Že skoraj vsak vzdih je ljubezen,
je zeleni grm, ki vzdrhti,
je vročična belina udov narave,
je s skrivnostjo življenja
oplemeniteno dihanje celic,
poigravanje vetra navznoter s svilo
in gubami njene voljnosti,
zaganjanje pomladi s plapolanjem
v počasnem presketanju ognja.
Nenaseljni prostori ponižnosti
in lok otrple mavrice v meni
strmi v nebo in angele,
ki posedajo po skalah vesolja.
Pomikajo se z oblaki med gmotami
hrepenenja in prihajajo z znamenji
v izlivih dežja in potešitvah.
O, ljubezen, žejno drevo moje duše
v peščenem viharju in žgočem pesku
v drobnih zrncih, ki vas veter nosi v sanje,
pomešane z vodnimi kapljami hrepenenja,
orosite mi kožo mojega telesa.
Morda me bo pobožal skriti pogled zelenja
s svojo srčno korenino, ki diha s pljuči
svojih trnjev in spreminja bele cvetove
v rdeče sadeže koprneče ljubezni.
Padajo utrnjene zvezde v moje dlani
in bolečina njihovega veselja večnega sija,
ki opozarja na stiske čebeljih panjev,
rojenje čebel v daljavah vesolja
in znotraj človeškega srca,
na življenje s plamenečim utripanjem
in domotožjem utrinkov ugašanja
z najbolj tiho in neslišno agonijo
rojevanja in umiranja, v opomin človeku.
Zaradi slasti življenja Bog vstaja v meni
in razodeva tiho geologijo ljubezni,
ki se skriva v kotičkih občutkov,
v žalosti korenin očetov in veselju otrok.
Harfa in bisernice s svojimi glasovi
božajo sončno uro in mešajo glasove
z lasmi vetra in jadri na čolnih usod.
Galeb z rožo v kljunu se vrača
skoz vence potujočih oblakov
in trka na vrata teme,
da poleti v odpečateno območje miru
in čaka, da mu odprem vrata srca.
Sonce s svojim pogledom preseva liste rastlin,
preseva kamen, predira kožo duše in kosti
in nihče natančno ne ve kako s to ljubeznijo,
kako je z nahranjenostjo ljudi, živali in rastlin,
ne ve kako je razgrnjena jutranja zarja,
ki pada po sončnih stopnicah
v tvoje in moje srce, kako se spreminjajo
kaplje vrlin in kako jeziki sončne svetlobe
ližejo bolečine v telesih navznoter
in igre samote, zapletajoče se v nostalgičnost,
ob hoji potovanja vsega živega v brezčasnost.
Beračica sem, s srcem vstajam iz zemljevida
in slepa vstopam v korenine neskončnosti
in brezčasnosti, s penami v perutih vstajenja
in božje ljubezni v sebi, ki me ne more
pričvrstiti na zemljo, da bi tu ostal del mene,
ker me neurje časa zahteva vso zase.
S trnkom svoje duše iščem smisel bivanja,
nektar, ki odšteva umirajoče dneve v meni,
ki oživlja in prešteva smisle in darove bivanja,
prekapljane z grenkim pelinom in ljubeznijo
v tej delavnici življenja. V njej se učim,
kar še ne znam storiti in použiti.
Tako sem podobna zemeljski snovi,
ki me je rodila in položila v cvet svetlobe.
...o0o... |
Moč ljubezni
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 10. oktober 2004 @ 10:59 CEST
Tatjana
Moč ljubezni
Prispeval/a: stojči dne nedelja, 10. oktober 2004 @ 14:31 CEST
lepa in iskrena pesem polna barvitosti, katero ti znaš tako lepo opisati.
Naj se ti uresničijo tvoje želje po večnem spoznanju,
naj te napolni Njegova milost, skozi tvoje bpžansko srce. :)
lp
---
stojči