Ne dvigaj se prah bede nad mano
v tem nemirnem vrtincu življenja!
Mar ne vidiš, mar ne občutiš, človek,
da v razmajanih hišah živijo ljudje
s prgišči slepečih oblakov nad sabo,
ki kot zagonetni jadralci iščejo sebe
med smetišči in svetišči razkošja.
In upanje teh ljudi se je v svet vselilo
s pahljačo milijonov izrazov in potreb,
ki držijo uzde trpljenja v svojih rokah.
Mlačen dež je tiho potonil vanje,
laži so jim odžejale lahkoverne sanje
o obnovi vsakdana s smisli radosti
in voljo moči, ki je skrčena in gola
vstopala mednje s prekletstvom nasprotij,
ko revščina in obup se zagrinjata nadnje
in zajedata v majhno krušno rezino,
hostjo človeške ljubezni, ki jim pripada.
Oh, kako dobro so me razumeli,
ko sem jim želela boljše življenje
z dobro besedo, ki je prihajala mednje.
Razcepljena na dele vesti sem jim govorila,
postajala tiha, neznatna, majhna in bosa,
v duši poteptana z grobo igro oblasti.
Je hladna in slepa, vase zaprta,
ji usta molčijo, jeklene oči ji veka zakriva,
ko ruši jim upe in trga kos kruha iz rok,
a jaz trkam na vrata človeške dobrote,
na njihove duše, srce in nanasitno telo.
...o0o...
|
Revščina
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 14. oktober 2004 @ 11:34 CEST
Novo Vlado pozivam, da spremeni to politiko, da se odločno zoprstavi korupciji, klientelizmu, nepravni državi in naredi to državo spet socialno družbo, ki bo imela posluh za vsa ta pereča človeška vprašanja in stiske. Država se mora enakomerno razvijati, ne pa da nekateri deli zaostajajo kot nerazviti, v revščini in jih pesti brezposelnost in gospodarsko uničenje podjetij, manipulacije in grobo kršenje človekovih pravic do dela in socialne varnosti. Revščina v imenu svojega trpljenja in krivic postavlja zahtevo, da se objestneži postavijo pred roko pravice. Ta pragozd ali džungla afer in krivic, ki je v zadnjem času splavala na plano, se mora prezračiti in prevetriti. V prizadetih ljudeh se pojavlja ogorčenje in zahteva, da se družba očisti vseh tistih meglenih tokov, ki vstajajo na dan kakor jutranja megla iz vlažne zemlje in spreminjajo množice in cele družine v tretji svet. Naj se prevrednoti tisto delovanje, ki niso narodove vrednote, za katere smo se ob osamosvojitvi zavzemali. Prišel je čas, ko človek dogajanje v družbi napravlja za predmet svojega kritičnega razmišljanja in prav je tako, da vse pomanjkljivosti in nerešena vprašanja razgrnemo in se začnemo o njih kar najširše pogovarjati. V tej vlogi ima civilna družba, kar veliko delo. Ogrožanje je izzvalo v zadnjih letih kar kritično refleksijo. Kakor od nevidnih duhov gnani dirjajo sončni konji časa z lahkim vozom usode in nam ne preostane nič drugega, kakor pogumno prijeti in držati vajeti in varovati kolesa na levo in desno pred kamenjem in padci, da bo ta voz obvladoval pravilno smeri. Sončni konji nam danes resnično že uhajajo. Zgodbe o uspehu reveži, brezposelni in ljudje na robu eksistenčnega minimuma ne občutijo. Zanje je zgodba o uspehu služba in kos kruha, ki ga potrebujejo za sebe in svoje otroke, zanje je zgodba o uspehu civilizirano zdravstvo vsem državljanom pod enakimi pogoji brez privilegijev, brezplačno šolanje, zagotavljanje stanovanj mladim družinam in drugi dejavniki države javne blaginje po vzoru skandinavskih držav. V čem je tak problem, da ne bi mogli posnemati dobrih vzorov?
Tatjana Malec