Princeske, ki srečajo svoje prince in potem srečno živijo do konca svojih dni, so samo še v pravljicah, pa še te se vedno bolj izgubljajo. Pa se je ljubezen od tistih davnih dni v čem spremenila? Ali si današnja dekleta morda ne želijo moža, ki jo bo ljubil? Ali si naši fantje ne želijo dekleta, ki ga bo razumela? Ali so se naša čustva in vrednote od tistih davnih časov res tako zelo spremenila? V bistvu ne. A hkrati se porodi vprašanje, čemu pa potem nismo srečni? Čemu imamo vsi občutek, da smo nekaj izgubili in skušamo najti?

Odgovore na vsa ta vprašanja, ki tarejo mnoge od nas, predvsem ženske, je novinarka Jadranka Oblak dobila pri znanem učitelju, mojstru, točneje preroku in belem magu, Dragutinu Barušiću.
Na njegovih predavanjih, ki jih ima vsak petek zvečer v Celju, ob sredah popoldne pa v Zagrebu, je marsikdo spoznal, zakaj v odnosu prihaja do prepirov in kako uživati in biti srečen.

Živimo v času, ko vse bolj izgubljamo občutek za vrednote in tonemo v nezadovoljstvo. Vse to se zelo odraža tudi v partnerskih odnosih. Vse več je ločitev, vse manj porok, ljudje pogosto menjajo partnerje in vse manj so srečni. Je res, da se fant in dekle, ki se zaljubita, srečata na osnovi svoje preteklosti. To pa je vsebina polna razočaranj in zamer, kar zagotovo ni dobro seme za razcvet?

»Točno si rekla in hvala ti, da si dobro prepoznala del razlogov, ki jih bom razložil. Kompleksi so osnova kompliciranja, a kompliciranje ničemur ne služi in nikamor ne vodi. Mladi ničesar ne vedo o hvaležnosti, razen tistih revežev prav na dnu. Kajti, kdor v življenju ni nikdar stradal kruha, ta ga tudi ceniti ne zna. In tak človek, ki ne pozna pomanjkanja, ne bo znal ceniti niti svojega partnerja – niti osebnega niti javnega. Zato imajo ljudje probleme z odnosi, tako doma kot pri poslu, ker ne poznajo hvaležnosti. Taki odnosi tudi zelo hitro razpadejo, saj tisti, ki ni hvaležen, se tudi za nič ne prizadeva.  Fant in dekle se zaljubita, nekaj časa živita »v oblakih«, potem pa se kaj kmalu drug drugega naveličata.

Dokler se zabavata z odkrivanjem novega, sta drug drugemu zanimiva, potem pa sta drug drugega sita. Namesto da bi bila drug drugega vse življenje »lačna«, da bi drug po drugem hrepenela in se vsakič ljubila kot prvič. Zavest deluje na osnovi lakote ali zasičenosti. Če bi starši ob pravem času otroku vzeli igračko, da bi spoznal, da jo lahko tudi izgubi, in bi znal ceniti igro. Enako velja za vse v našem življenju. Tudi partnerske odnose. Dokler smo v zvezi, se nam vse zdi samoumevno, partner postane že skoraj naša lastnina in zelo pogosto spoznamo njegovo pravo vrednost šele takrat, ko nas zapusti, kar je pogosto prepozno.«

Pravijo, da na vaših delavnicah sestavite pare na osnovi poznavanja njihovih duš, mi pa se povezujemo na osebnostni ravni. V čem je razlika?

»Pari po duši so res kompatibilni, a pari po osebnosti niso. Skupaj živijo na silo, iz strahu. To pa je suženjstvo. Skrbi jih, kaj bodo rekli starši, prijatelji, duhovnik, družba, namesto da bi razmišljali o tem, kaj je koristno za njih in njihove potomce. Ko hčerka gleda mamo, se uči, kako bo privijala svojega moža. Ko sin gleda očeta, prepoznava ali je oče mami podrejen ali nadrejen in takšen bo kasneje tudi on do svoje žene. Sinu je oče vzgled, a hčerki mama nikoli, ker sta tekmici.«

Ali je za srečo v odnosu potrebna poroka?

»Za srečo v zakonu je res potrebna poroka, razen pri karizmatičnih ljudeh, ki so nadpovprečni. Če ne bi bilo poroke, bi veljalo pravilo močnejšega in otroci bi bili ogroženi, ljudje neudomačeni. Poroka je zaščita pred divjanjem, da se vsak ne obnaša do poročene žene ali moža kot do svobodne duše.

Brez poroke ni garancije niti napredka. Poroka je zaobljuba, kar ne pomeni, da se partnerja zaveže, da mu bo služil – recimo žena prala, kuhala in pospravljala. Poroka je zaobljuba, da se bomo trudili, da naslednji dan ne bo slabši. Pomembno je, da s poroko mlada ne zadovoljujeta pričakovanj svojih staršev, temveč izpolnjujeta svojo ljubezen za dobrobit naroda. Kadar se ženska poroči iz strahu, da ne bo ostala sama, ali moški iz dokazovanja, da se s čim pohvali, ne bo sreče in zadovoljstva.«

V čem je pomen zaobljube? Marsikdo jo razume, da se bo s tem zavezal usodi, na katero nima več vpliva?

»To je zelo pomanjkljivo razumevanje. Za zrel in napreden odnos je nadvse pomembna zaobljuba, ki mora bit zavestno dejanje. Ko se dva srečata, sta bila pred tem ranjena, razočarana, morda odbita, prizadeta. Mladi ljudje ne poznajo pravih razlogov za poroko in zato tudi nimajo prave razlage. Ne prepoznajo, da je zaobljuba temelj, na katerem bodo živeli, sicer bodo v življenju begunci, ki nimajo mize. Zato ljudje niso zadovoljni in se tolažijo. Pomanjkanje zadovoljstva pa je stagnacija, ki ne obljublja razvoja in napredka za potomstvo. Mladi se morajo zaljubiti v vizijo življenja, namesto v cilje in plane, ki nas omejujejo in ne omogočajo rasti in razvoja.«

Pravijo, da smo ženske varuhinje odnosa, mar je res vse odvisno zgolj od nas?

»Hm... Res je iniciacija ženska, a inspiracija moška, a šele po iniciaciji. Ženske so iniciacija za komunikacijo. Edino komunikacija naredi odnos. Vsaka ženska želi od moškega najboljše in najlepše. Iniciacija je, da nudi toplino in nežnost. Ženska da vse od sebe, tako kot popek, da bi ga grel sonček, da bi metuljček našel svoj dom. Na psihični ravni iniciacija pomeni zapeljevanje, na fizični pa napeljevanje. Barva glasu je psihično zapeljevanje in je pomembnejša od fizičnega delovanja. Žena mora ozavestiti, kako voditi komunikacijo. V iniciaciji je igra, v inspiraciji izziv.«

Dragutin Barušić, prijatelji ga kličejo Drago, je ustanovitelj nevladne organizacije Zdrava atmosfera, ki si prizadeva za dobrobit naroda in vsakemu posamezniku omogoča učenje, da spozna sebe. Misel, znanje, zavedanje in modrost je pot, ki jo prehodi vsak učenec, da prepozna iluzijo, ki jo živi in prek zavedanja in znanja pride do modrosti življenja.

www.sensa.si