Pred kratkim sem v svoj elektronski poštni nabiralnik prejela pismo neke vzgojiteljice. Njegova vsebina mi je razkrila, kako malo ljudje v resnici razumemo proces socializacije, še posebej njeno prvo fazo, ki se imenuje primarna socializacija.
Večina otrok čas primarne socializacije preživi v vrtcih. Le redki otroci so tisti, ki leta svojega zgodnjega otroštva preživljajo v domačem okolju, obdani z ljudmi, ki so jim blizu. Njihovi starši so zaradi takšne odločitve neredko deležni kritik češ, da se njihovi otroci tako ne bodo zadovoljivo socializirali. Pa so takšne kritike sploh upravičene?
Preden si pogledamo odgovor na zgornje vprašanje, naj navedem še nekaj tipičnih odgovorov staršev na vprašanje, ki se glasi: »Zakaj bi otroci morali obiskovati vrtec?«
»Želim, da se moja hči nauči dobro funkcionirati v družbi sovrstnikov.« Ali: »Moja hči je sramežljiva. Želim, da se navadi na druge otroke. Tako bo sramežljivost lažje premagala.« In: »Moj sin komaj čaka, da je v družbi sovrstnikov!« Iz teh odgovorov se jasno vidi, da si starši želijo najboljše za svojega otroka. Torej, da bi se njihovi otroci kar najbolje naučili socialnih veščin, nekako 'zacveteli' in čimbolj zaživeli svoje potenciale znotraj skupnosti katere del so .
Plemenite želje staršev so dober začetek, vsekakor pa ne zadovoljivo sredstvo za uresničitev zastavljenega cilja, torej izpolnitev otrokovih potencialov za srečno življenje. Potrebno si je pridobiti tudi nekaj znanja, pri čemer nam pomaga kritičen pogled na stvari. Modro se je torej vprašati ali je zgodnja interakcija otrok s sovrstniki res tako koristna za socializacijo posameznika. Kanadski razvojni psiholog dr. Gordon Neufeld pravi, da temu ni tako.
To še posebej velja za tiste najmlajše, ki večji del dneva preživljajo v vrtcih, saj jih tako izpostavimo družbenemu okolju, ko nanj še niso pripravljeni. Dr. Neufeld je tudi mnenja, da med ljudmi živi nek trdovraten mit o socializaciji, ki se glasi nekako takole:« Druženje z vrstniki enake starosti vodi v socializacijo otrok.« Dr. Neufeld trdi, da je socializacija mnogo več kot druženje s sovrstniki. Po njegovih besedah je socializacija to, da smo sposobni sobivati z drugimi ljudmi, hkrati pa smo tudi zvesti samemu sebi.
Kaj pa sploh pomeni biti zvest samemu sebi? Da je človek lahko zvest samemu sebi, mora znati z lastno glavo presoditi, kaj je zanj koristno in blagodejno in kaj ni. Poleg tega mora tudi imeti notranje zaupanje v to, kar misli, da je zanj koristno in blagodejno. To zaupanje si človek pridobi takrat, ko je čustveno stabilen in v ravnotežju. Kakšno bo to čustveno ravnotežje, pa je odvisno od kvalitete primarne socializacije, ki se odvija v najzgodnejših letih posameznikovega življenja. Sledi logično vprašanje o tem, kaj primarna socializacija sploh je.
Dejstvo je, da je primarna socializacija, ki se dogaja v najbolj zgodnjih letih otrokovega življenja znotraj njegove ožje družine, izjemnega pomena. V prvih treh letih življenja otrok navezuje prve čustvene stike v prvi vrsti z materjo. Počasi se krog ljudi, s katerimi otrok spleta čustvene odnose veča; otrok gradi odnos z očetom, sorojenci, če jih ima, člani širše družine, prijatelji, sosedi itd.
Dokler pri sedmih letih, ko so kognitivne sposobnosti dovolj razvite, otrok ne vstopi v šolo. Pojem čustvenega navezovanja otroka na starše je utemeljil in razvil britanski psiholog, psihiater in psihoanalitik John Bowlby. Pojem čustvenega navezovanja označuje instinkt v odraslih, da skrbijo za otroke in instinkt v otrocih, da to skrb sprejmejo. Po besedah Bowlbyja, je navezanost torej nagnjenje ljudi, da spletajo močne čustvene vezi s svojimi bližnjimi.
Primarna socializacija oz. čustveno navezovanje na bližnje, predvsem na starše, je človeku nekakšna popotnica za nadaljnje življenje. Torej, kvaliteta primarne socializacije določa njegovo samopodobo, občutek čustvene varnosti, stopnjo zaupanja v življenje in s tem stopnjo čustvene stabilnosti itd. Če se primarna socializacija ne odvije optimalno, potem bo človek kasneje v življenju naletel na notranje ovire, ki jih bo moral premagati, da bo lahko uresničil svoje potenciale.
Pri primarni socializaciji gre torej za čustveno navezovanje OTROKA NA STARŠE oz. na otrokove skrbnike in ne na kogarkoli, npr. na vzgojiteljice. Vzgojiteljice, če jim je to všeč ali ne, pač ne morejo nadomestiti matere in očeta. Zato se v vrtcih primarna socializacija ne more izvršiti optimalno. Vzgojiteljice otroka sicer lahko naučijo marsičesa, od pesmic do peke kruha, otrok se ima lahko v vrtcu fino, nikakor pa ne morejo nadomestiti matere in očeta in njunega čustvenega odnosa do otroka. Poleg tega vsakodnevno, skoraj osemurno bivanje otrok v vrtcu, prinaša še en problem.
Vsi starši in vzgojitelji si nedvomno želimo, da bi naši otroci zrastli v zrele posameznike. Za to pa morajo otroci preživeti veliko časa z odraslimi, na katere so navezani, ne pa s svojimi, ravno tako nezrelimi, vrstniki. Kadar se proces navezovanja otroka na starše prekine - bodisi zaradi smrti, bolezni in podobnih situacij ali pa zaradi odhoda v vrtec – se čustveno navezovanje ne bo ustavilo.
Če je otrokovo čustveno navezovanje na starše prekinjeno zaradi vstopa v vrtec, se bodo otroci namesto na starše čustveno navezovali na sovrstnike, torej, eden na drugega. Ker pa hodita čustveno navezovanje in socializacija z roko v roki, otroku za zgled ne bodo več njegovi starši, temveč sovrstniki in začel bo posnemati obnašanje sovrstnikov, ki pa je ravno tako nezrelo, kot njegovo lastno obnašanje.
Če se starši ne zavedajo narave procesa čustvenega navezovanja in socializacije, potem lahko negativen razvoj interpretirajo kot pozitivnega. Triletni malček komaj čaka, da gre spet v vrtec, kjer bo lahko s svojimi vrstniki zato, ker je nanje bolj navezan kot pa na svoje starše. Človek vedno želi biti v družbi tistih, na katere je najbolj navezan. Problem leži torej v tem: tem bolj bo otrok navezan na svoje sovrstnike, manj bo navezan na svoje starše oz. bližnje odrasle; to lahko pripelje do tega, da otroci enostavno ne bodo več spoštovali vzgojne avtoritete staršev oz. odraslih.
Pri tem je potrebno poudariti, da čustvenega navezovanja ne smemo zamenjati s pretiranim starševskim zaščitništvom, torej, da starši vse naredijo namesto otroka , da ga za vsako ceno skušajo zaščititi pred frustracijami, da ga želijo prikleniti nase, da se uklanjajo njegovim muham itd..
Zdrava čustvena navezanost otroka na starše nastane takrat, ko so otrokove resnične potrebe, ki se seveda razlikujejo od njegovih muh, zadovoljene. Fizične potrebe so nam bolj ali manj znane, o čustvenih potrebah pa vemo bolj malo. Predvsem v prvih letih življenja mora otrok imeti zagotovilo, da bo dobil vso čustveno podporo odraslih, kadar jo bo potreboval.
Da bo prejel tolažbo mamice, kadar mu bo hudo. Da bo imel možnost umakniti se v zavetje očeta, kadar bo čutil, da ni kos situaciji v kateri se je znašel. Da bo prejel vso pomoč in spremljavo staršev, kadar mora iti skozi zanj težke preizkušnje. Starši morajo torej znati prepoznati otrokove resnične potrebe, spoštovati otrokova doživljanja, hkrati pa ga v tem spremljati in usmerjati, tudi s strogostjo, če otrok na kakršen koli način prestopi mejo.
Zdrava čustvena navezava otroka na starše ne pomeni, da bo le-ta zrastel v razvajenega, nesamostojnega, sramežljivega in boječega posameznika. Ravno nasprotno. Dala mu bo občutek zaupanja v življenje, kar je osnova za to, da posameznik v svetu nekaj konstruktivnega ustvari.
Naj pričujoče besedilo zaključim z besedami že omenjenega kanadskega razvojnega psihologa dr. Gordona Neufelda:« Najpomembnejše je vzpostaviti močno in globoko čustveno vez s tistimi, ki te (otroka, moja opomba) vzgajajo. Na to bi naša družba morala biti še posebej pozorna. Če bi to upoštevali, potem bi svoje otroke pošiljali v šolo kasneje, ne pa tako zgodaj, kot to počnemo danes.«
Pred kratkim sem v svoj elektronski poštni nabiralnik prejela pismo neke vzgojiteljice. Njegova vsebina mi je razkrila, kako malo ljudje v resnici razumemo proces socializacije, še posebej njeno prvo fazo, ki se imenuje primarna socializacija. 
