Molči, molči! Ne govori!
Besede tvojega molka
ti berem iz oči.
Tvoj molk pove več
kakor tisoč besed,
besed, ki ne bolijo,
besed, ki ne skelijo.
Tvoj molk niso bele strani.
Besede tvojega molka
na znotraj v tebi žarijo,
so tihe besede,
ki znotraj v prsih ne spijo.
Označujejo z molkom pomene.
Pomene, ki so tako drugačni
od mnogih izrečenih besed,
besed, ki jih poznajo pisave,
besed, ki jih poznajo izgovorjave.
Tvoj molk ne zna govoriti jecljaje,
zna se izmikati plohi besed.
Tvoj molk je tako dosledno zgrajen,
je nekaj kar je izginilo
ali kar ni nikoli bilo,
kar je nehalo biti ali kar je.
Tvoj molk se duši v jeziku razuma,
tvoj molk govori znotraj srca.
Ne vem, zakaj mi je tvoj molk tako drag?
Morda zato, ker je večnost molka
vraščena v kamnu, zvezdi ali soncu.
Morda zato, ker je prvotnejši
in resničnejši od govorice.
Morda zato, ker presnavlja
in vidi otiplivejši svet naprej.
Molči, molči še naprej!
Popotnik, odpočij se od besed!
Iz globin morda tvoj molk
nekoč spregovori prave besede.
Molči, molči, še naprej,
dokler te pisave ne spoznajo
kako so tvoje besede z molkom
v duhovnem sorodstvu.
Besede tvojega molka so dragoceno zlato.
Besede tvojega molka naj se darujejo
božanstvom svetlobe, da bi jih sonce,
ujeto v tvoj prostor z žarki ogrelo,
se z roba neslišnosti navznoter spustilo
in besede, ki izhajajo iz globine molka
tvoji ljubezni posvetilo.
Vse večne stvari imajo svoj molk.
Razgrajujejo besede na rezilu razuma
in obmolknejo na zobnikih časa
s spreminjanjem plime in oseke srca.
Molči, molči! Ne govori!
