Piše: Franc Rozman

Zakaj tako vztrajno uporabljaš izraz povezava med bitji? Ali ta povezava nima bolj primernega imena? Ko si omenjal primer povezave med možem in ženo, si to povezavo imenoval ljubezen. Zakaj tej povezavi na splošno ne bi rekla ljubezen?

Tej povezavi lahko rečeva ljubezen. Preden pa bova uporabljala ta izraz, morava o ljubezni še kaj spregovoriti, da nama bo bolj jasna.

Mislim, da je beseda ljubezen splošno poznana. Najbrž vsi vemo, kaj pomeni.

Verjamem, da ljudje vemo, kaj je kamen, kaj je muha, ne verjamem pa, da si pod besedo ljubezen vsi predstavljamo isto. Ljubezen je pojem iz nematerialnega, to je duhovnega sveta. Na področju dušeslovja so nam pojmi v splošnem manj jasni, kot si predstavljaš.

Predlagam, da ne zapletava preprostih stvari. Ljubezen je, kadar se imata dva rada.

Razpravljajva o tem primeru! Živa bitja nekatere stvari opravljamo nagonsko, ki nam kot vrsti pomagajo preživeti. Nagon je lakota in žeja. Tudi spolni nagon je nagon, ki poskrbi, da se živa bitja ne pozabijo razmnoževati. Spolni nagon obstaja tako pri živalih kot pri človeku. Kadar vidiš dva zaljubljenca, kako po nekaj urah od prvega poznanstva živita drug za drugega, je to pogosto posledica spolne privlačnosti.

Misli je osvetljevala svetloba tihega sončnega jutra. Trenutek za premišljevanje. Misel se je potuhnila za sentimentalnimi časi velike dobrote, polnosti, iskrenosti in dobrega tovarištva, ko so vrednote še živele kot ideje, kot duhovnost, ko še ni bilo toliko potrošniškega nihelizma in pragmatizema ter brezbrižnosti med ljudmi. To ni tisto, čemur bi lahko rekli mit, temveč pomeni prav posebno zavedanje življenja.

Govorim o človeku katerega glavni interes je življenje. Govoriti želim o odprtosti posameznika do sveta in sočloveka, ki se sreča z blagostjo bivanja in ljubeznijo do sočloveka.

Vprašam se, ali že nastaja nov sodobni človek, ki želi sporočiti svetu, da njegova ljubezen strmi k novemu svetovnemu redu, ki naj bo svet miru, sprave, pravičnosti, ljubezni in veselja.

Spomnila sem se vseh mogočih vojska, ko so ljudje bili pripravljeni umirati za ideale. Vprašala sem se kateri so danes tisti ideali, za katere bi bili ljudje pripravljeni živeti. Kakšno je stanje duha na področju vrednot, ki dajejo sodobnemu človeku smisel bivanja. So te vrednote denar, potrošniške dobrine, zdravje, svoboda, življenje, družina, čast, poštenje? Med njimi sem zaman iskala vrednoto, ki bi se mi zdela najpomembnejša. Vse so za obstoj enako pomembne in ena duhovna vrednota brez druge skoraj ne more obstajati. Katera je tista vrednota, ki me najbolj osvoji? Tudi na to vprašanje nisem našla zadovoljivega odgovora.

Nežnost hrepenim po tebi, ki mi prinašaš globoko spoštovanje življenja. Po ničemur bolj ne hrepenim, kot po nežnosti. Zakaj? Ah, veš življenje je postalo tako materializirano in tako podrejeno ekonomskim interesom ter borbi v konkurenci s drugimi da je človek postal na smrt ranjen, izmučen. Medčloveški odnosi so se, tako racionalizirali in objektivizirali, da se ljudem zdi, kot da lahko vse pojasnijo, znanstveno izrazijo. Tako je tudi nežnost postala talka, samo en akt erotike in seksualnosti.

Skoraj, smo že začeli verjeti da je možno s dobro vzgojo, zdravo prehrano, dobrimi otroškimi vrtci vzgojiti dobrega človeka. Kot da je s pomočjo znanstvene poti vse postalo mogoče, kot da smo ljudje postali stroji, ki jih je potrebno samo dobro podmazati in dobro servisirati, da bi tako lepo funkcionirali. In kje je tukaj naša duša?

Tako je sodobni človek ostal brez lastne duše. Tako se je izgubil mir srca. Mir srca je sposobnost, ki nam omogoča, da vidimo nevidno in lahko vstopamo v področje sigurnosti. Lahko smo vzneseni, radostni, zadovljni s upehom, srečni v srečanjih, lahko gledamo zelo radostno v prihodnost, doživljamo velike uspehe, no to še vedno ne pomeni da smo mirni.

Preobrazba karme
(iz naukov Vnebovzetih Mojstrov)

Preobrazba se začne s spremembo pogleda na situacijo. Iti moramo globoko vase in pogledati iz nivoja srca. Dvigniti se moramo nad zunanje razmere, da se nas ne dotaknejo več, in da vidimo okoliščine in povezave s čistejšim videnjem. Globje razumevanje nam da tudi védenje o karmi in reinkarnaciji. Ko nam nekdo povzroči neko neprijetnost, se zavedajmo: "Dobro, nekoč sem jaz to nekomu storil in zdaj imam priložnost, da izravnam to svojo karmo."

Nekega budističnega meniha so po nedolžnem obtožili za krajo in zakol krave, čeprav je bil vegetarijanec. Vklenili so ga in zaprli v jamo v zemlji, čeprav ni rekel niti besede v svojo obrambo. Čez nekaj dni so našli izginulo kravo. Vendar je mož, ki je bil odgovoren za izpustitev meniha, pozabil nanj. Menih je tako ostal v jami, dokler ni eden od njegovih učencev šel do kralja in mu povedal, kaj se je zgodilo. Kralj je v trenutku osvobodil meniha in ga prosil za odpuščanje. Obljubil mu je, da bo kaznoval odgovorne za ta dogodek. A menih ga je rotil naj ne kaznuje nikogar.

"Prišel je moj čas za odplačilo," je rekel in razložil, da je nekoč v prejšnjem življenju ukradel telička. V begu pred svojimi zasledovalci se je nastanil v bližini svetega moža, ki je meditiral v gozdu. Sveti mož je bil po nedolžnem obtožen za krajo in vklenjen v jamo za več dni. "Čakal sem več življenj, da odplačam ta dolg," je rekel menih, "in hvaležen sem, da sem dobil priložnost osvoboditi se te karme."

Mojster preko Benjamina Crema

Kmalu bo nastopil čas, ko bodo ljudje povsem prepričani, da je Kristus znova med nami. Pripadniki vseh veroizpovedi Ga pričakujejo kot Svetega človeka, Poznavalca Boga. Ljudje Ga bodo spoznali kot brata in učitelja, ki jim bo zagotovil njihovo božanskost. Trenutno potrpežljivo čaka trenutek svojega prihoda, da bo na očeh sveta deloval za svet. Tudi ko čaka, neprestano dela za vse ljudi. Niti za sekundo ne umakne svojega pogleda ali odreče svoje ljubezni. Ta ljubezen iz trenutka v trenutek objema vse, ki jo lahko vsrkajo, in prikrade se v njihova srca. Tako On vzdržuje svet ljudi, varuje in modro vodi. Bodite pripravljeni, da boste uzrli brata, tistega, ki je vzpostavil novo bratstvo, ki je prišel pomagat in učit, odrešit s svojo ljubeznijo.

Kmalu se bo pojavil. Naj vas to opogumi in spodbudi vaše služenje Njemu. Oznanite, da je On med vami in vznemirite srca tistih, ki še ne vedo za to veselo novico. Izpolnite svoj namen in držite obljubo, ki ste jo dali pred davnimi časi.

Piše: Franc Rozman

Ljubezen
Ljudje smo duhovno povezani. Duhovne vezi nas tako usodno povezujejo, da o teh vezeh želim podrobneje razmišljati.

Glede sreče, povezane z ustvarjalnostjo, imam še eno vprašanje. Rekel si, da je sreča božja nagrada za ustvarjalnost. Dva zaljubljenca sta srečna, pa nista ustvarjalna. Mati je srečna, če sin opravi izpit, pa je ustvarjalen predvsem sin, ne pa mati. Navijač košarkaške reprezentance je srečen, ko moštvo da koš, pa ni ustvarjalen navijač, ampak košarkaško moštvo.

Mogoče se ti bo zdelo čudno, ampak na tvoja vprašanja bova lahko odgovorila, ko bova razvozlala in razumela troedinost Boga.

Meni je vseeno, ali je Bog troedini ali enoedini. Mislim, da je božja troedinost eden od odvečnih podatkov v Svetem pismu.

Na prvi pogled morda izgleda tako. Domnevam, da je sestavljalec Svetega pisma, kdorkoli je že bil, tehtno izbral tiste stvari, ki so za ljudi pomembne in smo jih ljudje sposobni dojeti, od tistih stvari, ki jih človek ne more razumeti. Božje troedinosti verjetno ni upal izpustiti zato, ker se mu je zdelo pomembno, da jo ljudje razumejo.

Morda je pomembna za Boga, ne pa za nas Zemljane.

Piše: Miran Zupančič

Prebuditi se, pomeni biti buden. Potrebno nam je iti v korak s časom. Vse v našem življenju se dogaja v času. Bog v nas samih deluje v času.
»Ne morete bedeti z menoj eno uro?« Te Jezusove besede na večer, predno so ga prijeli, se nanašajo na zmožnost ali nezmožnost človeka, da usmeri svoje misli edino in izključno na Boga in s tem prebudi zopet v življenje svojo božansko središčno točko.

Pogosto pa se človek svojega cilja še povsem ne zaveda. Podoben je spečim učencem, ki niso bili zmožni bedeti z Jezusom, kar pomeni, da niso bili zmožni zavestno vztrajati v božanskih mislih in božanski moči. Mnogi ljudje so povabljeni, vendar so, kot«bogati učenec«, še zaposleni s tisoč rečmi, z neštetimi navidezno božanskimi mislimi in aktivnostmi, ki jih ovirajo, da bi bili deležni vstajenja.

Obstaja čas božanskega delovanja, božanske milosti, osvobajanja in miru. Če izpademo iz časa ne moremo prejeti darove, ki se nam dajejo. Tak čas božanskega delovanje je sedaj tukaj. Vse v času prihaja in s časom odhaja.. Zlo, ni večno, bolezen odide, smrt, tesnoba traja kratek čas. Prav tako, bogastvo, beda, revščina, slava. Vse je v času. Tako dobro kot zlo.

Karmične pasti

Presežem svojo preteklost, preobrazim svojo prihodnost.
(iz naukov Vnebovzetih Mojstrov)

Z rojstvom v fizični svet duša pozabi vse, kar je doživela v preteklosti. Zastor pozabe se spusti okoli nas z namenom, da ne bi bili obremenjeni z vsemi spomini iz preteklih življenj (še posebej s slabimi stvarmi, ki smo jih storili, in s travmami, ki smo jih doživeli) in da se lahko popolnoma osredotočimo na to, kar doživljamo v tem življenju, v tem trenutku. Zastor pozabe se dvigne le, ko se mora naša duša naučiti nekaj iz spomina na pretekla življenja in ko lahko to obvladamo.

Ko se znajdemo obteženi s karmičnimi bremeni iz preteklosti, se pazimo naslednjih karmičnih pasti:
1. verjetje v karmo kot neizogibno usodo,
2. težnja k izogibanju soočenja s svojo karmo,
3. občutek, da nam nekdo dela krivico in da mu moramo to vrniti,
4. težnja po obsojanju drugih,
5. prepričanje v neskončnost ponovnega rojevanja.

Piše: Franc Rozman

S slabimi nagnjenji se je na Zemlji začelo zlo in z njim gorje.

Takoj, ko je Bog dal človeku svobodo in s tem možnost delati slaba dela, je človek to možnost tudi izkoristil. Simbolično je to v Svetem pismu opisano v izgonu Adama in Eve iz raja. Svobodna volja človeka je začela delovati, s tem tudi zlo, vse pa zaradi zelo pomembnega cilja, rojstva naše ustvarjalnosti.

Stvari mi postajajo jasne. Bog dopušča zlo, da bi dosegel pričakovano stopnjo ustvarjalnosti v človeku.

Bog je s tem, ko je človeku dal svobodno voljo, ustvaril pogoje in možnosti za delanje zla, kar pa je Eva takoj izkoristila. Tudi njeni potomci to učinkovito izkoriščamo.

Še vedno me nisi prepričal, da je dobri Bog ustvaril zlo. To se nikakor ne ujema z mojim videnjem dobrega Boga.

Bog ni ustvaril zla, zlo delajo ljudje. Takole morava razmišljati: Ko mati kupi sinu kolo, se zaveda nevarnosti, ki otroku grozi ob divjanju s kolesom. Zaveda pa se tudi, da bo otrok prikrajšan za mnoge radosti, če mu kolesa ne kupi. Mati kupi kolo otroku z namenom, da ga razveseli, obenem pa upa, da mu bo kolo predvsem v veselje, ne pa v nesrečo.

Piše. Miran Zupančič

Molitev je prostor v katerem lahko človek komunicira s Bogom. Definicija molitve je pogovor s Bogom. S Bogom se ne more komunicirati na materialni, ampak na duhovni način. To pomeni, da s Bogom ne komuniciramo s svojimi čutnimi sposobnostmi, ampak s svojim duhom. Duh je isto kot je ljubezen, vera ali zaupanje. Sveti Janez pravi da je Bog ljubezen. Istočasno pa poudarja da je Bog duh.

Kot vsi vemo, človek ni samo fizično telo in nima samo fizične sposobnosti, ampak tudi duhovne. Človek ima nesmrtno dušo..To pa so sposobnosti s katerimi lahko komunicira s Bogom. To so duhovne in duševne sposobnosti v človeku. Ne moremo Boga otipati, niti ga videti z očmi, niti slišati z ušesi. Prav tako si ga ne moremo v domišljiji predstavljati-vizualizirati, niti v svojem spominu ohraniti, niti z svojo voljo dotakniti. No tudi z razumom se ga ne moremo dotakniti. Razum ima funkcijo spoznanja, da Bog obstaja, toda Bog ostane objekt razuma in ne realna stvarnost v našem razumu. Kot razum ne more imeti stol o katerem razmišlja, prav tako ne more imeti v sebi človeka o katerem razmišlja. Naš razum ne ve kaj je to življenje. Življenje se samo z življenjem preizkuša. Izkušnja je predvsem področje Duha. Duhovno izkušnjo lahko samo duhovni način izkusimo. Vsakdo ima lahko izkušnjo Boga. Potrebno je s Bogom komunicirati, Ga zaprositi da se nam odkrije. On nam lahko preko molitve dati svoje bogastvo, sebe potrditi in sebe pokazati. Izkušnja ni nekaj kar presega mejo razuma, kar presega logično razmišljanje, je neposredno spoznanje Drugega.

Življenje v življenju,
v njem življenje v življenju
sedemkrat,

a s čevlji
gor po blatni poti
le enkrat.


Darinka Šajn

Piše: Dr.Vojka Bole-Hribovšek Karma plus

Pravi radža - kralj - vlada v svojem kraljestvu. Ima neomejeno oblast v okviru zakonov, ki jih je sam postavil. Če se ne zaveda, da je na svetu kaj večjega in pomembnejšega od njega in njegovega ega, pa je prav ta neomejena oblast lahko skušnjava, da postane tiran in da zavlada v imenu lastnih koristi, za svoje zadovoljstvo ali zaradi slasti oblasti. Kraljevanje bo pravično in uspešno le, če se stalno zaveda, da tudi njegovo kraljevanje služi višjemu namenu - nečemu, kar omogoča in uravnava obstoj vesolja ali kakor koli že to imenujemo. To predanost nečemu večjemu od sebe v jogi imenujemo išvara pranidhan.

ČLOVEKOV ODNOS DO SVETA
Ljudje o sebi radi razmišljamo kot o najvišje razvitem bitju in vladarju sveta. Ponašamo se s svojimi dosežki, z napredkom znanosti v zadnjih stoletjih. Menimo, da obvladujemo svet, vendar je to daleč od resnice. Če ne bomo sami povzročili izumrtja človeštva s svojim orožjem za množično uničevanje in če se ne bomo zadušili v lastnih odpadkih ali se "skuhali" zaradi segrevanja ozračja, se to lahko zgodi zaradi kataklizem, kot je padec meteorja, potresov in popotresnih valov, izbruhov vulkanov, podnebnih sprememb ali pa celo zaradi drobcenih mikroskopskih bitij, ki lahko z neznatno genetsko spremembo pridobijo sposobnost, da ubijejo milijone in milijarde ljudi.

Piše: Franc Rozman

Ustvarjalnost
Vesolje je torej smiselno. Jaz sem del vesolja, zato je tudi moj obstoj smiseln, če že ne pomemben. Smiselnost mojega obstoja zahteva smiselnost mojih dejanj. V tem poglavju skušam doumeti, katera moja dejanja so smiselna.

Sprašujem se, zakaj se lotevava raziskovanja Stvarnika in drugih nama oddaljenih stvari. Zakaj se ne pogovarjava o nečem, kar se dogaja danes in naju bolj zadeva?

Preden si ustvariva končno sodbo o staromodnosti zapisov Svetega pisma, predlagam da se ne prenagliva in da si jih podrobneje ogledava. Eden od zapisov, ki bi ti lahko zveneli staromodno, je zapis, da je Bog ustvaril človeka šesti dan stvarjenja. Menim, da je človek v stvarstvu prisoten šele malo časa.

Piše: Beba

Poti osebnega duhovnega razvoja imajo, čeprav jih je toliko, kolikor nas je ljudi, tudi nekaj skupnega: potreben je jasen cilj. Oziroma - dobro je razmisliti, kaj si pravzaprav želiš. Najbolj zanesljivo se bodo stvari v življenju uredile, ko boste določili svoj problem in želeno najboljšo možno rešitev. In nato začeli spreminjati. Sebe. Početi vse po starem in pričakovati nove rezultate je dolgotrajno, težko in običajno neuspešno delo.

Ko začnemo razmišljati o univerzumu, o duši, o življenjskih zakonitostih nastajajo vedno nova vprašanja. In to je dobro... vprašanja postavlja naša želja po osebni rasti. Postanemo razmišljajoča bitja. Ne glede na to, kako smo uspešni, vsekakor napredujemo.

Karmična partnerstva
(iz naukov Vnebovzetih Mojstrov)

Vedno se sami odločimo ali bomo vstopili ali ne v zvezo z nekom, ki nas privlači. Ko se odločamo za poroko z nekom, se vprašajmo: "Ali želim deliti karmo s to osebo?" Ker ko se zaobljubimo, da bomo podpirali nekoga "v dobrem in hudem", to pomeni "v karmičnih ciklih - dobrih in ne tako dobrih".

Zakonska zveza je priložnost, da si dva nepopolna posameznika pomagata razbremeniti se svojih karmičnih dolgov, razviti nove vrline duše in napredovati v duhovnem razumevanju in moči.
(Dr. Gina Cerminara)

Včasih vidimo skupaj dva človeka, ki imata bolj malo skupnega. To, kar imata skupno je njuna karma.
V karmičnih zakonskih zvezah sta dva vodena skupaj, da uravnotežita medsebojne karmične vezi. Prav tako imata lahko skupno karmo s še drugimi dušami. Pred utelešenjem sta se mož in žena morda strinjala, da omogočita utelešenje določenim dušam (svojim otrokom v tem življenju), s katerimi morata prav tako razrešiti karmične vezi.
Vaša duša ve, zakaj ste v neki karmični zvezi. Na notranjem nivoju si duša želi narediti vse potrebno za uravnoteženje karme iz preteklosti. Ve, da se bo le tako lahko vrnila v duhovno blaženost, iz katere je nekoč izšla.

Ko sem živela v Ljubljani sem se ob vikendih vračala v Žiri. Uživala sem v samoti hiše in vrta. Posedala sem na verandi in čakala večera. Opazovala sem lastovke kako se podijo za hrano. Še zdaj, v tem trenutku, ko sem v svojem domu v Trstu in pišem ta članek, mi v glavi odmevajo njihovi glasovi. Tako z lahkoto se prestavim na tisto verando, prav vonjam poletni večer, bliža se čas, ko postane tako tiho, da bi slišal pasti buciko na tla...

Takšne tišini v mestih ne poznamo več. Ta tišina je globoka, zdi se kakor molitev. In, ko se zvečeri, občudujem cerkvico Svete Ane. Tako lepo je osvetljena. Takrat sem bila lačna tišine. Tako dolgo sem živela daleč stran od sebe, da sem si izmučena od padcev in bolezni želela le tišine. Priznam. Zbežala sem stran od ljudi, preveč so me prizadeli.

Hotela sem pravzaprav samo vedeti zakaj? Na travi pred hišo sem prvič zares odprla knjigo BA Brennan: Moč zdravilnih rok. Brala sem o čakrah, energetskih poljih, o njenih neverjetnih terapijah, v katerih je sodelovala s svetlobnimi bitji. Počutila sem se kot nekdo, ki se utaplja, in ta knjiga je bila zame rešilna bilka.

Zdravniki so me odpravili rekoč, da imam alergijo na hrano.

Gampopa: Draguljni okras osvoboditve, I. poglavje

Da dosežemo neprekosljivo razsvetljenje moramo sebe osvoboditi iz zmedenega stanja samsare. Toda ali je mogoče za manjvredno osebo, kakor smo mi sami, doseči razsvetljenje, četudi v to vlagamo v napor? Zastavi se vprašanje, zakaj ne bi dosegli razsvetljenja, če v to vlagamo svoj napor! Vsa čuteča bitja, vključujoč nas same, že posedujejo primarni vzrok za razsvetljenje: Esenco že Doseženega.
Kakor je navedeno v Sutri kraljevske meditacijske zatopljenosti:
»Esenca že Doseženega prežema vse, ki tavajo.«

Mala Paranirvana sutra pravi:
»Vsa čuteča bitja imajo Esenco že Doseženega .«

Prav tako pravi Velika Paranirvana Sutra:
»Kakor maslo prežema mleko,
prav tako Esenca Že Doseženega prežema vsa čuteča bitja.«

Piše: Bono Baršek

Atlantida je bila prelomno obdobje za življenje človeštva na Zemlji. Tam in takrat so se dogajale zelo močne stvari. Vse pa je končal potop, ki se je zgodil približno 13 tisoč let nazaj. Ta potop je zbrisal z obličja Zemlje skoraj vse, kar je bilo v atlatidskem obdobju narejenega. To je tisti potop, ki je omenjen v Bibliji kot svetovni potop.

Ker pa ena sama knjiga ni mogla zaobjeti vseh podatkov, je v njej vse zapisano le na zelo kratek način, ki je za današnje čase tako neinformativen, da je kratko malo nemogoče iz nje razbrati resnico - dokler ne poznaš mnogih drugih dejstev.

Človeška telesa so takrat bila mnogo trajnejša kot danes. Tudi iz Biblije lahko razpoznamo, da so ljudje takrat živeli več stoletij in celo tisočletij. V omenjeni knjigi govori zelo na kratko o vladarjih, ki so vladali v času pred potopom in zadnji od njih se je imenoval Metuzalem. Ta je vladal celih 800 let. Ne, ni pomota! Tako piše v Bibliji in tako je res tudi bilo. Pred Metuzalemom pa je omenjeno vladanje v trajanju več tisoč let. Metuzalem je privzeti simbol za zelo stare ljudi, saj rečemo: "glej ga, Metuzalem".

Notranja resnica je sladka
in, če se nam kdaj zahoče po kislem,
potem se notranja resnica spremeni v kislo.

To je neskončna fleksibilnost,
nas samih v naši notranji resnici.

Notranja resnica je ena sama svoboda,
in v to eno samo svobodo, te ne pripelje
nobeno ponavljanje besede; " Svoboda, Svoboda, Svoboda.."

Pesniki zelo različno doživljamo trenutke orgazma naše poezije. V trenutku erekcije in pripravljanja telesa na orgazem tavamo v še neodkritem in neizrečenem, izrazna sredstva kot so metafore se zvrščajo pred očmi in polagajo pesniku besede v usta, ki krožijo po telesu in splavljajo v kri hormone in rdeče krvničke. Krvna plazma dobiva kisik in telo postane obdarjeno z močjo duše.

Temu stanju sledi stanje, ko čudežni Pegas vstopi v telo in na njegovih krilih se pesnik povzpne s svojo ožarjeno dušo v višjo dimenzijo gibanja. V zraku vibrirajo lucidni prebliski, ki besede spreminjajo v tekoče stanje in veter boža napetost mišic, srce pa prepoji stanje magnetizma. Zanos Pegaza se spremeni v let zlate ptico, ki prepeva v Pegazovem srcu in ga s pomočjo dotikov nežnih kril zvablja v tihotni kraj, v breztežnost kozmosa, kjer se rojevajo dekadenčna občutja odvečnih strasti.

Telo pripada poeziji, duša pripada višjim dimenzijam stvarstva. Telo doseže vrhunec, vzburjenje se stopnjuje in pride do izlitja orgazma. Vagina navdiha je skleda, iz katere izvirajo verzi, predigra bogov, ki je izšla iz bolečine neobvladljivega in se umirja šele, ko doseže potešitev, ki hlasta po nasladnih delirijih, nato duša išče svoj dom in vrne v telo. Umrli vstajajo od mrtvih in polagajo pero pesniku v roko, mu šepetajo besede in razvnemajo domišljijo, naselijo ga s svojo nesmrtnostjo, vampirsko mu pijejo kri in ga odnašajo s seboj na drugi svet.

STIK Z VAŠIM SVETOM LUČI

Dragi, ali ste pripravljeni na naslednji korak v evoluciji zavedanja,
ko želite v sebi prepoznati vsestranskost vaše božanskosti?

Ali hočete opustiti miselne vzorce, zasvojenosti in odnose, ki vam že dolgo ne služijo?

Kot udeleženci v veliki drami življenja, v kateri ste, ste povezali in odigrali mnogo vlog. Naša velika želja je, da vam pomagamo pri spoznavanju iluzij v vaših življenjih, ko se učite, kaj je pomembno in kaj je vitalnega pomena za vaše dobro.

Poglejmo nekaj vlog, ki ste jih doživljali skozi leta in tiste, ki vas ovirajo v sedanjosti.

Piše: Miran Zupančič

Meditirati pomeni iti proti svoji sredini, odkrivati svojo pravo Naravo v sebi. Prva resnica o našem življenju je običajno tako preprosta, da jo še otrok razume. Njavečji problem filozofije in našega spoznanja je, zakaj nekaj sploh obstaja? Zakaj to nekaj ni preprosto nič, neobstoj? Če namreč sedaj ni nič, potem to pomeni da to nič ni nikdar obstojalo. Če je torej kdaj obstojalo to nič, potem bi tudi sedaj obstojalo to nič - neobstoječe. Obstoječe ali Bistvo -Bit je od nekdaj, ne - obstoječe ali nič ni nikdar obstojalo. Bistvo, Bit nima začetka.

V Biti obstaja življenje. Bit je razumevanje življenjske polnosti, šele z njo dobi vse svoj smisel, svoje lastno bistvo in svojo vrednost. V Biti obstaja torej večno bistvo, ki ga bom imenoval Bog-Stvarnik. Bog torej ni od nekdaj, nikdar ni nastal in nikdar ne more ne-obstajati, nenehno obstaja. Bog je nekdo, ki nikdar ni nastal in tako nikdar ne more prenehati obstojati. Če karkoli obstaja, potem je zagotovo, da Bog obstaja. Ti, jaz, oba prihajava iz ne-obstoja, prišla sva iz ne-obstoja, torej nisva večna. Ti, jaz se spreminjava. Vendar pa mora obstojati nekdo, ki se ne spreminja. Če bi se Stvarnik spremenil, bi od Bistva, Biti nastalo ne-bistvo, potem ne bi obstojalo ničesar.

Piše: Franc Rozman

Kadar govoriva o hišici v divjini, prepoznavava človekova smiselna dejanja. O verjetnosti obstoja Stvarnika bi lahko sklepala, če bi znala na podoben način ločevati Stvarnikova zavestna dela od resnično naključnih pojavov v vesolju.

Imela bova nekaj težav. Ljudje smo razumsko omejeni zaradi naše vloge v stvarstvu. Ljudje nismo ustvarili vesolja, ampak smo bili v to vesolje na poseben način povabljeni oziroma smo se v njem znašli. To pomeni, da smo v podrejenem položaju, saj nimamo mi stvarstva v posesti, ampak smo mi v posesti stvarstva.

Ko razmišljam o nastanku vesolja, se iz razloga, ki ga navajaš, počutim podobno kot nekdo, ki je našel dobro zaprto škatlo, v kateri nekaj tiktaka. Škatle ne more odpreti, zato mora iz skromnih podatkov sklepati, kaj je v škatli. Ker tiktaka, je v škatli verjetno, ni pa nujno, kak mehanizem. Na osnovi tako skromnih podatkov opazovalec ne more v podrobnosti prepoznati vsebine škatle. Seveda pa bi bil opazovalec smešen, če bi trdil, da v škatli ni ničesar, medtem ko bi poslušal tiktakanje.

Mnogo ljudi vsaj včasih razmišlja o stvarstvu. Vsi pri tem naletimo na spoznanje o omejenosti lastnega razuma. Odzivi ljudi na to spoznanje pa so zelo zanimivi in dokaj različni.