenja, da fizično preživim, da ohranim vrsto "človek", vendar ta ego včasih prestopi Rubikon. Zato moramo poznati določena pravila in se jih moramo držati, da nas Ego ne vodi, temveč da mi vodimo ta svoj Ego. Ego vključuje v sebi ljubezen do življenja in
tudi način kako to svoje življenje ohranjaš, kajti če človek ne dela, ne ustvarja, če se ne uveljavi v družbi in postane njen dejaven član, če človek ni del človeške družine s svojo ustvarjalnostjo, tega človeka ni, propade in izumre ali umre v revščini. Torej tako kot sta zrak in voda potrebna za preživetje, je tudi Ego potreben. Potrebno je, da se "jaz" človek zavedam sebe in se usmerjam.
Torej vse gorje na svetu, o katerem sva z Radovednim toliko debatirala v Misli tedna in iskala rešitev, je zakrivil Ego, kadar je prestopil Rubikon. Človek v svoji naravi gonov, nima nobenega zagotovila, da bo zanesljivo obvladal svoj Ego. Ta svoj Ego moramo obdržati v ravnotežju. To nam pomaga samovzgoja, sposobnost obvladovanja. Ne smemo dopustiti, da bi ta naš Ego popustil v samonadzoru in postal pohlepen, nestrpen, sovražen, zavisten, egoističen, jezen, zajdeljiv,surov, nepopustljiv itd in da bi v njemu prevladal nestabilen značaj, da Ego ne bi mogel obvladati svojih negativnih čustev.
Končna misel je, da Ego v človeku obstaja, Ego je "Jaz" in brez Ega človek ne more obstajati. Ego je dobra in slaba stran človeka, Ego je njegov obstoj.
Jaz mislim, da je tudi Bog imel svoj ego, svoje sebstvo, ko je ustvaril svet. Bog je želel nekaj ustvariti, nekaj doseči in to je bil njegov ego, njegov jaz, čeprav mu ne moremo pripisati, da je bog človek, čeprav sta Bog in človek v končnem spoznanju eno.
Kaj pa je božanski "jaz" o katerem ti Stojči, tako pogosto govoriš in nas z njim nagovarjaš?
Božanski jaz nima nobene želje, je popolnoma čist, neomadeževan, on ne razmišlja, ne potrebuje hrane, je vedno enak, je brez teženj, vse kar je, je samo ljubezen.
Ta "božanski jaz" je duh. Vendar kaj je duh? Samo zase to ni bitje, to ni materija, to ni energija, to ni božansko ali nadsvetovno bitje. TO JE VŽIG. Od tedaj, ko je človek začutil v sebi zavest, čuti v sebi ta vžig, ki ga povezuje z svetlobo vsega Univerzuma, da se čuti celota. Človek ne potrebuje samo tuzemskega, temveč tudi "božanski jaz". Vsi ljudje na tem planetu smo s tem vžigom izenačeni in duh ali svetloba je vsem dostopna, ne dela razlik, dopušča da jo zlagamo v razne nivoje svoje zavesti, tam dobiva oblike in se zlaga ter preoblikuje v v vrstni red vrednot človeštva.
Jaz menim, da ni dobro, da je človek preveč mistično razpoložen in da nima jasno izdelanega pojma kaj njegov Ego je in da uporablja za človeka kar pretresljivo logiko, ko tako kruto zdiferencira "človeški ego" in "božanski jaz". Kajti če temu ubogemu človeku na zemlji na njegov ego obeša samo slabe strani njegovih instinkov, ki mu služijo za preživetje in na drugi strani tako razločevalno povzdiguje "božanski jaz", kot nekaj tako pobožanstvenega,človeku nedosegljivega in
vzvišenega, da se človek počuti popolnoma odtujen, odvečen, v sebi slab, na ravni živali, kakor da sploh tega VŽIGA v človeku ne bi bilo. Pustimo vendar tega človeka, da se bo občutil kot resničen individum, ki spoznava svojo samostojnost ne le v razmerju do zunanjega sveta, temveč do višjih sil, ki jih doživlja recimo kot nadnaravne sile, zakonitost, vesoljski red, zapoved, božanstvo ali "božanski jaz". Šele ko se je človek izvil s povezanostjo s stvarmi, s sebi enakimi ali nižjimi bitji (živalmi in rastlinami) in ko so se mu odprle oči razuma,je prišel do tiste stopnje zavesti, da je začutil v sebi VŽIG. Po Platonu človek ni potomec Zemlje, temveč nebes. Njemu in Aristotelu je ta logistikon najvišji del duše, ki je prišla vanj od zgoraj. Filozofu Descartesu pa je bistvo duše že zavestnost sama. Filozofija samostojnega človeškega razuma pa je dosegla svoj višek in prišla v Heglovi dialektiki ali bolje metafiziki mislečega svetovnega duha iz spečega razuma in se razvila do najvišjih oblik samozavesti v človeku kot kroni stvarstva. Človek je v bistvu občan dveh svetov. Ta človekov Ego bi lahko razumeli tudi kot težnjo po avtonomiji in avtarkiji lastnega razuma na eni strani in med tradicijo ali poročilom odvisnosti od Stvarnika, njegovih zapovedi. Šele z razumskim ozaveščanjem je človek sam sebe začel gledati kot na svet v malem, mikrokozmos. Človek je s svojo odprto naravo razumsko bitje, odprto v nedogled. S takim umeščanjem človeka in njegovega ega oziroma njegove biti kot si ga predstavil ti Stojči, se ne morem popolnoma strinjati prav zaradi njegovega razločevalnosti. Ta "Božanski jaz" si ti tako pobožanstvil in ubogega človega tako obubožal dobrega, da je vse že kar pretresljivo in se človek samega sebe ustraši. Človek je samo prehodna vmesna razvojna stopnja, samo puščica v smeri neosfere, se pravi razvoja razuma, ko bo doseglo človeštvo svoj vrh v ultrahumanističnem območju, v točki Omega. Človek je sorodnik z božanstvom toliko časa, dokler se ne zlije v svetovno dušo. Človek res biva z distanco navzdol, vendar tvoje misli so postavile ta njegov ego v zares preveč enostransko pozicijo slabega, da se čuti zelo odtujen.
Zahod gleda na vzhodnjaške vplive kot ne nekaj, kar je pod njegovo racionalno gladino. Dogaja se pa absurd v naši družbi, da poleg mamil uvažamo že vzhodnjaško duhovno hrano, ki jo je mogoče razložiti le intuitivno, mistično in ne tako, kot naše vsakdanje življenje zahteva, da preživimo.
Lep pozdrav od tvoje duhovne prijateljice
Tatjane
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 27. september 2004 @ 21:23 CEST
Ti imaš pač filozofski pogled na to,
kaj ego je in kaj ni,
v katerega nikakor nočem posegati,
sam pa sem prevzel tisti novejši splošno priznan pogled,
(tudi iz indijanske zgodbe Zmaga)
ki vse poenostavlja do samih osnov.
Moj višji jaz poimenujem kar srce, ali moj plus + +
sam sem zavest o sebi ali mojem sebstvu,
ki vsebuje in moj - in moj +
in zame je moj ego moj minus - -
Recimo želja po učenju, odkrivanju in spoznavanju
zame nikakor ni minus ampak en velik plus itd
Skratka moje lastno razpoloženje in počutje mi še najlažje pove,
ali sem sam v svojem ++ ali + - ali svojem - -
Vendar ima vsak človek, kar se svojih definicij ega, sebstva in srca, ali višjega jaza tiče absolutno prav.
Sam ne želim okoli tega polemizirati s komerkoli,
niti me druge definicije o egu, sebstvu in srcu ne zanimajo.
Kar me vedno je in me bo zanimalo
je občutenje moje ljubezni in mojega notranjega miru
in to isto stanje me zanima tudi v ljudeh
s katerimi imam kakršenkoli stik. :)
Takšen sem in takšen nameravam ostati. :)
lp
---
stojči
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 27. september 2004 @ 22:11 CEST
zares škoda, da nisi bil razpoložen za debato, saj sem ponudila kar nekaj zanimivih iztočnic zanjo in tudi potrudila sem se, da bi bil lahko dialog bolj razgiban in tudi za druge zanimiv.
LP Tatjana
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: opazovalec dne torek, 28. september 2004 @ 09:36 CEST
vidiš, to je tvoj problem, da pogosto hočeš biti zanimiva in pametna. To je tvoja maska, za katero se skriva zaklad. Odvrži jo. če hočeš videti nekaj, kar se nahaja nad logiko in filozofijo - samo življenje.
Ne razumi to kot napad na sebe.
Lp Opazovalec
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: stojči dne torek, 28. september 2004 @ 10:30 CEST
Milijarde lepih intelektualnih besed,
ne odtehta ene same besede,
izrečene, ali napisane,
ki sem jo sam izrekel in napisal,
vsaj tisočkrat njemu,
tebi in vsem tistim ljudem,
ki so ji pripravljeni prisluhnitI.
Prisluhniti njej
in svojemu dragemu srcu.
HVALA
---
stojči
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: titanic dne torek, 28. september 2004 @ 10:39 CEST
Kaj ti naj še napiše, kot to, da si čudovit človek, ki je zvest samemu sebi. Bodi srečen še naprej.
Ja, spomnil si me na hvaležost. Večkrat se moramo spomniti kaj vse imamo in za kaj vse smo lahko hvaležni. Lepo nam je tudi zato, ker se poznamo in gremo skupno pot. Hvaležni smo, da nismo sami in osamljeni, da vemo za pot.... ali pa vprašamo...
Hvala ti, za vse tvoje lepe misli, ki jih pošiljaš preko Pozitivk naravnost v moje srce in ga ogreješ.
Čao, Titanic
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 28. september 2004 @ 10:40 CEST
lepo je, da si povedal svoje mnenje o tem kaj misliš, da je moj problem. Glede maske si prav gotovo zgrešil, ker moj obraz je odkrit, izžareva iskrenost, dobronamernost in neodtujen življenjski smisel povedanega, ki je vse ali nič - tu ni kompromisa. Duh človeka je enovit in nedeljiv in se prebija skoz logiko in filozofijo, predvsem pa skoz resnico -tako je pač življenje nekaterih.
Ker mi očitaš, da se delam zanimiva in pametna bi bilo zelo lepo, če bi tudi ti pristavil svoj pisker modrosti zraven, da se ne bi bilo treba meni tako naprezati pri iskanju smislov in pomenov pri odgovorih na določene stvari. So gotove stvari, ki terjajo vse ali nič. Tu ni nobene vmesne možnosti, ki bi ji mogli reči da ima samo delni smisel ali da je bolj ali manj smiselna.
Omenjaš življenje brez logike in filozofije! V življenju so nepremostljivi kontradiktorni prepadi, kjer ni nobenega prehoda. Tedaj se najde nekdo v zadregi in preskoči v drug smisel in pomen. Navezujem se na vprašanje ega, ki očitno spravlja ego v zadrego. Ali je lahko kdo bolj ali manj človek, ali je samo delno človek? To je bistvo vprašanja. Ali je smrtni greh izraziti željo, dvome, postaviti vprašanje, ki samo zase prosi za razjasnitev? Dragi opazovalec, zares si nedosegljiv v svoji sodbi in sem zares vesela, da ti življenje brez logike in filozfije pomeni vse olajšanje. Le zakaj bi si naprezal duha, če ni treba?Lažje je izrekati sodbe drugim, težje pa je sneti svojo masko z obraza in se podpisati s polnim imenom ter se dotakniti bistva stvari.
Lep pozdrav
Tatjana
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: stojči dne torek, 28. september 2004 @ 11:11 CEST
hvala tudi tebi za tvoje lepe pesmi in članke,
ki jih z veseljem preberem. :)
lp
---
stojči
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 28. september 2004 @ 11:12 CEST
kot odgovor na tvoj lepi stih se mi je utrnila misel: "Skoz vsoto dobrin, ki jo ena sama tvoja topla beseda prinaša med milijardami drugih "intelektualnih" besed, bi utegnil človek v življenju doseči srečo, če bi ta tvoj v pesmi opisani ego imel vsaj malo več luči. Vrnimo se nazaj k izvoru, kjer so predniki in še norjeni in postanimo prijaznejši otroci Boga!"
Lep pozdrav tvoja duhovna prijateljica
Tatjana
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: stojči dne torek, 28. september 2004 @ 12:21 CEST
naj ti odgovorim na nekaj tvojih vprašanj?
Če Boga smatram kot svojo ljubezen in svoj notranji mir,
potem vsekakor ne morem biti ločen od Boga,
ampak sem vse življenje eno z njim od rojstva do fizične smrti in naprej.........
Moje življenje je bojno polje
na katerem se spopadata
moj strah jeza, sovraštvo in moji dvomi
z mojo ljubeznijo, mirom resnicoljubnostjo iskrenostjo, zaupanjem itd
V svetem pismu piše, da so davida vrgli lačnim levom,
le ti pa ga niso raztrgali in požrli. Zakaj?
Ker je imel v sebi toliko ljubezni, mira in zaupanja, tigri in levi so to občutili in so ga lepo pustili pri miru.
Zadnjič, ko sem jedel solato v Šparu,
so mi na roko prvič prišli vrabčki in mi jedli iz roke drobtine,
kar me je res razveselilo.
Izgleda da so občutili,
da v meni ni agreslije in da jim želim vse dobro.
Človek lahko transcedentira samo navznoter
in to z delom na sebi in notranjim uvidom.
Človek je torej bitje svoje evolucije,
ki vibrira na na svojih zavestnih in nezavestnih frekvencah.
Z delom na sebi prehaja, poglablja in ohranja tiste frekvence,
ki mu omogočajo nadaljnji razvoj poglobljenega doživljanja in razumevanja svojega lastnega življenja in svoje vloge na tem svetu.
lp
---
stojči
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: opazovalec dne torek, 28. september 2004 @ 14:13 CEST
pri nastavljanju piskera modrosti si ti zmagovalka, moj je prazen.
Logika in filozofija funkcionira do neke meje, potem pa se vklopiš v nekaj drugega, kar se ne da opisati. Strinjam se s tabo, da je lažje.
Vsako masko, ki jo pokažeš, lahko snamem.
Nekdo je že prijavljen pod uporabniškim imenom Vinko, zato ga ne uporabljam.
Lep pozdrav
Vinko
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 28. september 2004 @ 14:28 CEST
Ego ali jaz je osebnost človeka z znanimi štirimi telesi; fizično, eterično, astralno in mentalno telo. Ego ali jaz-osebnost-jaz zemljski človek. K bistvu ega-jaza spadajo: omejitev, nevednost, ozkost zavesti.:spanje in sanje. Ta zavest jaza ali ega pa ne more postati zavest duha. Zato o resnični zavesti lahko govorimo šele, ko je bit ega ali jaza premagana. Za ego ali jaz ni odrešitve, lahko se ga lahko le osvobodimo.
Je časovni, minljivi pojav, si nenehno domišlja, da je ogrožen v svojem obstoju. Mora se paziti in braniti, da bi lahko še dalje obstajal. Njegovo bistvo je uvelavljanje. Je tudi res, da si moramo kot prvo v odraščanju ego razviti, da lahko preživimo, toda ko je ta zrelostni proces dokončan in če si želimo božje vodstvo, se moramo postopno odreči biti jaza ali maske razuma. Opustiti moramo obrambo našega jaza ,ki ni nič drugega kot časovni pojav. Naša osebnost ega varuje sama sebe, kajti drugače ne zna.
Bistvo našega ega prinaša s seboj ustvarjanje karme in s tem vzdržuje koleso rojstva in smrti. Ego ločuje. Ego hoče zaščito.Preživeti. Da, bi se zaščitili, je tako jaz razdelil svet na predstave o mojem ali ne mojem, grozečem ali negrozečem, o hoteti imeti ali zavrniti, na želje in sovraštvo, korist in pomanjkljivost, na da in ne, pozitivno in negativno, imeti in izgubiti, živeti in umreti, ljubiti in le-ljubiti. Deliti in racepiti je znamenje ega, ki temelji na dvojnosti. Z oklepanjem in zavračanjem je nastala in vedno nastaja le delitev. Z delitvijo na pozitivno in negativno elektriko nastane npr. nižja oblika energije, ki je v nerazdeljenem stanju Svetlobe na višji frekvenci. Deliti pomeni zmanjšati frekvenco.
Z delitvijo se zniža vibracija do trdne materije, do zgostitve in zapiranja vase. Kdor resnico išče je za njega najpomembnejša zahteva: ne deli, ne sodi! Soditi pomeni zanikanost vesoljnega obstoja. V neskončnem prostoru duha je vse dopuščeno, celo človeško ravnanje, ki povzroča hudo trpljenje in nepopisno bolečino.. Ponujajo se tako vedno nove možnosti in s tem ponavljanja, da bi v popolnoma različnih življenjskih okoščinah, pod drugimi pogoji ponovno poskusili.
Že to dejstvo dokazuje, s kako brezmejno ljubeznijo izpoljnuje božanski duh univerzum.
Torej ne sodi. Za ego - človeka, ki je razdeljena zavest, je ta naloga nemogoča Za človeka pa, ki je okusil svojo temo v totalnosti in , ki se ga je dotaknila božja Luč, lahko ta naloga postane resnični uvid in spoznanje. Potem to ne bo več naloga, ampak globoko doživeta resnica, ki ga dobesedno oživi od "mrtveca." Treba se je na poti življenja izogniti vsaki skrajnosti, ne soditi in hoditi po srednji poti. Pojdimo po poti tistega, kar je v naši sredini, v naši središčni točki, ki je Bog sam v nas. Predajmo se poti Luči. Izberi človek pot božjega zlata v lastnem srcu. Tu odkrijemo ljubezen, ki ni nastala z delitvijo. Sploh ni nastala, ampak je neskončna kot recimo Tatjanina poezija, večna nerazdeljena.
Je Izvir pravzrok vseh bivajočih, čisto duhovno zlato, najvišja frekvenca. Ločitev, nasprotja in ekstremi nastanejo z zavestjo, ki zavira vibracije. Božja ljubezen zajema vse, vsem nam omogoča dostop. Konec koncev ne more biti nič in nihče zunaj božjega vesoljnega sveta. S sojenjem zniža človek vibracijo lastne zavesti in ne prepozna nedeljivost, ki je vzrok vseh stvari. Nato obsoja ta svet nasprotij. Vendar je to nesmiselno, saj smo to ustvarili mi sami. Tudi če obtožujemo sami sebe, sodimo. Znižujemo vibracijo lastne zavesti in s tem nase prikličemo notranje nasprotovanje.
Zato moramo hoditi po zlati srednji poti. Prikloniti moramo glavo do energijske ravni božjega v svojem srcu. Potrebno je vztrajati, dokler se energije ne zlijejo navpično v naše srce, potem je naš razum prežet s to notranjo Lučjo božjo, ki je Ljubezen vodilja in nas preko luči ljubezni dviguje Kristusova pomoč. Kar človek izžareva, to sprejme nazaj. Vključeni smo v ocean atomov z odsevajočimi lastnostmi. Vse, kar nas obdaja, naj bo vidno ali nevidno, je sestavljeno iz odsevajočih atomov. To kar izžarevamo, odseva nazaj na nas.
Sami določamo kvaliteto tega, kar nas obdaja!
Ker lahko atomi sočasno odsevajo mnogo kvalitet, se lahko zdi to okolje enemu človeku popolnoma drugačno kot drugemu. Človek, ki živi v Kristusovi zavesti, ki izžareva ljubezen, ker je v svojem najglobljem bistvu ljubezen, prejme ljubezen tisočkrat nazaj. To je le en pomen tega, kajti prava ljubezen presega vse besede in je ne moremo določati ali si je predstavljati z miselnimi predstavami.
Včasih v živlljenju zaradi našega največjega dobrega, da se prebudimo dobimo udarec zavesti po licu. Lahko ga dobimo z dogodki ali od ljudi, prijateljev, znancev, družinskih članov ali takoimanovanih dozdevnih sovražnikov. Vedimo, da ima Bog sam mnogo služabnikov, čeprav sami pogosto tega ne vedo, v čigavi službi so. Luč pošilja božanske poslance v mnogih oblikah, ne da bi nas preizkušali, kot to menijo nekateri, ampak da bi porušili naš sanjski grad ega ali jaza. Tako se naj bi razpršile naše iluzije našega zemljskega spanja in bi nas lahko napolnile brezmejna ljubezen, modrost in energija. Tak udarec nam je podarjen, da bi nam pomagali iz sanj, da bi prodrli skozi vzorec ravnanja, v katerega smo trenutno ujeti. Vprašanje je le, če to poslanstvo razumemo in na kateri ravni.
Človek je prebivalec obeh svetov. Oba svetova sta prisotna ne le izven nas, ampak tudi v nas. Po eni strani je naše telo in njegova zavest iz te narave in zato minljiva, po drugi pa je v nas princip večnosti, ki seveda izvira iz drugega kraljestva in je zato nesmrten. Sedaj ni težko razumeti Jezusovih besed: božje kraljestvo je v vas. Tako se v nas samih srečata ta dva svetova: naša osebnost, ki se nanaša na jaz-ego, ki išče uresničitev v tej padli naravi in naš princip večnosti, ki je vezan na to enkratno osebnost, ki pa hrepeni po svoji prvotni domovini.
Če pravilno dojamemo pot se to takoj odrazi v načinu življenja, v katerem se naša osebnost postavi v službo principa večnosti, da bi se le ta lahko odrešil iz svojega ujetništva. V nenehnem procesu zavesti osebnosti vse bolj prehajamo na princip večnosti,ki nas vodi, pri čemer pa se naša osebnost vedno manjša. Na koncu te temljne spremembe pride do popolne zamenjave osebnosti. Naš razum-ego se tedaj obrne navzgor v duhovni svet od koder dobi insipiracijo in tako postane nesmrtnen, ne več zemeljski in omejen.
To je uresničitev Kristusevega izreka: Kajti kdor hoče svoje življenje ohraniti, ga bo izgubil. Kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo ohranil. Tako je tisti, ki išče, ki ga nosita uvid in želja po odrešitvi, pripravljen na celovito predanost. Pri uresničitvi te notranje pripravljenosti v vsakodnevnem življenju ga podpirajo vse sorodne duše s svojimi močmi in sposobnostmi.
Zavedajmo se, da se nepoznana polovica sveta vedno dotika človeštva. To je odločilno spoznanje, da zemljski obstoj ni vse, za kar smo ljudje ustvarjeni. Obstaja neka druga, nepoznana polovica sveta; katere del smo tudi mi ljudje! Kliče nas! Ta nepoznana polovica sveta je zunaj nas kot tudi v nas. To je vesolje, ki nas obdaja. V nepoznanem, ne čisto obstoječem delu tega našega dvojnega bitja človeka miruje, ali še slabše; leži kot v smrtnem spanju, ta Drugi. To je del, ki ga človek ni spoznal zaradi lastne odločitve. Ko pa nastane nova zavest, kateri dolgujemo silno energijo, nas v trenutku odreši in pošlje našemu duhovnemu semenuv srcu svojo prvo spodbudo, torej močnejšo vspodbudo tega Drugega.
Od tega trenutka pa nadalje pride spoznanje o vzroku lastnega obstoja v zemeljskem svetu in nastopi nova vera, ki lahko človeka ponovno poveže z drugim svetom, v novem razvoju. To je delovanje Svetega Duha, živo delujoče vedenje Božje narave. Razsvetlitev v Duhu in z Božanskim duhom!
vse skupaj prav lepo pozdravlja vaš prijatelj Miran.
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 28. september 2004 @ 15:32 CEST
zares hvala, s tvojim odgovorom sem zadovoljna, ker si mi odgovoril na vprašanje, ki je predmet tega razpravljanja in si s tem odpravil vso zmedo. Od nekdaj sem vedela, da je ego celotni jaz človeka, ki ima svojo razvojno pot, kot si jo ti lepo opisal. Tvoja razlaga se ujema tudi z mojim prepripčanjem in razlago. Tu na pozitivkah smo ljudje, ki smo radovedni in naša radovednost sega do prave vedoželjnosti, si ne damo miru, dokler si stvari in pojmov ne razčistimo.
Lep pozdrav tebi Miran od tvoje duhovne prijateljice
Tatjane
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 28. september 2004 @ 15:49 CEST
kaj je to vojna napoved, da me boš z Vinkotovim topom odslej obstreljeval. Saj nisem po juhi priplavala, da ne bi vedela odkod izhajata Opazovalec in Vinko. Samo svoje uporabniško ime si poglej in boš videl, da je bil tvoj "ego" zares nepotreben, saj je bila vse skupaj samo debata. Z masko, pa ki jo želiš meni sneti, si ne boš mogel kaj prida pomagati, svojo pa shrani za Pusta.
Lep pozdrav
Tatjana
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: opazovalec dne torek, 28. september 2004 @ 16:26 CEST
do zdaj nisem vedel, zdaj pa vidim, da si zares "po juhi priplavala".
Za mene je to vse samo igra.
Rad te imam.
Lp
Vinko
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 28. september 2004 @ 16:35 CEST
tako je in veseli me, da sva ujela celoto dojetja kot to vedno je bilo in tudi bo v najinih pogledih skozi mnogo življenj v Življenje. JKdor ima pogum, da stopi na to pot, še dolgo nosi masko svoje osebnosti. Toda izza maske se oglaša " poševno skozi okno tvojega stanovanja" drugačna resničnost življenja, ki presega osebnost, resničnost nezaznavnega, ki je postalo zaznavno.
lep pozdrav od tvojega duhovnega prijatelja Mirana.
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: stojči dne torek, 28. september 2004 @ 17:18 CEST
odličen komentar, čestitam.
lp
---
stojči
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 28. september 2004 @ 18:33 CEST
si imel v mislih tisto poševno okno mojega stanovanja iz poezije, ki se je zavesilo? Si imel v mislih današnje spoznanje? Veš, Miran, življenje je polno kleti in nadstropij. Upam, da sva se razumela.
Pozdrav tebi
Tatjana
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 28. september 2004 @ 20:07 CEST
tudi jaz tebi za odlično izbrano temo.
Miran
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 28. september 2004 @ 20:09 CEST
oboje sem imel v mislih!
tvoj prijatelj miran.
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 28. september 2004 @ 22:25 CEST
danes smo imeli v gosteh hudičevega advokata, ki je podtikal, si izmišljal vzroke, rešitve in sredstva ter izpovedoval celo ljubezen, vse zoper neuničljivo. To je bila danes njegova naloga, vendar prijateljstvo je ostalo. Vse se je razjasnilo in Bog je naselil mir med nas. Hvala, da si s tvojimi dobrimi mislimi s pomočjo božanskih sil vse to prav urejal in uredil. Ti si pravi mojster za to.
Lep pozdrav od tvoje duhovne prijateljice
Tatjane
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: en_bk dne sreda, 29. september 2004 @ 10:51 CEST
Mi je kar malce nerodno, da se jaz, neuki in nevedni en bk, ki mu razmišljanje /če bi vedel kaj je to/ povzroča obilico preglavic /glavobolov takisto/, spuščam v vaše razprave, kot da bi karkoli vedel, obenem pa iščem odgovore in pojasnila na najbolj preprosta vprašanja, kot so "kdo sem", "kam grem", "od kod", "zakaj" in "kaj je smisel...česarkoli".
Ko sem bral vaše pisanje o egu, se mi je porodilo vprašanje o smislu življenja in malce drugačen aspekt razumevanja ega, ki je najbrž napačen, ker v svoji nevednosti vidim le delček, nikakor kaj več.
Da bi lahko razložil svoje pojmovanje ega, moram najprej zastaviti vprašanje. Sebi seveda, pa tudi vam, kajti vprašanje se je rodilo ob branju vaših razprav.
Kaj da je smisel življenja? Dobil sem vtis, da ga jemljete /življenje mislim/ kot...hm...vica, kot čistilnico duš, kot nebodigatreba /za dušo/, pred vstopom v raj. Toda, duša naj bi bila božja in kot taka popolna. Zakaj potem potrebuje to popotovanje. Zakaj potrebuje mene in mojo nepopolnost, da jo umažem, raztrgam, očistim, zakrpam, če mi je bila dana od boga, čista. Zakaj ta intermezzo na njeni poti. In kje sem tu jaz, skupek nepopolnega, minljivega, bednega, nikomur v čast. Je to moj namen, moj cilj.
Jaz si predstavljam življenje kot darilo. Pa se zopet sprašujem. Darilo komu. Duši ali meni. Ali jaz sploh sem brez duše. Če nisem, zakaj bi duša potrebovala tako darilo. Zakaj bi duša potrebovala karkoli snovnega. Potem si predstavljam, da je smisel življenja, če je darilo, da ga preživim kot se za darilo spodobi...v njegovem spoštovanju, v cenjenju, v uživanju življenja, v odgovornosti do življenja, v učenju za življenje in iz življenja. Toda, česa naj bi se duša učila in čemu...v svoji popolnosti... in zakaj. Ne vidim smisla.
Torej moram razmišljati drugače /glavobol se že pojavlja/.
Jaz nisem le duša v nečem snovnem. Sem več. Sem človek. Sem duša in nekaj, kar je tej duši pomembno, mogoče enakovredno, nevedno seveda in pokvarljivo mogoče, a kljub temu več kot le telo, mnogo več. Duša mi je dodeljena kot moj del, moj sopotnik, kot učitelj ali neločljivi del, mogoče le v uporabo. Toda moja naloga ni pripeljati dušo v nebesa, saj je ona del nebes, moja naloga je živeti, kajti to je vse, kar imam. Bolj ko se bom ravnal po njej, polnejše bo moje živetje in preživetje, do smrti, ko se bo ta krog zaključil in začel neki novi, drugačen, meni kot človeku, nepoznan. Če tako gledam na smisel življenja, potem ga lahko jemljem kot darilo in vse, kar mu pritiče.
In tu sem pri egu, tako osovraženem nebodigatreba.
Ego je del mene, tukaj, sedaj. Pod tem pojmom pojmujem moje lastnosti, ki mi niso v ponos in jih moram preobraziti. To je moja odgovornost. Zakaj ni dobro, da pojmujem ego kot nekaj, kar ni del mene, kar je treba odstraniti, ubiti, uničiti. Ker s takim mišljenjem bežim od odgovornosti za svoje spreminjanje. Ker s takim razmišljanjem ostajam na razvojni stopnji, kjer sem Ker je to stagniranje, ne pa osebna ali duhovna rast, ali kakorkoli se že to imenuje. Besede, to nisem jaz, to je moj ego...on je kriv...so znamenje zastoja, nerasti, bega od odgovornosti zase, njeno prelaganje na drugega, v tem primeru na ego. Sprejemanje sebe takega kot sem, mi pomeni spoznavanje in spreminjanje svojih temnih lastnosti in negovanje svetlih in to pomeni meni osebno rast, pot k božjemu ali k bogu.
Da je vse dobro, da slabega ni nič, da ima vse svoj namen. Mogoče...v nekem meni nepoznanem načrtu, preobširnem, da bi ga doumel, a zame, v tem trenutku, ne velja. V moji moči je moje spreminjanje, mojih temin v svetlobo. Moja odgovornost in moja svobodna volja in moj smisel.
Se oproščam, če vas utrujam s svojo laičnostjo in nevednostjo.
en bk
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: stojči dne sreda, 29. september 2004 @ 13:28 CEST
Smisel življenja je početi v življenju to,
kar te zadovoljuje,
razveseljuje in notranje izpolnjuje.
Ni se treba spraševati kaj ego je in kaj ni,
saj ti že notranji občutek pove,
kaj delaš prav in kaj ne.
Zgovarjati se na svoj ego,
pa je res nesmiselna stvar.
Ljubim in sprejemam sebe
takšnega kot sem,
in čimmanj žalim ljudi,
pa se mi ni treba ukvarjati
s svojim egom. :)
Odpustiti sebi zaradi svojega ega,
ni tako majhna stvar,
je celo bistvena
za moj in tvoj,
notranji razvoj.
lp
---
stojči
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: titanic dne sreda, 29. september 2004 @ 15:15 CEST
Vsakega, sem skoraj sigurna, je začela boleti glava, tudi mene. Z razumom si tu ne moremo nič pomagati. Vmeša se nam še vzgoja, tradicionalni vkalupljeni vzorci, pa še naše mišljenje, pa nastane ena lepa čorba. Do konca pa vseeno ne pridemo. Sama sem se naveliča iskati literaturo, hlastati za temi vprašanji, ker s tem izgubim le čas, ki pa je pomemben zato, da živim. Da se imam lepo, in da pokažem ljubezen, ki jo imam sama v srcu tudi drugim, kako lahko živimo, da smo srečni.
Ta presneti ego pa mi še velikokrat ponagaja, pa si ne morem nič pomagati. Spomnim se nanj, da ga napodim šele takrat, ko svojo godljo že naredi. Hm, tako je to.
Moj pogled na tvoje razmišljanje pa je takle:
Se rodimo določenim staršem, ki si jih sami zberemo, da lahko opravimo nalogo na Zemlji za katero smo se odločili že pred rojstvom. Ko se rodimo, seveda pozabimo na to nalogo in se zgodi ali pa ne, kmalu ali pa proti koncu življenja, da dojamemo, zakaj smo tu. Vsak ima svoje poslanstvo, nalogo, kdaj jo bo opravil je odvisno od njega samega. Če je pa sploh ne bo, bo odšel skozi življenje brez tistega, zakar se je sam odločil, da bo živel. Vrniti se bo moral še enkrat in vse ponoviti. Če opravi svojo nalogo, se po smrti dvigne na višjo raven, kot šolar ko opravi maturo in potem nadaljuje študij.
Glede uživanja življenja pa mislim, da ga je absolutno potrebno. Če se zavedamo, da imamo možnost biti srečni ali nesrečni, da lahko sami izbiramo imamo vso možnost izbrati srečo in užitek.
Ego je del mene, od mene pa je odvisno koliko mu dovolim, da je velik, da se razbohoti in prevlada. Naučiti se moram njegove namene zatreti, ko začne pretiravati. Sem pač nagnjena k energiji, ustvarjanju ipd. kar ima ego rad. Koristi mi velikokrat, da nekaj naredim, škoduje pa, ko mu dovolim, da deluje še naprej in pričakuje zahvalo, ploskanje, napuh, ipd.
Meni moj občutek že pove (ponavadi) kaj delam prav in kaj ne. Vendar je ego včasih tako glasen, da ga ne obvladam in me pregovori k kakšnemu dejanju, pričakovanju ali čustvovanju. Uf.
Sploh pa, imejmo se lepo, nismo popolni, bodimo srečni, da napredujemo, se učimo in duhovno rastemo. Ne želim biti popolna, vendar se želim približevati popolnosti. Bolj kot sem čista, prečiščena, skristalizirana, bolj sem zadovoljna sama s seboj in tudi z svetom okoli sebe. Zato je delo na sebi pomembno predvsem zame, od tega pa imajo tudi drugi koristi. Svetloba, ki jo širim se včasih razplamti, drugič pa je le drobcena lučka, ki komaj gori. Tako pač je in naj ostane dokler bo potrebno.
Lepo vas vse pozdravlja, Titanic
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 29. september 2004 @ 17:19 CEST
s tvojim prispevkom o egu si presegel vse nas, ki smo na dolgo in široko razpravljali. Ego je v človeku tista sila, ki deluje ustvarjalno, ki želi nekaj doseči, nekaj izboljšati, se preobraziti na boljše, ego vedno nekaj poizkuša, preizkuša in tudi tvega. Ego v človeku si vedno želi nekaj novega, nekaj kar je potrebno in vredno osvojiti, želi si nečesa posebnega, kar bo dvignilo njegovo veselje do življenja, do napredka.
Vendar ugotoviti moramo, da ego ni edina človekova lastnost, ki bi ga naredila popolnega. Človek ima še eno dimenzijo in ta je SPOZNANJE ali kot to nekateri imenujejo BOŽANSKI JAZ. Ego teži k analiziranju, božanski jaz pa k spoznanju. V tem je vsa razlika. Božanski jaz hoče izkusiti, on želi užiti. Božanski jaz je človekova duhovnost, človekova zbranost in sproščenost. Človek z božanskim jazom občuti v sebi zadovoljstvo in radost. Zaveda se svojega notranjega stanja in v tem uživa. N.pr, greš na daljši sprehod v naravo, to naravo spoznavaš, se ji čudiš, jo obožuješ, strmiš vanjo in se z njo spojiš kot del stvarstva. To je občutek, ki ti daje notranji mir, zadovoljstvo in te sprosti vseh dnevnih srkbi. Ali greš n. pr. v cerkev, se poglobiš vase in uživaš v notranjem miru, ki ga občutiš. Življenje ne moreš samo bičati, kot dirjajočega konja, da bolj galopira, temveč se moraš v življenju ustaviti in ga použiti v vseh razsežnostih svoje duhovnosti. Ta tvoj božanski jaz moraš razvijati in ga negovati, on mora v tebi rasti, ne sme nikoli toliko podleči egu, da ga ego nadvlada, da postane pomembnejši. Božanski jaz nima od Boga nobenih pooblastil za kakršno koli obliko oblasti. Božanski jaz se vedno trudi za doseganje radosti in blaginje. V duhovnosti smo vsi ljudje enaki, vsi imamo enake pravice, da jo v duši občutimo, razvijamo in presegamo v sebi tisti ego, ki nas pritiska z vsakodnevnimi skrbmi in odgovornostmi za svoj obstoj. Truditi se moramo za pravo mero in ravnovesje te normalne, še zdrave ambicioznosti in ustvarjalnosti in tiste prepotrebne duhovnosti, ki nas počloveči. Žal, dandanašnji čas vse bolj razvija v ljudeh ego na račun razvijanja božanskega jaza ali z drugimi besedami spoznanja, sproščenosti in duhovne polnosti. Truditi se moramo za ravnovesje, za tisto zlato sredino, ki nas ohranja.
Dragi En_bk, hvala ti ker si nam s priprostimi in modrimi besedami, ki izhajajo iz tvoje prave življenje izkušnje, tako nazorno in jasno opisal kakšni moramo biti in kaj je smisel našega obstoja.
Lep pozdrav od tvoje duhovne prijateljice
Tatjane
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 29. september 2004 @ 18:33 CEST
to so ta mučna vprašanja, kot to sam vidiš nimajo vsa odgovore v tem prostoru in času in katera niso ravno nadlani, kot bi nam to radi povedali mnogi pregledovalci duš, astrologi, vedeževalci in tudi nekateri guruji ter mnogi, ki se gredo duhovnost. Ja, tako preprosto pa ni.
Tudi meni se včasih zdi, kot da bi se nahajali na odru in se hkrati opazovali pri svojih stoletja dolgo uprizarjenih tragedijah z vsebino "Človek spoznaj samega sebe." A kot vedno, nam masko našega zemelskega razuma strga z obraza naša lastna zrcalna podoba. Kaže nam, kako smo se zaprli pred Božjo ljubeznijo. Krasijo nas znamenja pohlepa, samoljublja in samoutvare. Ja, to je strašno mučno prepoznanje, kar vem iz lastne izkušnje.
Tako se soočamo sami s seboj. Nekdo je ogorčen, drugi prestrašen, toda molči, ker ne zna najti nič pozitivnega nasproti negativnemu, ne pozna izhoda. Edini izhod iz tega je, da se moramo ubraniti vsakega posnemanja posnetkov življenja. Sam Camus je imel prav, ko je prišel do skrajnih meja absurda in je dejal, da ljudje opravljajo Sizifovo delo. So trenutki ,ko je vsakdo izmed nas tako razdvojen, da upa, da se bo življenje tu kmalu končalo. Temu nihče ne ubeži. Poznam to stanje in v preteklosti sem si samo želel , da bi pobegnil.
Toda, če človek recimo poleti opazuje sonce vidi, da čim bolj sonce sije, toliko bolj jasno se kažejo sence. Naše oči so kot krtove, je nekdo zapisal: zaradi teme so tako slepe, da sicer vidijo obrise, ne vedo pa, da je vzrok za to v vedno večjem razodevanju božjih poslancev svetlobe. Prefinjene spletke oblasti in sil tega sveta zaznavamo čustveno in razumsko, imamo jih za resničnost, ki to ni, božanskim svetlobnim silam izvirne resničnosti pa so pravzaprav nasprotne. In vso to bedo vzdržujemo s svojo zmoto.
S svojim jazom se dogajanju lahko celo uprem, toda s tem se še ne osvobodim. Kajti to, kar vidim, je le zrcalna podoba resničnosti. Platon je to pojasnil s svojo prispodobo z votlino. Naše mišljenje dojema le zrcalne podobe resničnosti. Naše napačne misli so kot mreža, v katero se ujamejo vsi dobri nameni. Tako vsi pripomoremo, da se trpljenje nadaljuje. In še tiste redke odrešilne vzgibe, ki jih prestrežemo, neposredno uničimo, če nismo duhovno prebujeni.
Smo nepopopolni. Toda, če bi nekoč lahko zajemali iz drugega izvira, potem bi drugače mislili, čutili in delovali. Tedaj bi spoznali, da svet ni le končen in varljiv, ampak tudi šola. Ko pridemo do meje svojih zmožnosti, vsi izkusimo, da s svojim razumom ne moremo napredovati. Razu postane nesmiseln in je našemu višjemu razvoju na poti. Po mojem mnenju je višji smisel življenja v prizadevanju postati eno s Bogom, ki je Oče naše duše, s svetlobo, ki sije tako kot sonce sije nad dobrim in zlom, za slabega in dobrega človeka.
Če si čital knjigo H.P Blavatsky Glas tišine, kjer piše:" Razum je uničevalec resničnega." Kaj misli s tem? Je mar razum-ego utelešenje zla? Zapleteni možgani človeku omogočajo, da prestreže astralni eter in tako razmišlja o stvareh. Razu nam omogoča logično sklepanje. Za nas je kot okno, skozi katero odkrivamo, spoznavamo in dojemamo svet. Skozi to okno pa se vendar, kot skozi vsako okno, vidi le majhen del resničnosti. Torej je okno kot maska-persona, ki skozi odprtine za oči prepušča v našo zavest le del resničnosti. Česar ne more zaznati, za človeka, ki nosi to masko, ni resničnost.
In za voljo te osebne omejenosti našega razuma, na žalost, predstavlja tudi vhodna vrata za veliko nesrečo, ki si jo človek sam ustvarja. Ideje in predstave, ki si jih ljudje ustvarijo na temelju svojih omejenih stališč, jih pripeljejo do tega, da z besedami in orožjem napadajo misli in predstave drugih. Vse ideologije, verski principi in utopije zaslepijo razum. Za vsako zaznavanje so le maska, za katero se je skril razum. Kamorkoli pogledamo, povsod pom svetu so spori:velika in mala nasprotja V sporih so obe strani prepričane, da imata prav. In gledano s stališča posamezne strani, je tudi res tako. Vsaka stran ima pred obrazom masko svoje vere, svojega gospodarstva, svoje družbene oblike, svoje morale in zahteve svoje stroke in zato ne vidi ničesar drugega. Razum, ki zaznava le omejeno, loči ljudi od popolne resničnosti in s tem tudi drugega od drugega, zmaga pa pravica močnejšega.
Zakaj ima razum, ki ustvarja vse te ideje in predstave, ki pripeljejo do nasprotij in vojn, takšno hudičevo moč, da lahko zapelje ljudi, čeprav vsakdo ve, da ga to ne bo pripeljalo nikamor? Zakaj se človek ne more iztrgati iz ječe svojega miselnega ovoja? Kot prvič, bi moral zidove ječe prepoznati kot take. Kot drugič, bi si to moral želeti in imeti pogum poiskati ključ, s katerim bi lahko odprl ječo svoje temnice. In kot tretje, bi moral imeti moč moč, da bi odprl ta vrata in bi lahko pobegnil ven na svobodo.
Ugotovitev lastnega stanja in položaja sveta je vprašanje izkušnje in inteligence. Vemo, da se razum zapre takoj, ko nima pregleda nad dejstvi. Je suženj svojih uveljavljenih stališč, dogem in sodb, oziroma predsodkov. To so prepreke, ki nam zapirajo dostop za zaznavanje resničnosti. Nič kolikokrat si si ustvarimo svoje mnenje o sočloveku, položaju, o svetu. Ta ustaljena mnenja pa potem ovirajo sprejemanje novih zaznav. Opustiti bi jih morali kot odvečne. In zaradi njih sprememb pri soljudeh, položajih ali svetovnemm dogajanju ne opzimo več ali za nas niso več pomembne. Na tak način postaja razum barijera med našim malim svetom in resničnostjo.
Kdor hoče videti objektivno, mora opazovati iz oddaljenosti. To pomeni, da se mora nasprotja ali problem naučiti videti od daleč. Lahko bi prišel do izrednega odkritja, da on sam in njegov razum nista eno. Naš zemeljski razum je zvit in premeten. Ob vsakem zaznavanju poskuša vplivati, se vmešavati:Tako je. Tako je, kot to ti zaznavaš. Ti imaš prav. In zemeljski omejeni človek zaradi tega sklepa: Vidim pravilno. Moje ideje in moje delovanje sta pravilna. Biti mora tako, kot jaz rečem in pika. Drugi tako in tako nič ne razumejo. Naš razum deluje na tak način. Naučil se je, kako preživeti. In zato potrebuje različne maske, kot naprimer pravičnost, zatiranje, dobroto pa tudi diktaturo, zatiranje in uničenje.
Toda človeka ne moremo istovetiti z njegovim razumom. Človek je mnogo več kot njegov razum. Človek je božji dedič, božanski v nas je iskra božanskega duha, duh božji , ki nas kliče. To je rahel nežen klic in zato nam je potrebna popolna tišina, da bi ta klic lahko zaznali, zato pa moramo nujno utišati naš jaz-ego. Zato morajo vse misli, ki prevladujejo, za delček sekunde utihniti. Komur pa to uspe, kdor lahko sprosti le za nekaj sekund svojo pozornost, da bi zaznal notranji glas, ta vstopi v nov še nepoznan svet. Na mestu sil te narave, ki našo zavest zelo meglijo, sedaj kot blisk stopi druga sila, ki pravi:"Pa pride od Duh Resnice in vas vpelje v vso resnico." Tako je most vzpostavljen.
Nenadoma se dvignejo druge misli, ki v miselni sposobnosti še niso prišle na površje, še ne; misli, ki jih navdihuje Božanski svet. To je prvi korak iz lastne ječe. Toda na žalost to stanje ne traja dolgo. Naravne sile tega sveta so še preveč močne, da bi jih lahko takoj premagali.Te sile delujejo preračunljivo, zato našega razume ne spustijo kar zlahka iz rok. Treba je torej tvegati ta korak v svojem življenju, saj drugače držimo sebe ujetega znotraj zidov lastnega razuma. Ta korak pa sploh ni tako težak, kot izgleda. Kdor hoče klic božanskega sveta slišati in mu slediti, bo zagotovo prejel moč za to. Nakar bo vstopil v proces, v katerem bo izginila oglast zmedenega razuma in se v njemu prebudila nova zavest. Ja, razum je velik destruktor resničnosti.
In naj na koncu končam tole dolgo razpravo, za katero osebno smatram, da si si jo tudi zaslužil za svoje poglobljeno razmišljanje, z Jakobom Bohmejem:" Če tiho stojiš pred občutki in voljo svojega višjega jaza, se bo v tebi razodelo večno slišanje, videnje in govorenje in se bo po tebi videl in slišal Bog. Tvoje slišanje, hotenje in videnje te ovirajo, da Boga ne vidiš. Ko tiho molčiš, si ti, kar je Bog bil pred naravo in bitji. Tako slišiš in vidiš z organom, Bog v tebi sliši in vidi, preden to uspe tvoji volji, videnju in slišanju."
lep pozdrav od tvojega duhovnega prijatelja Mirana.
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: opazovalec dne sreda, 29. september 2004 @ 21:38 CEST
opazil sem, da si napredoval v "duhovnega prijatelja".
Upam, da te to ne bo pokvarilo, ker se večkrat strinjam s tvojim razmišljanjem.
Lp
opazovalec življenja Vinko
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 30. september 2004 @ 16:40 CEST
En_bk že dolgo piše v pozitivke zelo dobro prispevke in s svojim globokim življenjskim razmišljanjem pritegne širši korg bralcev in obiskovalce k razpravi. Njegove misli in ideje razširijo razpravo o določenem vprašanju in razgibajo komentarje. Vsi, ki to počnemo smo duhovni prijatelji, brez izeme in nihče ni za to domišljav. Vabljen tudi ti Vinko, k razpravi.
Lep pozdrav
Tatjana
Tatjana
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: en_bk dne četrtek, 30. september 2004 @ 18:31 CEST
Beseda Prijatelj /ja, z veliko začetnico/ ima zame poseben, skoraj magičen pomen in jo izgovarjam karseda spoštljivo.
Biti nekomu Prijatelj ali imeti nekoga za Prijatelja je milost, je darilo.
Jaz imam dva...svojo ženo in..Konfuzija. Zakaj sta tako posebna? Ker mislita kot jaz? Ker mi ne oporekata? Hehe. Nikakor ne. Ker se lahko zanesem nanju...vedno. Ker mi želita dobro...vedno. Ker sta tu, ko ju potrebujem...vedno. Ker sta moja najostrejša kritika in najzvestejša občudovalca. Zato.
In imam prijatelje, somišljenike, kolege, znance, tudi nasprotnike, mogoče celo sovražnike.
Nekoč, že dolgo tega, sem vprašal Konfuzija, mojega Prijatelja, ali je sploh kaj večnega. Poleg večnosti in Boga seveda. Mi je dejal:
"Bk, seveda je...vsak trenutek...ki ga živiš."
Da je sicer lepo kar je rekel, da pa ne vem kaj je rekel, sem mu odvrnil zmedeno, pa je dodal:
"Življenje lahko živiš ali pa ga opazuješ...kako gre mimo tebe."
Veseli me, ko se strinjaš z menoj, veseli me tudi, ko se ne.
Vinko, želim ti lep večer
en bk
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: arlena dne petek, 1. oktober 2004 @ 12:35 CEST
ha, ha pa ti si mi enkraten in originalen , kot vedno...imej se čim lepše...
Arelena
p. s.pozdravljam Vinka in lepo je , da je z nami...
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: opazovalec dne sobota, 2. oktober 2004 @ 08:05 CEST
če boš ponovno pozorno prebrala moj komentar, ki te je užalil, boš videla, da ni bilo mišljeno, da si domišljava in da nikjer nisem napisal, da se "delaš pametno". Moje mnenje je, da preveč znanja ovira spoznanje. Vse velike stvari so enostavne.
Tudi jaz v tej igri življenja nosim maske. Menjam jih po svoji želji. To je moja nadzorovana norost, kot bi rekel Don Juan pri Castanedi.
Dragi en_bk,
"Veseli me, ko se strinjaš z menoj,veseli me tudi, ko se ne."
to mi je pri tebi všeč.
Ponovno vprašaj Prijatelja Konfuzija ali je sploh možno, da nekdo, ki opazuje, ne živi. Po tej teoriji opazovalec predstave v gledališču ni živ. Moje opazovanje je aktivno opazovanje.
Vsak moj večer, je lep večer, brez razlike ali mi to kdo želi ali ne. Svojo srečo ne pogojujem.
Draga Arlena,
že dlje časa berem vaše prispevke. Vedno sem z vami. Z vami sem bil tudi preden sem izvedel za pozitivke. Z vami sem od samega začetka. Z vami bom do konca in še dlje.
Pozdrav vsem skupaj.
Vinko
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: titanic dne sobota, 2. oktober 2004 @ 09:21 CEST
Napiši kakšno tvojo misel in jo objavi, da pokomentiramo vsak iz svojega zornega kot. Daj, no...
Lep dan ti želi, Titanic
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: stojči dne sobota, 2. oktober 2004 @ 12:49 CEST
Lepo si odgovoril mojim prijateljem.
Čestitam ti.
Tvoje delo na sebi,
oziroma poglabljanje vase, se ti pozna na tvojem pisanju.
Še posebej mi je všeč, da si že takoj potegnil ločnico med spoznanjem in znanjem.
Nekateri najini prijatelji že dolga leta in leta
na žalost mešajo ta dva pojma
in se držijo kvazi znanja kot pijanci plota.
Nikakor ne morejo in ne morejo dojeti,
da je samo znanje le teorija, pomnenje nekih podatkov,
ki se jih prej, ali slej pozabi,
spoznanje pa je tista izkušnja,
ki lahko človeka naredi celo modrega.
Mi, ki pišemo tu na pozitivkah,
se vsi trudimo v smeri lastnih spoznanj. :)
lp
---
stojči
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: opazovalec dne sobota, 2. oktober 2004 @ 12:58 CEST
mogoče za nekoga moje sodelovanje ni prijetno. Moj namen ni, da bi me hvalili, častili ali prijateljsko pozdravljali. Globoko v sebi sem povezan z vsemi.
Lep pozdrav.
Vinko
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: opazovalec dne sobota, 2. oktober 2004 @ 13:41 CEST
lepo si to povedal. Jaz vem, da si se ti samospoznal preko popolne in brezpogojne predaje svojem mojstru, kateri je enakovreden Bogu. Jaz sem se na vrhuncu svojih neumnosti predal Kristusu. To je najlepše doživetje. Gorelo je tisoče ognjev, gorele so moje celice (vsaka posebej), v glavi so pokali neki mehurčki... nekaj časa sem imel dostop do vsega znanja (akaša), videl sem nevidne stvari... Zdaj vem, da je vse eno, vse je povezano. Še vedno se mi občasno dogajajo stvari, za druge nemogoče, za mene pa lepe, kot na primer, da pri teku okoli jezera slišim psa kako govori...
Lep pozdrav.
Vinko
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 2. oktober 2004 @ 14:30 CEST
Bodimo si odkriti. Vprašam te v čem vidiš, da nosim masko, ali nisem bila s svojim razmišljanjem odkrita. Napisala sem tako, kot sem o zadevi menila, da je je. Kaj te je motilo v mojem razmišljanju? Prav je da bi konkretno povedal.
Da ne bo nesporazuma, ti želim povedati, da sporočilo z dne 28. 9. 2004 ob 3,49 uri ni bilo namenjeno tebi Vinko, temveč drugi osebi in drugemu naključnemu dogodku, ki nista nikoli obstajala. Zadeva je preveč zapletena, da bi jo tu pojasnjevala in ne zadeve tebe, Vinko. Toliko v opravčilo!
Veseli me, da si se vključil v pozitivke in da pišeš.
Lep pozdrav
Tatjana
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 2. oktober 2004 @ 14:43 CEST
Da ne bo nesporazuma, ti želim povedati, da sporočilo z dne 28. 9. 2004 ob 3,49 uri ni bilo namenjeno tebi Vinko, temveč drugi osebi in drugemu naključnemu dogodku, ki nista nikoli obstajala. Zadeva je preveč zapletena, da bi jo tu pojasnjevala in ne zadeva tebe, Vinko. Toliko v opravčilo!
Veseli me, da si se vključil na pozitivke in da pišeš. Nisem užaljena, temveč neskončno prizanesljiva in srečna v krogu vseh, ki dopisujemo na pozitivke. Me vesli, da si optimistično naravnan človek, ki ljubi življenje in ne nosi mask.
Lep pozdrav
Tatjana
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: stojči dne sobota, 2. oktober 2004 @ 15:26 CEST
Blagor ti, da si bil deležen Njegovih blagoslovov in Njegove milosti.
Napiši še kak članek o svojih izkušnjah in videnjih bomo veseli.
Tudi sam že dolgo vem, da živali govorijo in ne bi se čudil, če bodo enkrat obstajali celo prevajalniki živalskih govoric,
tako kot zdaj iz enega v drugi jezik.
lp
---
stojči
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sobota, 2. oktober 2004 @ 15:33 CEST
lepo in nadvse pronicljivo si opisal Stojčijevo predanost mojstru in tvojo Kristusu, kar samo po sebi odraža tvojo spiritualno zrelost. Ja, tudi sam sem se kot ti, na višku" norosti " vseh mogočih poti in stranpoti predal Kristusovemu vodstvu in sem notranje potolažen ter končno odrešen mučnih dilem iskanja Poti.
Iz trenutka v trenutek mi je vedno bolj jasno, da je ta način edina pot, da bi pobegnili stalnemu toku smrti in življenja, da se moramo brezpogojno predati življenjskemu valu, sili reda, izpolnitvi življenja samega. Ta predaja za vse nas zahteva nov način življenja, v katerem naš Jaz(Miran ) ni več v središču in se brezpogojno soočimo s svojim okoljem. V takem načinu sem spoznal , da ni več prostora za dvom v "življenje". To smatram , da je način življenja brez besede " toda ", " morda ", iz katere vedno govori dvom in negotovost.
Tak način življenja ne postavlja življenju nobenih pogojev. Moj Jaz " toda ", " morda " lahko obstaja v valu življenja. Ko pa sem človek brez "morda " ali " toda " ne živim v slepi poslušnosti do zunanje avtoritete, temveč lahko živim iz žive rastoče zavesti v lastnem bitju.
lepo je da si se nam spet pisno pridružil in prejmi vse dobro od tvojega duhovnega prijatelja Mirana.
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: opazovalec dne sobota, 2. oktober 2004 @ 15:36 CEST
v tvojem razmišljanju me ni nič motilo, ker to za mene ni ovira. To sem napisal, ker sem menil, da moti tebe.
Če gremo "luščiti čebulo",na globljih nivojih pridemo do tega, da je znanje maska za katero se nekaj skriva (strah). Tisto česar imamo največ v sebi je naš Bog. V tem primeru znanje.
Rad bi te videl spoznano.
Razlago znanja in spoznanja je na kratko dobro podal Stojči v svojem komentarju ob 12:49 uri.
Kar se tiče nesporazuma, takoj sem vedel da gre za pomoto in da se ne nanaša na mene.
Res je, ljubim življenje in ker si tudi ti življenje, ljubim tudi tebe.
Lp
Vinko
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: opazovalec dne sobota, 2. oktober 2004 @ 16:18 CEST
Opazil sem, da si se tudi ti predal Kristusu.
Strinjam se s tvojo razlago "toda" in "morda".
Tam kjer je strah ni vere, tam kjer je vera ni strahu. Pekel in njegov upravitelj Lucifer nista enakovredna Bogu in njegovem kraljestvu. Bog to dovoljuje, da se lahko mi prečistimo do spoznanja. Ker ne more nič obstajati ločeno od Njega je tudi to Njegova energija.
Kristus v meni pozdravlja Kristusa v tebi.
Vinko
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 2. oktober 2004 @ 21:55 CEST
zelo simpatično, da si me bratsko posestril.
Mene mnenja in prepričanja drugih ne motijo in vesela sem, da se soočimo med seboj. Tako rastemo. Ko neha rasti, ni več drevo. Ali ne? Mene moje pisanje ni motilo in tudi pisanje drugih me ne moti, nasprotno, me motivira, da napišem komentar.
Pri luščenju čebule pa pogosto jočemo in se tudi znojimo preden pridemo do srčike, ker to je naporna pot. Znotraj pa ni strah, temveč spoznanje. Bog je pa po mojem bolj spoznanje, kot znanje, ki je od tega sveta. Mi ljudje lahko skušamo preseči razpor med bitjo in bivajočim in se dotaknemo naše biti. Lahko skušamo prekoračiti razpor med bitjo in bivajočim (vse obstoječe) in spremeniti svet, toda če bomo šli predaleč, se ne bomo dotaknili naše biti, marveč bomo izničili bivajoče. Zato se s teboj popolnoma strinjam, da je samo življenje nad filozofijo in znanostjo. Skrivnost, druga stran resnice ni onkraj, temveč v nas. Svet je tam, kjer seže naše nebo, tukajšnji svet.
Me veseli, da ljubiš življenje in tudi mene v njem.
Bodi blagoslovljen v svoji ljubezni.
Te lepo pozdravljam
Tatjana
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: titanic dne sobota, 2. oktober 2004 @ 23:41 CEST
Mislim, da si na pozitivkah zelo dobrodošel in vsem všeč. Tu se pač zbiramo taki, kot si tudi ti. Iščemo srečo v sebi in jo delimo med ljudi. Učimo se in svoje izkušnje prenašamo naprej, vzamemo, kar se nam zdi vredu, pustimo svobodo tistemu, ki nam ni blizu.
To je prav in veselimo se, da nas je več takih, enakih, pa vseeno drugačnih v niansah.
Tudi sama ne potrebujem več ploskanja in hvaljenja, če nekaj napišem. Rada pa sama pohvalim, če sem nad čem navdušena in mi je všeč. To je čisto o.k. to sem jaz in takšna sem. Vsak od nas je tu lahko nag, se pokaže v srce, saj ve, da ga ne bo nihče ranil. Odpri srce in pridi še ti.
Pozdravlja te, Titanic
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 3. oktober 2004 @ 09:54 CEST
zelo lepo si napisala Vinku in veseli bomo, če bo ostal navezan na to duhovno družinsko življenje z nami na pozitivkah.
Lep pozdrav tebi Titanic
Tatjana
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: opazovalec dne nedelja, 3. oktober 2004 @ 21:51 CEST
včasih koga izmanipuliram, vedno v njegovo korist, večinoma to niti ne povem, ker nebi razumel. Za tebe vem, da boš razumela oziroma si že.
V naši debati je, z ene strani bilo malo obrambe in napada (ego se vedno brani in napada), potem se je pokazalo tvoje pravo lice, lice ljubezni (vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi).
Odpusti tudi onemu, za katerega si me pomotoma zamenjala. Ne boj se njegovega "topa in bombardiranja", ker si ljubezen. Ljubezen nikoli ne more biti poškodovana.
Pozdrav, Vinko.
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: opazovalec dne nedelja, 3. oktober 2004 @ 22:08 CEST
res si mi odlično odgovorila. Prihajam z odprtim srcem in prosim vas vse, če dobite priliku, ranite me, ker me lahko ranite tam, kjer je moja vera v Boga slaba, kjer je strah in ego. Ljubezen nikoli ne more biti ranjena.
Pozdrav obema sestrama in ostalim bratom in sestram,
Vinko
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 5. oktober 2004 @ 12:37 CEST
tvoji sestri se zdiš kot opazovalec kar čudovit človek in hvaležen bralec, racionalen in etično urejen, vse prebrano vrednotiš z neko distanco, lahko bi rekla navdih drugega popraviš ali ga dopolniš. To mi je všeč, saj tako doživim, da se moj navdih ali misel doživlja tudi v drugem in vse te čudovite izkušnje vseh, občutim kot sitmulans, da bolj kritično vrednotim in presojam sebe, kar sem razmišljala in napisala. Prav nič ni narobe, če si me v začetku kritiziral, tako vsaj občutim, da se je del mene svobodno sprehajal v bralcu, ki si je vzel toliko časa, da me je prebral, kar sem napisala; da se drugi del bralca predaja tistemu kar sem napisala z malo nasmeha, da mi malo potrdi in malo podvomi in da me tretji del bralca opazuje, kaj se z mano dogaja. Odlično Vinko, prav navdušil si me. Nekoliko z zakasnelostjo sem se zatopila v tvojo govorico, prej se moj Ego ni posebno naprezal, vendar ti moram priznati, da je bil najin dialog kar v redu. Ne maram pa tega, da mi laskaš, da sem bila zmogovalka. Zmagovalec si ti, ker si mi s svojo lučjo poslal tudi senco. Tvoje kritike me učinkovito potrjujejo, da občutim, da sem. V najinem pogovoru si si prizadeval zmanjšati svojo težo, vendar ti povem, da svoje sepcifične teže na pozitivkah ne moreš zmanjšati, kar je, je. Tvoja skrita harmonija je dvignila glavo iz globin. Vsaka višina ima svojo globino tako, kot vsaka luč določa svojo senco. Ni bilo potrebno odložiti svoje orožje, saj ga potrebuješ in tudi jaz si verjetno zaslužim kakšen strel, saj na tem svetu ni nihče popoln. Jaz ne želim postati ranljiva in odložiti svoje orožje besede. Ostali smo dobri prijatelji, kajne?
Lep pozdrav tebi Vinko tvoja duhovna sestra
Tatjana
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: opazovalec dne sreda, 6. oktober 2004 @ 10:28 CEST
lepo si mi odgovorila in ko bo prva prilika, da bo kje srečanje na temo duhovnost, bom prišel, da tudi v živo spoznam tebe, Stojčija, Mirana in ostale brate in sestre.
Pozdrav, Vinko.
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: arlena dne četrtek, 7. oktober 2004 @ 10:39 CEST
kdor pozna samega sebe ve kaj je ego in kdo je on sam...
Bistvo nima potrebe po manipulaciji...to je preseženo ...le sprejema vse tako , kot je ...
tukaj in sedaj ...v vsej svoji neponovljivi enosti in različnosti hkrati...
ko delujemo iz sebe , res lahko sprejemamo in ljubimo vse ...brez določanja ...
najbolj se delovanju iz Bistva približamo , če smo preprosto taki , kot smo v resnici , če smo iskreni ...v vsem...kar počnemo
in če si upamo tudi delovati tako v življenju ...
pozdrav tebi Vinko in vesela sem , da si med nami
ARELENA
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: opazovalec dne četrtek, 7. oktober 2004 @ 19:58 CEST
če misliš, da imaš prav, potem pa imaš prav.
Če sprejemaš vse, tako kot je, zakaj se potem sploh trudiš, da bi mi kaj pojasnila?
Vso zdravilstvo je na nek način manipulacija: klasično, duhovno, bioenergija..., ker smo v svojem bistvu zdravi.
Strinjam se da manipulacija ima negativen pomen vendar ji jaz hočem dati tudi pozitiven pomen.
Bistvena je namera.
Lp, Vinko
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: arlena dne četrtek, 7. oktober 2004 @ 23:12 CEST
in sonček zate...
ja , manipulacija je in bo itak vedno to , kar je ...manipulacija ...ne glede na predznak , ki se ji ga da...to je področje ega...
in , zakaj si rekel ...
jaz ji hočem dati....
malce s humorjem sprašujem ...kdo je ta , ki hoče...
saj mi ne boš zameril ...te pripombe...
res sem vesela da si se nam pridružil , ker vidim , da si zelo zanimiv sogovornik
ARELENA
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 8. oktober 2004 @ 12:32 CEST
bom še jaz povedala, kar si predstavljam pod manipulacijo.
Manipulacija je opravljanje nekega dela, ravnanje.
Pisarniški manipulant je tisti, ki opravlja delo, manipulira s papirji. Manipuliranje s človeško dušo pa je nekaj drugega. To ravnanje je običajno v korist tistega, ki z manipulacijo hoče nekaj doseči: podrediti človeka, ga usmeriti po svoji zamisli, ga izkoristiti, mu vsiliti svoj nauk, itd. V tem smislu razumemo manipulacijo s človekom. Človek je svobodno bitje in ne potrebuje, da bi kdo z njim manipuliral. Vsiljevanje in podreditev sta vedno manipulacija, ki človeku omejujeta svobodo lastnega odločanja in presoje. Če človeku ustrežemo z nečem, kar si tudi sam želi ali prosi, to ni manipulacija.
Zdravilstvo je lahko manipulacija, če ga izvaja strokovno neusposobljena oseba, ki zaradi finančnih koristi vsiljuje bolniku določene medikamente, ki mu ne koristijo ali celo manipulira do take mere z njim, da se iz zdravega človeka spremeni manipulirani človek v bolnika. Tudi nekateri učitelji, šarlatani, ki se razglašajo za modre lahko škodljivo vplivajo na osebnost človeka in ga onesposobijo na racionalnosti. Dober namen ni manipulacija, če tak dober namen sprejma tudi oseba, ki mu je namenjen in da dober namen ni imel za tistega, ki mu je namenjen škodljivih posledic. Vsako omejevanje in poseganje v zavest človeka pa je manipulacija. Zelo ozka je meja med manipulacijo in komunikacijo. Ti dve se vedno prepletata, saj en sogovornik hoče biti močnejši in prepričljivejši od drugega in mu hoče vsiliti svoje mišljenje. Prenašanje zmot in zablod na drugega je vedno manipulacija, isto tudi laganje. Vsaka neresnica je sama na sebi manipulacija. Včasih človek manipulira tudi sam s seboj, ker noče videti resnice, si jo zakriva, se je izogiba. Žargon pravšnjosti v politiki in na drugih področjih družbenega življenja je vedno manipulacija s ciljem zavajanja ljudi in pridobivanja koristi.
Toliko o manipulaciji. Še in še bi lahko govorili o raznih vrstah manipulacije, vendar bo to dovolj.
Lep pozdrav obema
Tatjana
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: opazovalec dne nedelja, 10. oktober 2004 @ 10:12 CEST
Ta, ki hoče, se samo igra (zato tudi ne zameri).
...zanimiv ali ne, vseeno je...
pozdrav
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: opazovalec dne nedelja, 10. oktober 2004 @ 10:29 CEST
Lepo si to napisala.
Lahko samo dodam, da človek ima največjo korist, takrat, ko korist sploh ne išče za sebe.
Človek je v svoji biti zdrav (duhovno in fizično), zato se vedno samozdravi in zato zdravilci in zdravniki manipulirajo.
Jezus je vedno rekel: "Tvoja vera te je ozdravila."
pozdrav
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 10. oktober 2004 @ 21:15 CEST
jaz nisem opazila nobene igre, če se pa rad igraš, pomeni, da si v duši še otrok in če se srečamo ti bom radevolje poklonila igračo. Če rad igraš na karte ti poklonim Črnega Petra.
Kar zadeva duševnega in fizičnega zdravja pa bi rekla, da je srečen tisti, ki je zdrav. Bolezen pride skoz vrata v tvoje stanovanje in nato v telo, ven pa gre po bilkah. Včasih človek potrebuje zdravnika, je pa pomembna tudi vera vase ali v Boga, saj je človek tudi sam sebi v veliki meri zdravnik. Glede zdravnikov bi rekla, da še bolj kot manipulacija, gre pri zdravnikih za nesposobnost diagnosticiranja, za površnost, brezbrižnost in tudi za arogantnost, saj se zdravnik postavi v vlogo vzvišenega, bolnika pa postavi podrejen položaj. V zdravniški etiki je premalo uveljavljen dialog med bolnikom in zdravnikom, premalo je pacient pritegnjen v postopek zdravljenja, v odločanje o sebi. Zdravnikom se vedno mudi in imajo za pacienta premalo časa in volje, da bi se z njim pogovorili. Pacient v našem zdravstvu duševno in telesno trpi v posledici nepravilne obravnave in tudi zdravljenja. Dokler v zdravstvu ne bo konkurence in bodo imeli zdravniki plačo in dosmrtno zagotovljeno službo, bo za paciente slabo. Jaz se toliko ne bi pritoževala nad zdravilci, kot nad našim uradnim zdravstvenim sistemom, nad katerim se lahko človek samo zgorzi, tistega kar ni ego je pa zelo malo. Ne bi naštevala konkretnosti, pa vendar.... Ego je tu zelo močan in ga bo težko izkoreniniti, ko ne deluje v funkciji pacienta. Ni bi želela delati krivic zdravnikom, ki svoje delo dobro opravljajo. Na splošno pa je stanje zelo slabo.
Tatjana
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: opazovalec dne ponedeljek, 11. oktober 2004 @ 21:59 CEST
res je, da se rad igram, res je, da sem v duši še otrok in to bom tudi ostal. Nekateri mislijo, da sem otrok; drugi, da sem norec; tretji... Vsi imajo prav.
Za darilo hvala vendar ga ne potrebujem. Vidim, da nisi prepoznala otroka v meni in da mu neznaš izbrati primerno darilo.
Pri zdravju se tudi nisva razumela. Zdrav sem in tak bom večno ostal. To je naše naravno stanje in sem ga samo sprejel takega kot je.
Jezus je rekel: "Če ne postanete kot otroci, ne boste videli božjega kraljestva."
Pozdrav sestri
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 12. oktober 2004 @ 07:56 CEST
verjetno res nisem imela srečne roke pri izbiri darila in konec koncev igra je samo igra, praviš.
Danes ti želim podariti lep in srečen dan, upam da darila ne boš odklonil.
Lep pozdrav
Tatjana
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: titanic dne torek, 12. oktober 2004 @ 10:01 CEST
lepo je, če znamo darilo dati,
prav pa je tudi,
da smo hvaležni za vse, kar dobimo,
da se nam stvari ne zdijo samo po sebi umevne.
vse je od Boga,
zakaj bi rekli, da nekaj ne potrebujemo?
On nam da srečo in bolečino
vse z dobrim namenom.
- bodimo mu hvaležni
- daje nam preko ljudi in situacij.
Pozdravlja te tvoja prijateljica, Titanic
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: opazovalec dne četrtek, 14. oktober 2004 @ 15:46 CEST
Tega darila ne bom odklonil.
Pozdrav
Vse kar ni ego, naj se v tebi zbudi
Prispeval/a: opazovalec dne četrtek, 14. oktober 2004 @ 16:03 CEST
BOG me vsak dan obdaruje. Dovoli mi, da iz nevednosti ali česa drugega, včasih zavrnem tudi njegovo darilo.
Pozdrav