|  »Direktno doživljanje« ni povsem ustrezen opis za stanje, v katerem sta opazovalec in opazovano eno, a boljšega izraza za to stanje ne najdem.
Taka stanja najbrž doživljamo prav vsi, pa čeprav le za kratek čas.
Ko nas prešine kaka nenadna lepota, ob kateri »zastane dih«, nastane trenutek v katerem misel popolnoma utihne in ne prevaja te lepote v svoj svet dualnosti.
Prav zaradi tega nevmešavanja misli, je prisotna gola resničnost osvobojena vsakega opisovanja, primerjanja, tehtanja, ocenjevanja…. To je preprosto lepota sama po sebi.
Največja umetniška dela so sad takih stanj, v katerem umetnik ni več ločen od svojega umetniškega dela.
Kot bi umetniško delo spregovorilo in se izrazilo samo.
Ko tako stanje enosti ali »direktnega doživljanja« preneha in ga nadomesti stanje dvojnosti, razum o tem stanju zopet ima le predstave. Predstave o tem stanju pa nikakor niso to stanje, temveč so del dualnega (indirektnega) doživljanja.
Edini problem človeka in človeštva, je problem lažnega občutka ločenosti.
Iz tega lažnega, dualističnega občutka doživljanja sveta, izhajajo vsi problemi, vsa sovraštva in vojne, nevoščljivost, brezobzirnost, nečlovečnost, neplemenitost…
Razum se še tako lahko trudi »biti dober, plemenit, ljubeč…«, a dokler bo to počel iz stanja dvojnosti bo vse skupaj umetno in lažno, ter zato brez pravega učinka.
Človeka lahko nasiti le prava in ne lažna hrana in zato poplava lažnih pridigarjev, ter duhovnih učenj in gibanj, ki izhajajo iz tega lažnega, dnevno nadomeščajo novi in novi lažni modeli in čarobni »kako«.
Le posameznik, ki ga ni mogoče zlahka zadovoljiti in, ki je lačen prave hrane, se v take na videz privlačne ponudbe ne ujame.
Prej ko slej opusti prav vse kar se mu servira od zunaj in kar mu servira njegov razum, oziroma on sam.
Ko ničesar za kar bi se še lahko vezal ni več, je »direktno doživljanje« lahko povsem gola realnost in vsakdanjost.
Temu rečem, da je razum spoznal samega sebe do vseh potankosti in prepustil mesto tistemu večjemu od njega.
To se ne bi moglo zgoditi v kolikor razum skozi razumevanje omejenosti samega sebe, ne bi kopnel.
Glej ga zlomka, brez procesa v katerem je razum kopnel, se tisto večje od njega ne bi pojavilo, a sedaj ko je to večje živo, je razum zopet lahko to kar je bil.
Razlika v kakovosti življenja nasploh pa je velikanska.
Razum ne počne več neumnosti, ki jih je počel ko je deloval kot ločena entiteta.
Namesto tega je celotno življenje nekaj imenitnega, je le harmonija in čudež, ki se dogaja ter rojeva nenehno in iz ničesar.
Žal si mnogi o takem stanju »direktnega doživljanja« narišejo take in drugačne predstave v katerih preživijo svoja življenja, ne da bi se resničnega življenja v vsej njegovi veličastnosti kadarkoli dotaknili.
To se dogaja le zato, ker se oklepajo lastnega ega (verskega, znanstvenega, filozofskega…) in v njemu iščejo lažno varnost.
Toda ta lažna varnost traja zgolj do kake nenadne izgube, »nesreče« ali smrti.
»Varnost razuma« je le njegova potreba po nadaljevanju dualnega, miselnega sveta iz katerega je v celoti narejen.
V stanju enosti potrebe po tovrstni varnosti zato ni.
S tem izgine tudi strah, in vse kar je z njim povezano.
Le v stanju brez strahu pa je prisotna ta edina lepota, ki ji ljudje rečemo ljubezen in, ki naša prazna življenja zapolni popolnoma.
Konec.
Mirko Katalenič
|
NE ZAMUDITE
"Direktno doživljanje" sebe in sveta - 2.del
Prispeval/a: omensat dne sreda, 17. oktober 2012 @ 22:35 CEST
razumeti kaj je um in kako deluje je svoboda iskalca,ki razume, da občutka ločenosti ni nikoli bilo, ampak je bilo le prepričanje oz.verjetje, da je ta občutek obstajal.
Življenje se ne sprašuje kaj je direktno ali inderektno doživljanje,to počne razum. Življenje ne ve nič o dualnosti ali o enosti,najman pa o razsvetljenju ,ker življenje ni psihološki pojav uma.
Življenje je samo proces življenja samega,ne pa psiholoških stanj uma.Razsvetljenje, ki ga nekateri hočejo psihološko doživeti oz doseči ,ne bodo tega nikoli doživeli.
Razsvetljenje je elektro-kemični-biološki proces celice same;ki pa ni odvisen od razuma,da se procesira,ampak od življenja samega,ki daje elektro-kemični signal celici, da biološko živi.
"Direktno doživljanje" sebe in sveta - 2.del
Prispeval/a: panefin001 dne četrtek, 18. oktober 2012 @ 17:42 CEST
…razumeti kaj je um in kako deluje je svoboda iskalca,ki razume, da občutka ločenosti ni nikoli bilo, ampak je bilo le prepričanje oz.verjetje, da je ta občutek obstajal.
Razsvetljenje, ki ga nekateri hočejo psihološko doživeti oz doseči ,ne bodo tega nikoli doživeli.
Mirko:
Žal velika večina »iskalcev« izvaja vsemogoče, da bi do tega stanja prišla.
Eni dihajo in dihajo, drugi pojejo, tretji bobnajo v bone, četrti ponavljajo nekakšne mantre ali svete besede, peti buljijo v steno, nekateri sledijo napotkom in modelom ali zgolj le verjamejo…
Že večkrat sem pojasnjeval, da do »tega stanja« ne vodi nobena pot in da so vse poti lažne, da so vsi modeli neučinkoviti.
Razum se lepo zabava in kupuje čas, v katerem še naprej traja njegov majhen svet iluzij.
Torej skoraj identično vidiva te reči,dragi Omensat.
P.S.
Ko bo posameznik enkrat končno spoznal delovanje lastnega razuma, potem bo tudi tovrstnih iluzij konec.
Ni veliko ljudi, ki jih kaj takega sploh zanima.
Raje kupujejo instant juhice in so kopije kopij.
Srečno.
Mirko
"Direktno doživljanje" sebe in sveta - 2.del
Prispeval/a: Violeta dne četrtek, 18. oktober 2012 @ 18:14 CEST
in svet že od samega rojstva? Drugo, "nedirektno" doživljanje
sebe in sveta ti ni znano?
"Direktno doživljanje" sebe in sveta - 2.del
Prispeval/a: Violeta dne četrtek, 18. oktober 2012 @ 18:15 CEST
doživljaš svet?
"Direktno doživljanje" sebe in sveta - 2.del
Prispeval/a: panefin001 dne četrtek, 18. oktober 2012 @ 20:13 CEST
Kot rečeno »direktno doživljanje« je najbližji opis tega stanja, ni pa samo stanje.
Pravzaprav se zavedam bolj kaj direktno doživljanje ni, kot pa kaj je.
Enkrat sem že pojasnjeval, da sem pri kakšnih petih letih starosti doživel nekakšno spremembo zavesti v smislu, da sem naenkrat »padel« v stanje, ki mi ni bilo tako všeč, kot stanje pred tem.
Potem sem dober del svojega življenja na vse mogoče načine, zavedno ali nezavedno, iskal povratek v stanje, v katerem sem bil pred to spremembo.
Sledila so spoznavanja samega sebe, o čemer govorijo moji članki.
Torej danes se bolj kot kadarkoli zavedam, kaj to stanje »direktnega doživljanja« ni in zavedam se, da do tega stanja ni mogoče priti na noben način.
To pa je vse kar sem potreboval, da se stanje vzpostavi samo od sebe.
Vse skupaj je nekakšen navidezni paradoks, a le v kolikor na to gledaš skozi dualistična očala razuma.
Pravi hec, da iz vsega raziskovanja no koncu ne dobiš ničesar, a prav to je vredno največ na svetu.
Danes živim velik del svojega življenja izpolnjeno, kot je izpolnjeno samo življenje. Trenutki ko me »odnese« v svet dualnosti pa so krajši in krajši.
Zakaj?
Ker sem spoznal veliko iger, ki jih počne razum s samim seboj.
Nekdo tukaj na S.P. je rekel, da je to konec učenja, a temu ni tako.
To je šele začetek življenja in ta začetek je zmeraj, ponovno in ponovno…
Gre za neke vrste budnosti za gola dejstva, v katere se misel sploh ne vmešava.
Lep večer ti želim.
Mirko
"Direktno doživljanje" sebe in sveta - 2.del
Prispeval/a: Violeta dne četrtek, 18. oktober 2012 @ 21:33 CEST
Mirko:
>>>Potem sem dober del svojega življenja na vse mogoče načine, zavedno ali nezavedno, iskal povratek v stanje, v katerem sem bil pred to spremembo.
Sledila so spoznavanja samega sebe, o čemer govorijo moji članki. <<<
Torej si iskal, saj tudi oni iščejo to, kar nekoč si iskal sam, vendar dokler do tega ne prideš na lastnih nogah, obstaja zelo majhna verjetnost, da veliko jih bo slišala tvoja ali opozorila od koga drugega.
>>>Mirko:
Žal velika večina »iskalcev« izvaja vsemogoče, da bi do tega stanja prišla.
Eni dihajo in dihajo, drugi pojejo, tretji bobnajo v bone, četrti ponavljajo nekakšne mantre ali svete besede, peti buljijo v steno, nekateri sledijo napotkom in modelom ali zgolj le verjamejo…<<<
Samo mogoče si že pozabil kako je to, ko nekaj iščeš. Tudi preko bobnanja ljudje spoznavajo sami sebe :)
>>>Torej danes se bolj kot kadarkoli zavedam, kaj to stanje »direktnega doživljanja« ni…<<<
Danes se zavedaš, do danes pa je bila neka življenjska pot s »svojimi učitelji«: ljudje, situacije, mediji, knjige… življenje.
Mislim, da to tebi ne povedal kakšen človek na tvoji poti:
>>>Že večkrat sem pojasnjeval, da do »tega stanja« ne vodi nobena pot in da so vse poti lažne, da so vsi modeli neučinkoviti.<<<
Do tega te je pripeljalo življenje in mogoče tudi vse te »učitelji« in »instant juhice« tudi del življenja, ki uči.? In seveda tudi danes vsi ostali, ki ugovarjamo, se strinjamo ali molčimo, mi smo sami neke vrste "instant juhice", ki učimo in se učimo.
Lep večer
- ljudje ne morejo preživeti našega življenja in naših izkušenj, torej vsak naj bi imel svojo pot? verjetno...
"Direktno doživljanje" sebe in sveta - 2.del
Prispeval/a: panefin001 dne četrtek, 18. oktober 2012 @ 22:41 CEST
Torej si iskal, saj tudi oni iščejo to, kar nekoč si iskal sam, vendar dokler do tega ne prideš na lastnih nogah, obstaja zelo majhna verjetnost, da veliko jih bo slišala tvoja ali opozorila od koga drugega.
Samo mogoče si že pozabil kako je to, ko nekaj iščeš. Tudi preko bobnanja ljudje spoznavajo sami sebe :)
Mirko:
Violeta razumem kaj želiš povedati.
Seveda imaš povsem prav, da namesto tebe ne more spoznati nihče drugi.
Nisem pozabil kako je to ko nekaj iščeš, saj sem bil tudi sam v zablodi glede iskanja, ki so mi jo prodali drugi.
Ko pa spoznaš, da je iskanje ovira do spoznavanja samega sebe, ne moreš sporočati kako se z iskanjem do tega stanja pride, ker to preprosto ni resnica.
Ko torej mnogi govorijo išči in našel boš, ne morem tega potrjevati, saj gre za napačno dejanje.
Iskanje ni enako spoznavanju.
Gola pozornost na to kar je, je nekaj povsem drugega.
Ko namesto spoznavanja samega sebe iz trenutka v trenutek, postane bolj važna metoda ali tehnika (npr. bobnanje), ki ima nekakšen cilj v ozadju, potem nič več ne spoznavaš samega sebe.
Eno je iskati nekaj kar bi želel biti ali postati (najti), in nekaj totalno drugega je spoznavati sebe takega kot si, v vsakem trenutku.
Tega kar si zares iz trenutka v trenutek, ti ni potrebno iskati ker si kar si. To je vse.
Preprosto, a najtežavnejše od vsega česar se človek lahko loti, ker ne želi biti to kar je, ker mu ni mar resnica, ki je lahko lepa ali grda…
Vidiš razliko?
P.S.
Ko greš po ulici in vidiš neko nevarno oviro, boš najbrž obvestil še druge, ki pridejo za teboj, da se ne poškodujejo, mar ne?
V kolikor bo to nekdo preslišal ali ignoriral, bo pač imel lastno izkušnjo kakršnakoli pač bo.
Tisti drugi se bodo oviri ognili in bo to njihova izkušnja.
V obeh primerih se vsak ravna po svoje in naredi s sporočilom kar želi.
Sporočilo o nevarni oviri je človeško" in naravno dejanje.
To počnem s temi pisanji.
Lep večer.
Mirko
"Direktno doživljanje" sebe in sveta - 2.del
Prispeval/a: Violeta dne petek, 19. oktober 2012 @ 09:10 CEST
>>>Ko pa spoznaš, da je iskanje ovira do spoznavanja samega
sebe, ne moreš sporočati kako se z iskanjem do tega stanja
pride, ker to preprosto ni resnica.<<<
Mirko, vsak sam pride do tega, saj prav, da opozarjaš na
nevarnosti vendar tudi nestrinjanje s tvojimi opozorili je del
spoznavanja samega sebe pri tistih, ki se s tabo ne strinjajo.
Kakor si sam napisal, brez svojih neplodnih iskanj nikoli nebi
prišel do opustitve vseh iskanj.
Bom še enkrat ponovila to, kar sem napisala v prvem
komentarju, da do tega "spoznavanja sebe" te je pripeljalo
življenje (življenjski dogodki, situacije, ljudje, knjige, mediji...)
in vse te »učitelji« in »instant juhice« so tudi pomembni
sestavni del življenja, ki uči.
Tudi nespoznavanje samega sebe v vsakem trenutku - je del
spoznavanja samega sebe.
Želim ti lep dan.
"Direktno doživljanje" sebe in sveta - 2.del
Prispeval/a: panefin001 dne sobota, 20. oktober 2012 @ 20:10 CEST
…in »instant juhice« so tudi pomembni
sestavni del življenja, ki uči.
Mirko:
Tudi vojne so učitelji?
Sovraštva vseh sort, so učitelji?
Prevare in umori, so učitelji?
Vse sorte zavajanj in manipulacij, so učitelji?
Organizirana verstva z vsemi svojimi okostenelimi in praznimi dogmami, so učitelji?
Violeta ljudje se iz vseh teh in podobnih reči ne učijo, sicer bi prenehali s tovrstnimi početji.
Zagovarjati vse to zgrešeno, ni nekaj kar bi prinašalo spremembe.
Bil bi vesel v kolikor bi lahko razložila kaj si mislila s stavkom: »Tudi ne spoznavanje samega sebe v vsakem trenutku - je del spoznavanja samega sebe«.
Mar se je mogoče učiti ne, da bi se učil?
Lep večer draga Violeta.
Mirko
"Direktno doživljanje" sebe in sveta - 2.del
Prispeval/a: Violeta dne sobota, 20. oktober 2012 @ 21:31 CEST
>>>Mirko:
Tudi vojne so učitelji?
Sovraštva vseh sort, so učitelji?
Prevare in umori, so učitelji?
Vse sorte zavajanj in manipulacij, so učitelji?
Organizirana verstva z vsemi svojimi okostenelimi in praznimi
dogmami, so učitelji?<<<
Kot prvo jaz ne zagovarjam ničesar od tega. Drugo,
kako bi si ti karkoli spoznal, če nebi imel za primerjavo za vse
našteto ta druga stanja miru in ljubezni. Večkrat si pisal, da ni
delitve na dobro in zlo, sedaj nekako izpada, da zlo vendarle
obstaja.
In, če si ti pisal:
>>>"Toda ta lažna varnost traja zgolj do kake nenadne
izgube, »nesreče« ali smrti.
»Varnost razuma« je le njegova potreba po nadaljevanju
dualnega, miselnega sveta iz katerega je v celoti narejen.
V stanju enosti potrebe po tovrstni varnosti zato ni.<<<
Potem naj nebi imeli strahu pred vsem tistim, kaj si prej
naštel v svojih vprašanjih. Ali pa sem te napačno razumela.
Torej ali se še vedno bojiš ali si mislil nekaj popolnoma
drugega s tem, ko si omenjal "varnost razuma".
Tretje, sem omenjala to, kar ti imenuješ "instant juhicami" v
povezavi s tem, da vse to ti zelo potreboval, da bi na
koncu razumel, da je odveč. Ne vem kaj iz naštetega v tvojih
vprašanjih si ti doživel. Vojno? Sovraštvo? Prevare? Umori? ...
Kaj iz tega? Sprašujem, ker izhodišče je bila tvoja pot do
tvojih spoznanj in "direktnega doživljanja" in tistih živih
smerokazov na tvoji poti.
O spoznavanju sebe tudi tedaj, ko se ne spoznavaš:
(prepoznaš delovanje v nedelovanju)... kakorkoli ali sebe
spoznavamo ali ne življenje gre dalje in nič ni odvisno od tega
našega spoznavanja? Ali pač življenje le odvisno od tega, da
spoznavamo sebe? Saj si velikokrat omenjal, da stvari takšni
kot so in niso takšni kot si jih predstavljamo. Pri spoznavanju
sebe velikokrat pademo v past predstav oz. vzorcev iz
preteklosti z drugo besedo senc, ki se izdajajo za resnico.
manjši odstop: Med drugim prav v izredno ekstremnih
situacijah človek večkrat začuti to stanje enosti, direktno
doživljanje.
Če pa si govoriš o spoznavanju sebe za to, da bi se svet
spremenil, potem boš se mogel postaviti v držo: Želim si
spremeniti svet. Katere prej si rekel odločen -ne-. (čeprav ne
vidim nič slabega, če človek želi spremeniti svet na boljše)
Lep pozdrav.
- vsa stvar se vidi je le zgolj v primerjavi črke A in črke B ali
pa je to "začaran krog - zanka", seveda lahko, da se tudi
motim.
Želim ti lep in miren večer.
"Direktno doživljanje" sebe in sveta - 2.del
Prispeval/a: panefin001 dne sobota, 20. oktober 2012 @ 22:30 CEST
…kako bi si ti karkoli spoznal, če nebi imel za primerjavo za vse
našteto ta druga stanja miru in ljubezni. Večkrat si pisal, da ni
delitve na dobro in zlo, sedaj nekako izpada, da zlo vendarle
obstaja.
Mirko:
Eno je videti vse to, in nekaj drugega je dajati temu kar nam ne služi v čast, vlogo učitelja.
Zakaj bi se sploh moral učiti iz takih »grdih« reči?
Bolje bi bilo, da jih sploh ne bi bilo.
To, da obstaja stanje v katerem delitev ni, je resnica.
Toda to ne pomeni, da si slep in ne vidiš kako je ves svet še naprej razdeljen.
Obstaja oboje. Tvoje stanje v katerem delitev ni, in svet z vso svojo razdeljenostjo.
Violeta:
Potem naj nebi imeli strahu pred vsem tistim, kaj si prej
naštel v svojih vprašanjih. Ali pa sem te napačno razumela.
Torej ali se še vedno bojiš ali si mislil nekaj popolnoma
drugega s tem, ko si omenjal "varnost razuma".
Mirko:
Nobenega strahu ni, le jasnost videnja obstaja.
Zakaj bi bilo narobe o tem govoriti še drugim?
To ne pomeni, da govoriš iz strahu ali zaradi strahu.
Stanje v katerem ni strahu se zgodi ko razum opusti vsako potrebo po iskanju varnosti, ker se zaveda, da take varnosti ni.
Razum, ki išče varnost povzroča veliko gorja.
On je ta, ki si želi nadvlade, ki si želi podrediti sočloveka, skupino, narod…
Vse to počne ker je zgrajen na strahu in ker misli, da bo ta strah na te načine izničil.
Seveda temu ni tako, kot lahko vidimo v vsej zgodovini.
Violeta:
Tretje, sem omenjala to, kar ti imenuješ "instant juhicami" v
povezavi s tem, da vse to ti zelo potreboval, da bi na
koncu razumel, da je odveč.
Mirko:
Nikakor ne mislim, da bi kdorkoli izmed nas to potreboval.
Resnično bolje bi bilo, v kolikor mi tradicija in podedovani vzorci, ne bi vcepili vse to.
Potem se mi tega ne bi bilo potrebno osvobajati.
Zakaj bi moral nositi kilograme balastnega bremena, da bi ga na koncu snel s sebe, če pa mi ga sploh ne bi bilo treba nositi?
Violeta:
O spoznavanju sebe tudi tedaj, ko se ne spoznavaš:
(prepoznaš delovanje v nedelovanju)... kakorkoli ali sebe
spoznavamo ali ne življenje gre dalje in nič ni odvisno od tega
našega spoznavanja?
Ali pač življenje le odvisno od tega, da spoznavamo sebe?
Mirko:
Življenje resnično gre naprej, in se ne zmeni za to ali se mi spoznavamo ali ne.
In kaj imamo mi od tega v kolikor nismo eno z njim, v kolikor živimo zaprti v svojem miselnem svetu, ki se od tega življenja nenehno ločuje? Za to gre.
Seveda življenje ni odvisno od nas.
Violeta:
Saj si velikokrat omenjal, da stvari takšni
kot so in niso takšni kot si jih predstavljamo. Pri spoznavanju
sebe velikokrat pademo v past predstav oz. vzorcev iz
preteklosti z drugo besedo senc, ki se izdajajo za resnico.
Mirko:
Točno tako.
Violeta:
Če pa si govoriš o spoznavanju sebe za to, da bi se svet
spremenil, potem boš se mogel postaviti v držo: Želim si
spremeniti svet. Katere prej si rekel odločen -ne-. (čeprav ne
vidim nič slabega, če človek želi spremeniti svet na boljše)
Mirko:
Ne gojim nobenih iluzij o tem, da bom »spremenil« svet.
Vse na kar posameznik ima vpliv je, da »spremeni« sebe.
Ko pa »spremeniš« (spoznaš) sebe, potem ti sveta ni potrebno spreminjati.
Res pa je, da je celoten svet »spremenjen« za enega posameznika.
Toliko in nič več.
Tak posameznik se seveda giblje v družbi (v svetu) in ker je »spremenjen«, so spremenjeni vsi odnosi med njim in tistimi s katerimi se srečuje.
Violeta mir in sožitje nista mogoča, dokler človek prvo s samim seboj ni v ravnovesju in v miru.
To je pravi izziv za slehernega posameznika.
Ta mir je mogoč in je realen, a le ko spoznaš samega sebe do potankosti.
Mirno noč in velik pozdrav.
Mirko
"Direktno doživljanje" sebe in sveta - 2.del
Prispeval/a: Violeta dne sobota, 20. oktober 2012 @ 23:30 CEST
na ostalo enkrat konec naslednjega tedna.
>>>Zakaj bi moral nositi kilograme balastnega bremena, da
bi ga na koncu snel s sebe, če pa mi ga sploh ne bi bilo treba
nositi?<<<
Mirko, kdo bolj ceni, bolj srečen in resnično ponotranji (ni le
ponotranji ampak tudi uživa v tem in se zaveda te
osvobojenosti pred "balastom"), ta občutek razbremenjenosti:
tisti, ki je celo življenje hodil po svetu brez bremena-balasta
ali tisti, ki je po dolgem nošenju nečesa zelo težkega, si je
končno dovolil to breme-balast odložiti in začutil razliko med
"nošenjem balasta" in "svobodo" pred to težo?
Lp