Že skoraj vsak vzdih je ljubezen,
je zeleni grm, ki vzdrhti,
je vročična belina udov narave,
je s skrivnostjo življenja
oplemeniteno dihanje celic,
poigravanje vetra navznoter s svilo
in gubami njene voljnosti,
zaganjanje pomladi s plapolanjem
v počasnem presketanju ognja.
Nenaseljni prostori ponižnosti
in lok otrple mavrice v meni
strmi v nebo in angele,
ki posedajo po skalah vesolja.
Pomikajo se z oblaki med gmotami
hrepenenja in prihajajo z znamenji
v izlivih dežja in potešitvah.
O, ljubezen, žejno drevo moje duše
v peščenem viharju in žgočem pesku
v drobnih zrncih, ki vas veter nosi v sanje,
pomešane z vodnimi kapljami hrepenenja,
orosite mi kožo mojega telesa.
Morda me bo pobožal skriti pogled zelenja
s svojo srčno korenino, ki diha s pljuči
svojih trnjev in spreminja bele cvetove
v rdeče sadeže koprneče ljubezni.
Padajo utrnjene zvezde v moje dlani
in bolečina njihovega veselja večnega sija,
ki opozarja na stiske čebeljih panjev,
rojenje čebel v daljavah vesolja
in znotraj človeškega srca,
na življenje s plamenečim utripanjem
in domotožjem utrinkov ugašanja
z najbolj tiho in neslišno agonijo
rojevanja in umiranja, v opomin človeku.
Zaradi slasti življenja Bog vstaja v meni
in razodeva tiho geologijo ljubezni,
ki se skriva v kotičkih občutkov,
v žalosti korenin očetov in veselju otrok.
Harfa in bisernice s svojimi glasovi
božajo sončno uro in mešajo glasove
z lasmi vetra in jadri na čolnih usod.
Galeb z rožo v kljunu se vrača
skoz vence potujočih oblakov
in trka na vrata teme,
da poleti v odpečateno območje miru
in čaka, da mu odprem vrata srca.
Sonce s svojim pogledom preseva liste rastlin,
preseva kamen, predira kožo duše in kosti
in nihče natančno ne ve kako s to ljubeznijo,
kako je z nahranjenostjo ljudi, živali in rastlin,
ne ve kako je razgrnjena jutranja zarja,
ki pada po sončnih stopnicah
v tvoje in moje srce, kako se spreminjajo
kaplje vrlin in kako jeziki sončne svetlobe
ližejo bolečine v telesih navznoter
in igre samote, zapletajoče se v nostalgičnost,
ob hoji potovanja vsega živega v brezčasnost.
Beračica sem, s srcem vstajam iz zemljevida
in slepa vstopam v korenine neskončnosti
in brezčasnosti, s penami v perutih vstajenja
in božje ljubezni v sebi, ki me ne more
pričvrstiti na zemljo, da bi tu ostal del mene,
ker me neurje časa zahteva vso zase.
S trnkom svoje duše iščem smisel bivanja,
nektar, ki odšteva umirajoče dneve v meni,
ki oživlja in prešteva smisle in darove bivanja,
prekapljane z grenkim pelinom in ljubeznijo
v tej delavnici življenja. V njej se učim,
kar še ne znam storiti in použiti.
Tako sem podobna zemeljski snovi,
ki me je rodila in položila v cvet svetlobe.
Že skoraj vsak vzdih je ljubezen,
