|
||||||
|
|||||||
Piše: Franc Rozman
Kadar govoriva o hišici v divjini, prepoznavava človekova smiselna dejanja.
O verjetnosti obstoja Stvarnika bi lahko sklepala, če bi znala na podoben način
ločevati Stvarnikova zavestna dela od resnično naključnih pojavov v vesolju.
Imela bova nekaj težav. Ljudje smo razumsko omejeni zaradi naše vloge v stvarstvu.
Ljudje nismo ustvarili vesolja, ampak smo bili v to vesolje na poseben način
povabljeni oziroma smo se v njem znašli. To pomeni, da smo v podrejenem položaju,
saj nimamo mi stvarstva v posesti, ampak smo mi v posesti stvarstva.
Ko razmišljam o nastanku vesolja, se iz razloga, ki ga navajaš, počutim
podobno kot nekdo, ki je našel dobro zaprto škatlo, v kateri nekaj tiktaka.
Škatle ne more odpreti, zato mora iz skromnih podatkov sklepati, kaj je v škatli.
Ker tiktaka, je v škatli verjetno, ni pa nujno, kak mehanizem. Na osnovi tako
skromnih podatkov opazovalec ne more v podrobnosti prepoznati vsebine škatle.
Seveda pa bi bil opazovalec smešen, če bi trdil, da v škatli ni ničesar, medtem
ko bi poslušal tiktakanje.
Mnogo ljudi vsaj včasih razmišlja o stvarstvu. Vsi pri tem naletimo na spoznanje o omejenosti lastnega razuma. Odzivi ljudi na to spoznanje pa so zelo zanimivi in dokaj različni.
· Nekateri so tako ponosni in zaverovani v vsemogočnost lastnega razuma, da
se s spoznanjem o omejenosti lastnega razuma ne morejo sprijazniti. Ker se jim
stvarstvo noče razjasniti in pokoriti, "samozavestno določijo", da
je stvarstvo nesmiselno naključje.
· Drugi se sprijaznijo s svojo nevednostjo in se z nastankom vesolja nehajo
ukvarjati.
· Tretje prevelika želja po spoznanju stvarstva ter nekritičnost ocenjevanja
lastnih miselnih zmožnosti zavede, zato delajo neosnovane zmotne sklepe brez
podkrepitev. Zabredejo v naivno in iluzionistično razlaganje vesolja.
Kako se bova izognila tem miselnim pastem?
Tako, da se bova sprijaznila z omejenostjo najinega razuma in si ne bova "razbijala
glave" s stvarmi, ki presegajo najine intelektualne sposobnosti. To pa
ne sme biti opravičilo, da ne bi pozorno opazovala vsega, kar je možno spoznati.
Vsemu, kar je v dosegu najinih intelektualnih sposobnosti, pa bova namenjala
ustrezno pozornost.
Če Stvarnik obstaja, bi v vesolju morala opaziti stvar, ki je ni izdelal
človek in izkazuje smiselnost.
Naravni zakoni izkazujejo smiselnost. Proučevanje naravnih zakonov me pogosto
preseneti z usklajenostjo le-teh. Pri kemiji me najbolj preseneča trdnost vodikove
vezi. Molekule se medsebojno povezujejo različno trdno, opazil pa sem, da se
vodik izven vseh pričakovanj trdno povezuje v molekulo vode. Izjema je vidna
že na prvi pogled.
Napraviva miselni poizkus in vodikovo vez razrahljajva na podobno trdnost, kot
so trdne ostale podobne vezi. Voda bi v tem primeru vrela že pri sto stopinjah
pod ničlo. Vsa morja bi vrela pri hudem mrazu in se spreminjala v mrzle oblake.
Na Zemlji bi zavladala popolna tema in mraz, v povprečju več kot sto stopinj
pod ničlo. Ob takih pogojih si ne morem predstavljati nobenega življenja.
Verjetno bi se pod spremenjenimi pogoji pojavilo drugačno življenje, saj
naša oblika življenja ni edina, ki je mogoča.
Mogoče. Sam si ne morem predstavljati, kakšno bi bilo življenje v popolni temi,
pri sto stopinjah pod ničlo in stalnim oblivanjem s superledenim dežjem. Takšni
življenjski pogoji bi bili na vsak način manj prijazni kot sedanji. Za spremembo
iz prijaznega v nevzdržno okolje nisva naredila drugega, kot odpravila eno od
izjem v naravnih zakonih.
Nisem mislil le manjše kozmetične spremembe vesolja. Stvarstvo bi lahko
temeljilo na popolnoma drugih osnovah in dajalo enako udobne pogoje bivanja,
kot so sedanji.
Res je. Najbrž je možnih več različnih stvarstev. Mogoče ta čas celo obstoji
več stvarstev, le da jih mi nismo sposobni opaziti. To pa ne pomeni, da vsaka
kombinacija naravnih zakonov pomeni smiselno stvarstvo. Zavedati se morava,
da sprememba vodikove vezi ali ukinitev kateregakoli izmed več tisočih mehanizmov
za uravnavanje našega življenja ne pomeni nič drugega, kot takojšnje izginotje
našega življenja iz stvarstva.
Naj ti to trditev skušam prikazati na drugem primeru. Če vzameva knjigo "Vinetu"
in črke v knjigi smiselno in pravilno premešava, bova dobila knjigo Prešernove
"Poezije". Če ponovno smiselno premešava te črke, bova dobila Marksov
"Kapital". Iz istih črk lahko dobiva tudi Sveto pismo in na milijone
različnih tekstov, tako kot imamo lahko na milijone različnih stvarstev. Ne
glede na veliko število možnih tekstov iz istih črk, pa vsaka kombinacija črk
ne pomeni smiselnega literarnega dela. Če bi črke v knjigi razporejali naključno,
bi bila večina kombinacij črk nesmiselna. Med ogromno nesmiselnimi kombinacijami
črk bi redka naključna kombinacija predstavljala literarno delo.
Priznam, da je pogostost smiselnih kombinacij v primerjavi z vsemi kombinacijami
zelo majhna, kar nama bo olajšalo ocenjevanje, ali je kakšna stvar rezultat
naključja ali smiselnega posega. Meni se zdi brezupno pisati romane s poskušanjem
vseh kombinacij črk, čeprav bi kakšna od kombinacij črk lahko predstavlja literarno
delo.
Stvarstvo si predstavljam kot (eno) knjigo, v kateri morajo biti vse črke na
svojem mestu. Če v tej knjigi začnemo med seboj naključno mešati črke, ne dobimo
novega literarnega dela, ampak le izničimo obstoječe sporočilo knjige.
Tudi stvarstvo ima na milijone mehanizmov, ki omogočajo naš obstoj. V kolikor
ukinemo ali izničimo nekaj mehanizmov, ne dobimo nove smiselne oblike stvarstva,
ampak le pokvarimo tega.
Mislim, da pretiravaš. Obstajajo tudi izjeme naravnih zakonov, ki jih brez
škode odpravimo. Ena od izjem stvarstva je specifična teža vode. Voda ima največjo
specifično težo pri štirih stopinjah Celzija. Če bi odpravili to izjemo bi imeli
nekaj težav, najbrž pa ne bi bilo nič pretresljivega.
Ko pozimi pritisne mraz, površino jezer in rek prekrije led, ki napravi toplotno
izolacijo za vodo, ki ostane pod ledom. Voda pod ledom je zaščitena pred mrazom
in živali v njej lahko prezimijo. Pomladi se tanka ledena plošča hitro stopi.
Pomisli, kakšno bi bilo življenje v Tržiški kotlini, v kolikor bi odpravili
to izjemo. Reka Bistrica, ki izvira nekaj kilometrov nad Tržičem, bi se na poti
proti Tržiču ob hudem mrazu ohlajevala in v Tržiču začela zmrzovati. Led bi
nastajal na dnu struge, zato bi se pred mrazom nezaščitena voda še naprej hitro
hladila in zmrzovala. Vsa voda bi zmrznila nekaj kilometrov od izvira. Po nekaj
tednih hudega mraza bi led na desetine metrov prekrival vse hiše Tržiča, stlačenega
med hribovje.
Ker je led dober toplotni izolator, bi taljenje ledu potekalo bolj počasi kot
nastajanje. Sredi junija bi se zato pokazale na površini ledu prve strehe tržiških
hiš.
Četudi sem zaradi nazornosti pretiraval s slikovitostjo opisa, primer kaže,
da so v naravi vsi zakoni najbolj primerni ravno takšni, kot so. Že manjša sprememba
vsakega naravnega zakona lahko pomeni katastrofo življenja.
Stvarstvo izraža veliko premišljenost. Tako nesmiselno, kot se mi zdi z naključnim
postavljanjem črk pisati literarno delo, tako nesmiselno se mi zdi naključje
kot izvor stvarstva. V stvarstvu vidim veliko genialnost in veličino Stvarnika.
Stvarstvo primerjaš s knjigo. Pisec knjige nikoli ne piše knjige tako, da
bi napisal prvo besedo ter razmišljal, katero besedo bi dodal, da bi bila povezljiva
s prvo. Pisec knjige vedno sestavlja tekst na osnovi predhodnega navdiha, ki
je vse od začetka pisanja vodilo celotnega teksta v knjigi.
Tvoja primerjava je čudovita. Tudi midva razmišljava, ali je stvarstvu vesolja
botroval predhodni navdih ali je stvarstvo vesolja naključje. Če ugotoviva,
da je nastanku vesolja botroval navdih, sva že odgovorila na najino vprašanje,
saj tej ugotovitvi sledi le še preprosto vprašanje: čigav navdih? Tako kot vidiš
nesmisel v tem, da lahko knjiga nastane kot naključje zaporedja črk, brez navdiha,
tako sam ne vidim smisla v domnevi, da so naravni zakoni in vesolje rezultat
naključja.
Tudi meni se zdi naključje kot način nastanka vesolja vse manj verjetno.
Najbolj zvesti pristaši naključja nastanka vesolja bodo sicer rekli, da tudi
zadetek na loteriji ni zelo verjeten, pa se kljub temu dogodi.
Nastanek vesolja ni enkratno dejanje, tako kot zadetek na loteriji. Nastanek
vesolja je proces. Najprej je nastala materija z vsemi genialnostmi vodikove
vezi, specifične teže vode in drugimi. Naključje - ali ne? Materiji je sledil
sistematični razvoj rastlinskega sveta s še več genialnostmi. Naključje? Rastlinskemu
svetu je sledil razvoj živalskega sveta z mnogimi mehanizmi genetike, nagonov
in drugih mehanizmov, od katerih so vsi smiselni in nobeden ne manjka. Živalim
je sledil človek, in naše zavedanje. Takšno zaporedje naključja za naključjem
bi lahko primerjala z naključjem, ki bi omogočal istemu človeku celo življenje
teden za tednom zaporedoma zadevati na loteriji glavni dobitek.
Mislim, da takšno naključje tudi teoretično ni možno.
Mi živimo v stvarstvu, ki nam na vsakem koraku ponuja razumnost in sistematičnost,
zato si pravega nereda in naključij niti ne znamo predstavljati. Pomisli, ali
ni v naključnem nizanju črk že sistematičnost in red, ker je vsaka črka sama
po sebi sistematičen znak, sistematika pa ni lastnost nereda ali kaosa. V kolikor
hočeva izključiti red in sistematiko kot vodilo stvarstva, morava resnično odmisliti
vse, kar stvari osmišlja. Bolj naključno in kaotično bi torej pisala knjigo
tako, da bi delala packe in vsaka packa bi po naključju nastala črka in iz teh
črk bi nastala knjiga. Pa tudi v delanju pack je že sistematika.
Strinjam se, da vsako pravilo izraža sistematiko. Strinjam se tudi, da bova
prišla v stanje, ko je nesmiselno predpostaviti naključje kot izvor stvarstva,
le zadosti pravil in zakonitosti morava odmisliti. Iz tega nedvomno lahko sklepava,
da vesolje odraža sistematičnost. Na tem mestu mi skoraj ne ostane drugega,
kot da nedvomno sistematičnost stvartstva pripišem Stvarniku.
Kljub vsemu pa me zanima, ali sistematika ne bi mogla obstojati kar tako, sama
od sebe.
Seveda obstoja izhodiščna sistematika in temeljna pravila. Imenujemo jih logika.
Logika zagotavlja red in smiselnost dogajanja v vesolju. Če bi želela prepoznati
popolni nered, bi morala odmisliti tudi logiko. Tu pa bova imela težave, kajti
logike si ne znava odmisliti.
Za lažje razumevanje predstavo o logiki lahko poenostaviva. Del logike predstavlja
matematika. Pa še bolj jo poenostaviva in iz matematike vzemiva le seštevanje
v desetiškem sistemu. Tudi seštevanje je del logike.
Logika zagotavlja, da je dva plus tri vedno pet. Če bi bilo dva plus tri lahko
karkoli; sedem, nič, sto, deset, potem najina matematična logika ne bi delovala.
Naše življenje je tako povezano z logiko, da si logike ne znamo odmisliti. Izostanek
logike bi dovoljeval vse smiselne in tudi nesmiselne kombinacije. Dovoljeval
bi logično sklepanje: mislim - torej sem in istočasno tudi nevzdržno povezavo
mislim - torej nisem. Šele izostanek logike bi povzročil popolno zmedo.
Domnevam, da tisto pravo zmedo, katero morava predpostaviti ob nastanku
vesolja, v kolikor želiva odmisliti Stvarnika.
Logika pomaga reševati probleme materialnega sveta, ker pa logika sama ni vezana
niti na prostor niti na čas, z njeno pomočjo lahko rešujemo tudi nematerialne
probleme.
Praviš, da je logika nekaj, kar presega stvarstvo in ni vezana na materijo?
Če odmislimo celotno vesolje, logika še vedno ostane. Podobno kot Bog zase
pravi: Sem, ki sem, za logiko lahko rečemo: Je, ki je.
Logika je praizvor stvarstva in osnova vsega smiselnega dogajanja. Če bi logika
naenkrat ne delovala več, bi se v trenutku sesulo celotno vesolje.
Logiki posvečaš takšno pozornost, kot bi bila Bog.
Predlagam, da napraviva miselni poizkus. Vzemi svinčnik in papir. Narekoval
ti bom tekst o logiki, ki ga zapisuj. Po končanem zapisovanju ga bova nekajkrat
prebrala.
Logika je prapočelo vsega dogajanja v vesolju. Če bi logika odpovedala, bi na
Zemlji v trenutku zavladal nepojmljiv nered. Brez logike najin današnji razgovor
ne bi bil mogoč. Skratka, logika je izvor vsega in brez logike se ne more ničesar
smiselnega dogoditi.
Tako, zapisala sva. Sedaj pa najin zapis preberiva tako, da bova besedo logika
nadomestila z besedo Bog. Ali opažaš, da sva dobila tekst iz Svetega pisma.
Že res, da obstaja neverjetna podobnost med logiko in svetopisemskim opisom
Boga. Še vedno pa dvomim, da je logika del Boga.
Ali se strinjaš, da logika ni bila ustvarjena, tako kot je bilo ustvarjeno
vesolje, ampak je obstajala pred stvarstvom in je osnova stvarstva.
Ker brez logike tudi logike ni možno ustvariti, domnevam, da je logika večna
izven časa in prostora.
Če bi trdila, da logika ni ena od razsežnosti Boga, bi to pomenilo, da priznavava
izven časa in prostora obstoj logike, nočeva pa jo prepoznati kot Stvarnika,
čeprav Sveto pismo tisto, kar obstoji izven časa in prostora, imenuje Bog. V
Svetem pismu piše, naj tisto, kar je obstajalo pred stvarstvom in je osnova
in povzročitelj stvarstva, imenujemo Bog.
Mislim, da imaš prav. Vendar pa se mi zdi Bog v obliki logike preskromen
glede na veličino stvarstva in dosedanje predstave o Bogu.
Rekel sem, da je logika le ena od razsežnosti Boga. Bog je seveda mnogo več
kot logika. Boga skušava opisovati z besedo logika, pa tudi z besedo ustvarjalnost,
ljubezen, zavedanje in drugimi. Boga ljudje skozi logiko vidimo zelo omejeno.
Seveda pa je tudi omejeno gledanje Boga neprimerno več, kot če ga sploh ne bi
videli.
Še malo razmisliva o logiki.
Logika je popolna. Logika nima izjem tako, kot izjeme
nastopajo v naravnih zakonih. Logiki nič ne manjka. Nimam predstave, kaj bi
se pri logiki sploh dalo spremeniti.
Ali veš, kaj sem v tvoji zadnji misli napravil. Besedo logika sem tudi tu
v mislih spreminjal v besedo Bog in tudi dobil zanimivo zgodbo o Bogu.
Ugotovitve kažejo stvarstvo kot rezultat smiselnega početja. Kot vidiš za naključje
kot izvor nastanka vesolja ostaja zelo malo miselnega prostora.
Po vsem tem, ko ugotavljava, da obstoji nekaj, kar je večno in presega stvarstvo,
ko prepoznavava, da stvarstvo na vsakem koraku odraža genialni navdih, s tem
pa zavedanje in ustvarjalnost, bi se sam sebi zdel smešen, če bi trdil, da tega,
in s tem Stvarnika, ne opazim.
Se nadaljuje
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/ClovekSemUstvarjam04
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
