Pesniki zelo različno doživljamo trenutke orgazma naše poezije. V trenutku erekcije in pripravljanja telesa na orgazem tavamo v še neodkritem in neizrečenem, izrazna sredstva kot so metafore se zvrščajo pred očmi in polagajo pesniku besede v usta, ki krožijo po telesu in splavljajo v kri hormone in rdeče krvničke. Krvna plazma dobiva kisik in telo postane obdarjeno z močjo duše.

Temu stanju sledi stanje, ko čudežni Pegas vstopi v telo in na njegovih krilih se pesnik povzpne s svojo ožarjeno dušo v višjo dimenzijo gibanja. V zraku vibrirajo lucidni prebliski, ki besede spreminjajo v tekoče stanje in veter boža napetost mišic, srce pa prepoji stanje magnetizma. Zanos Pegaza se spremeni v let zlate ptico, ki prepeva v Pegazovem srcu in ga s pomočjo dotikov nežnih kril zvablja v tihotni kraj, v breztežnost kozmosa, kjer se rojevajo dekadenčna občutja odvečnih strasti.

Telo pripada poeziji, duša pripada višjim dimenzijam stvarstva. Telo doseže vrhunec, vzburjenje se stopnjuje in pride do izlitja orgazma. Vagina navdiha je skleda, iz katere izvirajo verzi, predigra bogov, ki je izšla iz bolečine neobvladljivega in se umirja šele, ko doseže potešitev, ki hlasta po nasladnih delirijih, nato duša išče svoj dom in vrne v telo. Umrli vstajajo od mrtvih in polagajo pero pesniku v roko, mu šepetajo besede in razvnemajo domišljijo, naselijo ga s svojo nesmrtnostjo, vampirsko mu pijejo kri in ga odnašajo s seboj na drugi svet.


Prostor poetičnega orgazma je izrazito zaprt prostor, nekakšen labirint skrivnosti, v katerega se tiho in potrpežljivo priplazi duša, da doseže notranjo zbranost in uglasuje svoj notranji instrument, odvisno s kakšnim pesniškim opusom se je srečala. Če je roka umrlega samodejno napisala erotični naslov, potem si duša in telo poželita njega, ki leži ob njej in ljubezenska pesem se raztegne po rjuhi. Ta mili izliv, ta medena rosa, naredita pesem še slajšo. Pride do oplojevanja pesniških vezi in tkivo postane skrivnostna rožnata planjava, ki se v arabeskah gorečih udov telesa naslaja in čutno prerašča v simboličnost pojoče rože, ki je ravnokar vstala iz studenca, obdarjena z močjo gejzirja.

Vse kar pesniška duša izreče s čutnimi in z estetskimi zaznavami temelji na razdejanju psihe, v zvezi s problematiko njene duhovne biti same. Pesnik stopi v razsvetljeni dom in stara skrinja se iskri v kotu ob klavirju, ko duh terja vznik naslade, ki se zlekne na starem žametnem naslanjaču. Ustnice zatresajo užitki, ki blodijo v ustni votlini in strasteh po poljubih, jezik se znajde v slinastem toplem plašču sredi zobovja, ki trka na duri življenja z besedami, ki se prelivajo v verze in se zdolgočaseno poslušajo v naslanjačih po salonih v razkošnih hišah in templjih umetnosti (belle arti), kjer se zbirajo samo estetski skladokusci in po semeljejsko okušajo poezijo požirek za požirkom kot vino in nato se opijanjeni vrnejo kot demoni noči in vpijejo na ves glas: »Uničite Levjo hordo, luči naj padejo kot snopje pod vašimi nogami, zberite se krokarji, danes bo pojedina«.

Dih žareče rože, ki je v jutru do popolnosti stkala svoje lističe in jih razprla soncu, se med branjem svoje poezije sprašuje, če njeni vzdihi in izdihi glede na trajanje pesniškega orgazma imajo dovolj zlogov in sprašuje se koliko ljubezni bo še lahko vnesla v svojo poezijo z obiljem metaforike pregnetenih potovanj skozi čas, ko pa se ji pred očmi družba sesuva v klimakterij in ji zato skrivnosti ljubljenja in odstiranjem čutov postajajo odvečno dolgočasje, medtem ko je njena roža vsa razsvetljena z mediteransko čutnostjo, barvami morja in večna.