Na zapuščenih poljih,
kjer prebivata lunina svetloba
in odsotni čas dneva
ne vidim ljudi.
Le kam so odšli?
Pod mehkobo suhega neba,
oblečenega v modre obljube
in težo dolgov,
ki jezdijo mimo neprizadeti
s svojo zdesetkano konjenico,
ne vidim ljudi.
Le kam so odšli?
Ko se sebe dotaknem
žubori studenec v meni.
V obroču avre
obdane s snovjo
plavajo skrbi
in prosojni čas.
Ne vidim ljudi.
Le kam so odšli?
Zakoličena v sebe
zbiram hrepenenje
in z odprtimi ustnicami
srebam roso
podarjenega,
ki bo prišla,
ki bo zagotovo prišla.
Srebam sanje
o poljubih voda,
ki obljubljajo,
da bodo prišle,
da bodo zagotovo prišle
in namočile zemljo.
Ne vidim ga.
Le kam je odšel?
Prišel bo.
Prišel bo zagotovo
in me objel.
Na zapuščenih poljih,
