Peter in njegova sestra sta šla k starim staršem za nekaj dni na obisk. Dedek je Petru poklonil fračo in ta je takoj odhitel, da bi se z njo igral. Ker pa ni bil najbolj spreten, je zgrešil tarčo in po nesreči ubil raco. Pretresen zaradi dogodka, je raco skril pod skladovnico drv. Njegova sestra Brigita je bila ravno v bližini in je vse to videla.

Po kosilu je babica prosila Brigito naj ji pomaga pomiti posodo. Brigita je na to odgovorila: »Peter mi je rekel, da bi ti on rad pomagal pomiti posodo, kaj ne, Peter?« Potiho se je obrnila k njemu in mu zašepetala: »Saj se spomniš race, a ne?«

Pred kratkim sem v svoj elektronski poštni nabiralnik prejela pismo neke vzgojiteljice. Njegova vsebina mi je razkrila, kako malo ljudje v resnici razumemo proces socializacije, še posebej njeno prvo fazo, ki se imenuje primarna socializacija.

Večina otrok čas primarne socializacije preživi v vrtcih. Le redki otroci so tisti, ki leta svojega zgodnjega otroštva preživljajo v domačem okolju, obdani z ljudmi, ki so jim blizu. Njihovi starši so zaradi takšne odločitve neredko deležni kritik češ, da se njihovi otroci tako ne bodo zadovoljivo socializirali. Pa so takšne kritike sploh upravičene?

V sodobni družbi si večina ljudi prizadeva, da bi živela srečno, in vidi v sreči veliko vrednoto. Kaj pravzaprav ljudi osrečuje in kako doseči srečo?

Številne raziskave o enojajčnih in dvojajčnih dvojčkih dajejo slutiti, da se vsak človek rodi z izhodiščno stopnjo sreče. To je osnova ali potencial za srečo. Izhodiščna stopnja sreče je podobna izhodiščni stopnji teže. Nekateri ljudje so nagnjeni k vitkosti in težo ohranjajo brez posebnega truda. Nasprotno morajo drugi garati, da bi ohranili težo na želeni ravni, in brž ko popustijo, se kilogrami priplazijo nazaj. Podobno je pri sreči.

Jaz, ti, ona, on … Vsak posebej neponovljiv, čudovit, neskončno lep, poseben in ohinahinsploh … ja, seveda. To je pravljica, ki smo jo povsem ponotranjili, in predstavlja odlično hrano za ego, za tisti del sebe, ki v večini primerov deluje na zmanjševanju zavesti o samem sebi, o resničnem bitju znotraj kletke omejitev.

Seveda je vsak nekaj posebnega in neponovljivega, toda v povsem drugačnem pomenu, ki se približuje pojmovanju enosti – ko smo vsi povezani med seboj, v iskrenem odnosu in prepoznavanju. Ampak naš ego je tako posebno bitje v nas, ki, poudarjam, je del nas in ne neki »ti ti poredni fant«, ki se tam zunaj na sosedovemu travniku grdo obnaša.

Pred nami so še tisti zadnji dnevi v letu, kjer bo vse lepo, veselo, veliko bomo odpuščali, oproščali, delali bilanco, načrte za naslednje leto… vse se bo zgrnilo in vse bo hotelo na dan… Tam kjer stvari tečejo lepo, je tako vse gladko. A tam kjer se kaj zatika, tisti ki so sami, tisti, ki razmišljajo kako bi čez mesec, kako bi najraje ukinili praznike, ker še za navaden vsakdan nimajo… njim ostane  ONA.

Veliko je bilo že napisanega o njej. Kar naprej se piše in razlaga o njej. Vsi jo iščemo. Imeli bi jo, njo tisto našo, ki nas boža, ko nam je lepo, ko najdemo tisto najlepše v sebi pa tudi tisto najglobje in najtemnejše…
To je neizpita in neizpeta čaša opoja, ki jo tako radi imenujemo LJUBEZEN. Ali moramo res vse poimenovati, da vemo kaj to je?

Lahko bi začela z nekim osladnim začetkom, kot npr.: Bilo je.... Ko sem bila majhna... Nekoč .... Pred davnimi časi..... Pa ne bom. Nočem, niso mi všeč taki začetki. Tako se ponavadi začnejo zgodbice, pravzaprav pravljice. In čeprav je bistvo te zgodbe skorajda pravljičen, ni. Realen je, in to je tisto 'najboljše'. :)

'' Sm bla u tamaumu mercatorju pa sm ti kupla sojine koscke mesa od zita so, taka rjava pakunga, sj to bo isto pomoje. Pol sporoc k bos sla vn. Js grem kuhat pa jest:) '' se je glasil SMS moje prijateljice danes. Ste vi kdaj dobili kakšen podoben SMS?

Večina vas je že slišala za zakon privlačnosti. Vendar vseeno, za vse, ki še niste: zakon privlačnosti v vaše življenje prinese vse, o čemer razmišljate. Vse vaše misli (zavestne in nezavestne) diktirajo realnost vašega življenja, če se tega zavedate ali pa ne.
Da bi zakon delal v vašo korist, morate vaditi naslednje 4 stvari:

1. Če veste, kaj si želite, potem to naročite vesolju, naj vam prinese
2. Osredotočite se na želeno stvar z močnimi čustvi, kot je hvaležnost ali navdušenostjo.
3. Obnašajte se in čutite, kot da ste želeno že dobili.
4. Bodite odprti za to, da dobite, kar ste si zaželeli (morda od tu izvira – bodite previdni, kaj si želite, lahko da se bo uresničilo).

Kako naj moški vsestransko zorijo ob razvrednotenih ženskah? Ali ob ženskah, ki so oropane svoje božanskosti in zvedene zgolj na lepo zadnjico in mikavne prsi, da vzbujajo poželenje? Ob ženskah, ki se jim dopoveduje, naj pozabijo na svoje duhovno bistvo, ker jih tovrstno razmišljanje odvrača od spolnosti? Ob ženskah, ki so zvedene na bitja, ki naj skrbijo le za svojo zunanjost?

Prepričana sem, da tisti, ki so spodbujali spreminjanje družbe v omiko, ki ne ceni več žensko celostnost, niso vedeli, kaj se bo izcimilo iz tega. Niso vedeli, da se bo posledično tudi moški čutil čustveno siromašen, hrepeneč po globokem čustvovanju in resnični povezanosti z žensko.

Sodobni čas in prihajajoča zima postavljata pred nas učenje marsičesa, kar smo zanemarjali, ali pa skorajda že pozabili. Med poglavitne potrebe naše duše, ki se manifestirajo tudi v pozitivnem odnosu do Sebe, do drugih in do Sveta, ima svoje posebno mesto zagotovo tudi ODPUŠČANJE.

Naše vedenje je ogledalo: zrcali vse tisto, kar je v nas, s čimer smo neločljivo povezani in nas vsak trenutek spremlja in usmerja. »Častno občutenje sebe lahko izgubimo zato, ker nas kdo zlorabi, poniža ali zlomi, ali pa zato, ker to storimo komu drugemu.« razmišlja Alenka Rebula

Piše: Lidija Polajžer Anina v novi številki Karme plus

Se spominjate, kako veliko se vam je zdelo vse okoli vas, ko ste bili otroci? Kako učeni so se vam zdeli odrasli in kako zelo sposobna je bila mama, ko je iz tako smešnih sestavin spekla odlično potico? Se še spominjate časov, ko ste verjeli v pravljice in v to, da ni meja?

Kako vam je bilo vseeno ali bo soseda huda ali ne, ker ste bili vi nasmejani in igrivi, čeprav je bila ona tako zelo nesrečna? Kako ste verjeli, da boste postali astronavt, čeprav so vam rekli, da vam to ne bo uspelo in da so to le vaše sanje? 
Sčasoma jim je uspelo. Začeli ste dvomiti vase in verjeti, da se do ciljev pride le z garanjem, pa še to le, če imate veliko sreče … in vi je seveda nimate!

Kaj je prva napaka vseh iskalcev kariere? Izbrali so si poklic, pri katerem naj bi veliko zaslužili, ne tistega, s katerim bi bili zares zadovoljni. Vam zveni znano? Zato pa ima ZDA 70% vseh študiranih odvetnikov na svetu. Nekdo mora odplačati študij, mar ne? Večina ljudi je nezadovoljnih na svojih delovnih mestih. Da bi izbrali svoje življenje, se kar lotimo 3 korakov:

1. KORAK: POZNATI MORATE RAZLIKO MED KRATKOROČNIM CILJEM (ZA DENAR) IN DOLGOROČNIM CILJEM (ZA SREČNO ŽIVLJENJE)

Kratkoročni cilj je lahko pridobiti določeno spretnost in znanje, dolgoročni pa uživanje v svojem stanovanju. Ljudje ju pogosto zamenjujejo. Prilagodite svojo kariero življenju, in ne obratno.

Skozi odraščanje, ter skozi vzgojo in izobraževanje, nas starejši v glavnem oblikujejo v tisto, kar bi si želeli, da postanemo. Postopoma bolj in bolj opažamo nekakšen razkorak med besedami in dejanji. Namreč velikokrat starši, ter učitelji in vzgojitelji eno govorijo in drugo delajo. V kolikor v zvezi s tem ničesar ne ukrenemo, sčasoma tudi sami postanemo takšni.

Od kod ta razhajanja med besedami in dejanji?
Vzroki ležijo v enostranskem razvoju posameznika. Vse preveč je razvoja spomina in intelekta, veliko premalo pa se dela na razvoju ostalih kvalitet v posamezniku. Le razumsko dojemanje sebe in sveta, očitno ne prinaša tiste kakovosti, ki jo kot civilizacija potrebujemo. Skratka manjka celostne vzgoje in izobraževanja, v katerem se enakovredno razvija vse kar človek v resnici predstavlja, in iz česar je zgrajen.

Ste že kdaj srečali nekoga, s komer ste v trenutku začutili povezavo? Nikoli ga še niste srečali ampak med vama je takojšnje prepoznavanje in privlačnost, ki vleče skupaj vajini duši in telesi. Morda gre za vašega partnerja iz preteklega življenja. Vendar kako izvedeti več o tem preteklem razmerju in ali bi morali to zvezo ponovno vzpostaviti v tem življenju?

Lahko se ravnate po nekaj namigih:

• poleg takojšnjega prepoznavanja, fizično poznata drug drugega. Tudi ko se ljubita prvič, ta povezava zbudi veliko strast in še mnogo bolj globoko povezanost, včasih tudi med dušama.
• Morda si delita naklonjenost do določenega časa v preteklosti ali kraja. Morda se počutita povezana z nekim krajem, kjer pa še nista nikoli bila (v tem življenju).
• Še en namig je, če sta oba sanjala iste sanje. Preden jih primerjata, si jih zapišita. Te lahko odkrijejo dinamiko vašega razmerja v preteklem življenju.

Že slavni ameriški pisatelj Mark Twain je vedel, da je najboljši način osrečevanja sebe, osrečiti nekoga drugega. Mnogokrat pozabimo na sebe in druge, ko se ženemo za svojimi cilji. Ponavadi pa se najbolje počutimo, ko razveselimo koga drugega.

Zato so pred vami mali izzivi, ki jih lahko preizkusite vsak dan. Pri tem ne bo vesela samo druga oseba, tudi sami boste boljše volje.

Na sestanku pomembnih prodajalcev iz cele države, je imel »velika živina«, mož, ki je v zadnjih dvajsetih letih na področju prodaje dosegal najboljše rezultate, govor. Imel je celo boljše rezultate od direktorja podjetja, v katerem je delal, tudi zaslužil je več kot on.
Rekel je: »Zdaj vam bom razkril skrivnost mojega uspeha.«

»Napisal sem jo na papir in ga dal v tole kuverto. A uspeh si je treba prislužiti. Zato bom kuverto prodal tistemu, ki bo zanjo največ ponudil. Dam vam svojo besedo, da je v kuverti to, kar sem obljubil - skrivnost mojega uspeha, ne samo na področju prodaje, ampak tudi na splošno v življenju.«

Naše ideje o Zlu
(Mahatma letters, kronološka izdaja, 88. pismo)

Naše ideje o Zlu. Zlo samo po sebi ne obstaja. To je le odsotnost dobrega in obstaja le za tistega, ki je žrtev Zla. Zlo izhaja iz dveh vzrokov. Nič bolj kot Dobro je tudi Zlo neodvisen vzrok, ki izhaja iz narave. Narava sama po sebi ni ne Dobra, ne Zla. Narava le sledi nespremenljivim zakonom, po katerih daje življenje in radost ali pa pošlje trpljenje in smrt in uniči to kar je kreirala.

Narava ima zdravilo za vsak strup in s svojimi zakoni nagradi vsako trpljenje. Metulj, ki ga je pojedel ptič, postane ta ptič in ptiček, ki ga ubije žival preide v višjo obliko. To je slepi zakon bistva in večne urejenosti stvari. Zato ne moremo govoriti o Zlu v Naravi. Človeštvo samo je izvor Zla. Zlo je pretiravnje Dobrega. Izvira iz človeške sebičnosti in pohlepa.

»Direktno doživljanje« ni povsem ustrezen opis za stanje, v katerem sta opazovalec in opazovano eno, a boljšega izraza za to stanje ne najdem.

Taka stanja najbrž doživljamo prav vsi, pa čeprav le za kratek čas.
Ko nas prešine kaka nenadna lepota, ob kateri »zastane dih«, nastane trenutek v katerem misel popolnoma utihne in ne prevaja te lepote v svoj svet dualnosti.

Prav zaradi tega nevmešavanja misli, je prisotna gola resničnost osvobojena vsakega opisovanja, primerjanja, tehtanja, ocenjevanja…. To je preprosto lepota sama po sebi.

Včasih smo slabo spali, že prejšnji dan je bil naporen, ni nam šlo vse po načrtu, nekaj nam je “padlo v vodo”, postajamo vedno bolj žalostni, se kregamo ali zapiramo vase, nato pa ...

1. Poskusite videti v vsakem slabem kaj dobrega. Tudi v najbolj kritičnih situacijah si rečite. Lahko bi bilo še slabše.

2. Če nam to ne pomaga, poskusite z dnevnikom hvaležnosti ali beležko hvaležnosti. Napišite pet stvari za katere se zahvaljujete. Nimate idej? Na primer: hvaležen-a sem, ker sem pojedel-a dober zajtrk, hvaležen-a sem, ker sem  se uredil-a , hvaležen-a sem, ker sem  videl-a sončni vzhod, zahod, hvaležen-a sem, ker sem srečal-a zanimive ljudi, hvaležen-a sem, ker sem lahko šel-a na kavico. Če je teh stvari še več, lahko nadaljujete. Hvaležen-a sem, ker sem lahko šel-a v kino, hvaležen-a sem, da imam stanovanje, hvaležen-a sem, da imam televizijo, hvaležen-a sem, da so vrteli dober film na TV itd. Vse kar se vam zgodi in naredi, ste lahko hvaležni. Tudi slabim trenutkim, ker se iz njih kaj naučite.

Svoja življenja ljudje v glavnem preživimo v oklepih lastnih starih vsebin, shranjenih v skladišču spomina.
Veliko takih vsebin je balastnih, nepotrebnih.
Del teh vsebin tvorijo strahovi vseh vrst in avtomatične, mehanske reakcije na življenjske izzive, ter zbrano znanje in izkušnje, ki pa jih potrebujemo za preživetje.

To kar je vsem tem vsebinam skupnega je, da nam le te otežujejo in popačijo direktno doživljanje sebe in sveta.
Zaradi teh zbranih vsebin torej doživljamo sebe in svet indirektno.

Z Ino sem se srečal na prvi poganski konferenci. Ob njej sem zaznal pridih naših starih, starih bogov in boginj. Kot da bi bila boginja Živa ob meni. Začutil sem ponos, ker imam svoje lastne avtohtone korenine. Začutil sem energije starih boginj naše rodne zemlje.

Slab mesec kasneje sem odšel k Ini domov, da bi z njo naredil intervju. Gospa Ina je ženska belih las in tako mladostne in prodorne energije, da osupne vsakega sogovornika. Ogromno ve in ima kot avtentična intelektualka zelo jasna in unikatna stališča. Med kramljanjem z Ino sem spoznal, da kljub svoji ognjevitosti zelo sočustvuje z ljudmi. Vidim jo kot živ arhetip modre ženske (kot žensko modrijanko), ki je močno povezana z Naravo. Čez lužo takim ljudem rečejo, da so narodni zaklad. Ina je ravno to - ženska, katere modrost in katere bitje je ogromne vrednosti za slovenski narod.

Princeske, ki srečajo svoje prince in potem srečno živijo do konca svojih dni, so samo še v pravljicah, pa še te se vedno bolj izgubljajo. Pa se je ljubezen od tistih davnih dni v čem spremenila? Ali si današnja dekleta morda ne želijo moža, ki jo bo ljubil? Ali si naši fantje ne želijo dekleta, ki ga bo razumela? Ali so se naša čustva in vrednote od tistih davnih časov res tako zelo spremenila? V bistvu ne. A hkrati se porodi vprašanje, čemu pa potem nismo srečni? Čemu imamo vsi občutek, da smo nekaj izgubili in skušamo najti?

Odgovore na vsa ta vprašanja, ki tarejo mnoge od nas, predvsem ženske, je novinarka Jadranka Oblak dobila pri znanem učitelju, mojstru, točneje preroku in belem magu, Dragutinu Barušiću.
Na njegovih predavanjih, ki jih ima vsak petek zvečer v Celju, ob sredah popoldne pa v Zagrebu, je marsikdo spoznal, zakaj v odnosu prihaja do prepirov in kako uživati in biti srečen.

Mar je zdrava atmosfera v današnjem času vsesplošnega onesnaženja okolja, materialnega pohlepa, nezadovoljstva, krize, kriminala, lakote in bolezni sploh mogoča? In vendar, vstopila sem v prostor, poln prijaznih in nasmejanih obrazov. Počutila sem se sprejeto in dobrodošlo. Stala sem pred nasmejanim, preprostim človekom, ki ni v ničemer izstopal, čeprav so ga predstavili kot učitelja in mojstra. Dragutin Barušić, mojster, učitelj, zdravitelj, prerok, beli mag – in predsednik nevladne organizacije Zdrava atmosfera, ki ima svoj sedež na Hrvaškem in v Sloveniji.

Ljudje izmenjujemo svoje misli, srce pa ostaja hladno. Pri Dragu je vsaka misel namenjena dobroti. V človeku prebudi zavedanje njegove duše, ki je ne poznamo in zato ne uresničimo vseh svojih talentov. Zakaj človek tako težko prepozna svoje pravo bistvo?

»Spomnite se prvega dne šole. Niso nam dovolili, da bi bili spontani. Nekateri to imenujejo disciplina. V resnici je podrejanje in omejuje človekov razvoj. Otroke je treba informirati, vendar samo z dobroto, tako da zagotovimo njihov razvoj.«

Vedno več ljudi se obrača name, ker se jim zdi, da sploh ne vedo, kaj si v življenju želijo, ob tem pa čutijo globoko nezadovoljstvo. V pogovoru kmalu ugotovimo, da je njihov resnični problem močan strah. Ker so enkrat že bili razočarani ali prizadeti, si sploh ne upajo več razmišljati o svojih željah. Živijo brez jasnih ciljev, ker jih je strah neuspeha. Ob tem pa doživljajo vse močnejši občutek praznine, neizpolnjenosti ali nesmisla.

Strah je naš najhujši sovražnik. Tudi če z življenjem nismo zadovoljni, si ne upamo narediti spremembe, ker se bojimo, da bi lahko bilo še slabše. Zaradi strahu se izgubljamo v črnih mislih. Drži nas ujete v spominih na neprijetne izkušnje. Živimo brez ciljev, ker smo se uspeli prepričati, da sploh ne vemo, kaj si želimo. V resnici pa nas je strah, da se nam želje ne bodo uresničile, zato se jim raje v naprej odrekamo. To potrjuje tudi moja svetovalna praksa. Ko strankam pomagam, da prepoznajo svoj strah, naenkrat zelo jasno vedo tudi, česa si v življenju želijo.