Piše: Dr.Vojka Bole-Hribovšek Karma plus

Pravi radža - kralj - vlada v svojem kraljestvu. Ima neomejeno oblast v okviru zakonov, ki jih je sam postavil. Če se ne zaveda, da je na svetu kaj večjega in pomembnejšega od njega in njegovega ega, pa je prav ta neomejena oblast lahko skušnjava, da postane tiran in da zavlada v imenu lastnih koristi, za svoje zadovoljstvo ali zaradi slasti oblasti. Kraljevanje bo pravično in uspešno le, če se stalno zaveda, da tudi njegovo kraljevanje služi višjemu namenu - nečemu, kar omogoča in uravnava obstoj vesolja ali kakor koli že to imenujemo. To predanost nečemu večjemu od sebe v jogi imenujemo išvara pranidhan.

ČLOVEKOV ODNOS DO SVETA
Ljudje o sebi radi razmišljamo kot o najvišje razvitem bitju in vladarju sveta. Ponašamo se s svojimi dosežki, z napredkom znanosti v zadnjih stoletjih. Menimo, da obvladujemo svet, vendar je to daleč od resnice. Če ne bomo sami povzročili izumrtja človeštva s svojim orožjem za množično uničevanje in če se ne bomo zadušili v lastnih odpadkih ali se "skuhali" zaradi segrevanja ozračja, se to lahko zgodi zaradi kataklizem, kot je padec meteorja, potresov in popotresnih valov, izbruhov vulkanov, podnebnih sprememb ali pa celo zaradi drobcenih mikroskopskih bitij, ki lahko z neznatno genetsko spremembo pridobijo sposobnost, da ubijejo milijone in milijarde ljudi.

Piše: Franc Rozman

Ustvarjalnost
Vesolje je torej smiselno. Jaz sem del vesolja, zato je tudi moj obstoj smiseln, če že ne pomemben. Smiselnost mojega obstoja zahteva smiselnost mojih dejanj. V tem poglavju skušam doumeti, katera moja dejanja so smiselna.

Sprašujem se, zakaj se lotevava raziskovanja Stvarnika in drugih nama oddaljenih stvari. Zakaj se ne pogovarjava o nečem, kar se dogaja danes in naju bolj zadeva?

Preden si ustvariva končno sodbo o staromodnosti zapisov Svetega pisma, predlagam da se ne prenagliva in da si jih podrobneje ogledava. Eden od zapisov, ki bi ti lahko zveneli staromodno, je zapis, da je Bog ustvaril človeka šesti dan stvarjenja. Menim, da je človek v stvarstvu prisoten šele malo časa.

Piše: Beba

Poti osebnega duhovnega razvoja imajo, čeprav jih je toliko, kolikor nas je ljudi, tudi nekaj skupnega: potreben je jasen cilj. Oziroma - dobro je razmisliti, kaj si pravzaprav želiš. Najbolj zanesljivo se bodo stvari v življenju uredile, ko boste določili svoj problem in želeno najboljšo možno rešitev. In nato začeli spreminjati. Sebe. Početi vse po starem in pričakovati nove rezultate je dolgotrajno, težko in običajno neuspešno delo.

Ko začnemo razmišljati o univerzumu, o duši, o življenjskih zakonitostih nastajajo vedno nova vprašanja. In to je dobro... vprašanja postavlja naša želja po osebni rasti. Postanemo razmišljajoča bitja. Ne glede na to, kako smo uspešni, vsekakor napredujemo.

Karmična partnerstva
(iz naukov Vnebovzetih Mojstrov)

Vedno se sami odločimo ali bomo vstopili ali ne v zvezo z nekom, ki nas privlači. Ko se odločamo za poroko z nekom, se vprašajmo: "Ali želim deliti karmo s to osebo?" Ker ko se zaobljubimo, da bomo podpirali nekoga "v dobrem in hudem", to pomeni "v karmičnih ciklih - dobrih in ne tako dobrih".

Zakonska zveza je priložnost, da si dva nepopolna posameznika pomagata razbremeniti se svojih karmičnih dolgov, razviti nove vrline duše in napredovati v duhovnem razumevanju in moči.
(Dr. Gina Cerminara)

Včasih vidimo skupaj dva človeka, ki imata bolj malo skupnega. To, kar imata skupno je njuna karma.
V karmičnih zakonskih zvezah sta dva vodena skupaj, da uravnotežita medsebojne karmične vezi. Prav tako imata lahko skupno karmo s še drugimi dušami. Pred utelešenjem sta se mož in žena morda strinjala, da omogočita utelešenje določenim dušam (svojim otrokom v tem življenju), s katerimi morata prav tako razrešiti karmične vezi.
Vaša duša ve, zakaj ste v neki karmični zvezi. Na notranjem nivoju si duša želi narediti vse potrebno za uravnoteženje karme iz preteklosti. Ve, da se bo le tako lahko vrnila v duhovno blaženost, iz katere je nekoč izšla.

Ko sem živela v Ljubljani sem se ob vikendih vračala v Žiri. Uživala sem v samoti hiše in vrta. Posedala sem na verandi in čakala večera. Opazovala sem lastovke kako se podijo za hrano. Še zdaj, v tem trenutku, ko sem v svojem domu v Trstu in pišem ta članek, mi v glavi odmevajo njihovi glasovi. Tako z lahkoto se prestavim na tisto verando, prav vonjam poletni večer, bliža se čas, ko postane tako tiho, da bi slišal pasti buciko na tla...

Takšne tišini v mestih ne poznamo več. Ta tišina je globoka, zdi se kakor molitev. In, ko se zvečeri, občudujem cerkvico Svete Ane. Tako lepo je osvetljena. Takrat sem bila lačna tišine. Tako dolgo sem živela daleč stran od sebe, da sem si izmučena od padcev in bolezni želela le tišine. Priznam. Zbežala sem stran od ljudi, preveč so me prizadeli.

Hotela sem pravzaprav samo vedeti zakaj? Na travi pred hišo sem prvič zares odprla knjigo BA Brennan: Moč zdravilnih rok. Brala sem o čakrah, energetskih poljih, o njenih neverjetnih terapijah, v katerih je sodelovala s svetlobnimi bitji. Počutila sem se kot nekdo, ki se utaplja, in ta knjiga je bila zame rešilna bilka.

Zdravniki so me odpravili rekoč, da imam alergijo na hrano.

Gampopa: Draguljni okras osvoboditve, I. poglavje

Da dosežemo neprekosljivo razsvetljenje moramo sebe osvoboditi iz zmedenega stanja samsare. Toda ali je mogoče za manjvredno osebo, kakor smo mi sami, doseči razsvetljenje, četudi v to vlagamo v napor? Zastavi se vprašanje, zakaj ne bi dosegli razsvetljenja, če v to vlagamo svoj napor! Vsa čuteča bitja, vključujoč nas same, že posedujejo primarni vzrok za razsvetljenje: Esenco že Doseženega.
Kakor je navedeno v Sutri kraljevske meditacijske zatopljenosti:
»Esenca že Doseženega prežema vse, ki tavajo.«

Mala Paranirvana sutra pravi:
»Vsa čuteča bitja imajo Esenco že Doseženega .«

Prav tako pravi Velika Paranirvana Sutra:
»Kakor maslo prežema mleko,
prav tako Esenca Že Doseženega prežema vsa čuteča bitja.«

Piše: Bono Baršek

Atlantida je bila prelomno obdobje za življenje človeštva na Zemlji. Tam in takrat so se dogajale zelo močne stvari. Vse pa je končal potop, ki se je zgodil približno 13 tisoč let nazaj. Ta potop je zbrisal z obličja Zemlje skoraj vse, kar je bilo v atlatidskem obdobju narejenega. To je tisti potop, ki je omenjen v Bibliji kot svetovni potop.

Ker pa ena sama knjiga ni mogla zaobjeti vseh podatkov, je v njej vse zapisano le na zelo kratek način, ki je za današnje čase tako neinformativen, da je kratko malo nemogoče iz nje razbrati resnico - dokler ne poznaš mnogih drugih dejstev.

Človeška telesa so takrat bila mnogo trajnejša kot danes. Tudi iz Biblije lahko razpoznamo, da so ljudje takrat živeli več stoletij in celo tisočletij. V omenjeni knjigi govori zelo na kratko o vladarjih, ki so vladali v času pred potopom in zadnji od njih se je imenoval Metuzalem. Ta je vladal celih 800 let. Ne, ni pomota! Tako piše v Bibliji in tako je res tudi bilo. Pred Metuzalemom pa je omenjeno vladanje v trajanju več tisoč let. Metuzalem je privzeti simbol za zelo stare ljudi, saj rečemo: "glej ga, Metuzalem".

Notranja resnica je sladka
in, če se nam kdaj zahoče po kislem,
potem se notranja resnica spremeni v kislo.

To je neskončna fleksibilnost,
nas samih v naši notranji resnici.

Notranja resnica je ena sama svoboda,
in v to eno samo svobodo, te ne pripelje
nobeno ponavljanje besede; " Svoboda, Svoboda, Svoboda.."

Pesniki zelo različno doživljamo trenutke orgazma naše poezije. V trenutku erekcije in pripravljanja telesa na orgazem tavamo v še neodkritem in neizrečenem, izrazna sredstva kot so metafore se zvrščajo pred očmi in polagajo pesniku besede v usta, ki krožijo po telesu in splavljajo v kri hormone in rdeče krvničke. Krvna plazma dobiva kisik in telo postane obdarjeno z močjo duše.

Temu stanju sledi stanje, ko čudežni Pegas vstopi v telo in na njegovih krilih se pesnik povzpne s svojo ožarjeno dušo v višjo dimenzijo gibanja. V zraku vibrirajo lucidni prebliski, ki besede spreminjajo v tekoče stanje in veter boža napetost mišic, srce pa prepoji stanje magnetizma. Zanos Pegaza se spremeni v let zlate ptico, ki prepeva v Pegazovem srcu in ga s pomočjo dotikov nežnih kril zvablja v tihotni kraj, v breztežnost kozmosa, kjer se rojevajo dekadenčna občutja odvečnih strasti.

Telo pripada poeziji, duša pripada višjim dimenzijam stvarstva. Telo doseže vrhunec, vzburjenje se stopnjuje in pride do izlitja orgazma. Vagina navdiha je skleda, iz katere izvirajo verzi, predigra bogov, ki je izšla iz bolečine neobvladljivega in se umirja šele, ko doseže potešitev, ki hlasta po nasladnih delirijih, nato duša išče svoj dom in vrne v telo. Umrli vstajajo od mrtvih in polagajo pero pesniku v roko, mu šepetajo besede in razvnemajo domišljijo, naselijo ga s svojo nesmrtnostjo, vampirsko mu pijejo kri in ga odnašajo s seboj na drugi svet.

STIK Z VAŠIM SVETOM LUČI

Dragi, ali ste pripravljeni na naslednji korak v evoluciji zavedanja,
ko želite v sebi prepoznati vsestranskost vaše božanskosti?

Ali hočete opustiti miselne vzorce, zasvojenosti in odnose, ki vam že dolgo ne služijo?

Kot udeleženci v veliki drami življenja, v kateri ste, ste povezali in odigrali mnogo vlog. Naša velika želja je, da vam pomagamo pri spoznavanju iluzij v vaših življenjih, ko se učite, kaj je pomembno in kaj je vitalnega pomena za vaše dobro.

Poglejmo nekaj vlog, ki ste jih doživljali skozi leta in tiste, ki vas ovirajo v sedanjosti.

Piše: Miran Zupančič

Meditirati pomeni iti proti svoji sredini, odkrivati svojo pravo Naravo v sebi. Prva resnica o našem življenju je običajno tako preprosta, da jo še otrok razume. Njavečji problem filozofije in našega spoznanja je, zakaj nekaj sploh obstaja? Zakaj to nekaj ni preprosto nič, neobstoj? Če namreč sedaj ni nič, potem to pomeni da to nič ni nikdar obstojalo. Če je torej kdaj obstojalo to nič, potem bi tudi sedaj obstojalo to nič - neobstoječe. Obstoječe ali Bistvo -Bit je od nekdaj, ne - obstoječe ali nič ni nikdar obstojalo. Bistvo, Bit nima začetka.

V Biti obstaja življenje. Bit je razumevanje življenjske polnosti, šele z njo dobi vse svoj smisel, svoje lastno bistvo in svojo vrednost. V Biti obstaja torej večno bistvo, ki ga bom imenoval Bog-Stvarnik. Bog torej ni od nekdaj, nikdar ni nastal in nikdar ne more ne-obstajati, nenehno obstaja. Bog je nekdo, ki nikdar ni nastal in tako nikdar ne more prenehati obstojati. Če karkoli obstaja, potem je zagotovo, da Bog obstaja. Ti, jaz, oba prihajava iz ne-obstoja, prišla sva iz ne-obstoja, torej nisva večna. Ti, jaz se spreminjava. Vendar pa mora obstojati nekdo, ki se ne spreminja. Če bi se Stvarnik spremenil, bi od Bistva, Biti nastalo ne-bistvo, potem ne bi obstojalo ničesar.

Piše: Franc Rozman

Kadar govoriva o hišici v divjini, prepoznavava človekova smiselna dejanja. O verjetnosti obstoja Stvarnika bi lahko sklepala, če bi znala na podoben način ločevati Stvarnikova zavestna dela od resnično naključnih pojavov v vesolju.

Imela bova nekaj težav. Ljudje smo razumsko omejeni zaradi naše vloge v stvarstvu. Ljudje nismo ustvarili vesolja, ampak smo bili v to vesolje na poseben način povabljeni oziroma smo se v njem znašli. To pomeni, da smo v podrejenem položaju, saj nimamo mi stvarstva v posesti, ampak smo mi v posesti stvarstva.

Ko razmišljam o nastanku vesolja, se iz razloga, ki ga navajaš, počutim podobno kot nekdo, ki je našel dobro zaprto škatlo, v kateri nekaj tiktaka. Škatle ne more odpreti, zato mora iz skromnih podatkov sklepati, kaj je v škatli. Ker tiktaka, je v škatli verjetno, ni pa nujno, kak mehanizem. Na osnovi tako skromnih podatkov opazovalec ne more v podrobnosti prepoznati vsebine škatle. Seveda pa bi bil opazovalec smešen, če bi trdil, da v škatli ni ničesar, medtem ko bi poslušal tiktakanje.

Mnogo ljudi vsaj včasih razmišlja o stvarstvu. Vsi pri tem naletimo na spoznanje o omejenosti lastnega razuma. Odzivi ljudi na to spoznanje pa so zelo zanimivi in dokaj različni.

...in kaj vse je mogoče zaznati z darom jasnovidnosti

Ta članek posvečam vsem vam, ki ste raziskovalnega duha, ki vas odgovori na vprašanja, napeljujejo le na nova vprašanja, v željo po novem znanju. Posvečam ga vsem vam, ki se ne ustavite pri tistem, kar je uradno potrjeno kot resnično in mogoče.

Želim izraziti nekaj svojih občutij in razmišljanj. Želim povedati, da je dar jasnovidnosti velik blagoslov, zaradi katerega zmoreš prestopiti omejitve prostora in časa. Želim pa tudi izraziti, da je ta dar pogosto vir bolečine in strahu, da med ljudmi ne boš sprejet, da tvoja drugačnost preveč bode v oči... Prebuditi v sebi dar jasnovidnosti je čudovit proces, ki pa ga spremlja tudi proces sprejemanja samega sebe, takšnega kot si, kar prinaša tudi bolečino in strah, da te bližnji ne bodo sprejeli...

Avgust 2004. Sicilija.
Skozi okno pristajajočega letala sem zagledala rjave zaplate zemlje, hiše, palme. V meni se je prebudila zavest, da prihajam v nek drugačen svet. Čisto drugačna pokrajina od tiste, ki sem jo vajena z naše Gorenjske in primorskega Krasa. Na pogled je bilo vse tuje, pa vendar se je globoko v meni prebudilo zavedanje, da se vračam domov.

Newport Beach, Kalifornija, December 2004

Pozdravljeni, dragi moji, sem Kryon iz magnetne službe. Glej barve, če si eden izmed tistih, ki jih vidiš. Barve, ki se zlivajo v ta prostor, predstavljajo dele, ki so večji kot vsota celote. Ali vidiš? Predstavljajo zdravilna bitja. Nekatera izmed njih so bila tu cel dan, druga pa so čakala ta trenutek, da so prišla.

Zamisli si, da ta prostor nima strehe. Je lepa, jasna noč… toplo je, kot v tej sobi. Stadion obkroža ta prostor in do zadnjega kotička je napolnjen z desettisoči bitij, ki opazujejo kaj se tu dogaja. Če lahko dojamete to v svoji glavi, potem ste dojeli majhen del resnice in resnica je, da ste vsi povezani z družino na nivoju, ki ga ne morete zlahka dojeti.

Čeprav se počutite same, kar vam kaže vaša dualnost, niste. Duh je na tvoji rami. Bog ve vse o vas, vas gleda, se smeji in ne sodi. Vsak od vas je del celote. Razumem, da ste polni vprašanj, vendar vas prosim, da za ta čas izključite vašo linearnost, trideminzijskost, navzlic temu pa se “zasidrajte”, da ne boste odplavali. Tisti, ki vas ljubijo, bi vas radi, kakor bi vi temu rekli, izprašali.

Presežem svojo preteklost, preobrazim svojo prihodnost.
(iz naukov Vnebovzetih Mojstrov)

Zemlja je velika učilnica, v katero se znova in znova vračamo, da obdelamo svoje lekcije. Včasih se učimo od modrih učiteljev toda v mnogih primerih nas uči naša karma - pozitivne in negativne posledice izbir naše svobodne volje. Ko obdelamo vse svoje lekcije, končamo vse svoje naloge in dosežemo svoje samoobvladanje, napredujemo iz zemljine učilnice ter nadaljujemo svoje dušno potovanje na drugih nivojih kot mojstrsko duhovno bitje.

Vsi veliki Učitelji človeštva so učili zakon karme - zakon vzroka in učinka. Jezus je v svojem Govoru na gori je podal eno največjih in najnatančnejših razlag zakona karme - zakona osebne odgovornosti.
"Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli." (Mt 5:7)
"Ne sodite, da ne boste sojeni; zakaj s kakšno sodbo sodite, s tako boste sojeni, in s kakšno mero merite, s tako se vam bo odmerilo." (Mt 7:2)
"Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim." (Mt 5:12)
Dejal je tudi:
"Za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovorijo, bodo dajali odgovor na sodni dan. Po svojih besedah boš namreč opravičen in po svojih besedah boš obsojen." (Mt 12:36-37)
"… vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem končani." (Mt 26:52)
Buda je učil:
"Če želite zvedeti svojo preteklost, poglejte na svoje sedanje življenje. Če želite zvedeti svojo prihodnost, poglejte na svoje sedanje življenje."

Če že kdaj razmišljaš o Mojstru,
potem nikar ne razmišljaj kot o nekomu,
ki v svojih rokah drži debelo vrv,
s katero svoje učence privezuje okoli svoje leve noge
in jih tako vleče za samim sabo.

Povem ti; " Mojster je nekaj čisto obratnega oz. nasprotnega.

On je ravno tisti,
ki uči kako razvezati in opustiti vse nepotrebne vrvi,
še posebej tiste nepotrebne vrvi s katerimi mi sami sebe vlečemo skozi to življenje.

Mojster ti podari darilo v katerem igra glasba Tvojega Srca.

" Ko začneš poslušati glasbo Tvojega Srca potem veš,
da poslušanje glasbe Tvojega Srca ni poslušanje ničesar drugega, kot pa
(ponavljam) poslušanje glasbe Tvojega Srca."

Volja in glas ljudi bosta postala vodili za vse države in narode
Maitreja, Učitelj sveta

Od začetka svojega pozunanjanja je Maitreja, Učitelj sveta, v svojih sporočilih in naukih poudarjal potrebo po delitvi dobrin, pravičnosti in miru. Človeštvo je pozival, naj se Mu pridruži pri nalogi obnove sveta. Rekel je: "Vsak človek je svetilnik, ki sveti svojemu bratu. Naj bo vaša svetilka svetla, naj sije naprej in osvetljuje pot. Vsi so potrebni, vsak posameznik. Nihče ni premajhen ali premlad, da ne bi mogel sodelovati v tem velikem načrtu za rešitev in obnovo našega sveta."

Prebujajoč se glas ljudstva je bil osnova mnogih člankov Mojstra Benjamina Crema, Benjamin Creme pa poudarja ključen pomen osebnega delovanja pri izgradnji novega sveta. Danes smo priče porastu nove sile, saj ljudje po vse svetu odhajajo na ulice in zahtevajo svobodo, demokracijo, pravičnost, mir, pošteno trgovino, človekove pravice, izkoreninjenje lakote in prenehanje uničevanja okolja. Ta nova 'velesila', glas ljudstva, je dosegla mirne politične spremembe po vsem svetu in vse bolj vpliva na domačo in mednarodno politiko. Maitreja svetuje: "Nič se ne zgodi samo od sebe. Človek mora delovati in uresničiti svojo voljo."
Predstavljamo izbor odlomkov na to temo iz knjig Maitrejeva sporočila, Zakoni življenja, Mojstrovih člankov in člankov Benjamina Crema.

Piše: Franc Rozman

Človek - od kod ?
V tem poglavju se sprašujem, ali je obstoj človeka slučaj oziroma pomota narave ali pa ima stvarstvo in naše bivanje v njem smisel in namen.

Predlagam, da poskušava odgovoriti na vprašanje, kdo smo ljudje, kaj smo, zakaj smo, ali ima naše bivanje smisel? Ali misliš, da bi se lahko dokopala tudi do takšnih odgovorov.

Takšna vprašanja so zelo smiselna. Naše bivanje v tem trenutku je tisto, kar nas najbolj zanima, bolj kot tisto, kar je bilo, ali tisto, kar bo.

Kako bova ugotovila, kakšen smisel ima najino bivanje tu na Zemlji?

Najprej morava ugotoviti, ali je stvarstvo kot celota smiselno ali nesmiselno?

To so najbrž za naju pretežka vprašanja.

Prehitro ne smeva obupati. Vzemiva nekaj primerov smiselnih stvari ali dejanj iz vsakodnevnega življenja in skušajva ugotoviti, v čem se razlikujejo smiselne stvari od nesmiselnih.

Hm ..?

Energije v teh vrsticah opogumljajo in ti dajejo dovoljenje, da si, kar res si; prelepo darilo, ki si ga daješ ta božič. Zaradi SP (sistemov prepričanj), ki ti onemogočajo videti večjo sliko, zaradi omejitev - strahu - se šaumbre še držite nazaj, ne dovolite si biti, kar res ste. Čas je, da globoko vdihneš..., daj si darilo biti, kar si. Bodi primer drugim, ki se želijo zbuditi iz spanca SP. Zbujaš se in že čutiš učinke dualnosti, masovne zavesti, pa tudi to, kako lahko je zaspat nazaj. Prebujanje mogoče ni to, kar si mislila, da bo; zdaj ti si vmes, večina pa v globokem stanju, v globoki hipnozi. Na zgled čakajo, na nekoga, ki se ne boji biti to, kar je.

Življenje na Zemlji je hipnotična prevleka, posledica zelo mogočnih SP, ki si si jih dovolila sprejeti in zliti s SP drugih ljudi. Nastala je pokrivalo masovne zavesti in tukaj si. Ko čutiš/verjameš, da si tu, na en način nisi - samo en tvoj vidik je tukaj, eden od tvojih potencialov. Samo realnost je, za katero ne pravimo, da ni resnična, vendar imaš v naslednjih dveh letih priliko opazovati, kako tvoja realnost je samo eden od potencialov. Tvoji ostali potenciali so zaklenjeni in neizraženi.
Pravico imaš biti to, kar si.
Kdo potem si? Kaj si in kaj te dela, to, kar si?

ZADNJE POGLAVJE SEDMEGA DELA ZBIRKE "ANASTAZIJA"
IZ KNJIGE ENERGIJA ŽIVLJENJA

"Ma, naj se zgodi, kar koli, to se mora uresničiti!" sem si rekel, ko sem končal jezikovni pregled 7. dela zbirke Anastazija. Gotovo bo kdo to prebral in rekel: "Ah, utopija!" Navajal bo izgovore, razloge, zakaj je taka prihodnost neuresničljiva ... toda meni se zdi, da drugačne prihodnosti ne more biti, saj prihodnosti -- če ne bo vsaj približna takšna -- sploh ne bo.

No ja, presodite sami.

Aha, da ne pozabim: knjiga, iz katere je spodnje poglavje, izide sredi marca.

Nara Petrovič

Piše: Miran Zupančič

Duhovno notranje razodetje ni nikakršno teoretično znanje, ampak izraža določeno izkušnjo. To je vedno izkušnja neposrednega notranjega božanskega razodetja, torej znanje od Boga. Razodetje se zgodi na osnovi in kot višek duševnih življenjskih procesov. Zgodi se v naši duši, katera se bori za absolutno spoznanje, pri čemer je to spoznanje izhodišče in cilj našega iskanja. To se zgodi v trenutku, ko naša obupana duša, katera išče večnost, doživi zemeljsko ječo in svojo globoko nevednost. Tako se duša osvobodi zmot in celotne zemeljske iluzije. V istem trenutku se lahko v naši duši razodene Luč –Razsvetljenje našega notranjega stanja lastne duše, ki ji kaže to, kar išče. Uskladi se torej z njenim notranjim stanjem, pri čemer jo tolaži in jo istočasno dviga na novo raven biti.

V »Janezovih spisih« je ta izkušnja in dogodok opisan slikovito ter izrazito. Sam Janez je ta, ki išče znanje Očeta, je učenec. Je princip Luči, ki služi osebnosti in je na poti v tempelj. Tu ga sreča farizej z besedami: »Kje je tvoj mojster, ki si mu nekoč sledil?« Očital mu je, da je žrtev prevare, kar ga je odvrnilo od običajne tradicije. Ko je Janez slišal te besede, se je obrnil »od templja ter se napotil proti goram, v puščo.« Janez se pri tem srečanju sooči s praznim svetom brez ljubezni. To je svet farizeja, ki predstavlja tog religiozen način življenja. Srečanje ponazarja Janezovo notranje duševno stanje. Tako s svojimi lastnimi predstavami o resničnosti stoji na meji in dvomi sam vase. Pri tem ugotovi pomanjkanje notranjega resničnega znanja in doživi veliko temo, »puščo«.

Kdo lahko postavlja meje svobodi izražanja – politika, religija ali človek sam? V primeru domnevno žaljivih karikatur preroka Mohameda se je dvignil ves muslimanski svet z ogorčenjem. Pri nas imamo več verskih skupnosti, ki različno pojmujejo svobodo izražanja, krščanski svet je zelo toleranten. V naši ustavi je zajamčena svoboda izražanja. Vprašanje, ki si ga zastavljam je, če lahko religija omejuje svobodo izražanja, če imamo svobodo izražanja v naši kulturi zapisano v naši ustavi kot absolutno vrednoto.

Kje so torej mejniki, ki simbolizirajo meje svobode? V ustavi, zakonu, kodeksu, minaretu, ki bo stal pred našo prestolnico ali se bo ta mejnik po sili razmer izoblikoval v nas samih? Marsikdo bo odgovoril, da je ta mejnik etičnost in spoštovanje drugačnosti. Vendar tudi med slednjima mejnikoma je zelo krhek in tanek led. Kar je za enega nespoštljivo in žaljivo, je za drugega njegova svoboda izražanja.

To bi ponazorila na primerjavi, ko je Kristus rekel desnemu razbojniku: »Še danes boš v raju«. Prerok Mohamed bi razbojniku, ki je kradel najbrž odsekal roko. Tako pravi Koran in šeriatsko pravo v surah Korana. Iz tega lahko uvidimo, da po zemljepisnih pasovih religije pripadajo različni duhovni dediščini in vrednotam.

Priklon človeku, je lahko eno izmed najlepših
dejanj in gest tega sveta in komot bi lahko rekli;

" Izhaja iz sveta, kjer so sami angeli doma! "

Ampak, priklon človeka človeku, še zdaleč ne velja
za nekaj največ kar človek lahko naredi. Prava zgodba
se začne, ko se človek zna prikloniti samemu sebi znotraj samega sebe.

Smiljan Mori bi temu Samemu sebi rekel ne vem kako, nekdo drug pa spet drugače.

Ko jaz govorim o priklonu samemu sebi,
govorim o priklonu tistemu delu samega sebe skozi katerega seva sveti duh.