Bilo je neke nedavne noči.
Medtem ko sem iskala harmonijo,
sem na hodniku srečala svojo dušo,
ki je plavala neslišno kot zračna toplota.

Z zenicami svojih oči se je približevala.
Na prvi pogled sploh ni dajala videza
popolnosti in mladostne iskrivosti.
Imela je strogo simetrično obliko,
a ob robu jo je krasil majhen ornament.
Imel je obliko srca.

Kakor lepe poteze nekoga je bil ta ornament.
Zaradi loka mostu spektrnih barv
se je vzpenjala v njem mavrica duše.
Ta mavrični lok je dolgo spreminjal
in oblikoval njeno obliko in njen pogled.

Kakor spomin nanj je bil njen razmislek
o gibčnosti duhovne virtuoznosti,
napolnjen z veseljem srčne privzdignjenosti.
Nato se je v duši zračnih vibracij
oglasilo krožno središče - os gibanja
in izdahnilo z nasmeškom besedo,
ki je imela alkimistični pomen.



Stilizirana misel
polglasno z vzdihom zvočne čistosti
se tedaj spoji z dušo, ki ji je pomenilo
slavnostno dejanje slavnostnega srečanja.

Z rastočim ugodjem in milino obeh duš,
sta z mehko oblikovanim srcem
proslavili jutro in se spravili
v nekem razmerju rahlega dotika
nekega občutenega dne,
sede v nekem avtomobilu,
ki je drvel v kozmično območje
in mu je manjkala
samo še razbremenitev preteklosti.

Srce ob srcu se vse bolj mehča,
dviguje in krepi skoz duhovno tkanino.
V ozračju neke nepojasnjene
zapeljivosti barvnih odtenkov
je na hodniku iz obeh duš
zraslo drevo in duši sta se zapredli
v vabljivost razkošnega zelenja krošnje,
dokler nista občutili vročo željo
po oplemenitenju v osebi Ona in On,
da bi utelesili duha umetnosti
v opredmeteno delo iz preje bele svetlobe,
ki jo preglasi petje siničke.

Večerno žarčenje duš je bilo tistega dne
v kristalnem ozračju magične barvitosti,
brez trenja, brez boja in napetosti.
Vse se je spreminjalo v velikost vesolja,
obe duši pa v božanskost,
ki jo daje občutek nastajanja,
spreminjanje in uglaševanja.

Moja duša je odplesala s hodnika
z občutkom pritajene slovesnosti
in občutila, da ste eno telo in srce.

...o0o...