|  Sodobni čas in prihajajoča zima postavljata pred nas učenje marsičesa, kar smo zanemarjali, ali pa skorajda že pozabili. Med poglavitne potrebe naše duše, ki se manifestirajo tudi v pozitivnem odnosu do Sebe, do drugih in do Sveta, ima svoje posebno mesto zagotovo tudi ODPUŠČANJE.
Naše vedenje je ogledalo: zrcali vse tisto, kar je v nas, s čimer smo neločljivo povezani in nas vsak trenutek spremlja in usmerja. »Častno občutenje sebe lahko izgubimo zato, ker nas kdo zlorabi, poniža ali zlomi, ali pa zato, ker to storimo komu drugemu.« razmišlja Alenka Rebula
Ko se odločimo spreminjati sebe, smo se podali na težko in trnovo pot. Naš Ego bo storil prav vse, da bi nas prepričal, kako nesmiselno početje pomeni naša nova pot skozi življenje. Treba pa je vedeti, da prepoznamo svoj Ego in ga ločimo od svojega pravega Jaza preko vztrajnosti. Ego ni vztrajen in hitro popušča. Vda se v Usodo in umolkne. Ko se to zgodi, zaživimo svoj Pravi Jaz v notranjem miru in se intuitivno zavemo, kako smo na pravi poti. Čeprav nam bo težko, je cilj, ki mu sledimo, prava opora in tolažba – lučka, ki nas vodi.
Naslednja ovira je lenoba. Ni dobro podlegati stalnicam, ždeti v stanju mirovanja in se upirati spremembam. Tak način žal ne vodi nikamor, na dolgi rok pa povzroča občutke nelagodja, neuspešnosti in depresivnosti.
Že res, da je najteže pomeriti se s svojimi otroškimi ranami in bolečinami, ki so neposredno povezane z našimi prepričanji in z obrambo pred bolečinami zaradi svoje notranje ranljivosti. Najlažje je prevaliti krivdo na nekoga drugega in zanikati ali celo negirati dejstvo, kako so nam drugi ljudje lahko v pomoč in oporo kljub temu, da nam pomenijo ogledalo.
Na svoje življenje lahko gledamo kot na pot, polno nemira, naporov, krivic in omejitev, ali pa nam pomeni lekcije, ki se jih mora naša Duša še naučiti, saj so pogojene s cilji in načrtom. Oboje je bilo izoblikovano v času pred našim rojstvom.
»Ko se učimo prepoznavati svoje vzgibe v vsakdanjih dogodkih, naša bolečina postopoma zgineva in v nas se naselijo mir, radost, ljubezen, odpuščanje, sočutje in blagost. Energijo, ki smo jo prej uporabljali za nesmiselne "napade in obrambe", lahko uporabimo ustvarjalno!« pravi Alenka Rebula.
Ne razumite napak:
- Odpuščanje ne pomeni: soglašanja, zanikanja in sprejemanja.
- Odpustiti ne pomeni, da bo potem vse enako, kakor je bilo pred žalitvijo.
- To ne pomeni, da morate biti s človekom, ki ste mu oprostili. Preprosto pomeni, da ste strupenim čustvom dovolili oditi v zameno za notranji mir.
- Odpuščati ne pomeni, da se odpovemo svojim pravicam.
- Odpustiti ne pomeni opravičiti.
- Ne gre za pozabljanje nečesa negativnega, ali celo soglašanje z negativnostmi. Ustvarite le distanco do dejanj, ki so vas prizadela, ali do tistih ljudi, ki so vas prizadeli
Ko odpustite Sebi, ustvarite sodbo in distanco do dejanj samih. V takem primeru se skušajte opravičiti soljudem in popraviti storjeno …
Pravzaprav s svojimi sanjami in delovanjem negujemo sile privlačnosti in delujemo v skladu z vesoljnim Zakonom privlačnosti. Ljubezen je pravi odgovor na mnoga vprašanja in je ključ, ki ga ne morete uporabiti z negativnostjo. Ozavestiti je mogoče vse, kar imamo radi. Bodimo hvaležni, pozitivni in prijazni. Vedno, ko dajemo ljubezen z občutki, besedami in dejanji, vnašamo ljubezen v svoje magnetno polje. Čim več ljubezni oddajate, tem večje in mogočnejše je vaše polje. Ljubezen nas dela pozornejše in bolj budne. Vse, za kar smo hvaležni, se pomnoži. Ko občuteno zaživimo z vsem, kar imamo radi, se bo le-to pomnožilo. In nikar ne razmišljajte o povračilu! Vse to nas kar samo popelje do odpuščanja Sebi in drugim.
Gre torej za drugačen pogled, ki nam omogoča videti pozitivne učinke:
- Česa smo se naučili?
- Kaj smo novega spoznali o Sebi, o drugih?
- Katero izkušnjo je načrtovala moja Duša pred mojim rojstvom?
- Kaj je bilo s to izkušnjo doseženo?
Na tak način se osvobodimo občutkov krivde, obsojanj in negativnih misli. Vsa omejujoča prepričanja izgubijo svojo težo. Odpustiti pomeni podeliti milost Sebi in drugim ter nakloniti več pozornosti notranjemu miru. Hkrati pomeni tudi, da pustimo preteklost za seboj – nanjo torej nismo več priklenjeni in nam ni več nahrbtnik, ki bi nas tiščal k tlom in zadrževal na enem mestu.
Ivan Platovnjak govori o dvanajstih korakih do pristnega odpuščanja:
1) Odločimo se, da se ne bomo maščevali, vendar poskušamo prekiniti žaljenje.
2) Priznamo si, da smo ranjeni in notranje osiromašeni.
3) Z nekom podelimo svojo ranjenost.
4) Opredelimo, kaj smo “izgubili”.
5) Sprejemajmo svojo jezo in željo po maščevanju.
6) Odpustimo Sebi.
7) Začnemo razumevati tistega, ki nas je ranil.
8) Odkrijemo smisel rane za svoje življenje!
9) Imejmo se vredne odpuščanja.
10) Nehamo si prizadevati, da moramo odpustiti za vsako ceno.
11) Odprimo se milosti odpuščanja.
12) Odločimo se, ali bomo naredili konec odnosu ali pa ga bomo obnovili.
Vzemite si vsak dan čas za mir in tišino, skromnost, hvaležnost ter ponižnost. Imejte svoje cilje, vendarle se najprej naučite uživati v majhnih stvareh. To je pomembno!
Iz vsega srca vam želim, da je z vami vse lepo in dobro – vsa moč Vesolja in Sveta kot moč v Ljubezni, Hvaležnosti in Odpuščanju.
Tanja Tomšič
Vir: www.mychi.si |
NE ZAMUDITE
