»Direktno doživljanje« ni povsem ustrezen opis za stanje, v katerem sta opazovalec in opazovano eno, a boljšega izraza za to stanje ne najdem.
Taka stanja najbrž doživljamo prav vsi, pa čeprav le za kratek čas.
Ko nas prešine kaka nenadna lepota, ob kateri »zastane dih«, nastane trenutek v katerem misel popolnoma utihne in ne prevaja te lepote v svoj svet dualnosti.
Prav zaradi tega nevmešavanja misli, je prisotna gola resničnost osvobojena vsakega opisovanja, primerjanja, tehtanja, ocenjevanja…. To je preprosto lepota sama po sebi.
Največja umetniška dela so sad takih stanj, v katerem umetnik ni več ločen od svojega umetniškega dela.
Kot bi umetniško delo spregovorilo in se izrazilo samo.
Ko tako stanje enosti ali »direktnega doživljanja« preneha in ga nadomesti stanje dvojnosti, razum o tem stanju zopet ima le predstave. Predstave o tem stanju pa nikakor niso to stanje, temveč so del dualnega (indirektnega) doživljanja.
Edini problem človeka in človeštva, je problem lažnega občutka ločenosti.
Iz tega lažnega, dualističnega občutka doživljanja sveta, izhajajo vsi problemi, vsa sovraštva in vojne, nevoščljivost, brezobzirnost, nečlovečnost, neplemenitost…
Razum se še tako lahko trudi »biti dober, plemenit, ljubeč…«, a dokler bo to počel iz stanja dvojnosti bo vse skupaj umetno in lažno, ter zato brez pravega učinka.
Človeka lahko nasiti le prava in ne lažna hrana in zato poplava lažnih pridigarjev, ter duhovnih učenj in gibanj, ki izhajajo iz tega lažnega, dnevno nadomeščajo novi in novi lažni modeli in čarobni »kako«.
Le posameznik, ki ga ni mogoče zlahka zadovoljiti in, ki je lačen prave hrane, se v take na videz privlačne ponudbe ne ujame.
Prej ko slej opusti prav vse kar se mu servira od zunaj in kar mu servira njegov razum, oziroma on sam.
Ko ničesar za kar bi se še lahko vezal ni več, je »direktno doživljanje« lahko povsem gola realnost in vsakdanjost.
Temu rečem, da je razum spoznal samega sebe do vseh potankosti in prepustil mesto tistemu večjemu od njega.
To se ne bi moglo zgoditi v kolikor razum skozi razumevanje omejenosti samega sebe, ne bi kopnel.
Glej ga zlomka, brez procesa v katerem je razum kopnel, se tisto večje od njega ne bi pojavilo, a sedaj ko je to večje živo, je razum zopet lahko to kar je bil.
Razlika v kakovosti življenja nasploh pa je velikanska.
Razum ne počne več neumnosti, ki jih je počel ko je deloval kot ločena entiteta.
Namesto tega je celotno življenje nekaj imenitnega, je le harmonija in čudež, ki se dogaja ter rojeva nenehno in iz ničesar.
Žal si mnogi o takem stanju »direktnega doživljanja« narišejo take in drugačne predstave v katerih preživijo svoja življenja, ne da bi se resničnega življenja v vsej njegovi veličastnosti kadarkoli dotaknili.
To se dogaja le zato, ker se oklepajo lastnega ega (verskega, znanstvenega, filozofskega…) in v njemu iščejo lažno varnost.
Toda ta lažna varnost traja zgolj do kake nenadne izgube, »nesreče« ali smrti.
»Varnost razuma« je le njegova potreba po nadaljevanju dualnega, miselnega sveta iz katerega je v celoti narejen.
V stanju enosti potrebe po tovrstni varnosti zato ni.
S tem izgine tudi strah, in vse kar je z njim povezano.
Le v stanju brez strahu pa je prisotna ta edina lepota, ki ji ljudje rečemo ljubezen in, ki naša prazna življenja zapolni popolnoma.
»Direktno doživljanje« ni povsem ustrezen opis za stanje, v katerem sta opazovalec in opazovano eno, a boljšega izraza za to stanje ne najdem.
