Kaj ti bo ego, duša moja,
v teh dolgih urah samote?
Ko mi je najbolj običajna misel
zasijala iz srca,
si se ti samovšečno oplajal
in sedel na vlak
svoje ozkotirne železnice
in jaz sem se tedaj
z močjo svojih rok poslovila
od tebe in ti si se znašel
v eksplozivnem veselju
zelene oaze sredi puščave.

Ne bom ti govorila skoz horizont
z besedami, ki so že izgubljene.
Molčimo o molku,
ne trošimo zanj besed!
In ti, dokazuješ kako uspešen si,
čeprav svojih prigrabkov svetlobe
ne moreš prijeti in pritrditi na srce.
Naj se duša in srce povežeta ob tebi
v veliko spoznanje v malem prostoru,
če še ustreza kozmični princip vžiga,
ko naleti iskra na brezbesednost v meni.
Vedela sem, da nisi opremljen
za načrte moje duše v točki samote,
ki osvobaja sebe v spoznanju.
Moja samota pripada resnici.
Odveč je, da te tedaj čutim v sebi,
ko prihajaš in odhajaš
v spremstvu razgaljenega uma
s preobiljem akacijevega cvetja,
ko so čebele že opravile svoje delo
in ti tedaj padaš
v svoje ugašajoče spanje,
s svojo škornjasto naravo.
Iskala sem zatočišče pred tabo
v tebi in našla sem sebe v spoznanju.
...o0o...
|