Svoja življenja ljudje v glavnem preživimo v oklepih lastnih starih vsebin, shranjenih v skladišču spomina.
Veliko takih vsebin je balastnih, nepotrebnih.
Del teh vsebin tvorijo strahovi vseh vrst in avtomatične, mehanske reakcije na življenjske izzive, ter zbrano znanje in izkušnje, ki pa jih potrebujemo za preživetje.
To kar je vsem tem vsebinam skupnega je, da nam le te otežujejo in popačijo direktno doživljanje sebe in sveta.
Zaradi teh zbranih vsebin torej doživljamo sebe in svet indirektno.
Toda kaj ostane ko se razblinijo vse naše zbrane vsebine, vse izkušnje, vsi podedovani in privzgojeni vzorci?
To je največji izziv za vsakega posameznika, ki se loti spoznavanja sebe.
»Direktno doživljanje« je možno le, ko se vsaj za hipec umaknejo stare vsebine uskladiščene v našem spominu.
Takrat je svet točno takšen kot je, ker se v to »doživljanje« ne vmešava subjekt ali jaz.
To kar ostane, je nekaj najbolj primarnega in žlahtnega, je čisto življenje..., je to iz česar je vse narejeno in iz česar vse izhaja.
Poplava mnogih pristopov k raziskovanju in spoznavanju sebe, ki temeljijo na krepitvi jaza, so zato v osnovi zgrešeni.
Vse te zbrane vsebine, namreč tvorijo jaz.
Svoja življenja ljudje v glavnem preživimo v oklepih lastnih starih vsebin, shranjenih v skladišču spomina. 
