Piše: Franc Rozman

Kadar govoriva o hišici v divjini, prepoznavava človekova smiselna dejanja. O verjetnosti obstoja Stvarnika bi lahko sklepala, če bi znala na podoben način ločevati Stvarnikova zavestna dela od resnično naključnih pojavov v vesolju.

Imela bova nekaj težav. Ljudje smo razumsko omejeni zaradi naše vloge v stvarstvu. Ljudje nismo ustvarili vesolja, ampak smo bili v to vesolje na poseben način povabljeni oziroma smo se v njem znašli. To pomeni, da smo v podrejenem položaju, saj nimamo mi stvarstva v posesti, ampak smo mi v posesti stvarstva.

Ko razmišljam o nastanku vesolja, se iz razloga, ki ga navajaš, počutim podobno kot nekdo, ki je našel dobro zaprto škatlo, v kateri nekaj tiktaka. Škatle ne more odpreti, zato mora iz skromnih podatkov sklepati, kaj je v škatli. Ker tiktaka, je v škatli verjetno, ni pa nujno, kak mehanizem. Na osnovi tako skromnih podatkov opazovalec ne more v podrobnosti prepoznati vsebine škatle. Seveda pa bi bil opazovalec smešen, če bi trdil, da v škatli ni ničesar, medtem ko bi poslušal tiktakanje.

Mnogo ljudi vsaj včasih razmišlja o stvarstvu. Vsi pri tem naletimo na spoznanje o omejenosti lastnega razuma. Odzivi ljudi na to spoznanje pa so zelo zanimivi in dokaj različni.

· Nekateri so tako ponosni in zaverovani v vsemogočnost lastnega razuma, da se s spoznanjem o omejenosti lastnega razuma ne morejo sprijazniti. Ker se jim stvarstvo noče razjasniti in pokoriti, "samozavestno določijo", da je stvarstvo nesmiselno naključje.

· Drugi se sprijaznijo s svojo nevednostjo in se z nastankom vesolja nehajo ukvarjati.

· Tretje prevelika želja po spoznanju stvarstva ter nekritičnost ocenjevanja lastnih miselnih zmožnosti zavede, zato delajo neosnovane zmotne sklepe brez podkrepitev. Zabredejo v naivno in iluzionistično razlaganje vesolja.

Kako se bova izognila tem miselnim pastem?

Tako, da se bova sprijaznila z omejenostjo najinega razuma in si ne bova "razbijala glave" s stvarmi, ki presegajo najine intelektualne sposobnosti. To pa ne sme biti opravičilo, da ne bi pozorno opazovala vsega, kar je možno spoznati. Vsemu, kar je v dosegu najinih intelektualnih sposobnosti, pa bova namenjala ustrezno pozornost.


Če Stvarnik obstaja, bi v vesolju morala opaziti stvar, ki je ni izdelal človek in izkazuje smiselnost.

Naravni zakoni izkazujejo smiselnost. Proučevanje naravnih zakonov me pogosto preseneti z usklajenostjo le-teh. Pri kemiji me najbolj preseneča trdnost vodikove vezi. Molekule se medsebojno povezujejo različno trdno, opazil pa sem, da se vodik izven vseh pričakovanj trdno povezuje v molekulo vode. Izjema je vidna že na prvi pogled.
Napraviva miselni poizkus in vodikovo vez razrahljajva na podobno trdnost, kot so trdne ostale podobne vezi. Voda bi v tem primeru vrela že pri sto stopinjah pod ničlo. Vsa morja bi vrela pri hudem mrazu in se spreminjala v mrzle oblake. Na Zemlji bi zavladala popolna tema in mraz, v povprečju več kot sto stopinj pod ničlo. Ob takih pogojih si ne morem predstavljati nobenega življenja.

Verjetno bi se pod spremenjenimi pogoji pojavilo drugačno življenje, saj naša oblika življenja ni edina, ki je mogoča.

Mogoče. Sam si ne morem predstavljati, kakšno bi bilo življenje v popolni temi, pri sto stopinjah pod ničlo in stalnim oblivanjem s superledenim dežjem. Takšni življenjski pogoji bi bili na vsak način manj prijazni kot sedanji. Za spremembo iz prijaznega v nevzdržno okolje nisva naredila drugega, kot odpravila eno od izjem v naravnih zakonih.

Nisem mislil le manjše kozmetične spremembe vesolja. Stvarstvo bi lahko temeljilo na popolnoma drugih osnovah in dajalo enako udobne pogoje bivanja, kot so sedanji.

Res je. Najbrž je možnih več različnih stvarstev. Mogoče ta čas celo obstoji več stvarstev, le da jih mi nismo sposobni opaziti. To pa ne pomeni, da vsaka kombinacija naravnih zakonov pomeni smiselno stvarstvo. Zavedati se morava, da sprememba vodikove vezi ali ukinitev kateregakoli izmed več tisočih mehanizmov za uravnavanje našega življenja ne pomeni nič drugega, kot takojšnje izginotje našega življenja iz stvarstva.
Naj ti to trditev skušam prikazati na drugem primeru. Če vzameva knjigo "Vinetu" in črke v knjigi smiselno in pravilno premešava, bova dobila knjigo Prešernove "Poezije". Če ponovno smiselno premešava te črke, bova dobila Marksov "Kapital". Iz istih črk lahko dobiva tudi Sveto pismo in na milijone različnih tekstov, tako kot imamo lahko na milijone različnih stvarstev. Ne glede na veliko število možnih tekstov iz istih črk, pa vsaka kombinacija črk ne pomeni smiselnega literarnega dela. Če bi črke v knjigi razporejali naključno, bi bila večina kombinacij črk nesmiselna. Med ogromno nesmiselnimi kombinacijami črk bi redka naključna kombinacija predstavljala literarno delo.

Priznam, da je pogostost smiselnih kombinacij v primerjavi z vsemi kombinacijami zelo majhna, kar nama bo olajšalo ocenjevanje, ali je kakšna stvar rezultat naključja ali smiselnega posega. Meni se zdi brezupno pisati romane s poskušanjem vseh kombinacij črk, čeprav bi kakšna od kombinacij črk lahko predstavlja literarno delo.

Stvarstvo si predstavljam kot (eno) knjigo, v kateri morajo biti vse črke na svojem mestu. Če v tej knjigi začnemo med seboj naključno mešati črke, ne dobimo novega literarnega dela, ampak le izničimo obstoječe sporočilo knjige.
Tudi stvarstvo ima na milijone mehanizmov, ki omogočajo naš obstoj. V kolikor ukinemo ali izničimo nekaj mehanizmov, ne dobimo nove smiselne oblike stvarstva, ampak le pokvarimo tega.

Mislim, da pretiravaš. Obstajajo tudi izjeme naravnih zakonov, ki jih brez škode odpravimo. Ena od izjem stvarstva je specifična teža vode. Voda ima največjo specifično težo pri štirih stopinjah Celzija. Če bi odpravili to izjemo bi imeli nekaj težav, najbrž pa ne bi bilo nič pretresljivega.

Ko pozimi pritisne mraz, površino jezer in rek prekrije led, ki napravi toplotno izolacijo za vodo, ki ostane pod ledom. Voda pod ledom je zaščitena pred mrazom in živali v njej lahko prezimijo. Pomladi se tanka ledena plošča hitro stopi.
Pomisli, kakšno bi bilo življenje v Tržiški kotlini, v kolikor bi odpravili to izjemo. Reka Bistrica, ki izvira nekaj kilometrov nad Tržičem, bi se na poti proti Tržiču ob hudem mrazu ohlajevala in v Tržiču začela zmrzovati. Led bi nastajal na dnu struge, zato bi se pred mrazom nezaščitena voda še naprej hitro hladila in zmrzovala. Vsa voda bi zmrznila nekaj kilometrov od izvira. Po nekaj tednih hudega mraza bi led na desetine metrov prekrival vse hiše Tržiča, stlačenega med hribovje.
Ker je led dober toplotni izolator, bi taljenje ledu potekalo bolj počasi kot nastajanje. Sredi junija bi se zato pokazale na površini ledu prve strehe tržiških hiš.
Četudi sem zaradi nazornosti pretiraval s slikovitostjo opisa, primer kaže, da so v naravi vsi zakoni najbolj primerni ravno takšni, kot so. Že manjša sprememba vsakega naravnega zakona lahko pomeni katastrofo življenja.
Stvarstvo izraža veliko premišljenost. Tako nesmiselno, kot se mi zdi z naključnim postavljanjem črk pisati literarno delo, tako nesmiselno se mi zdi naključje kot izvor stvarstva. V stvarstvu vidim veliko genialnost in veličino Stvarnika.


Stvarstvo primerjaš s knjigo. Pisec knjige nikoli ne piše knjige tako, da bi napisal prvo besedo ter razmišljal, katero besedo bi dodal, da bi bila povezljiva s prvo. Pisec knjige vedno sestavlja tekst na osnovi predhodnega navdiha, ki je vse od začetka pisanja vodilo celotnega teksta v knjigi.

Tvoja primerjava je čudovita. Tudi midva razmišljava, ali je stvarstvu vesolja botroval predhodni navdih ali je stvarstvo vesolja naključje. Če ugotoviva, da je nastanku vesolja botroval navdih, sva že odgovorila na najino vprašanje, saj tej ugotovitvi sledi le še preprosto vprašanje: čigav navdih? Tako kot vidiš nesmisel v tem, da lahko knjiga nastane kot naključje zaporedja črk, brez navdiha, tako sam ne vidim smisla v domnevi, da so naravni zakoni in vesolje rezultat naključja.

Tudi meni se zdi naključje kot način nastanka vesolja vse manj verjetno. Najbolj zvesti pristaši naključja nastanka vesolja bodo sicer rekli, da tudi zadetek na loteriji ni zelo verjeten, pa se kljub temu dogodi.

Nastanek vesolja ni enkratno dejanje, tako kot zadetek na loteriji. Nastanek vesolja je proces. Najprej je nastala materija z vsemi genialnostmi vodikove vezi, specifične teže vode in drugimi. Naključje - ali ne? Materiji je sledil sistematični razvoj rastlinskega sveta s še več genialnostmi. Naključje? Rastlinskemu svetu je sledil razvoj živalskega sveta z mnogimi mehanizmi genetike, nagonov in drugih mehanizmov, od katerih so vsi smiselni in nobeden ne manjka. Živalim je sledil človek, in naše zavedanje. Takšno zaporedje naključja za naključjem bi lahko primerjala z naključjem, ki bi omogočal istemu človeku celo življenje teden za tednom zaporedoma zadevati na loteriji glavni dobitek.

Mislim, da takšno naključje tudi teoretično ni možno.

Mi živimo v stvarstvu, ki nam na vsakem koraku ponuja razumnost in sistematičnost, zato si pravega nereda in naključij niti ne znamo predstavljati. Pomisli, ali ni v naključnem nizanju črk že sistematičnost in red, ker je vsaka črka sama po sebi sistematičen znak, sistematika pa ni lastnost nereda ali kaosa. V kolikor hočeva izključiti red in sistematiko kot vodilo stvarstva, morava resnično odmisliti vse, kar stvari osmišlja. Bolj naključno in kaotično bi torej pisala knjigo tako, da bi delala packe in vsaka packa bi po naključju nastala črka in iz teh črk bi nastala knjiga. Pa tudi v delanju pack je že sistematika.

Strinjam se, da vsako pravilo izraža sistematiko. Strinjam se tudi, da bova prišla v stanje, ko je nesmiselno predpostaviti naključje kot izvor stvarstva, le zadosti pravil in zakonitosti morava odmisliti. Iz tega nedvomno lahko sklepava, da vesolje odraža sistematičnost. Na tem mestu mi skoraj ne ostane drugega, kot da nedvomno sistematičnost stvartstva pripišem Stvarniku.


Kljub vsemu pa me zanima, ali sistematika ne bi mogla obstojati kar tako, sama od sebe.

Seveda obstoja izhodiščna sistematika in temeljna pravila. Imenujemo jih logika. Logika zagotavlja red in smiselnost dogajanja v vesolju. Če bi želela prepoznati popolni nered, bi morala odmisliti tudi logiko. Tu pa bova imela težave, kajti logike si ne znava odmisliti.
Za lažje razumevanje predstavo o logiki lahko poenostaviva. Del logike predstavlja matematika. Pa še bolj jo poenostaviva in iz matematike vzemiva le seštevanje v desetiškem sistemu. Tudi seštevanje je del logike.
Logika zagotavlja, da je dva plus tri vedno pet. Če bi bilo dva plus tri lahko karkoli; sedem, nič, sto, deset, potem najina matematična logika ne bi delovala. Naše življenje je tako povezano z logiko, da si logike ne znamo odmisliti. Izostanek logike bi dovoljeval vse smiselne in tudi nesmiselne kombinacije. Dovoljeval bi logično sklepanje: mislim - torej sem in istočasno tudi nevzdržno povezavo mislim - torej nisem. Šele izostanek logike bi povzročil popolno zmedo.

Domnevam, da tisto pravo zmedo, katero morava predpostaviti ob nastanku vesolja, v kolikor želiva odmisliti Stvarnika.

Logika pomaga reševati probleme materialnega sveta, ker pa logika sama ni vezana niti na prostor niti na čas, z njeno pomočjo lahko rešujemo tudi nematerialne probleme.

Praviš, da je logika nekaj, kar presega stvarstvo in ni vezana na materijo?

Če odmislimo celotno vesolje, logika še vedno ostane. Podobno kot Bog zase pravi: Sem, ki sem, za logiko lahko rečemo: Je, ki je.
Logika je praizvor stvarstva in osnova vsega smiselnega dogajanja. Če bi logika naenkrat ne delovala več, bi se v trenutku sesulo celotno vesolje.

Logiki posvečaš takšno pozornost, kot bi bila Bog.

Predlagam, da napraviva miselni poizkus. Vzemi svinčnik in papir. Narekoval ti bom tekst o logiki, ki ga zapisuj. Po končanem zapisovanju ga bova nekajkrat prebrala.

Logika je prapočelo vsega dogajanja v vesolju. Če bi logika odpovedala, bi na Zemlji v trenutku zavladal nepojmljiv nered. Brez logike najin današnji razgovor ne bi bil mogoč. Skratka, logika je izvor vsega in brez logike se ne more ničesar smiselnega dogoditi.

Tako, zapisala sva. Sedaj pa najin zapis preberiva tako, da bova besedo logika nadomestila z besedo Bog. Ali opažaš, da sva dobila tekst iz Svetega pisma.

Že res, da obstaja neverjetna podobnost med logiko in svetopisemskim opisom Boga. Še vedno pa dvomim, da je logika del Boga.

Ali se strinjaš, da logika ni bila ustvarjena, tako kot je bilo ustvarjeno vesolje, ampak je obstajala pred stvarstvom in je osnova stvarstva.

Ker brez logike tudi logike ni možno ustvariti, domnevam, da je logika večna izven časa in prostora.

Če bi trdila, da logika ni ena od razsežnosti Boga, bi to pomenilo, da priznavava izven časa in prostora obstoj logike, nočeva pa jo prepoznati kot Stvarnika, čeprav Sveto pismo tisto, kar obstoji izven časa in prostora, imenuje Bog. V Svetem pismu piše, naj tisto, kar je obstajalo pred stvarstvom in je osnova in povzročitelj stvarstva, imenujemo Bog.

Mislim, da imaš prav. Vendar pa se mi zdi Bog v obliki logike preskromen glede na veličino stvarstva in dosedanje predstave o Bogu.

Rekel sem, da je logika le ena od razsežnosti Boga. Bog je seveda mnogo več kot logika. Boga skušava opisovati z besedo logika, pa tudi z besedo ustvarjalnost, ljubezen, zavedanje in drugimi. Boga ljudje skozi logiko vidimo zelo omejeno. Seveda pa je tudi omejeno gledanje Boga neprimerno več, kot če ga sploh ne bi videli.
Še malo razmisliva o logiki.

Logika je popolna. Logika nima izjem tako, kot izjeme nastopajo v naravnih zakonih. Logiki nič ne manjka. Nimam predstave, kaj bi se pri logiki sploh dalo spremeniti.

Ali veš, kaj sem v tvoji zadnji misli napravil. Besedo logika sem tudi tu v mislih spreminjal v besedo Bog in tudi dobil zanimivo zgodbo o Bogu.

Ugotovitve kažejo stvarstvo kot rezultat smiselnega početja. Kot vidiš za naključje kot izvor nastanka vesolja ostaja zelo malo miselnega prostora.

Po vsem tem, ko ugotavljava, da obstoji nekaj, kar je večno in presega stvarstvo, ko prepoznavava, da stvarstvo na vsakem koraku odraža genialni navdih, s tem pa zavedanje in ustvarjalnost, bi se sam sebi zdel smešen, če bi trdil, da tega, in s tem Stvarnika, ne opazim.

Se nadaljuje

Človek sem - ustvarjam 1.del