 Molči, molči! Ne govori!
Besede tvojega molka
ti berem iz oči.
Tvoj molk pove več
kakor tisoč besed,
besed, ki ne bolijo,
besed, ki ne skelijo.
Tvoj molk niso bele strani.
Besede tvojega molka
na znotraj v tebi žarijo,
so tihe besede,
ki znotraj v prsih ne spijo.
Označujejo z molkom pomene.
Pomene, ki so tako drugačni
od mnogih izrečenih besed,
besed, ki jih poznajo pisave,
besed, ki jih poznajo izgovorjave.
Tvoj molk ne zna govoriti jecljaje,
zna se izmikati plohi besed.
Tvoj molk je tako dosledno zgrajen,
je nekaj kar je izginilo
ali kar ni nikoli bilo,
kar je nehalo biti ali kar je.
Tvoj molk se duši v jeziku razuma,
tvoj molk govori znotraj srca.
Ne vem, zakaj mi je tvoj molk tako drag?
Morda zato, ker je večnost molka
vraščena v kamnu, zvezdi ali soncu.
Morda zato, ker je prvotnejši
in resničnejši od govorice.
Morda zato, ker presnavlja
in vidi otiplivejši svet naprej.
Molči, molči še naprej!
Popotnik, odpočij se od besed!
Iz globin morda tvoj molk
nekoč spregovori prave besede.
Molči, molči, še naprej,
dokler te pisave ne spoznajo
kako so tvoje besede z molkom
v duhovnem sorodstvu.
Besede tvojega molka so dragoceno zlato.
Besede tvojega molka naj se darujejo
božanstvom svetlobe, da bi jih sonce,
ujeto v tvoj prostor z žarki ogrelo,
se z roba neslišnosti navznoter spustilo
in besede, ki izhajajo iz globine molka
tvoji ljubezni posvetilo.
Vse večne stvari imajo svoj molk.
Razgrajujejo besede na rezilu razuma
in obmolknejo na zobnikih časa
s spreminjanjem plime in oseke srca.
...o0o...
|
Molk
Prispeval/a: stojči dne sobota, 2. oktober 2004 @ 13:07 CEST
odlična pesem čestitam. :)
Na začetku ljudje niso govorili,
ker jim govor ni bil potreben,
spogledali so se z očmi
in razumeli, kaj je kdo hotel.
Ko se je človek skozi zgodovino,
oddaljeval od samega sebe,
pa smo kjer pač smo,
besede se dostikrat uporabljajo,
za kamuflažo prekritja resnice.
Ja resnico spoznaš,
tudi v zrcalu svojih oči,
saj so tvoje oči tvoja zrcala
tvoje lastne duše.
Poglej se v njih prav vsak dan
in vsakič ugotovi kako si lepa.
Pa to ne velja samo zate,
to velja za vsakega človeka.
lp
---
stojči
Molk
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sobota, 2. oktober 2004 @ 15:04 CEST
spet ena od tvojih odličnih pesmi, čestitam. In res si zasluži komentar na to globoko duhovno dimenzijo iz katere prihaja v ta svet.
Človek je nepopolen, zato tudi njegove besede na zadoščajo. Besede so namreč vedno izraz celotne osebnosti-našega nižjega jaza, notranjih in zunanjih vzgibov. Toda večinoma so šibke, popačene zrcalne podobe prvotne Besede. Zato je resnica ravno nasprotje tistega, kar je bilo povedano. Skrita leži v globini duše. Pogosto se prej izrazi z molkom, kot s poplavo besed. Človek se v tišini obrne k samemu sebi k resnici, ki jo je Stvarnik vtisnil v našo bistvo.
Izvirna večna moč Besede-ki je Bog je skrita v nas in se bo nekoč zagotovo spet lahko prebudila v življenje. Ta naloga je za nas pomembna. Besedo lahko spet prebudimo v polno življenje, da se po nas začne spet razodevati. Potrebna je konstantna pozornost, da lahko zopet zaslišimo glas duše. Ko pa se zgodi, je zelo pomembno da se tedaj ta glas prepozna in se usmeri k njeni ljubezni, seveda pa se ji lahko tudi upiramo in ji zapremo vrata. V tem primeru bo moral klic dolgo čakati.
Da dosežemo področje notranje tišine, se moramo izogibati nemiru in samozaverovanosti v svoj prav! Ko enkrat dosežemo to notranjo tišino, je ta podlaga za to, da odkrijemo resnico in svoj življenjski cilj. Potem se skrita in pozabljena Beseda spet odreši. Zadoni, se razširi in mnogim, ki so v stiski, pokaže in daruje nove možnosti in upanje. Naša notranja tišina ali molk predstavlja vrata za stik s Izvirnim življenjem. In po zaslugi tega, ki mora postati trdna povezava, se izgovorjena beseda lahko spet napolni in širi z novo, vendar prvobitno ustvarjalno energijo.
Zares utihniti je težka naloga. Preden čovek spregovori, utihne in sicer zato, ker je njegovo govorenje čisto motorično dejanje brez vsebine, lahko pa je molk priprava govorenja. Za mnoge je težka naloga utihniti, in se obrniti vase, preden spregovorijo. Še predvsem to velja v materialističnih naravnanih oblikah družbene ureditve, kjer so mnogi navajeni, da so naravnani navzven, so preveč aktivni in se zabavajo. Njihova zavest je tedaj naravnana na lastno ugodje.
Res se človek vpraša, zakaj se zavest, ki je osnova vsakdanjega življenja, ne usmeri v svojo notranjost? Saj je to vedno mogoče! Saj bi tako prav hitro na svoji poti prepoznala svojo pravo izvirno poslanstvo, predvsem pa ovire, ki, ki nas ločijo od resničnega življenja in cilja, kot je na primer nezbrano ali celo nepremišljeno govorenje, katero prihaja iz naše podzavesti. Prav zaradi takih besed izgublja človek moč, ki nas želi dvigniti nad našo podzavest. S tem pa le vzdržuje in krepi nagon po samouvelavljanju in samopotrjevanju svoje nižjega jaza-psihe, ki je naše nižje spoznanje. In ne da bi se zavedal, na ta način človek postaja suženj svojega govorenja. Tako svoje sposobnosti uporablja zato, da se brani ali za prevlado in druge s tem rani. Toda, svoje sposobnosti nismo dobili za to!
Lahko govorimo o treh stopnjah molka: jezik utihne, misli utihnejo, volja utihne. Vsakdanjo običajno govorenje je izraz misli, notranjega praznega govorenja, s katerim usmerjamo pozornost nase, medtem ko smo na zunaj mirni in obvladani. Še naprej želimo položaj obvladovati s svojo voljo. Resnični molk nam razodene, da z močjo in silo svoje volje ne moremo doseči tišine. Resnični molk je velika budnost. Kdor je na poti in dela na sebi, se tako uči spoznavati samega sebe z distance in tako odkriva mnoge strani lastnega pokvarjenega jaza. Spozna sile, ki nas silijo k obžalovanja vrednim dejanjem. Naučimo se spoznavati, kakšno destruktivno delo opravlja samozaverovanost v svoj prav, želja po oblasti, sebičnost in neobvladanost. Ob vsem tem pa ne moremo drugače kot, da obmolknemo. Svojim občutkom sedaj ne dovolimo, da se vmešavajo. Tako ostanemo notranje mirni, odmaknjeni, čeprav tudi sočustvujemo. V takem stanju se naučimo, da se enostavno več ne odzivamo.
To je stanje, ko se poskušamo razumeti in se zavedati lastne nepopolnosti.
In kaj sedaj? V trenutku, ko se naše srce odpre Duhu resnice, se lahko tako naravnamo k Luči in se z njo povežemo. Krožni tok sebičnih misli se s tem prekine, kar je tudi namen. Če pa se potem vseeno vsilijo in to se nam dostikrat dogaja,m, ker podzavesti še ne moremo odstraniti, temu preprosto ne posvečamo pozornosti. Izkušnja nam sedaj govori, da sta tiha miselna sposobnost in jasna zavest predpogoj za to, da lahko sprejmemo resnico. Kdor res zares umolkne, posluša in prisluhne glasu iz večnosti. In zaradi te pridobljene mirne notranje naravnave, sprejmemo ituitivno vzpodbudo iz Izvira življenjskega področja človeštva, harmonijo in enost, ki smo jo bili kot človeštvo nekdaj deležni.
če se povežemo na pravi način, ne da bi pričakovali osebno korist, potem naš mali jaz postopno ugasne in naredi prostor resnični duši. Ta pa bo sprejela sile iz Duha življenja in pognala osebnost v krožni tok, s čimer se notranje čiščenje reši nepotrebnega premetavanja. Tako prenehamo s razdiralnem govorenjem svoje nepopolne in minljive osebnosti in se naučimo celostnega in popolnega govora, ki nam ga je Stvarnik že od začetka zapisal v naše srce in zavest. Tako sedaj govorica žive duše govori skozi obnovljenega Božjega duha.
Sedaj pa sledi faza , ko na samem začetku notranje povezovalne obnove Božji duh ustvari notranjo tišino. Minljivo lahko sedaj utiša moč neminljivega. Ko naša zavest preneha biti orodje samopotrjevanja in samozagledanosti, postane sredstvo božanske duše, ki ga hrani Duh božji, orodje kreativne nesebičnosti. Do tedaj pa govori vsakdo le še iz osebnostnih moči te narave, ki nas tolikokrat silijo k sporazumevanju s soljudmi. Vendar je to izkrivljen izraz Izvirne prasile življenja in nevednemu spečemu človeku preprečuje, da bi spoznal in dosegel cilj življenja in sicer vsakokrat, ko se njegove besede naravnajo na samozadovoljitev ali vpliv drugega.
Če pa se zavedamo sebe, če nam je Izvirna beseda segla v srce in dušo, spoznamo, da takšnega notranjega razsvetljenja nikoli ne moremo doseči z treningom glasu, govora, telesa ali žlez z notranjim izločanjem. To ni možno. Vedimo, da besedne formule ali mantre prikličejo le sile te narave, ki želijo duha resnice uničiti, v primeru da je prisoten v človeku. Ja, molk je zlato, ko stopimo v tišino in notranji mir smo stopili v voljo Božjo.
lep pozdrav tebi draga Tatjana in vse dobro od prijatelja Mirana.
Molk
Prispeval/a: titanic dne sobota, 2. oktober 2004 @ 22:42 CEST
Tudi meni je zelo, zelo pesem všeč, ker je resnična, kot je tišina resnična. Molk pove resnično več kot ploha besed, lahko ga razumemo pravilno bolj kot besede, s katerimi včasih samo polnimo praznino ali govorimo "kr neki", le, da nekaj povemo.
Resnični prijatelji so lahko v tišini in si povedo več kot s tisočimo besedami. Smehljaj, stisk roke ali samo bližina je lahko veliko bolj prijetna, kot če se dva človeka kar naprej nekaj pogovarjata in izmenjujeta vsakodnevne informacije.
Lepo se imej, Titanic