Skozi odraščanje, ter skozi vzgojo in izobraževanje, nas starejši v glavnem oblikujejo v tisto, kar bi si želeli, da postanemo. Postopoma bolj in bolj opažamo nekakšen razkorak med besedami in dejanji. Namreč velikokrat starši, ter učitelji in vzgojitelji eno govorijo in drugo delajo. V kolikor v zvezi s tem ničesar ne ukrenemo, sčasoma tudi sami postanemo takšni.
Od kod ta razhajanja med besedami in dejanji?
Vzroki ležijo v enostranskem razvoju posameznika. Vse preveč je razvoja spomina in intelekta, veliko premalo pa se dela na razvoju ostalih kvalitet v posamezniku. Le razumsko dojemanje sebe in sveta, očitno ne prinaša tiste kakovosti, ki jo kot civilizacija potrebujemo. Skratka manjka celostne vzgoje in izobraževanja, v katerem se enakovredno razvija vse kar človek v resnici predstavlja, in iz česar je zgrajen.
Nismo le razum, temveč imamo še srce in dušo in mnogo tega kar je s tem povezano, ter predstavlja povsem drugačno, novo kakovost.
Naučiti se lepih besed, lepega obnašanja ali poslušati in ponavljati svete besede iz Biblije, Korana…,pomeni vse to uskladiščiti v našem spominu, ne da bi celotno naše bitje doumelo in spoznalo dejstva, ki so izza teh besed.
Ker tega ne spoznamo celostno, temveč le delno ali površno, ni čudno da iz nas izbruhnejo »čudne reakcije«, ki niso nič kaj usklajene z lepimi nauki izhajajočimi iz besed.
Ko nekaj spoznamo s celotnim svojim bitjem, potem smo s tem tudi sto odstotno usklajeni.
Energija, ki iz takega pristopa izhaja, nikoli ne izbruhne in nikoli ne odreagira avtomatično.
Ampak težava je v tem, da naši starši in vzgojitelji nimajo dovolj časa, da se z učencem premikajo do takega celovitega razumevanja in spoznanja.
Namesto tega se uporablja hitro učenje, pomnjenje, nasveti, prepovedi, kazni, prisile vseh sort, tekmovalnost…
V mladem odraščajočem bitju se na tak način nabirajo številne »balastne vsebine«, ki jih v resnici ni razumel in jih v celoti spoznal.
Tak sistem vzgoje in izobraževanja zato »rojeva« posameznike s titulami, ki sicer znajo lepo besedičiti, a so brez srca in duše, ter ne poznajo sočutja in plemenitosti.
Rezultat take napačne vzgoje in izobraževanja, so tudi naši voditelji in politiki.
Pa saj sami vidimo, da premnogi eno govorijo in povsem nekaj drugega počnejo.
Ironija je v tem, da namesto korenite spremembe pravega vzroka za take probleme, raje delamo estetske popravke, ali prinašamo nove in nove zakone tega istega zgrešenega sistema.
Na tak način bomo še naprej vzgajali generacije ljudi, ki eno govorijo in drugo počnejo.
Zaradi tega pravega resničnega miru, ter blaginje za vse ljudi, ne moremo pričakovati.
Mirko Katalenič
|
Od kod razhajanja med besedami in dejanji?
Prispeval/a: osh-kosh dne ponedeljek, 19. november 2012 @ 14:35 CET
srcu in duši?
>>Nismo le razum, temveč imamo še srce in dušo in mnogo
tega kar je s tem povezano, ter predstavlja povsem drugačno,
novo kakovost.<<
<<Ampak težava je v tem, da naši starši in vzgojitelji nimajo
dovolj časa, da se z učencem premikajo do takega celovitega
razumevanja in spoznanja. <<
Jaz bi prej rekel, da nimajo dovolj znanja,ker če bi ga imeli ,bi
lahko situacijo popravili kadarkoli,tko pa se sploh ne
zavedajo, v kakšnem ,,sranju,, so
Od kod razhajanja med besedami in dejanji?
Prispeval/a: panefin001 dne ponedeljek, 19. november 2012 @ 17:48 CET
Vse tisto kar ni podvrženo materializmu in s tem povezanimi špekulacijami, kalkulacijami, tekmovalnosti, avtomatičnimi ter pogojenimi vzorci obnašanja…in se nahaja zunaj meja razuma.
To kakovost smo pač poimenovali srce…,duša…, a so to žal le prazne besede v kolikor ne vemo kaj je izza teh besed. Ker to izza besed nima nobenega imena, s temi nalepkami nisem obremenjen.
Nekajkrat sem že pojasnjeval, da besede, ki jih trosim tukaj na SP služijo le temu, da pokažejo omejenost le teh in razkrijejo tisto kar je zunaj njih.
»Jaz bi prej rekel, da nimajo dovolj znanja,ker če bi ga imeli ,bi lahko situacijo popravili kadarkoli,tko pa se sploh ne
zavedajo, v kakšnem ,,sranju,, so«
Se strinjam s teboj in tvojo dopolnitvijo.
Lepo te pozdravljam.
Mirko
Od kod razhajanja med besedami in dejanji?
Prispeval/a: osh-kosh dne ponedeljek, 19. november 2012 @ 18:52 CET
povezanimi špekulacijami, kalkulacijami, tekmovalnosti,
avtomatičnimi ter pogojenimi vzorci obnašanja…in se nahaja
zunaj meja razuma.>>
Joj,to pa razumem še manj! In še zunaj meja razuma. ( a si
imel slučajno nasmešek na obrazu, ko si pisal ta odgovor? )
<<To kakovost smo pač poimenovali srce…,duša…, a so to žal
le prazne besede v kolikor ne vemo kaj je izza teh besed. Ker
to izza besed nima nobenega imena, s temi nalepkami nisem
obremenjen. >>
Kako naj potem razumem, kaj hočeš povedati?
<<Nekajkrat sem že pojasnjeval, da besede, ki jih trosim
tukaj na SP služijo le temu, da pokažejo omejenost le teh in
razkrijejo tisto kar je zunaj njih. >>
Ne vem, če te prav razumem:da bi opisal neomejeno,
uporabljaš omejeno?
Od kod razhajanja med besedami in dejanji?
Prispeval/a: panefin001 dne ponedeljek, 19. november 2012 @ 20:58 CET
Mogoče tako, da prenehaš z razumskim pristopom ujeti to kar razum presega.
Najbrž si tudi sam uvidel, da je to precej težka zadeva, saj razum blebeta in blebeta svoje neskončne monologe.
»Ne vem, če te prav razumem:da bi opisal neomejeno,
uporabljaš omejeno?«
Ne razumeš me pravilno.
Uporabljam omejeno, da bi spoznal njegovo omejenost. V tem spoznanju je iskra novega, neomejenega.
Nasprotno, iskanje neomejenega je vnaprej obsojeno na neuspehe.
Tega se mnogi »iskalci« ne zavedajo vključno z njihovimi »mentorji-guruji«, ki jim prodajajo lažne »kako«.
Srečno Osh-kosh.
Mirko
Od kod razhajanja med besedami in dejanji?
Prispeval/a: Fredo dne sreda, 2. januar 2013 @ 01:46 CET
»mentorji-guruji«, ki jim
prodajajo lažne »kako«."
___________________________________________________
___
Ja, lažni »mentorji-guruji« se zelo dobro zavedajo, kako
lažejo, tisti ki pa so to iz
osebnega 100% prepričanja, pa mislijo da posedujejo
kompletno vso možno znanje
in ga za mastne denarce tudi prodajajo, ponujajo in če negre
drugače, tudi zastonj
vsiljujejo, kar pa lahko privede do tega, da jim odjemalci tudi
zastonj podarjajo,
kar pač imajo (volk sit, koza cela?). Kdor misli, da vse zna, je
patološki lažnivec.
Ker verjamem (upam), da teh ni veliko, bi lahko sklepal da, je
velika večina
»mentorji-guruji« pokvarjena, prebrisana, iznajdljivo
pametna, pridobitniško
usmerjena, lažniva in iskoriščevalska. Vse to nebi bilo preveč
sporno, dokler ne
preseže meja, ki bi jih naj očrtale moralne vrednote nekega
okolja, ki pa so kolikor
vemo spremenljivka skozi čas. Torej, kdo krmili to
spremenljivko, ki je danes na
psu?
Sam se zelo dobro zavedam svoje omejenosti znanja in
omejenosti dojemanja,
prav tako svojih napak. Pa vendar, brez vseh predsotkov in
straha lahko izrazim
svoja mnenja. Negdo poreče, da je to napaka. Negdo drugi
poreče, da je tudi
postavljanje nekaterih vprašanj Napaka. Ali naj verjamem, da
so napake
prepovedane? No, pa poglejmo kaj je napaka malenkost bolj
podrobno. Za primer
vzemimo otroka ki se uči hoditi. Ali je gdo od vas shodil, ne da
bi padel?
Ma sem prepričan, da jih je med "guruji" kar nekaj takšnih.
Vsi imamo pravico do
napake, saj je nauk iz njih najpristnejši. Da nebo pomote,
napake tudi bolijo, zato
se lahko učimo tudi na napakah drugih, če je komunikacija
normalna. Dogaja pa se
da ljudje napake skrivamo, iz česar nastane laž, ki pa ni
napaka, dokler te ne
zalotijo in obsodijo. Ne da se mi nadalje razpredati kar že
vrabci čivkajo. Želel bi
postaviti vprašanje; kdo in kdaj so otroku vzeli pravico do
napake tako, da odraste
v dobrega, tihega, pametnega lažnivca?
Ali niso to tisti ki tako zelo radi sodijo druge, z namenom
povdarjati svojo lastno
superiornost? Ali niso to tisti ki ponižujejo druge zaradi tega
ker se jim to isplača,
ali v tem celo bolano uživajo? Le ozrite se malo okoli sebe in v
sebe. Glede na
naslov članka-- Tukaj jaz vidim srčiko težav ; in sicer
predvsem v odnosu do
napake kot take (nenamerne) in njeno obravnavo v družbi
nasploh. Tudi roboti
naredijo napako; ali ga programer nato zbrca? Mi nismo
roboti, programerji
moralnih vrednot pa nas brcajo in svarijo pred napakami,
vmes se naslajao in v
žepe bašejo mastne denarce tudi kazni. Namerna napaka je
pa barabija, vedno bila
in upam da tudi vedno bo. Naj mi bo oproščeno če so kakšne
slovnične napake, ki
niso namerne ampak plod neznanja. Med tem pisanjem, pa
namerno delam eno
napako in sicer; pišem zelo počasi, ker uporabljam samo en
prst
Sredinski (moje taborniško ime)
Od kod razhajanja med besedami in dejanji?
Prispeval/a: panefin001 dne sreda, 2. januar 2013 @ 08:39 CET
Lepo si dopolnil članek.
Generalno gledano edino vrednost imajo dejstva, oziroma to kar smo v resnici, pa če smo taki ali drugačni.
Problemi nastanejo ker se tega kar smo v resnici, premalo zavedamo in živimo.
Od tega nas oddaljujejo razne avtoritete, vključno z mnogimi družbenimi normami in napotki kakšni bi naj bili.
Od tega nas oddaljuje napačna vzgoja in izobraževanje.
Od tega nas oddaljujejo verska in druga prepričanja in zapovedi, s svojimi sprijenimi grožnjami s peklom in hudičem…
Od tega nas oddaljujejo tudi lastni notranji strahovi in ideali.
Od tega nas oddaljuje želja po biti nekaj drugega, od tega kar smo v resnici.
Vse to in še več, nas oddaljuje od resnice o nas samih.
Iluzije (ali to kar bi želeli postati) so ponaredki resnice, katerim mnogokrat žal sledimo kot hipnotizirani.
Zaradi tega živimo v razkolu (konfliktu) med tem kaj smo in kaj bi naj bili (postali).
Resnica ni ne lepa ne grda, je preprosto taka kot je.
V tem je njena neprecenljiva kakovost.
Imeti ta pogum, da se soočimo z dejstvi lepimi ali grdimi, rojeva povsem novo kakovost.
To kakovost je realno in mogoče živeti v tem ponorelem svetu.
Potem smo sami sebi in drugim ogledalo, v katerem se vse zrcali točno takšno kot v resnici je.
Šele iz tega stanja lahko delujemo kot je prav in ne tako kot bi mislili, da moramo.
To pomeni videti, začutiti, se dotakniti sebe samega ali drugega bitja do direktnega stika v katerem ni nobenih pregrad.
To je največ kar lahko storimo za sebe, za neko naraščajoče mlado bitje, za kogarkoli.
Tega je sposobna le ljubezen.
Srečno Fredi.
Mirko