| Piše. Miran Zupančič
 Molitev je prostor v katerem lahko človek komunicira s Bogom. Definicija molitve je pogovor s Bogom. S Bogom se ne more komunicirati na materialni, ampak na duhovni način. To pomeni, da s Bogom ne komuniciramo s svojimi čutnimi sposobnostmi, ampak s svojim duhom. Duh je isto kot je ljubezen, vera ali zaupanje. Sveti Janez pravi da je Bog ljubezen. Istočasno pa poudarja da je Bog duh.
Kot vsi vemo, človek ni samo fizično telo in nima samo fizične sposobnosti, ampak tudi duhovne. Človek ima nesmrtno dušo..To pa so sposobnosti s katerimi lahko komunicira s Bogom. To so duhovne in duševne sposobnosti v človeku. Ne moremo Boga otipati, niti ga videti z očmi, niti slišati z ušesi. Prav tako si ga ne moremo v domišljiji predstavljati-vizualizirati, niti v svojem spominu ohraniti, niti z svojo voljo dotakniti. No tudi z razumom se ga ne moremo dotakniti. Razum ima funkcijo spoznanja, da Bog obstaja, toda Bog ostane objekt razuma in ne realna stvarnost v našem razumu. Kot razum ne more imeti stol o katerem razmišlja, prav tako ne more imeti v sebi človeka o katerem razmišlja. Naš razum ne ve kaj je to življenje. Življenje se samo z življenjem preizkuša. Izkušnja je predvsem področje Duha. Duhovno izkušnjo lahko samo duhovni način izkusimo. Vsakdo ima lahko izkušnjo Boga. Potrebno je s Bogom komunicirati, Ga zaprositi da se nam odkrije. On nam lahko preko molitve dati svoje bogastvo, sebe potrditi in sebe pokazati. Izkušnja ni nekaj kar presega mejo razuma, kar presega logično razmišljanje, je neposredno spoznanje Drugega.
To vam je podobno žarku svetlobe, ki traja samo en hip da bi se potem ta svetloba razlila po celem tvojem življenju. Ta žarek ne pozabiš nikoli več v svojem življenju. Mnogi se sprašujejo, kje je Bog? Zakaj se ne pojavi vidno? Bog obstoja. Ko Boga ne bi bilo, ne bi bilo mene, niti tebe, nikogar. V kolikor obstojam jaz, ki me ni bilo in sedaj živim in me spet ne bo, potem mora obstojati tudi nekdo, ki ni nikoli nastal, ampak je od nekdaj bil. Kje je Bog, je vprašanje, ki je podobno: kje je moja misel. Misel ni nikjer in je vsepovsod.. Vsakdo med nami ve, da obstoja misel. Misel vsi uporabljamo, jo oblikujemo, z njo oblikujemo človeštvo, misel menja ljudi, misel je velika ali mala, pozitivna ali negativna, misli so dobre ali zle. Misel je povsod. Toda vseeno se lahko vprašamo kje je misel? , zakaj se nam ne razodene? Prav tako je tudi Bog nevidno viden.
Bog je v nas in okoli nas, dotika se nas. On je duša moje in tvoje duše. Je srce mojega srca. Njega se dotika naš človeški duh. Njega se dotika molitev človeka. On je okoli nas, nad nami, pred nami, izza nas. Spraševati se, kje je, je isto kot spraševati kje je zrak katerega dihamo, kje je ljubezen, ki nas opogumlja, kje je glasba katere ne vidimo. Boga ne slišimo, ne vidimo, ne otipamo, vendar na Njemu stojimo, v Njemu se gibljemo, k Njemu gremo, za Njim hrepenimo. On je hrepenenje mojega hrepenenja. Bog je vedno tu.
Ali Bog obstoja?
Bog je duhovno bitje. Njega se ne da dokazati s pomočjo fizikalnih ali kemičnih eksperimentov. Bog ne more biti rezultat matematičnega izračuna niti razumskega dojemanja. Niti ni Bog lepa emocija, niti plod domišljije. Obstoj ali ne obstoj Boga-Enosti-Univerzalnega Uma, je odločitev, ki biva na duhovnih dimenzijah. Ko govorimo da je Bog duh, je to isto, kakor ljubezen. Ljubezen je duhovna stvarnost. Ljubezen ne moremo otipati, slišati…Ljubezen ni sanjarjenje, niti zaljubljenost, ljubezen ne moreš dokazati. Ljubezen ne moreš ustvariti. Ne moreš je prisiliti da je s teboj po tvoji volji. In kaj je ljubezen?
Ljubezen je zaupanje da me nekdo ljubi. Da bi lahko neki osebi verjel da me ljubi, mora biti v tej osebi ljubezen do mene in zato so mi potrebni vsaj neki znaki ljubezni, ki prihajajo od te osebe. Lepa gesta, objem, neko darilo, pozornost, lepe besede. Vse so to znaki da nas neka oseba ljubi ali mi drugo osebo. Več kot je teh znakov ljubezni bolj se naše zaupanje v drugo osebo povečuje. Čim manjka nek znak, naše zaupanje pada. Tudi v primeru ko smo prepričani v ljubezen druge osebe, je v nas še vedno prostor za dvom, za strah da se nismo zmotili, za strah da nas ta oseba preneha ljubiti. To se nam dogaja še posebej takrat, kadar obstoja dovolj znamenj, da nas druga oseba ljubi, čeprav prav tako obstajajo znaki da nas ne ljubi. Takrat smo nesigurni, frustrirani.
In v končni posledici nam ostane samo še vera da nas oseba ljubi ali ne ljubi.Pred nami so dve variante: lahko veruješ, da je v tej osebi ljubezen do tebe. V kolikor ne verjameš, potem te ljubezni v tej osebi ni. Za to zadnjo odločitev vere v ljubezen, se moraš odločiti sam. V tej zadnji odločitvi nam ne more pomagati nikakršna človeška sigurnost. To je vedno naša osebna odločitev. Šele ko se odločimo zaupati da obstoja ljubezen v drugemu človeku za nas, bomo začeli doživljati ljubezen, drugače ne.
Prav tako je glede Boga. Dokazi o Božanski prisotnosti so znamenja njegove prisotnosti, to so znaki njegove prisotnosti, ki nas lahko prepričajo da Obstoja. Ko znamo enkrat razločevati in prepoznavati ta znamenja Prisotnosti, se lahko predamo Božanski volji. Tako lahko začnemo z Njim komunicirati. Toda zlo okoli nas, trpljenje nedolžnih, krivice, krutosti v človeških srcih, katastrofe, vojne, terorizem, občutek odtujenosti, osamljenosti, depresije in obup so doživljanja katera nas peljejo na sklep da Boga ni.
Vera ali naše notranje duhovno vedenje, je torej, povsem osebno spoznanje in ne znanstveni, logični, matematični sklep. Vera je opredelitev, da obstoja še drugi svet, je upanje, ki je tesno povezano s vero. Zato je tudi komaj mogoče reči kaj tehtnega o upanju, ne da bi bili pri tem pozorni tudi na vero in ljubezen. Resnična vera je notranje vedenje o obstoju prvotnega sveta. Spoznanje o tej veri je tihi glas v srcu, ki priča o prvotnem svetu. Vera ali upanje je za vse nas ljudi pozitivno pričakovanje nečesa, na izpolnitev tega pa nimamo nobenega ali zelo majhen vpliv. Upanje je lahko bolj ali manj utemeljeno. Če kmet zjutraj pogleda v nebo in reče: »No, verjamem, da bo danes lepo vreme«, izražajo te besede večje prepričanje, kot bi isti kmet rekel pred izletom v tujino:«No, upam, da bo vse dobro.«
Gre za vero in isto hrepenenje, o katerem govori Pavel v prvem pismu Korinčanom, poglavje 13,13:«Za zdaj pa ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.« Tu gre torej za vero, upanje in ljubezen v duhovnem smislu. Vera je isto ko se za nekega človeka odločaš za prijatelja ker mu zaupaš in verjameš v njega, a drugega ne izbereš. Nekako podobno je na realiciji Bog, ti. Sama vera v Boga na ustvarja Boga in ne-verjeti v Boga ne ukinja Boga.
Prepričan sem, da mora človek imeti dovolj razlogov, da je moralno prepričan da Bog je in da lahko z Njim komunicira. Včasih se nam zgodi, da nas trpljenje lahko pripelje da prepoznamo Boga in da Mu verjamemo-zaupamo, čeprav v mnogih primerih ravno trpljenje povzroči zanikanje Boga. Izkušnja Boga je nam daje rast in prijateljstvo s Bogom in ljudem. Danes živimi v dobi v kateri se izkušnja vere množi. Vedno več ljudi prihaja do izkušnje potom molitve, meditacije raznih duhovnih seminarjev kateri prinašajo izkušnjo Božanske prisotnosti.
Izkušnja Boga je prehod od Boga, ki si za njega slišal k Bogu s katerim komuniciraš. To je odpiranje vrat Bogu, ki čaka da vstopi v tebe in se s teboj pogovarja. Jezus je dejal: Ko molite, govorite besede:« Oče naš, ki si v nebesih posvečuje naj se tvoje ime. Pridi k nam tvoje kraljestvo zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Ne pusti nas pasti v skušnjavo, temveč reši nas hudega.«
On svojim takratnim apostolom-učencem ni rekel, da se naj te besede naučijo na pamet, da bi tako znali moliti. Zato je vsaka beseda Očenaša dragocena in predstavlja vsestransko področje našega odnosa do Boga. Očenaš je najmočnejša molitev na svetu in je v nekem smislu Nova zaveza Sv. pisma. Toliko bogastva vsebuje molitev Očenaš. Odpira nam vseh sedem duhovnih centrov na popolnoma varen in siguren način.
Po sporočilu, ki nam ga je posredoval Jezus v Očenašu spoznavamo, da je prvi korak v molitvi stati pred Bogom in mu reči:«Oče«. To pomeni zbrati se, skoncentrirati se. To je nekako tako kot da zagledaš pravega prijatelja in ga pokličeš hej, prijatelj moj. Skoncentrirati se ne pomeni toliko misliti na to kaj govoriš, ampak več misliti na tistega kateremu govoriš. Šele ko pred Bogom stojiš in ko občutiš njegovo prisotnost, lahko izgovoriš:«Posvečuje naj se Tvoje ime, pridi kraljestvo Tvoje, zgodi se volja Tvoja, daj nam danes kruh vsakdanji…«
Dokler še človek nima te izkušnje Božanske prisotnosti, je raztresen, prisoten je občutek, da govoriš v prazno, niti se zavedaš da moliš. No, zagotovo je, da ima tudi takšna molitev smisel. Tudi kadar smo raztreseni, se globine naše duše v stiku s Bogom. Včasih je dovolj že namen in nas tudi dekoncsentriran Očenaš poveže s Bogom.
Poskusi človek že danes uporabiti komunikacijo s Bogom. Če nimaš nikogar, ki bi mu lahko izpovedal svoje trpljenje, žalosti, razočaranja, skrbi za preživetje, bolezni, praznine duše…poskusi to sam v tišini pred Bogom v molitvi izreči. Prosi Gospoda naj položi svojo nevidno roko na tebe in naj te zdravi od vsega kar te muči. Počasi se ti bodo v procesu ozdravitve odprle oči tvoje duše za Božansko prisotnost v svetu in okoli tebe. Doživel boš, da se ti polagoma odpira notranje duhovno oko. Z očesom duše boš videl mnogo dlje kot pa z očesom razuma.
Bog nam vedno pomaga iz vsake naše situacije, če se mu zaupamo. Opisal vam bom primer človeka, ki te besede potrjuje. Moj znanec ima prodajni salon pohištva. Prodaja je nekaj časa dobro uspevala, toda v nekem trenutku je nastopila kriza in rdeče številke so začele naraščati. Spoznal je, da mnogi ljudje nimajo denarja niti za osnovne stvari, kaj še le za kupovanje pohištva. Spustil je cene. Tudi to mu ni prineslo izboljšanja. Stroški so naraščali. Včasih cele noči ni mogel spati zaradi skrbi. Nikoli ni niti pomislil, da bi mu molitev na Boga lahko pomagala v tem poslu. Srečala sva se. Predlagal sem mu molitev.
Po nekaj dnevih oklevanja in notranje borbe, se je odločil da bo začel moliti. Zadeve se niso premaknile. Povedal sem mu kaj je rekel Jezus Kristus: »Daj in dalo se ti bo.« Tedaj se je odločil dajati drugim od tega kar je sam imel malo. V molitvi je govoril besede, da se odreka vsega in da vse predaja v njegove roke ter verjame da bo Bog poskrbel. Od tega trenutka dalje je v njega vstopil mir ( to pa je znak da si v Božanski volji). Skrbi so odšle, Bog pa skrbi za njegovo prodajo. On mi je dejal, da je prodaja čudežno stekla. Pravi da se samo čudi, kako stvari sedaj potekajo.
Zelo težko se je osvoboditi svojih načrtov. Na nas pritiska misel da moramo vse sami narediti. Zaradi tega pretiranega občutka odgovornosti se ujamemo v past nemira, strahu, sovraštva, nerazumevanja…
Lep pozdrav in vse dobro, Miran.
Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com
|
NE ZAMUDITE
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: eva.n dne sreda, 8. marec 2006 @ 22:46 CET
Miran, hvala ti, da svoja spoznanja in darove, ki si jih prejel, deliš z nami.
In hvala, ker razširjaš molitev Oče naš.
To mi je največji dar. Ne bi verjela, če ne bi izkusila, da je tako močna. Prav neverjetno, kako med molitvijo čutim povezavo z Bogom skozi kronsko čakro in potem Njegovo prisotnost, ki prežarja vso mojo notranjost. Včasih, ko sem morda preutrujena, pa ne čutim nič. In sem se že spraševala ali ima takrat sploh še smisel moliti, ali je moja molitev dovolj zbrana. Zato sem vesela tvojega odgovora, da čeprav se zdijo besede prazne, pomembno je, da mislim Nanj; čeprav tega ne občutim, pa sem v globini svoje duše v stiku z Njim. In to je edino pomembno!
Toliko je znamenj Njegove Prisotnosti, pa ponavadi tako hitimo, da tega sploh ne vidimo. In dostikrat je potrebna huda preizkušnja, morda bolezen, izguba..., da spregledamo. Torej ima tudi trpljenje svoj smisel. In potem dobi Življenje pravi smisel, lepoto. Pa ni potrebno čakati na tako preizkušnjo!
Še zjutraj sem se glede nekega problema spraševala: Pa zakaj se mi to dogaja, kaj delam narobe? Ko pa sem prebrala tvoje besede "Zelo težko se je osvoboditi svojih načrtov", sem končno dojela. To je to! Težko, res težko, se je sprijazniti s tem, da nekaj, kar delaš z dušo in telesom, moraš spustiti in se prepustiti Božji volji.
Lahko je modrovati, a kako resnično doseči popolno predajo? O Bog, daj mi zaupanje in moč in pravo mero ponižnosti!
A Božja ljubezen je neskončna in ti da spoznati, da ko si mislil, da si padel, si pravzaprav padel na blazino ali celo ponjavo, ki te vrže še višje.
Moje vprašanje: notranje duhovno oko.
Prosila bi te, da napišeš še kak stavek, da mi bo bolj jasno.
Z lepimi pozdravi,
Eva
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 10. marec 2006 @ 12:48 CET
hvala za ti za tvoj ganljiv komentar, ki me je res ganil in se me dotaknil v dno duše...bilo mi je, kot bi bral pesem...duša moje duše...hrepenenje mojega hrepenenja... Prav na tej točki, Eva, si deliva izkušnjo Njega.
Tretje oko.
Usmeriva se na epifizo ali pinealismin na hipofizo ali možganski privesek. Oba organa sta v glavi. Pinealis je okroglo, daljše telo, dolgo 10-12 milimetrov, ki je povezana z zadnjim delom tretjega možganskega prekata. Leži med tretjim možganskim prekatom in četveroglavičjem. Hipofiza je majhna, za grah velika žleza, zgrajena iz dveh režnjev. Čeprav današnja psihologija ne povezuje teh dveh organov, pa se v duhovnih vodah ve, da anatomsko in fizično delujeta skupaj.
Hipofiza ima potisno silo, s katero prebudi speči pinealis v primeru, ko hitrost njenih nihanj neprekinjeno zvišuje( to se dogaja v molitvi, meditaciji...) Na ta način šesto čutilo prebudi sedmo ("sedmi čut"). S tem področje višjega jaza človeka in njegove okolice razsvetljujejo žarki svetlobe, ki prihajajo iz pinealisa, sedmega čutila. Šesto in sedmo čutilo sprejemata vtise iz področja višjega jaza, astralnega-onostranskega področja.
Za varno in pravilno razumevanje tega procesa je pomembno naslednje: Ko enkrat začnemo uriti žleze z notranjim izločanjem, moramo zelo paziti, da živimo zdravo in moralno visoko življenje, da na ta način varujemo sebe. V kolikor se tega ne držimo, potem z svojim ravnanjem, ko se odpre področje višjega jaza, lahko v naš sistem vstopijo zelo temne sile.
Običajni jasnovidec ne more zavestno odločati o svoji sposobnosti. Je tu ali je ni. Otroci so sploh jasnovidni v svojem prvem letu življenja. Toda kateri starši to poznajo? Tudi mnogo živali lahko zaznava onostransko življenje. Psa lahko vznemiri pojav, ki ga nihče ne zazna v njegovi oklici, "vidi" duhove. Bere misli in občutke svojega gospodarja
Duhovno videnje je izven zunaj zaznavanja standardnih pet čutil, je običajnemu človeku od njega malo dano.
Zemljska zavest ga zato ne more dojet. Sposobnost duhovnega videnja nastane, ko naša duša doseže tisto raven, na kateri se ji približa Božanski Duh, se z njo poveže, jo rasvetli in pouči. Tedaj lahko duša duhovne vzpodbude "vidi" in jih notranje doživi. To videnje se imenuje gledanje s tretjim očesom. Zato pa je potrebna redna molitev vsak dan, da se naša duša vibracijsko dvigne. To gledanje označujemo kot vse prisotno zavest, ker je zaznavno z vsemi vidiki, popolnoma videno in kot popolnost doživeto. To se imenuje gledati v četrto dimenzijo, v popolno prepustnost. Za vsakega vidca je problem, kako prenesti vidno v pojme. On namreč videno tudi takoj in neposredno spozna v popolnem pomenu. Toliko vidikov je, da videc ne ve, kje naj z razlago začne.
Vse pričujoča zavest se v Novi zavezi Sv, pisma imenuje vrnitev Kristusa. Kristusa, ki se je vrnil, pa ne smemo iskati zunaj človeka, ampak v lastnem bitju. Kristusova sila deluje kot svetlobna sila individualno v nebesih človeka in ob svojem času tudi v kozmosu, na naši zemlji.
Zavest vsepričujočnosti ti podarja možnost, da si vsepovsod, kjer želiš biti, čeprav ostajaš na mestu, torej ne da bi zapustil prostor. V četrti dimenziji bi tako misel na Mesec pomenila biti na Mesecu( to lahko vsakdo stori). Vrata v vsepričujočnost predstavlja intuicija. In kaj je intuicija? Ljudje pravijo: " Intuicija je občutek, ki se pojavi nenadoma; je spontana misel, pogosto preroška, ki pride od zunaj." Toda ta razlaga ni točna. Intuicija je v pravem pomenu vsakodnevni stik z Bogom, neprestano življenje v Kristusu, lahko rečemo tudi: uglasitev življenjskega duha z medplanetarnim svetom, tako da naše telo in naša zavest sprejemata vibracije iz tega sveta v skladu z njuno pripravljenostjo,
To je intuicija.
Toliko o tretjem očesu, oz notranjem duhovnem gledanju.
lepo si opisala, kako med molitvijo čutiš povezavo z Bogom skozi kronsko čakro (vstopnim duhovnim centrom). To je stik z Njim, ki te neskončno ljubi. Imaš duha s katerim se povezuješ z Njim. Ljubiti sebe pomeni da iz roke Nevidnega, Vsenavzočnega, Večnega Boga sprejmeš sebe in življenje v vsej celovitosti. Ljubiti sebe pomeni, da s celim svojim bitjem reči: ja. To je isto kot sebi reči: lepo je ker obstojam. Reči duši: ne boj se duša moja; živi, razvijaj življenje v polnosti, rasti. Ljubiti sebe ne pomeni izkoriščati se, ampak ljubiti se. Zato se moramo potopiti v Njega, ki je večen, da tako dobimo v sebe nove moči.
Nemogoče je v življenju ne biti slaboten, na tleh. Nemogoče je, da se vedno držimo na nogah, memogoče je, da se naskrivaj ne zjokamo, ne občutimo samopomilovanje, muke, da ne pademo v depresijo. Nemogoče je, da se ne bi razjezili, ne doživeti temačne trenutke, da življenje nima smisla...
Temu se ne moremo izmakniti, niti ni namen da bi se. Takšna naša slabost je v resnici trenutek, ko nas Bog kliče da dvignemo roke in srce k Njemu in zavpijemo: Bog moj brez tebe ne morem. Padec je trenutek milosti. Na nas je, da smo odločni da ne pademo, pokleknemo, toda vedno ni v naši moči. Če nam je Bog dopustil da pademo, potem ima On nek večji cilj za nas, večji razlog zaradi katerega je dopustil naš padec v življenju( "vsako zlo, je za nekaj dobro"). Na tebi je, da Ga vprašaš zakaj in greš v tisto novo nasproti.
Življenski padci nam samo dokazujejo da smo samo ljudje. Človek je omejeno bitje, odvisno od Boga. Življenjski padci nam samo dokazujejo da je realnost življenja, da lahko pademo. Pomebno je namreč, da ne ostanemo "ležati na tleh", ampak se moramo dvigniti in iti naprej. Naš padec v življenju je lahko znak Božanske milosti. Nič koliko ljudi poznam, ki so bili globoko v "blatu" in so kasneje postali genialni. Bistvo je , da se sami sebi ne smilimo in da ne ostanemo na tleh. Ko smo na tleh, je bistveno da ne gledamo nazaj v preteklost, ampak da se dvignemo in gremo naprej.
Kadar koli pademo v težave, tesnobe,zlo, se ustavimo za hip in pomislimo kam nas v tem trenutku Bog kliče. Potem vstanimo in pojdimo v Njegovo smer.
Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: eva.n dne ponedeljek, 13. marec 2006 @ 07:59 CET
hvala za tvoj odgovor. Napišeš prav tisto, kar potrebujem. Kar ne morem verjeti, kaj se mi dogaja. Doživim izkušnjo in potem preberem, kar si napisal in razumem. Ali pa preberem in še ne morem ponotranjiti, a v življenju potem dobim svojo lastno izkušnjo, ki potrdi tvoje besede.
Se pa toliko dogaja! Trpljenje, žalost, solze. Pa čutim, da bolečina, ki gre skozme, sploh ni moja bolečina. Kot bi se nekaj čistilo skozi mene.
Da o sreči ne govorim. Te je toliko, da se mi včasih zdi, da mi bo razgnalo srce.
In res spoznavam, da kljub vsej človeški moči, smelosti in samozavesti, ne moremo sami živeti. Potrebna je božja pomoč, ki pa si jo kljub neskončni božji ljubezni moramo sami zaslužiti s svojim življenjem. Velika je odgovornost v do načina življenja.
S hvaležnostjo te pozdravljam,
Eva
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 14. marec 2006 @ 19:16 CET
Solze, trpljenje, bolečina, veselje, sreča...Pa to je kot doživljaš delovanje Boga v tebi. Solze, ki jih pretakaš, so solze Njega, ki se izlivajo v tebe, srečo, veselje in nežnost dobivaš od Njega.
Sreča, smeh in solze sta dva aspekta Njega, okni v tvoji duši. Solze kličejo po ljubezni, zaščiti, sotrpljenju. Solze so znak slabosti, nemoči, ogroženosti. Toda predvsem, so solze znak nežnosti, sočutja. Zato so dragocene, ker zahtevajo življenje, solze na našem licu so naše spremljevalke, so najmočnejša molitev. Včasih so življenje samo. kadar solze pridejo smo nemočni. So znak prebujenosti - ponižnosti in zato nas peljejo k Bogu. Solze so prenosniki nežnosti in kot take so most k Bogu, ki je nežnost sama.
Sreča, veselje, radost, ki jih doživljaš, je srečanje z Jezusom Kristusom, ki ga prav sedajle doživljaš. To srečanje ti odpira neskončne perspektive in ti daje vse večjo moč da zmagaš nad zlo silo v svetu. Jezus Kristus namreč ni misel, on ni ideja, ampak realen človek in resničen Bog. Izkušnjo Boga lahko primerjaš z izkušnjo ko imaš v mislih druge ljudi. Če bereš nek roman, se srečaš s mislimi katere ti je preko teh črk prenesel avtor. Bereš neko umetniško ali filozofko delo, se srečaš z nevidnimi misli teh avtorjev.
V srečanju z Jezusom Kristusom človek ozdravi. V tej izkušnji vere-zaupanja postanemo sposobnejši razumeti Božansko besedo, se pogovarjati s Bogom in rasti v druženju z Njim. Tako dobivamo moč in lahko tudi drugim pomagamo, lahko druge zdravimo. Srečanje z Njim se dogaja skozi molitev in sprejemanju Njegove besede. Včasih se to doživi v srečanju z človekom, ki že ima izkušnjo Božanske prisotnosti. tedaj se od tega človeka sliši živa beseda Boga, njegova/njena lastna izkušnja.
Vse kar doživljamo na poti, je samo sredstvo k cilju. Cilj je Mir v nas samih. Lahko si navdihnjena s radostjo, uspehom, zadovoljstvom, srečo, toda to še ne pomeni da si mirna v duši. Mirno jezero tvojega srca lahko razburkajo nevšečnosti in skrbi, kot tudi radost in presenečenje. Niti optimizem niti pesimizem nista realnost. Biti miren, biti v miru, pomeni iztopiti iz tesnobe ven, ali iz prevelikega veselja, potegniti se v dušo ter ji prisluškovati. "Zakaj si, duša moja žalostna in zakaj žaluješ v meni?" - se sprašuje psalmist - "V Boga zaupaj, kajti zopet ga bom slavil, on je rešitev moja."
Kajti kakrkoli doživljamo na tem svetu, je kratkega veka. Veselje in skrbi hitro minejo. Vse na tem svetu je omejeno, edino v tebi se zrcali večnost. Ko se dotakneš večnosti, v tebi nastopi mir in sigurnost prežema tvoje srce. Občutiš da ti nihče ne more vzeti miru in sigurno prihodnost, kajti rojeni smo da živimo večno. Ustvariti moramo v sebi oazo miru. Včasih nam je potrebno samo pet minut. Pomebno je, da se dklopimo od malih nepomembnih misli in vstopiti v velike , ki nas osvobajajo. Kajti male misli nas zasužnjujejo, a velike osvobajajo.
Naj ti bodo blagoslovljeni tvoji vstopi v svobodo duha.
Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: eva.n dne torek, 14. marec 2006 @ 22:03 CET
Od tebe slišim živo besedo Boga.
Eva
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: midvasva dne torek, 14. marec 2006 @ 22:09 CET
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 15. marec 2006 @ 16:02 CET
eden je napisal/a:
Jaz osebno verujem v Boga, nikakor pa mi nekaj ne gre v glavo!!! Bog obstaja, ampak kdo ga je ustvaril in kdo je ustvaril tistega, ki je ustvaril Boga in kje je nicna tocka, ali sploh je, na to nima nobena vera odgovora!!!
Eden, pozdravljen!
Verjetno boš za mano dobil mnogo odgovorov, nekateri bodo trgali to, kar bo spodaj napisano, kdo pa bi se znal strinjati, da so stvari zelo komplicirane in da mnogo odgovorov nikoli ne bomo imeli.
Torej;
Sprašujemo se, če smo lahko prepričani, da je celotno vesolje urejeno na enak način kot njegov del, v katerem najdemo sebe? Kaj, če je ta, »naš« del kozmosa narejen na način, da ga razumevamo, v drugih delih pa je drugačen red, z drugačnimi principi, ki jih ne prepoznamo in nam zato izgledajo kaotični. Je mogoče, da ravno red okoli nas dopušča naš obstoj in da bi nas zato drugačni red (ali nered) lahko izključeval, ne le intelektualno, ampak tudi fizično, kot vrsto?
Obstaja nekaj, čemur rečemo antropično načelo in ga lahko opredelimo na dva načina. Prvo takšno načelo je podal Robert Dick in se glasi: Glede na to, da obstaja opazovalec vesolja znotraj samega vesolja, mora to vesolje imeti lastnosti, ki omogočajo obstoj takšnega opazovalca. To bi pomenilo, da morajo biti logičnosti v vesolju povezane z našim obstojem v vesolju, z nami kot opazovalci realnosti. Takšno stališče je pozneje prevzel tudi Stephen Hawking, znameniti fizik, v svoji knjigi Kratka zgodovina časa.
Drugo antropično načelo je postavil Brandon Carter in pravi: »Vesolje mora biti v svojih zakonih in organiziranosti sestavljeno tako, da je zmožno v nekem trenutku proizvesti opazovalca.« Takšne razlage nas lahko pripeljejo do tega, da se prevzetno pojmujemo kot zadnja stopnja v razvoju vesolja. To pa ni le v nasprotju s skromnostjo, ampak tudi zdravo pametjo. Ali kot je rekel Montaigne: »Ali je še kaj bolj smešnega kot to, da bi drobno in mizerno bitje, ki ni niti gospodar svoje usode, bilo gospodar in zadnja stopnja vesolja?« Seveda lahko poznamo vsaj določene dele vesolja in jim celo vladamo, toda preveč prevzetno je verjeti, da smo za vesolje potrebna ali celo nujna bitja.
Naslednje vprašanje je vprašanje izvora vesolja. Tudi tukaj pride do paradoksov, ko skušamo vprašanja o stvareh, ki vsebujejo ogromne razsežnosti, obravnavati na enak način kot tista vprašanja, ki jih sicer legitimno zastavljamo, ampak v manjšem merilu. Ko govorimo o verigi vzrokov, ki bi nas potencialno pripeljala do začetka, izvora vesolja, je legitimno govoriti, dokler opisujemo stvari okoli ali blizu nas, toda, ali lahko govorimo tudi o Vzroku vsega, o razlogu, da vse, kar je sploh je? Ali, kot je postavil Heidegger: Zakaj sploh je kaj in ne raje nič?!?!
Ponavadi smatramo, da morajo biti vzroki drugačni od svojih posledic in da jim predhajajo. Zato naj bi tudi prvi Vzrok vesolja bil drugačen od vesolja samega in pred njim. Toda tisto, kar imenujemo vesolje, je ravno vsota vsega, kar obstaja. Obstaja pa še ena možnost, namreč da vesolje obstaja že od nekdaj in se zato ni začelo.
Glede vprašanja niča se je potrebno postaviti na distanco in se vprašati: Ali vemo kaj o času, v katerem je bil »nič« in kako vemo, da je kdaj lahko bil nič? Eden od grških filozofov Parmenid je glede tega rekel, da vedno je nekaj, da je vedno bilo nekaj in da vedno bo nekaj. Bit je v vsem, kar eksistira. Ta bit (to eon ) ni nobena od stvari, ki bivajo, toda ne moremo je misliti ločeno od bivajočega. Bit ne pomeni nič brez stvari, toda stvari ne bi mogle biti brez biti.
Odgovor na vprašanje prvega vzroka so različne tradicije različno pojmovale. Krščanska na primer, je izhod našla v Bogu stvarniku.
Kdo bi se znal pošaliti, da gre pri tem za razlago nečesa, kar malo razumemo s sredstvi nečesa, kar sploh ne razumemo. Že vesolje in njegove začetke je zelo težko razumeti, toda glede Boga je še huje. Kljub vsemu pa božja neskončnost in božja večnost povzročajo iste probleme kot večnost in neskončnost vesolja. Tako, če na vprašanje, zakaj obstaja vesolje, odgovorimo, da zato, ker ga je ustvaril Bog, mora biti naslednje vprašanje, zakaj obstaja Bog oz. kdo je naredil Boga. Kajti, če sprejmemo, da Bog nima vzroka, lahko enako sprejmemo, da tudi vesolje nima vzroka in si tako prihranimo pot. Nekateri teologi sicer vztrajajo, da je Bog causa sui , tj. vzrok samemu sebi , toda tudi za vesolje bi lahko trdili isto.
Intuitivni argument, ki je najbolje sprejet in je argument v prid obstoja Boga - stvarnika reda v kozmosu je ta, pri katerem domnevamo, da lahko red izhaja le od neke višje Inteligence. Toda, lahko rečemo tudi, da tak red lahko izhaja tudi iz inteligence opazovalca in ne stvarnika.
Od 18. stoletja naprej se je večkrat ponavljala metafora o uri, namreč, če na sprehodu najdem uro, predpostavljam, da ni narejena po naključju, ampak da jo je naredil urar; in na enak način potem to prenesem na »mašinerijo« univerzuma in predpostavljam, da je kozmos ustvaril stvarnik svetov z inteligenco podobno človeški, čeprav neskončno bolj superiorno. Toda iz empiričnega spoznanja vemo, da ure izdeluje naši podobna inteligenca, nikoli pa nismo srečali nikogar, ki bi delal drevesa, morja ali svetove. V navezavi na Humove in Lichtenbergove misli se lahko še bolj poglobimo v razpravo o stvarniku. Namreč - treba bi se bilo vprašati, če je svet res ustvarjen in nato, če je bitje, ki ga je ustvarilo, zmožno narediti tudi uro, takšno, kot jo naredi urar. Kdo bi rekel, da ne, da lahko uro naredi le človek in da je o stvarniku svetov pravzaprav nemogoče govoriti.
Če bi bil naš svet v neki točki res ustvarjen, bi to naredilo bitje, ki je tako drugačno od človeka kot se »ptiči razlikujejo od kitov«. Zmožnost narediti uro ne pomaga, da bi lahko izdelal komarjevo krilce in prav tako božja zmožnost ustvariti komarjevo krilce ni taka, da bi lahko ustvarila uro.
Zatorej reči, da je Bog ustvaril svet iz nič pomeni ravno toliko kot reči : Ne vem, kdo je ustvaril svet, niti tega, kako bi to lahko naredil. Znanstveniki prihajajo pri raziskovanju o izvoru vesolja do podobnih paradoksov kot teologi. Tako bi ljudje morda morali, kot pravi gvatemalski pisatelj Augusto Monterrosa, »sestopiti iz kozmičnega in se vrniti k našim malim opravkom, ki so tam nekje med ničem in neskončnim…«
Upam, da nisem preveč komplicirano odgovoril na tvoje vprašanje, ki je burilo mojega duha že v mladih letih... Vsekakor pa si načel izvrstno in zanimivo temo in upam, da se razvije dobra debata!
Kaj meniš Miran, na to?
Tatjana
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 15. marec 2006 @ 16:25 CET
Teden družine 2006
V Cerkvi na Slovenskem bo v tednu med 19. marcem, ko obhajamo god sv. Jožefa in 25. marcem, ko obhajamo praznik Gospodovega oznanjenja, potekal teden družine pod geslom »Vstal bom in šel k Očetu« (Lk 15,18). Medškofijski odbor za družino vabi duhovnike, redovnice in redovnike ter vse tiste, ki se z družinami na kakršen koli način srečujejo, k molitvi in podpori slovenskih družin.
Medškofijski odbor za družino je pripravil priložnostni plakat, liturgično knjižico za ves teden ter molitveno knjižico »Družina moli« za mlajše otroke in starše. Izdani pripomočki bodo spodbuda za različne dejavnosti v tem tednu.
Najpomembnejši skupni dogodki v ljubljanski nadškofiji bodo:
V nedeljo, 19. marca 2006, ob 17.00 bo v cerkvi sv. Jožefa na Poljanah sv. maša za družine, ki jo bo daroval ljubljanski pomožni škof msgr. Andrej Glavan. Škof Glavan je kot član Slovenske škofovske konference (SŠK) odgovoren za delovanje in poslanstvo Medškofijskega odbora za družino.
Organizirani bosta tudi dve okrogli mizi z naslovom: Ali je družina še vrednota? – Prva bo potekala 21. marca 2006 ob 19.00 v dvorani Teološke fakultete na Poljanski cesti 4 v Ljubljani, druga pa 23. marca 2006 ob 19.00 v župniji Novo mesto – Kapitelj na Kapiteljski ulici 1.
V sredo, 22. marca 2006, pa bo ob 17.00 na radiu Ognjišče oddaja o družini in oddaljenih.
Kontaktni osebi sta ljubljanski pomožni škof msgr. Andrej Glavan, tel. 01/23–42–600 in ga. Marija Maučec – Suša, voditeljica družinskega centra Betanija, tel. 01/432–31–79 .
dr. Andrej Saje
tiskovni predstavnik SŠK
----------------------------------
Vsako nedeljo križev pot na Sv. goro
Vsako postno nedeljo se bo ob 14.30 začel na Prevalu (pri prvi postaji) križev pot ter se nadaljeval v molitvi, premišljevanju in petju vse do vrha Sv. Gore, kjer bo v baziliki ob 16.00 sveta maša s postnim premišljevanjem.
"Premišljevanje Jezusovega trpljenja nam pomaga, da svojo postno pripravo na Veliko noč vzamemo bolj zares, obenem pa je to tudi že pokora, ki nas prečiščuje," so zapisali svetogorski frančiškani.
Božo Rustja, Tiskovni urad škofije Koper
(vse objavljeno v Novem listu)
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 15. marec 2006 @ 20:07 CET
Težka naloga nas čaka, da bi si odgovorili na vprašanje: kdo je ustvaril Boga? To vprašanje sem že nekoč slišal od nekega mladega novodobnega prenapetega učitelja, ki je javno provociral s tem vprašanjem in vse nas prisotne spravil v opravičeno zadrego, ki mi je, hvala bogu, v prihodnosti dala precej misliti.
Vprašajva se: ali ima krog, ki je simbol večnosti svoj začetek in konec? Nima ga! Od nekdaj je bilo, je in verjetno, najtežje vprašanje vseh vprašanj: Zakaj nekaj sploh obstaja? Zakaj ni preprosto nič? Kajti, če tale trenutek ni nič, potem pomeni da nikoli ni obstojalo, nič namreč.
Obstoj ali bistvo je od zmeraj, nič ni nikoli obstojal ali obstojalo. Z ozirom, da srečujemo življenje okoli sebe, spoznavamo sebe, torej to pomeni, da nič ne obstoja. Bistvo je večno. Torej, bistvo nima začetka. V tem bistvi ali BITI obstoja življenje, torej je večno . To absolutno in večno BISTVO imenujemo Bog-Stvarnik ali silo nad vsemi silami. Torej je Bog-Stvarnik od nekdaj, nikoli ni bil ustvarjen, ampak preprosto je. Bog-Stvarnik je nekdo, ki nikoli ni nastal in nikoli ne more prenehati biti.
Eto, od take resnice se nam lahko še v glavi zavrti. Bog nikoli ne more prenehati biti. Imamo lahko občutek, kot da se Bog nikoli ne more odpočiti, spremeniti, ne more prenehati biti. On je lahko samo bistvo, obstoj, eksistenca.
Torej, če nekaj sploh obstoja, potem sigurno obstoja Bog-Stvarnik. Mi ljudje in vsa živa bitja smo neobstojni, prišli smo iz niča in odhajamo v nič, mi nismo vedno in za vedno. Mi se spreminjamo. Toda mora biti nekdo, ki se ne spreminja. Ko bi se Stvarnik spreminjal, ko bi torej od bistva nastalo nebistvo, potem nebi več nič obstajalo, bil bi obasoluten nič. Bog-Stvarnik je na nek način, da tako rečem, obsojen na večni obstoj. Za vedno biti.
Sprašujemo se od kod vesolje, Bog, kdo je Stvarnika naredil in kdo tistega, ki je naredil Stvarnika? Znanost poskuša odgovoriti na ta vprašanja, kako je nastala Zemlja, vesolje in Sončni sistem. Znanost percipira materijo preden je nastalo vesolje, toda vprašanje je kdaj je nastala prva materija, odkod ona? Ali če se vprašaš, kje je konec vesolja? Ali še drugače, na čemu stoji vesolje, ali v niču ali na nečem?
Če je Bog-Stvarnik absolutna BIT, potem on ni materialen. Torej, vesolje lahko stoji na nečem nematerialnem. On stoji na duhovnem, na Božanskem, Transcendentnem. Ne moreš priti do Njega tako da greš do konca vesolja in ga tam najdeš. Stvarnik je v vsakem delcu bistva, materije in našega telesa. Ni kjer Ga ni. Bit ali Bistvo je za nas velika skrivnost, toda tudi vesolje in njegov obstoj. Če opazujemo Zemljo sredi vesoljnega prostora, tedaj vidimo, da je ona, tako se vsaj zdi, edino naseljena, da je to naš edini domači prostor.
Ko se se prvi ameriški astronavti vračali z Lune in od daleč zagledali Zemljo so vkliknili: O, kakšna lepota! Sredi mučne kamnite puščave v vesolju, je Zemlja edini prostor v katerem lahko človek živi. Zemlja je naš edini dom. Kdo je Zemljo zaokrožil, na njej ustvaril življenje in jo predal človeku da z njo upravlja? Kdo je umestil Zemljo sred Sončnega sistema da se vrti okoli svoje osi, da je okrogla in da v njej vlada sila teže? Kdo jo je naredil tako lepo kot krasen vrt)
No ta vprašanja nas peljejo dalje. Kdo sploh je človek? Od kod in kje so nastali ljudje? Jasno nam je, da življenje ni moglo nastatinaključno ker naključjene ne obstoja. Če bi obstajalo naključje, ne bi bilo zakonitosti, torej tudi, ne zmožnosti znanosti. Ko bi naključje obstajalo, potem bi bilo vse mogoče in nič ne bi bilo mogoče. In od kod sem jaz? Ti? Neverjetno, kako ne moreš o tem nikogar vprašati, od kod si prišel/prišla, zakaj smem in moram tukaj živeti, kajti vsi ljudje stojijo pred to skrivnostjo, vsi enako iščejo razrešitev te enigme nad enigmami.
Zato iz vsega povedanega in od kar obstoja človeštvo, se je in se veruje da obstoja Izvor iz katerega smo prišli, a to je Bog-Stvarnik. Zato ti, ki sprašuješ o Stvarniku-Stvarnika, poskusi danes razmišljat o Njemu, poskušaj mu to vprašanje postaviti. "Vsaki labaratorij mora imeti svoj oratorij", je dejal davno nazaj veliki Einstein.
lep pozdrav in v pričakovanju zaželjene nadaljne razprave,
Miran.
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: ajin dne torek, 28. marec 2006 @ 01:44 CEST
spreminjajoče se živosti poimenuješ in poveličaš, enost, en temelj ki je nad vsemi?
Ego, resnično, ti si uničevalec.
Kje je meja med ateizmom in teizmom?
Ni je.
Govoril bi rad o trenutku, casu, torej jazu:
Zdaj.
Ni ga več.
In tudi zdaj ni
Torej ni ga.
Ne obstaja kot sama skocentrirana enost, sosledje dogodkov.
Je tok, gibanje, reka.
Človek je skoncentriran v enem polju samo ustvarjene
naravnanosti, mišljenja, doživljanja. Kot stičišče vseh miselnih vzorcev, ki se spajajo v celoto kot reke, ki postanejo jezera in jezera ocean.
Pravimo ta je ujet.
V tem polju je lahko žalost, je lahko jeza, nezadovoljstvo, anksioznost, tesnoba…krivda.
Ampak to polje ni enost,ena točka, je kot zaporedje, sosledje gibanja, živosti ,je kot delček gibajoče se reke. Misli so te reke.
Gospodar uma in človek z očiščeno zavestjo je ta, ki svojevoljno vstopa v svet misli, tega zaporedja, soslednja živosti in gibanja, ter zavestno se osredotoči ali usmeri ta tok na čisti IDEAL, ljubezen, BOGA.
Človek prevzame položaj ali bolje rečeno stanje v katerem biva. Kot da bi se ustavil na tej reki gibanja, živosti, fluida, in bival v eni točki, in prav ta točka je lahko žalost, jeza ali nezadovoljstvo… Zakaj smo ujeti? Ali kaj določa ujetost?
Zamislite si kapljico vode, ki v zaporedju pada na površino gladine, in pri tem dotiku, kapljice z gladino,spojitvi, enačitvi, podoživitvi, se začne prvi utrip, prvi dražljaj. Opazovalec je ta iz katerega kaplja, ampak je sam vsebovana kapljica, kajti skozi njo doživlja. Um pa je sama gladina. Gladina je spojek vseh procesov, vsega doživljanja in vsega bodoče opazovanega, kajti ničesar ni v točnem zaporedju, eno za drugim ampak vse je Eno in Hkratno. Običajno mislimo, da točno zaporedje,soslednje dogodkov, je ločena entiteta, ampak le to pravimo ker se ne zavedamo hkratnosti dogodkov, sovpadajočih se prelivanj, stapljanj. Ta gladina je razburkan ocean, hkrati pa ponazarja mirnost, tišino. Opazovalec se utopi v tem gibanju in hkrati, ker je eno, se zmotno enači z tem gibanjem, sosledjem dogodkov, doživljanj svojega notranjega sveta. Tako je zgubljen, tako je ujet kot sama kapljica med razburkanim oceanom, in je v nezmožnosti ločevanja Sebe od samega oceana. Včasih zavzame določene stanje ali živost gibanje, ker se zmoti, zaradi svoje lastne zbeganosti, ker po svoji naravi je enak gladini, tako kot je kapljica vode enaka vodi, oceanu. To je človeška ujetost UMA, in to je suženjstvo.
Kapljice, osvobodimo se in spoznajmo da smo le orodje opazovalca, tistega ki dejansko uživa, spoznava. Ali bolje usmerimo se na celotni tok, gibanje, živost, in spoznajmo da smo tako kot soslednje dogodkov, živost, gibanje, tako kot posamezne kapljice, ki prevzemajo stanje te živosti in vse to uzrimo v Očeh čistega opazovalca. Dvignimo se iz gladine in transcedentirajmo. Potem pa uzrimo pravo podobo in bivajmo večno v njej. Le to pa je ujetost v svobodi, ujetost v Radosti in večni blaženosti, Ljubezni Sami. Ali boste potem rekli da ujetost v Svobodi in ljubezni, večni blaženosti je Suženjstvo? Seveda. Je suženjstvo ljubezni in kaj je slabega v tem, če pa je to naše hrepenenje, naravni položaj?
Zdaj pa bi rad govoril o temi, Boga, kako je pisano o njem o konceptu vesolja, in Stvaritvi cloveka.
--------------------------------------------------------------------------
Vsaka religija govori o isti entiteti , torej vse religije pricajo o istem stvarniku , judi ga poimenujejo JHVH ELOHIM( "elohim" ; mighty men, men of rank, judges ,množinsko Elohim dobesedno, »božanstva«) Preverljivo dejstvo.
Indijci Visnu/krishna/brahma, ceprav oni verjamejo tako v osebni ( vaisnjavizem)aspekt in neosebni(sankyha) aspekt boga, torej kot energija.. impersonilisticna filozofija...
Bozje ime je mnozinski samostalnik.. recimo kot je opisano
V hebrejscini je napisano ; Vajivra Elohim et haadam, ali vajicer Elohim et haadam
( pomen, tedaj so Elohim ustvarili.. ; tedaj so Elohim upodobili) Preverljivo dejstvo.
Let US make man in OUR Image, afer OUr likeness (stavek iz biblije)
Ce je bog duh ali energija, kako potem lahko mi imamo obliko, in smo narejeni po njegovi podobi? ( ceprav po kvatni mehaniki smo oscilarujoca energija zavesti, samo to je znanost)
Izraz, ki je običajno preveden kot »čaščenje« ; »worship« je dejansko bil avod ( »delo« ; »work«). Torej bili smo ustvarjeni od Stvarnika/stvarnikov z namenom da bi delali za njih!
Biblijsko Božanstvo, kot bogovi v Sumerskem poročilu, je ustvarilo Človeka, in potem zasadilo vrt in dodelilo-
določilo Človeku, da tam opravlja delo.
(Biblija)
And the Lord God( JHVH ELOHIM) took the »Man«
And planted him in the garden of Eden
To till it and to tend it.
Potem, ko sta Adam in Eva jedla od Drevesa Spoznanja, je Elohim objavill opozorilo istim neimenovanim tovarišem: »Behold, Man has become as one of US, to know good and evil« ; »Glejte, Človek je postal kakor eden izmed NAS, saj pozna dobro in húdo ( Biblija)
Novo bitje je bilo imenovano »Adam« zato ker je bil ustvarjen iz adama, Zemljine prsti. Drugače povedano, bil je »Zemljan« ; »Earthling«. V pomanjkanju določenega »znanja/vedenja« in božanske dolžine življenja, je Adam bil v vseh drugih pogledih ustvarjen v podobi( selem) in podobnosti/enakosti(dmut) njegov/ih/ega Stvariteljev/Stvarnika.
dam , pomeni tudi kri, adamah, rdeco crn; prst
Torej tukaj se spet vidi mnozina teh entitet!
(Dejstvo, citat podan od Zecharia Sitchina, ucenjaka ki je 30 let posvetil prevajanju starih spisov, Starega Vzhoda, od koder je nastalo Človestvo)
Z združitvijo veliko bogov v eno samo vrhovno Božanstvo, je biblijska zgodba urejena-popravljena različica Sumerskih poročil o razpravah v Zboru/Skupščini Bogov.
The council of the Gods( elohim)
Anunnaki, staro sumerijsko poimenovanje bozanstev ; AN-nebo, Ki , zemlja
ali v prevodu those who from heaven to earth came..
An tudi pomeni 50.
RAzlicica je lahko 50 ki so se spustili iz Neba na zemljo!
Opisan povzetek iz zgodb biblije, kjer je opisano srecanje Gospoda , in njegovih angelov.
Bog starodavnih Hebrejcev( JHVH ELOHIM) je bil lahko viden v obraz, se je lahko bojevalo z njim, je lahko bil slišan in govorilo se je lahko z njim; imel je glavo in noge, roke in prste, in pas/opasje. Biblijski Bog( JHVH ELOHIM) in njegovi poslanci so izgledal kot ljudje in postopali/obnašali/ravnali kot ljudje – ker so ljudje bili narejeni, da izgledajo in se obnašajo,postopajo,ravnajo kot bogovi.
Vsa Sumerska besedila po/trdijo/zagovarjajo, da so bogovi ustvarili Človeka, da bi opravljali njihova dela. ( vidna podobnost, enakost z Biblijo)
Ep Stvaritve poroča,naznani,javi odločitev:
I will produce a lowly Primitive;
»Man« shall be his name.
I will create a Primitive Worker;
He will be charged with the service of the gods
that they might have their ease.
( racionalna intepretacija stavritve cloveka, znano medicinsko dejstvo, se razume kako nastane clovesko bitje)
KAko ? genetika, genetska fuzija iz že obstoječega bitja.. Nasega tako imenovanega prednika
V Epu stavritve je povedano ,.. Bog Enki, stvaritelj cloveka govori : Vtisnimo na bitje ki ze obstaja, vtisnimo podobnost bogov.. Vtisni DNK:)
Adam se je tudi imenoval LULU( primitivni delavec, ali mixed)
Povzetek, in moje misli:
Torej na kratko druga inteligentna bitja so prisli na zemljo in iz ze obstojecih bitij naredili Človeka, tako da so vtisnili, "bind upon their image" podobnost..
Zdej pa koncept boga kot energije >duh. Temu lahko damo vrednost in to preko znanosti.. in transcendentalni znanosti ki se pocasi razvija .. Energija je , vedno bo .. .
KAj je vesolje ali je samo koncna mnozica , ali je sama del neke mnozice .. neskoncno . nevemo .. smo nevedni ...
Kdo je ustvaril bogove; inteligenta bitja.. ?
1. evolucijski proces.. ki traja dolgo dolgo dolgo dolgo casa.. ( nevem koliko milijono let)
2. Bitja so bila ustvarjena od drugih Bitij, in smo samo nadaljevana veriga življenja..
Cisto realno gledano ce se ne unicimo zaradi nevedenja kaj smo in napuha .. potem bomo tudi mi mogoce kdaj ustvarjali zivljenja, kajti ustvarjeno, zavestno ustvarja !
Vecno ne bomo ziveli v tem solarnem sistemu .. mogoce bomo sli v druge galaksije, se mi zdi da so to logicne napovedi, ce izvzamemo koncept uncienja zaradi nevedenja, nerazumevanje, slaboumja, nerazvite ZAvesti ; najvecjega dara bivanja, smisel zivljenja, zivljenje SAMO!
Ena izmed moznih teorij , ki je nastala na podlagi arheoloskih izkopavanj, iz razlicnih kultur, civilizaciji, nasa edina dediscina.. CE ne bi bilo starih civilizacij , mi ne bi obstajali, kajti vse kar posedujemo je prislo od njih .. osnovne zakonitosti, osnovne VEDE (znanja)
Religija = znanost, In vse JE ENO!
---------------------------------------------------------------------------
Božje veličastvo napolni svetišče
(4 Mz 9,15–23)
34 Shodni šotor je tedaj pokril oblak in GOSPODOVO veličastvo je napolnilo prebivališče.. 35 In Mojzes ni mogel vstopiti v shodni šotor, kajti OBLAK JE OBSTAL NAD NJIM in GOSPODOVO veličastvo je napolnjevalo prebivališče.
36 Kadar koli se je OBLAK VZDIGNIL iznad prebivališča, so se Izraelovi sinovi odpravili, dokler so bili na potovanju. 37 Če pa se OBLAK NI VZDIGNILl, se niso odpravili do dne, ko se je vzdignil. 38 Kajti GOSPODOV oblak je bil podnevi na prebivališču, PONOČI PA JE BIL OGENJj v njem pred očmi vse Izraelove hiše, dokler so bili na potovanju.
Kaj je ta oblak ali je to delna manifestacija( energijska)" boga".?
JAsno je opisano, seveda kar so opisala ljudstva da je bog oseba z nogami in rokami zavestjo-duso, tako kot mi , saj smo ustvarjeni po njegovi/njihovi podobi .. torej ni neka energijska substanca kot vse prezemajoci duh! PIsano je tudi da so ljudje pogostili "angele" ( poslance) in da so bili kot ljudje ,,. kako je to mozno ce naj bi bila vseobsegajoca energijska bitja? Tako kot njihov stvarnik?
"Bog" ( JHVH ELOHIM; ANUNNAKI; NEPHILIM) so fizicna realnost , OSebnost/i kot ti ..
(Osebno mnenje, ce kaj steje.)
Goreci grm .. itd.. to so napacne intepretacije ljudstev,, goreci grm , v resnici umetna svetloba na gori, verjento je izvir svetlobe bilo plovilo, ali ognjena kocija( UFO) katero opisuje prerok Ezekijel v bibliji in osebo poimenuje : videl sem oblicje in bil je kakor adam( clovek). Tudi je veckrat bilo imenovano bozje velicastvo ki je devalo luc izraelskemu ljudstvu .. itd. Kaj druga kot plovilo ( ali v indiji znane vimane, leteca plovila bogov; UFO)
Obstaja samkhya ali filozofija impersonializma.. torej bog je vseobsegajoci duh, energija .. tako prisotna v taoizmu kot drugih indijskih konceptih ,. moram pa reci da vajsnavizme govori o vsevisnji bozanski osebnosti , ki pa ima razlicne manifestacije , energijske.. in tukaj lahko govorimo o znanosti in kvantno mehanskem plesu energij, ali matriki, virtualnem svetu? VSe to pa je ZNAnost in je Enaka religiji! Kajti kdo drug je zacetnik znanosti in religije ( povezave z vse visjim, razumevanjem , z modrostjo ) kot pa OSEBnost/i sama/e
V osnovi sta ta dva koncepta res enaka, ker ta OSeba ki nas je ustvarila po svoji podobi, torej Let US make man in oUr image,torej ocitno to ni duh , je res del tega kompleksa , torej vesoljstva,energije..in ta enost se vidi kot sem rekel ce razumemo ali pogledamo skozi mikrosvet... Vazno pa je da za zdaj tisti ki ne vidijo tako, razumejo da je Bog oseba .. bitje z rokami , nogami, mozgani( more superior) in seveda duso-zavestjo!
Razumevanje in pravo poimenovanje boga, zakljucek iz prebranih dejstev in osebne poglobitve:
1. Bog v pravem pomenu besede, izvornem pomenu , ali prvotnem poimenoivanju JHVH ELOHIM; ANUNNAKI; NEPHILIM).. Torej bitja ali " bogovi", ki pripadajo kompleksu , sistemu vesoljstva , imajo ogromno znanje, modrosti ..
2 "BOG" poimenovanje vsebosegajoce energije, >DUHA, ali na kratko poiemnovanje vzajemnega delovanja posameznih fundamentalnih sil in tistih sil katere se nismo odkrili in s kateremi teorijami se borijo danasnji znanstveniki .. da razlozijo vesolje! ( odvzeto je koncept zavesti-duse) Torej znanost! Ocitno so indijci poznali in se poznajo kako delovati z fundamentalnimi silami samo preko zavesti, in od kod jim znanje in tehnike, metode za doseganje taksne zavesti? Njihov odgovor je ociten , od BOGa ki je opisan pod 1.
Gospod je napisal VEde ( znanje) Gospod nam je dal znanje, torej oseba nam je dal znanje .. Tista oseba kateremu smo njegova podoba, in podobnost!
Ezekiel iz Biblije!
(..)Vrh nebesnega oboka, ki je bil nad njihovimi glavami, je bilo nekaj, kar je bilo videti kakor kamen safír, podobno prestolu. Na tem, kar je bilo videti kot prestol, je bila zgoraj postava, podobna človeku(..)
Ali ga tukaj poimenuje ali govori o njem da je kot v obliki plamena, dima, nevihte. Ne, jasno pove , videl sem postavo podoba človeka!
V monoteizmu je Bog predstavljen kot clovek, ČE pa na ZAcetku sam Bog; oSebnost/i recejo : LET US MAKE MAN IN OUR IMAGE, AFTER OUR LIKeness?
Noben ni vsemogocen( bistvo je strmljenju perfekciji, znanju razumevanju, in to je neskoncni proces), za nas je vsemogocen , tisti ki nas prekasa v modrosti in razumevanju, tisto kar je za njih normalni pojav nature in razumevanje le nje .. je za nas carobno in misticno ..
Koncept evolucije sem razlozil:
PONAVLJAM :
Kdo je ustvaril bogove; inteligenta bitja.. ?
1. evolucijski proces.. ki traja dolgo dolgo dolgo dolgo casa.. ( nevem koliko milijono let)
2. Bitja so bila ustvarjena od drugih Bitij, in smo samo nadaljevana veriga življenja..
Vemo da človek premalo casa obstaja da bi se lahko razvil po "naravnih" procesih evolucije od najnižjega bitja do super kompleksnosti ene celice , pa potem do super super super kompleksnosti razvitega ZAVESTNEGA BITJA!
Dane so nam zapovedi, ali najpravicnejsa ustava; LJubi svojega bliznjega tako kot samega sebe in sve znane zapovedi.. to je zame kot prirocnik, ki se poda k ustvarjenemu.. delaj tako in bos popoln kar pomeni se bos razvil v tisto kar ti je namenjeno se razviti , v popolnega adama( cloveka z vso razvito zavestjo ali dano kapaciteto.. )
Dejstvo, zakljucek, iz spisov Sumerskega epa Stvaritve. Poimenovali so celotni sončni sistem.
Z združitvijo veliko bogov v eno samo vrhovno Božanstvo, je biblijska zgodba urejena-popravljena različica Sumerskih poročil o razpravah v Zboru/Skupščini Bogov.
The council of the Gods( elohim) + koncepti impersonialisticne filozofije vsebosegajcega, sunjate, kvantne praznine.. itd.. potem pa pride ta zmesnjava tako da ljudje sprasujejo kaj je BOg, duh ali oseba ..
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: ajin dne torek, 28. marec 2006 @ 01:52 CEST
IN nekdo, ki razume svoj odnos do vseobsegajoče narave, ali kozmične narave, ki razume, da je samo delček, vesolja-univerzumov je PONIŽEN. Zaveda se svoje dualnosti ; majhnosti, nepomembnosti, ampak hkrati svoje veličastnosti, in spet to je njegova velika radost, užitek. Izvor vse sreče in zadovoljstva je v NAS, zaradi razumevanja, odnosa z Vrhovnim uživalcem, in vedenjem, da si del njegove vseobsegajoče, nepojmljive, fascinantne narave. Tu se staplja Lažni Ego z Vsevišjim Jazom, Sebstvom, Pravim Jazom, paramatmo, Bogom ki je v tebi, v tvojem srcu. To je cilj. Od tod pa se začne Vaikunta.
Menim da je treba strogo lociti ta dva opisana koncepta torej Boga kot energijski vseobsegajoci komplesk; valovanje ali simfonija vesolja, od Osebnosti-opisane iz Starega Sveta, ki so prihajala na zemljo in ustvarili cloveka po svoji podobnosti. Ceprav v samem bistvu je vse to ENO!
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 28. marec 2006 @ 13:27 CEST
Moj prispevek k debati o Bogu:
Zavest je vse zaznavno kar priteka v človekov um. To pa še ni vse. V nas je še tista neulovljiva entiteta, kjer imajo svoj sedež inteligenca, odločanje, zaznavanje, zavest in samozavedanje, ki se neprenehno razvijajo v nas. Vse misli se zlivajo in spajajo z vesoljem, kjer iščemo resnico o samem sebi.
Ljudje si postavljamo vprašanja in iščemo čez rob resnico.Tista skrivnost, ki je čez rob, je BOG. Boga je ustvaril človek, skrivnost pa obstaja brez človekovega stvarjenja, ker človek je le del stvarstva in časovno usklajene simfonije vsega kar poznamo in kar predstavlja skrivnost. Skrivnost je vera v Boga, človek veruje, da obstaja nekaj onkraj njegovega spoznanja.
Kako koli si razlagamo te skrivnosti, je največja skrivnost, da smo kot posamezniki edinstveni. Uganke obstajajo. Brez žive snovi se materija in energija ne bi mogla organizirati v žive snovi. Ne obstaja skrivnost samo v DNK ali RNK, temveč tudi v njihovem medsebojnem delovanju. Bistven in nerešen je problem o nastanku življenja. Scenarja o prazačetku življenja ne moremo dojeti.
V vsem neizmernem vesolju vladata zakon in red. Darwin je pojasnjeval svet z naravnim izborov. Freud je učil, da je Bog iluzija, ateisti in neihelisti govorijo, da je Bog umrl, kar izvira iz časa Nietzscheja, Budisti menijo, da Boga sploh ni treba poznati, Šintoizmi učijo, da so bogovi zgolj ljudje. Strokovnjaki in nestrokovnjaki čutijo, da tukaj nekaj manjka. Mnogi se sprašujejo zakaj Stvarnik, če obstaja, ne poseže v stvari in jih uredi.
Ali se zmeniš za Stvarnike ali ne, vendno obstajajo stvari, ki jih ne razumeš in so skrivnost. Zame je pomembno samo to kako si svojo bivanjskost osmislim, s tem da odkrivam to skrivnost. Če bi jo že vnaprej zavrgla in ne bi nikoli pokukala čez rob, bi prenehala biti človek tega stvarstva. Življenje je velika skrivnost in vprašanja od kod prihajamo, kaj smo in kam gremo bodo vedno obstajala. Človek je večni iskalec resnice. Resnica pa tiči v njegovi biti.
Človek se je povzpel v etično bitje. Vendar človek ostaja nepopolno bitje, če ga zaposlujejo samo skrbi za družino, služenje kruha, za potovanja, kariero, materialni interesi in ne pozna drugega smisla življenja. Nekateri se bolj pogosto in intenzivno obračajo k cerkvi, drugi pa gojijo svoje duševno zdravje na način, ki daje smisel večnemu iskanju skoz umetnost, znanstveno raziskovanje, religijo in človekova prizadevanja, ki osmisljujejo življenje.
Bog je postal razseljenec, vendar človek ga vekomaj išče, ker brez njega ne more živeti. Bog pomaga človeku živeti in preživeti. Bog je v najrazličnejših oblikah prisoten. Bog je v nas Samo odkriti ga je treba. Bog so tudi vse tiste vrednote, ki jih je človek pobožanstvil in Bog mu je postal vzornik, da želi biti njemu podoben. Ker je pa božanstvo neskončno, je tudi človek v svoji nedosegljivsti po popolnosti neskočno, hrepeneče in izpopolnjujoče bitje. Bog je ideal, Bog je vsemogočen in človek teži, da bi mu postal podoben in da bi ga spoznal v vsej njegovi skrivnosti.
Članek in komentarji so v redu, saj nam pomagajo razčistiti svoje lastne dileme o Bogu in predvsem o nas samih.
Lep pozdrav
Tatjana
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 28. marec 2006 @ 16:21 CEST
ALI OBSTOJA BOG?
Kot smrtniki imamo na to vprašanje lahko samo dva odgovora. Bog je! Boga ni! Bog je Trancendentno duhovno bitje. Njega se ne da dokazati z kemičnimi ali fizikalnimi eksperimenti. Njega se ne da videti s telesnimi očmi. On ni glas, ki bi lahko prišel v naši ušesi. Bog ni lepo čustvo, niti produkt naše domišljije. Obstoj ali ne-obstoj Boga se spoznava samo na duhovnih dimenzijah duha. Ko pravimo da je Bog duh, mislimo s tem isto kot, da rečemo ljubezen.
Ljubezen je duhovna realnost. No, tudi ljubezen ne moremo otipati, niti z ušesi slišati, niti z očmi videti. Ljubezen ni emocija, saj je tudi tam kjer so najmanjše emocije ali jih ni. lLjubezen ni lepo sanjarjenje, niti ni zaljubljenost, ljubezen se ne da dokazati.. Ljubezene ne moreš ustvariti niti prisiliti da je v tem trenutku. Ljubezen je zaupanje, da te nekdo ljubi. Da bi nekomu verjel, da me ljubi, a to pomeni da je v njemu/njej ljubezen do mene, a zato so mi potrebni vsaj neki znaki te ljubezni. Lepa gesta, objem, neko darilo, lepa beseda, dolg globok pogled, veselje bližine nekoga, to pa so že razpoznavni znaki da nas nekdo ljubi ali da mi nekoga ljubimo.
Več kot je takšnih znakov ljubezni večje je zaupanje v drugega. Če pa manjka nek znak, je naše zaupanje manjše. Toda tudi, ko verjameš da te druga oseba ljubi, ko torej verjameš da je v tej osebi ljubezen, je še vedno v nas prostor za dvom, za strah da bomo prevarani, kot strah da nas lahko ljubljena oseba preneha ljubiti.
Še posebno, če obstoja dovolj znakov da te druga oseba ne ljubi, čeprav so prisotni tudi znaki da te ljubi, tedaj smo kompleksni in negotovi. Na koncu koncev nam ostane samo še vera da nas druga oseba ljubi ali ne ljubi. Tako pridemo do kritične točke: verjeti, da v njem/njej obstoja ljubezen za nas. Če pa ne verjamemo, potem te ljubezni v njem ali njej ni. Za to zadnjo odločitev verjeti ali ne-verjeti v ljubezen, se moramo sami odločiti. Zadnjo odločitev nam ne more prinesti nikakršni znanstveni dokaz, nikakršen eksperiment, nikakršna človeška gotovost.
To je naša odločitev. No, samo takrat ko se odločimo da zaupamo v obstoj ljubezni v drugi osebi do nas, jo bomo doživljali, prej ne. Samo ko se ji predamo, jo bomo doživljali. Če pa se odločimo za skepso da v drugi osebi ni ljubezni za nas, potem smo se pred njo zaprli in ne bomo jo doživeli. In tako je tudi glede Boga-Ljubezni. Dokazi o njegovi Božanski prisotnosti , so geste njegove prisotnosti katere nas lahko prepričajo da On je in mi se mu predamo, zaupaš Mu in z Njim komuniciraš.
Toda zlo okoli nas, trpljenje nedolžnih, krivice, korupcije, grobosti v človeških srcih, katastrofe, vojne, občutki osamljenosti in zapuščenosti, depresije in obup so resnično doživljaji, ki nas lahko spravijo v prepričanje da Boga ni. Vera-zaupanje, je povsem intimno-osebni notranji občutek, da Bog je. Vera je opredelitev za nekoga. Vera v Boga ne ustvarja Boga in ne-vera v Boga ne ukinja Boga. No, zagotovo je, da mora imeti človek dovolj razlogov da je moralno prepričan da Bog je, da bi lahko z Njim komuniciral.
Včasih se nam zgodi da nas trpljenje pripelje do spoznanja da Bog je in da Mu zaupamo, čeprav v mnogih primerih ravno trpljenje postane razlog da Boga ni.
Obstaja Božanski načrt za vso človeštvo. Obstaja načrt razvoja, od katerega pa je - kot je videti - sodobni človek bolj oddaljen kot kdajkoli prej. Načrt se je izbrisal iz človeške zavesti. V tem načrtu pa ni kraja, ki bi ga lahko določili s koordinatami ali vektorji.. Približamo se mu lahko z mišljenjem, ki se je osvobodilo nižjih osebostnih življenjskih gonov. Takrat lahko v žarišču stare zavesti nastane duhovna zavest, zavestno, povsem novo oživljanje z dušo.
Življenje je in ostane največji misterij, ne glede na to, koliko sta se nedeljivemu približala zannost in z njo biološka tehnologija. Pa tudi misel, da naj bi bilo življenje v tako nedoumljivem vesolju omejeno le na Zemljo, je tistim, ki si drznejo razmišljati univerzalno, nerealna.
Kako je mogoče, da ima človek zavest? Nekaterim se zdi zavest proizvod določenih telesnih funkcij in organov. Drugi menijo, da uporablja zavest te organe le za izražanje. Človekovo vsakdanjo zavest lahko razdelimo na številne plasti in vidike, ki pa nimajo nič opraviti z vseobsegajočo zavestjo, ki presega omejitve osebnosti.
Zavestno bivanje v drugi, višji resničnosti resnično obstaja. Zemeljsko življenje je kvečjemu le časni približek te resničnosti, je le njena karikatura. ŽIVLJENJE ni proizvod zemeljskih funkcij in tudi ni vezano nanje. ŽIVLJENJE se odkrije tistim, ki so spoznali, da nič ne vedo. Sokrat je rekel, da je najvišja oblika znanja, da nič ne vemo.
Kdor spozna, da nič ne ve, da njegovo človeško znanje nima nič opraviti s tistim resničnim znanjem, ki je temelj univerzalnega stavrjenja, lahko prodre do modrosti izvorne duše, ki je iz Boga. Zato lahko opusti vso domišljavost in oholost razuma, ki izhajata iz lastnega jaza-nižje zavesti, in dovoli, da mu zavlada modrost duše.
Značilnost ponovnega duhovnega rojstva je nepremaglivi občutek, da smo živi in da vse zmoremo, da smo rešeni oholosti in da lahko naredimo vse, kar je potrebno v Božanskem načrtu. Tako smo lahko nenehno priključeni na energijo svetlobne točke, na mišljenje Boga.
lep pozdrav vsem in vse dobro,
Miran.
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: titanic dne torek, 28. marec 2006 @ 17:10 CEST
Z veseljem sem prebirala tvoj prvi in tudi drugi komentar. Zamislila sem se nad strokovnostjo tvojega podajanja in razumevanje napisanega kolikor sem uspela dobiti. Veseli me, da si nov med nami in da boš tudi kakšen članek napisal.
Seveda je deset božjih zapovedi potrebnih, če hoče vsak smrtnik dobro in zadovoljno živeti. Človek potrebuje zakone in če se človeških zakonov ne drži, ga doletijo božji. Potrebujemo jih za sporazumevanje in dogovarjanje kot jezik, da se razumemo in lahko komuniciramo. Če ne bi bilo božjih zapovedi, ne bi človek poznal vzroka in posledice, oziroma bi se izgubil v vesolju duhovne energije. Zato je potrebna meditacija in molitev, da uporabljamo še čut, ne le oči, ušesa in ostala čutila za zaznavanje zemeljskih del. Duhovno energijo začutimo pri poglabljanju v sebe, kjer spoznamo sebe in Boga v sebi.
Bog kot vseobsegajoča energija je povsod. Je v nas, okoli nas, povsod. Za našo srečo in harmonijo, ki jo čutimo v srcu, pa ni potrebno razlagati ali razmišljati o podrobnostih, ki jih ni mogoče razložiti ali pojasniti s človeškim razumom. Človek je omejeno bitje glede svojega obstoja, kot razumskega zaznavanja. Torej? Bog je del nas, mi smo del Boga, smo eno. Bog je v vsakem človeku in vsak človek je v Bogu. Torej? Ljubezen do sebe, ljubezen do bližnjega = ljubezen do Boga. Prav enostavna enačba, ki jo lahko razume vsak. Ni potrebno, da iz življenja delamo znanost, dovolj je, da živimo in to je znanost.
Človek bo vedno nepopolno bitije, zato strmi k popolnosti, želi delati čudeže in si razlaga svoje delo kot čudež. Postati želi Bog, Stvarnik, že od nekdaj. Na vse možne načine si ljudje želijo podrediti naravo, človeka, vse. Mnogi, ne izbirajo sredstev, saj so polni želje po vladanju, moči in dokazovanju te moči. Pa se takemu človeku lahko reče stvarnik? Ne.
Kdo je Stvarnik? Tisti, ki je nekaj ustvaril. Človek ne more biti stvarnik, ker ima svoj začetek in konec bivanja, ima omejeno moč in razum, ne more ustvarjati. Lahko le dela, nekaj naredi kar je živega lahko rodi, ne more pa živo ustvariti.
Tako kot Miran lepo piše je za izkazovanje ljubezni potrebno prepoznati neke znake. Božji znaki so vidni vsak dan, v vsakem trenutku in povsod. Vidi jih lahko le tisti, ki ima odprte oči za božansko ljubezen, ki je nesebična in vseobsegajoča. Čudeži=božja ljubezen. Vsak lahko vidi čudeže, tudi tisti, ki trpi, ki je v bolečini in žalosti. Pomemben je človek, ki VIDI to božjo ljubezen. Ta človek lahko odloča ali zanj Bog obstaja ali ne. To je popolnoma subjektivno prepričanje in videnje, ne glede na vse znanstvene razprave in raziskave. Pomemben je človek sam in njegova duhovna razvitost za dojemanje višjih resnic.
Odprtost duha za izkušnje drugih in sprejemanje sočloveka takšnega kot je, pa je drugo področje, vendar se moramo zavedati strpnosti do drugih ter to, da je vsak, prav vsak naš učitelj in smo lahko le hvaležni, če nam pove nekaj iz njegovega prepričanja in gledanja.
Zato hvala vsem za različne poglede in lep dan, ki ga lahko sprejmemo kot čudež.
Titanic
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 28. marec 2006 @ 17:32 CEST
Lep pozdrav
Tatjana
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 28. marec 2006 @ 17:58 CEST
Vse religije prihajajo od ljudi, človeško so delo in človeški krik po rešitvi. Jezus Kristus pa je Bog, ki odzgoraj prihaja k nam, se uteleše v nas, nosi našo naravo in nas rešuje. On je pravzaprav edini biser zgodovine človeštva kateremu se isplača vse predati.
Dietrich Bonhoffer pravi v tem smislu: " V tem burnem času neprestano izgubljamo iz vida zakaj se prazaprav izplača živeti. Glede na to, da tudi drugi živijo, mislimo da ima smisel da tudi mi živimo. Na vzlic temu ima človeško življenje samo zato smisel živeti, ker je bila zemlja dostojna nositi človeka Jezusa Kristusa, ker je živel en človek kot Jezus Kristus". Če Jezus ne bi živel, bi bilo naše življenje nesmiselno kljub vsem drugim ljudem, ki jih poznamo, spoštujemo in ljubimo.
Izplača se biti človek zato, ker je Jezus Kristus hotel biti človek in je bil človek. "Če ne bi bilo Kristusove ljubezni" - pravi - bi se uničevali medsebojno vse do tlej, dokler na bi na zemlji ostala le še dva človeka. Toda tudi ta dva se ne bi znala obvladati v svoji oholosti in predzadnji uničil zadnjega, a nato tudi sebe samega. Mi na zemlji resnično iščemo in če ne bi imeli pred seboj dragocene Kristusove podobe, bi propadli in zašli v popoln prepad kot človeški rod pred potopom - končuje Dostojevski.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: ajin dne torek, 28. marec 2006 @ 21:44 CEST
Kar sem hotel poudariti je, da stari spisi in vse religije prica o eni isti entiteti. Stvarnik/u/kih ki je/so naredil/i to telo, to obliko nam dal cloveskost, zavest, sposobnost analiticnega misljenja, abstraknega in tudi sposobnost sprasevati o vzvisenih resnicah, o obstoju; vesolju, Kdo smo in kaj smo. Mogoce ste nekako dobili vtis da sem strogo znanstveno usmerjen, samo podal sem vam samo en del mojega osebnega gledanja in se rekel da je v samem bistvo vse eno, isti koncept, odvisno je od spektra gledanja. Recimo kot barvna lestvica, tako pa tudi lahko dojemas to »realnost«; ki je seveda relativna , torej odvisna od pogleda, na bivanje, ali na samo bitje, ; cloveka. Dejstvo je,in zelo logicna predpostavka ali bolje receno trditev, katero je tesko zanikati, hkrati pa potrditi, ceprav ima potrditev vecjo tezo, da Nismo sami v tem univerzumu in glede na bogato Indijsko filozofijo je veliko univerzumov.
Citat:
«This material world means 35 million cosmic eggs (brahmandas) or universes (Skanda Purana 2.2.27.25, Brahma to Indradyumna M.)
- Our universe (one of these 35 million) has 10^22 (100 billion x 100 billion) stars, planets and moons and other flying balls
- Our universe has 1.4x10^79 subatomic particles; quarks and leptons.)
(2) Since it is a thing which is produced; particles need a designer and maker to become forms”
Torej to je dokaj dobra potrditev, seveda je treba vzeti to filozofijo kot avrotitativni spis, nezmotljiv podan od Gospoda.
Kot vidim, imate globoko znanje kar se tice ezoterike in duhovnega znanja ter se predvsem osredotocate na vseobsegajoci aspekt boga; kot Brahma in kot paramatmo( nadduso) ki vstopa v srce vsakega zivega bitja, ter v vsak atom. Vse to poznam, seveda kot teorijo, in razumem ta koncept in ga je mozno povsem integrirati v znanost, kajti sam po sebi pripada znanosti. Ni meje med znanostjo umetnostjo in transcendentalno znanostjo. Vse je ENO, hkrati pa raznoliko (mnogoterost).
Na človeško bitje lahko gledate tudi drugace, ce se spustimo v mikroskopski svet, lahko uzremo cloveka kot nihajoci delci( vealovanje) energije ki delujejo v konherentnosti, enosti in so zavestni. Ob taksni misli me preplavlja resnicna radost. Vse kar biva je to. Ceprav mogoce le to velja samo za nas univerzum. Ni moj cilj zavzeti polozaj vsevednika, samo kar je moja radost je neizmerna radovednost in zacudenja, tega pojava imenovanega zavest in samo bivanje; zivljenje.
Ce se poglobimo malo globlje:
Zamislite si ta točno ta delec(valovanje) je sestavni del vas, kot organizem, in je vsepovsod, seveda v različnih formah in konstanto valuje se giblje, vibrira, reagira, spaja, oddaja, živi. Če pogledate s tega stališča vidite da je vse živo , vse okoli vas je živo saj se giblje, valuje, odbija, ljubi; elektrofil. Kaj bi bilo če se delci med seboj nebi ljubili? Pomeni vi ste skupek teh atomov seveda v konfiguraciji zaporednih vezanih atomov v višje sestavne dele; molekule. Z njihovo uvedbo se že višamo na drugačno stopnjo razmišljanja, ki je seveda od primarnega razmišljanja majhna. Kako deluje potem celica? Ali bolje kako zgleda celica ? Si jo lahko zamislite? Kako mora biti potem fascinantno človeško telo, ki je zgrajeno od oscilarujoče energije, ki ima navidezno trdnost , saj trdnost je posledica odboja teh delcev/valovanj atomov. Pomeni da gostota kot taka , kakršno mi poznamo je v resnici odboj sil med posameznimi delci/valovi, mislim, da so tako imenovane Wan der WAllsove sile. Kaj določa notranje procese, ki se odvijajo v celici od pridobivanje energije do dihanja, osmoze, itd.? Ugotovili smo da smo oscilirajoča energija, ampak kaj je še bolj fascinantno, da smo zavestna energija, ki ima sposobnost ustvarjanja. Poskušajte imeti na zavesti dejstvo; jaz sem skupek atomov/valovanja, če imate sposobnost dobre vizualizacije si predstavljate atom, dobro je če imate znanstveno podlago o atomu ali samo toliko, da si lahko ustvarite sliko ali jaz sem oscilarujoča energija, ki razmišlja. Ker smo osvojili takšen način gledanja lahko gremo na višjo stopnjo in to je zajemanje vsake malenkosti v našem navideznem svetu; materialnem. Prva je seveda nastanek misli in komunikacija. Kako mislite da poteka komunikacija na takšni ravni , ali kako zgleda zvok besede.? Ali kako v naših atomiziranih oscilirajočih možganih nastane misel, to je glasek v naših glavah,racionalni um; ego, in kako potem beseda, ki pride iz notranjosti te oscilarujoče energije, imenovano človek? In kako se giblje, potuje do drugega oscilirajočega osebka in kakšen vpliv ima na njega? Ali lahko rečemo da, ko je človek v stanju ljubezni; elektrofil, ima večjo sposobnost vplivanja na druge saj oscilirajoča oseba potrebuje, ima potrebo po spoju, po zapolnjenosti, po absolutnem stanju, po izenačitvi?Zdaj pa pomislite na naravo; strelo in njen blisk, grom, dež, sonce,mesec, drevo, listje, ki občujejo z vetrom;harmonija, ptice., vse živali.Orgon chi, prana, eter, ki napaja svet; ljubezen sonca. Elektromagnetna polja ki napajajo in obnavljajo tvoje oscilarujoče telo, to je ljubezen zemlje, in končno Vesolje samo. Zavedajte se veličastnosti vesolja. Kadar pogledate v nebo ali se takoj zavedate kaj ste? Jaz pravim Nič. Nič je vse.To oscilirajoče bitje je bilo ustvarjeno od JHVH ELOHIM, EHJE AŠER EHJE; JAZ SEM KI SEM.
Torej kaj je sploh opazovalec?
Kaj sploh zavest je ? Kako nastane ta občutek enosti, celote, jaz, ( pogled skozi v mikrosvet, kjer imamo opravka z vsemi lastnostmi valovanj/delec)?
Nekdo je rekel:
«Ne moreš bit v 3 telesih hkrati. Na zunaj že, ampak duša oziroma samozavedanje ne more bit naenkrat na dveh, treh mestih.«
ZAkaj ne, kaj pa superpozicija?
Primer eksperimenta:
Osebo so priklopili na aparat, in mu rekli da naj opazuje nek predmet katerega so mu dali, da ga opazuje. Pokazalo se je, da so se določena mesta na možganih zasvetili. Torej tisti deli ki opravljajo funkcijo vida, prepoznavanja barve oblike itd. Po končanem merjenju so zahtevali od osebe naj si ta isti objekt zamisli. Zgodilo se je da so se ista mesta na možganih zasvetila, kar pomeni da možgani ne delajo razlike med videnjem objekta v zunanjosti in videnja, zaznavanja v notranjosti. Ali torej mi ustvarjamo svojo resničnost? Kvantna mehanika ima dosti reči o tem ; saj govori o verjetnostih, kajti vse gre za nihanje, obstajajo neskončne možnosti, recimo, ko ne gledamo(observe) delca/valovanje, se obnaša kot nihanje torej verjetnost, takoj ko ga pogledamo (observe) se obnaša kot delec. Delec ki mislimo da obstaja v trdnem stanju, v resnici obstaja v tako imenovani superpoziciji; "spread out wave of possible locations" in je v vseh hkrati/naenkrat, in takoj ko jih "observe" se zlijejo v samo eno možno pozicijo/lokacijo. Superpozicija pomeni da, delci so lahko na dveh ali več možnih mestih/ ali stanjih hkrati. Torej izbira/odločitev je tista, ki uravnana naša izkustva in doživetja; opazovalec!
"It occurs when an object simultaneously "possesses" two or more values for an observable quantity".
In opazovalec je tisti ki odloča kaj bo videl, torej izbere eno izmed možnih realnosti/pozicij!
Kvantna mehanika nam govori o verjetnostih, kajti vse gre za nihanje, obstajajo neskončne možnosti, recimo, ko ne gledamo(observe) delca/valovanje, se obnaša kot nihanje torej verjetnost, takoj ko ga pogledamo (observe) se obnaša kot delec. Delec ki mislimo da obstaja v trdnem stanju, v resnici obstaja v tako imenovani superpoziciji; "spread out wave of possible locations" in je v vseh hkrati/naenkrat, in takoj ko jih "observe" se zlijejo v samo eno možno pozicijo/lokacijo. Superpozicija pomeni da, delci so lahko na dveh ali več možnih mestih/ ali stanjih hkrati.
Torej /mar ni/izbira/odločitev tisto, ki uravnana naša izkustva in doživetja; opazovalec!
Ali je potem možno da je opazovalec/jaz;Samo nihanje, ena izmed LASTNOSTI nihanja, skozi katerega pa delujejo vsa možna valovanja, v vseh možnih stanjih in lokacijah, in le ta določajo manifestacijo realnosti, ali tok dogodkov, in s tem skladno opazovalec; lastnost nihanja izbira ustvarja "prihodnost?
Torej kot vidite tudi ce clovek izhaja iz svojega od Boga darovanega uma, tako pride do Njega. Ker vse je povezano in deluje v Enosti.
Bilo je receno od tebe, priajteljice Tatjane:
»Vsi smo samo ena velika duša. Nad nami je ljubezen Stvarnika. Bodimo ponižni in se zavedajmo svoje majhnosti. Bodimo hvaležni, da smo. To ni naša zasluga, to je podarjenost Stvarnika.«
Moram pa reci da v teh besedih je zaznati zanost, vzhicenost, ljubezen, in sem vesel. Rad pa bi samo rekel da smo sestavni delci Vrhovne Duse; ce se sevda drzimo avtoritativnih spisov. Kot posamezni delci smo kvalitativno enaki, kvantitativno pa nismo. Del telesa ni celotno telo. Del telesa sluzi telesu. Tako pa tudi mi smo sestavni delci Vrhovnega telesa, ki mu sluzimo. Seveda to govorim v konceptu vseobsegajocnosti; Brahmana.
Titanik je rekel:
»Kdo je Stvarnik? Tisti, ki je nekaj ustvaril. Človek ne more biti stvarnik, ker ima svoj začetek in konec bivanja, ima omejeno moč in razum, ne more ustvarjati. Lahko le dela, nekaj naredi kar je živega lahko rodi, ne more pa živo ustvariti«
Rad bi samo poudaril, glede tega stavka, v katerem vidim netočnost.
Stavek je sledec: »Človek ne more biti stvarnik, ker ima svoj začetek in konec bivanja, ima omejeno moč in razum, ne more ustvarjati.«
Človek je bil ustvarjen, da ustvarja. Vidimo danes rezultat stvaritev. Ne bomo jih ocenjevali, niti jih delili po vrednostih ali kvaliteti, niti kvantiteti, samo dejstvo je da smo kreativna bitja, torej ustvarjalna. IN kaj doloca ustvarjalnost? Mar ni to sama zavest. Clovek ki deluje v duhu resnice, vzvisenih fundamentalnih resnic, podanih od Boga, razume visje aspekte bivanja, transcendentno razumevanje in poslednicno temu primerno delovanje, ter biva v zanosu in ljubezni, radosti in miru , stanovitnosti uma, le taka oseba lahko deluje in ustvarja v akarmi, ( cistem delovanju, brez posledic). To je nasa pot, kajti je smiselno, zato toliksno strmljenje tej uresnicitvi, usodi, kateri ne moremo ubezati, zato nam je dan razum sam, Zavest, da se razvije v svoji podani polnosti. Kristus je bil primer popolnega cloveka, adama. Mi smo zivali, ki se ucimo biti clovek, adam, podoba Kristusa. Vse kar je povedal, in jasno sam rekel, hodi za menoj, in Izpolnjuj Voljo svojega OCETA, ki je v Nebesih. To je pot in samo kot sem rekel samo z intrapersonalno samoaktualizacijo, poglobitivjo, analiticnem razmisljanju, umetnostjo, meditacijo, lahko izpolnemo le to in se osvobodimo. Jaz osebno verjamem v Raj na zemlji, ki je produkt razvite zavesti, vsakega bitja. Taksna zavest deluje v skladu in v harmoniji z vsem bivajocim zivecim. Mar ni to pot, vsega, popoln svet, civilizacija?Čovek bo z svojo zavestjo osvobojeno in cisto presegal umrljivo telo, in tako postal večen. IN menim, da takrat bo človek za večno bival z svojim Stvarnikom v tej cudoviti neskonco zacudeni prepletajoci in migetajoci, plesoci simfoniji energij, valovanj, nihanj.
Na koncu pa vse to sploh ni vazno!
Vazno so samo te resnice : PURE THOUGHTS, PURE WORDS, PURE DEEDS, LOVE, LOVE, LOVE! To je vse, ljubezen je vse. In to je cilj zavesti.
Lp
Sad cid ananda
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: ajin dne torek, 28. marec 2006 @ 21:48 CEST
Kar sem hotel poudariti je, da stari spisi in vse religije prica o eni isti entiteti. Stvarnik/u/kih ki je/so naredil/i to telo, to obliko nam dal cloveskost, zavest, sposobnost analiticnega misljenja, abstraknega in tudi sposobnost sprasevati o vzvisenih resnicah, o obstoju; vesolju, Kdo smo in kaj smo. Mogoce ste nekako dobili vtis da sem strogo znanstveno usmerjen, samo podal sem vam samo en del mojega osebnega gledanja in se rekel da je v samem bistvo vse eno, isti koncept, odvisno je od spektra gledanja. Recimo kot barvna lestvica, tako pa tudi lahko dojemas to »realnost«; ki je seveda relativna , torej odvisna od pogleda, na bivanje, ali na samo bitje, ; cloveka. Dejstvo je,in zelo logicna predpostavka ali bolje receno trditev, katero je tesko zanikati, hkrati pa potrditi, ceprav ima potrditev vecjo tezo, da Nismo sami v tem univerzumu in glede na bogato Indijsko filozofijo je veliko univerzumov.
Citat:
«This material world means 35 million cosmic eggs (brahmandas) or universes (Skanda Purana 2.2.27.25, Brahma to Indradyumna M.)
- Our universe (one of these 35 million) has 10^22 (100 billion x 100 billion) stars, planets and moons and other flying balls
- Our universe has 1.4x10^79 subatomic particles; quarks and leptons.)
(2) Since it is a thing which is produced; particles need a designer and maker to become forms”
Torej to je dokaj dobra potrditev, seveda je treba vzeti to filozofijo kot avrotitativni spis, nezmotljiv podan od Gospoda.
Kot vidim, imate globoko znanje kar se tice ezoterike in duhovnega znanja ter se predvsem osredotocate na vseobsegajoci aspekt boga; kot Brahma in kot paramatmo( nadduso) ki vstopa v srce vsakega zivega bitja, ter v vsak atom. Vse to poznam, seveda kot teorijo, in razumem ta koncept in ga je mozno povsem integrirati v znanost, kajti sam po sebi pripada znanosti. Ni meje med znanostjo umetnostjo in transcendentalno znanostjo. Vse je ENO, hkrati pa raznoliko (mnogoterost).
Na človeško bitje lahko gledate tudi drugace, ce se spustimo v mikroskopski svet, lahko uzremo cloveka kot nihajoci delci( vealovanje) energije ki delujejo v konherentnosti, enosti in so zavestni. Ob taksni misli me preplavlja resnicna radost. Vse kar biva je to. Ceprav mogoce le to velja samo za nas univerzum. Ni moj cilj zavzeti polozaj vsevednika, samo kar je moja radost je neizmerna radovednost in zacudenja, tega pojava imenovanega zavest in samo bivanje; zivljenje.
Ce se poglobimo malo globlje:
Zamislite si ta točno ta delec(valovanje) je sestavni del vas, kot organizem, in je vsepovsod, seveda v različnih formah in konstanto valuje se giblje, vibrira, reagira, spaja, oddaja, živi. Če pogledate s tega stališča vidite da je vse živo , vse okoli vas je živo saj se giblje, valuje, odbija, ljubi; elektrofil. Kaj bi bilo če se delci med seboj nebi ljubili? Pomeni vi ste skupek teh atomov seveda v konfiguraciji zaporednih vezanih atomov v višje sestavne dele; molekule. Z njihovo uvedbo se že višamo na drugačno stopnjo razmišljanja, ki je seveda od primarnega razmišljanja majhna. Kako deluje potem celica? Ali bolje kako zgleda celica ? Si jo lahko zamislite? Kako mora biti potem fascinantno človeško telo, ki je zgrajeno od oscilarujoče energije, ki ima navidezno trdnost , saj trdnost je posledica odboja teh delcev/valovanj atomov. Pomeni da gostota kot taka , kakršno mi poznamo je v resnici odboj sil med posameznimi delci/valovi, mislim, da so tako imenovane Wan der WAllsove sile. Kaj določa notranje procese, ki se odvijajo v celici od pridobivanje energije do dihanja, osmoze, itd.? Ugotovili smo da smo oscilirajoča energija, ampak kaj je še bolj fascinantno, da smo zavestna energija, ki ima sposobnost ustvarjanja. Poskušajte imeti na zavesti dejstvo; jaz sem skupek atomov/valovanja, če imate sposobnost dobre vizualizacije si predstavljate atom, dobro je če imate znanstveno podlago o atomu ali samo toliko, da si lahko ustvarite sliko ali jaz sem oscilarujoča energija, ki razmišlja. Ker smo osvojili takšen način gledanja lahko gremo na višjo stopnjo in to je zajemanje vsake malenkosti v našem navideznem svetu; materialnem. Prva je seveda nastanek misli in komunikacija. Kako mislite da poteka komunikacija na takšni ravni , ali kako zgleda zvok besede.? Ali kako v naših atomiziranih oscilirajočih možganih nastane misel, to je glasek v naših glavah,racionalni um; ego, in kako potem beseda, ki pride iz notranjosti te oscilarujoče energije, imenovano človek? In kako se giblje, potuje do drugega oscilirajočega osebka in kakšen vpliv ima na njega? Ali lahko rečemo da, ko je človek v stanju ljubezni; elektrofil, ima večjo sposobnost vplivanja na druge saj oscilirajoča oseba potrebuje, ima potrebo po spoju, po zapolnjenosti, po absolutnem stanju, po izenačitvi?Zdaj pa pomislite na naravo; strelo in njen blisk, grom, dež, sonce,mesec, drevo, listje, ki občujejo z vetrom;harmonija, ptice., vse živali.Orgon chi, prana, eter, ki napaja svet; ljubezen sonca. Elektromagnetna polja ki napajajo in obnavljajo tvoje oscilarujoče telo, to je ljubezen zemlje, in končno Vesolje samo. Zavedajte se veličastnosti vesolja. Kadar pogledate v nebo ali se takoj zavedate kaj ste? Jaz pravim Nič. Nič je vse.To oscilirajoče bitje je bilo ustvarjeno od JHVH ELOHIM, EHJE AŠER EHJE; JAZ SEM KI SEM.
Torej kaj je sploh opazovalec?
Kaj sploh zavest je ? Kako nastane ta občutek enosti, celote, jaz, ( pogled skozi v mikrosvet, kjer imamo opravka z vsemi lastnostmi valovanj/delec)?
Nekdo je rekel:
«Ne moreš bit v 3 telesih hkrati. Na zunaj že, ampak duša oziroma samozavedanje ne more bit naenkrat na dveh, treh mestih.«
ZAkaj ne, kaj pa superpozicija?
Primer eksperimenta:
Osebo so priklopili na aparat, in mu rekli da naj opazuje nek predmet katerega so mu dali, da ga opazuje. Pokazalo se je, da so se določena mesta na možganih zasvetili. Torej tisti deli ki opravljajo funkcijo vida, prepoznavanja barve oblike itd. Po končanem merjenju so zahtevali od osebe naj si ta isti objekt zamisli. Zgodilo se je da so se ista mesta na možganih zasvetila, kar pomeni da možgani ne delajo razlike med videnjem objekta v zunanjosti in videnja, zaznavanja v notranjosti. Ali torej mi ustvarjamo svojo resničnost? Kvantna mehanika ima dosti reči o tem ; saj govori o verjetnostih, kajti vse gre za nihanje, obstajajo neskončne možnosti, recimo, ko ne gledamo(observe) delca/valovanje, se obnaša kot nihanje torej verjetnost, takoj ko ga pogledamo (observe) se obnaša kot delec. Delec ki mislimo da obstaja v trdnem stanju, v resnici obstaja v tako imenovani superpoziciji; "spread out wave of possible locations" in je v vseh hkrati/naenkrat, in takoj ko jih "observe" se zlijejo v samo eno možno pozicijo/lokacijo. Superpozicija pomeni da, delci so lahko na dveh ali več možnih mestih/ ali stanjih hkrati. Torej izbira/odločitev je tista, ki uravnana naša izkustva in doživetja; opazovalec!
"It occurs when an object simultaneously "possesses" two or more values for an observable quantity".
In opazovalec je tisti ki odloča kaj bo videl, torej izbere eno izmed možnih realnosti/pozicij!
Torej /mar ni/izbira/odločitev tisto, ki uravnana naša izkustva in doživetja; opazovalec!
Ali je potem možno da je opazovalec/jaz;Samo nihanje, ena izmed LASTNOSTI nihanja, skozi katerega pa delujejo vsa možna valovanja, v vseh možnih stanjih in lokacijah, in le ta določajo manifestacijo realnosti, ali tok dogodkov, in s tem skladno opazovalec; lastnost nihanja izbira ustvarja "prihodnost?
Torej kot vidite tudi ce clovek izhaja iz svojega od Boga darovanega uma, tako pride do Njega. Ker vse je povezano in deluje v Enosti.
Bilo je receno od tebe, priajteljice Tatjane:
»Vsi smo samo ena velika duša. Nad nami je ljubezen Stvarnika. Bodimo ponižni in se zavedajmo svoje majhnosti. Bodimo hvaležni, da smo. To ni naša zasluga, to je podarjenost Stvarnika.«
Moram pa reci da v teh besedih je zaznati zanost, vzhicenost, ljubezen, in sem vesel. Rad pa bi samo rekel da smo sestavni delci Vrhovne Duse; ce se sevda drzimo avtoritativnih spisov. Kot posamezni delci smo kvalitativno enaki, kvantitativno pa nismo. Del telesa ni celotno telo. Del telesa sluzi telesu. Tako pa tudi mi smo sestavni delci Vrhovnega telesa, ki mu sluzimo. Seveda to govorim v konceptu vseobsegajocnosti; Brahmana.
Titanik je rekel:
»Kdo je Stvarnik? Tisti, ki je nekaj ustvaril. Človek ne more biti stvarnik, ker ima svoj začetek in konec bivanja, ima omejeno moč in razum, ne more ustvarjati. Lahko le dela, nekaj naredi kar je živega lahko rodi, ne more pa živo ustvariti«
Rad bi samo poudaril, glede tega stavka, v katerem vidim netočnost.
Stavek je sledec: »Človek ne more biti stvarnik, ker ima svoj začetek in konec bivanja, ima omejeno moč in razum, ne more ustvarjati.«
Človek je bil ustvarjen, da ustvarja. Vidimo danes rezultat stvaritev. Ne bomo jih ocenjevali, niti jih delili po vrednostih ali kvaliteti, niti kvantiteti, samo dejstvo je da smo kreativna bitja, torej ustvarjalna. IN kaj doloca ustvarjalnost? Mar ni to sama zavest. Clovek ki deluje v duhu resnice, vzvisenih fundamentalnih resnic, podanih od Boga, razume visje aspekte bivanja, transcendentno razumevanje in poslednicno temu primerno delovanje, ter biva v zanosu in ljubezni, radosti in miru , stanovitnosti uma, le taka oseba lahko deluje in ustvarja v akarmi, ( cistem delovanju, brez posledic). To je nasa pot, kajti je smiselno, zato toliksno strmljenje tej uresnicitvi, usodi, kateri ne moremo ubezati, zato nam je dan razum sam, Zavest, da se razvije v svoji podani polnosti. Kristus je bil primer popolnega cloveka, adama. Mi smo zivali, ki se ucimo biti clovek, adam, podoba Kristusa. Vse kar je povedal, in jasno sam rekel, hodi za menoj, in Izpolnjuj Voljo svojega OCETA, ki je v Nebesih. To je pot in samo kot sem rekel samo z intrapersonalno samoaktualizacijo, poglobitivjo, analiticnem razmisljanju, umetnostjo, meditacijo, lahko izpolnemo le to in se osvobodimo. Jaz osebno verjamem v Raj na zemlji, ki je produkt razvite zavesti, vsakega bitja. Taksna zavest deluje v skladu in v harmoniji z vsem bivajocim zivecim. Mar ni to pot, vsega, popoln svet, civilizacija?Čovek bo z svojo zavestjo osvobojeno in cisto presegal umrljivo telo, in tako postal večen. IN menim, da takrat bo človek za večno bival z svojim Stvarnikom v tej cudoviti neskonco zacudeni prepletajoci in migetajoci, plesoci simfoniji energij, valovanj, nihanj.
Na koncu pa vse to sploh ni vazno!
Vazno so samo te resnice : PURE THOUGHTS, PURE WORDS, PURE DEEDS, LOVE, LOVE, LOVE! To je vse, ljubezen je vse. In to je cilj zavesti.
Lp
Sad cid ananda
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: ajin dne torek, 28. marec 2006 @ 21:50 CEST
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 29. marec 2006 @ 15:23 CEST
Lep pozdrav
Tatjana
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 29. marec 2006 @ 15:56 CEST
Bog ni samo ustvaril svet, On ga še vedno ustvarja. Jezus pravi: "Moj Oče (Oče naše duše) neprestano dela, tudi jaz delam". To stalno ustvarjanje je Božansko vzdrževanje. Zaradi tega lahko Boga v vsakem trenutku srečamo. On je prisoten ne samo pasivno, ampak je z svojo dejavnostjo stalno prisoten z nami. On premika čas našega dne, on nas uspava v spanec, on navdihuje naše misli, on je življenje našemu organizmu. On nam odpira vrata in okna v življenje, nam usmerja naše poti na poti življenja, prineša veter in dež, menja sonce in oblake.
Dotakni se Boga v sebi in okoli sebe. Zaustavimo se za trenutek nad tei mislimi. Mi nismo sami sredi tihega vesolja. Na dlani smo facinantnega Boga. Spregovorimo z Njim in prišli bomo v središče življenja in sveta.
O DUŠI
Ali zdajle jasno vidiš, o Duša, da prihaja Svetloba od Duha, in tema od telesa? Če to razumeš, zakaj se žalostiš, ko moraš zaputiti telo? Kajti zaradi telesa doživljaš največjo žalost. Ta ti prepričuje, da bi zaznala to, kar predvsem morala poznati. Raje bi obžalovala, da si odstranjena iz sveta Duha, kajti z delovanjem tega sveta v tebi, prejemaš največjo milost in boš dosegla to, po čemer bi si morala prizadevati in česar bi se morala polastiti.
Zapusti, o Duša, to naravo, jo opusti, prenehaj jo ljubiti, boj se je, zavaruj se pred trpljenjem, v katerega te bo na koncu vodila in se obrni v svoj svet, ki je vzrok in izvor tvojega obstoja in ki je prebivališče bitja, ki je tako visokega in silnega stanu, kot si ti sama. Tako boš dedovala večno življenje in popolno blaženost.
Kako dolgo se boš še utrujala, o Duša, s potepanjem od tu do tja, po tem svetu vznika, sija in omrtja? Kako dolgo še se boš zaposlovala s tem, daq si boš ustvarjala prijatelje in družabnike zase? Izgubiti včasih prijatelja in si potem spet nekoga pridobiti in se z njim sprijateljiti? Od vseh teh, s katerimi te druži prijateljstvo, ni nikogar, ki ne bi kot človeško bitje imel tudi druge strani nezvestobe in izdajstva, četudi samo v mislih, pa čeprav mu hočeš biti zvesta in mu pomagati.
Nikogar ni, ki se ne bi pretvarjal, še celo če mu zaupaš, da je pošten. Niti ne obstaja nihče, ki te ne oskrunja in onečašča, četudi mu verjameš, da je čist. Niti ni nikogar, ki ti ne bi bil neprestano nasproten, kot svoji celotni naravi in biti, prav tako kot si ti njegovo nasprotje po svojem celotnem bitju in naravi. In končno, po vsem tem, prereže vez, s katero sta bila povezana, četudi se ni zgodilo nič, kar bi to opravičevalo.
Na ta način, s temi ločitvami, ponujaš vedno žrtev iz gorja in žalosti. In nimaš resničnega prijatelja ali družabnika, zakaj tisti, za katere misliš, da so tvoji prijatelji, so ti zahrbtni, četudi si do njih odkrita. Ti te ranijo, čeprav z njimi pošteno in dobro ravnaš. Zakaj hočeš še kar naprej to doživljati? Ali ni to, kar si izkusila na začetku, ni dovolj? Čemu hočeš znova poiskusiti? Zakaj zavračaš svarilo, ki si ga prejela iz dolge izkušnje, in ga ne sprejmeš, kot pravega? Kako dolgo boš še iskala te zlobne in krivične ljudi, te prevarante in izdajalce? Si res neumna in slepa ali se le pretvarjaš, da si neumna in zaslepljena?
Zato, o Duša, stori, kar je dobrodejno, in pusti za sabo, kar je uničevalno, tako boš lahko dvignjena v vrste onih, ki se veselijo v Božji pomoči. Pojdi po ravni poti in bodi deležna največje radosti". ( Hermes Trismegistus)
Odnos med uvidom, ki ga je nekoč duša imela in vzrokom izgube le-tega, lahko primerjamo z očesom, ki vidi tako svetlobo kot temo.
Če je naše oko obdano s temo, ne more videti ničesar. Tudi če je postavljeno pred stvari, jih ne more zaznati. Toda ko pade nanje svetloba, je razsvetljeno tudi oko in lahko razločuje predmete, ki jih prej ni videlo. Zato je svetloba vez med očesom in predmeti. Svetloba daje sposobnost razločevanja in to je vzrok, zaradi katerega stvari, ki so bile prej prisotne le kot možnost, postanejo resničnost. Dokler lahko oko svetlobo lovi, lahko vidi in razločuje stvari, če pa oko svetlobo izgubi in ga spet obkroži tema, se doživljanje vida in vse, kar ta lahko razloči, takoj preneha. Za trajnost sposobnosti vida in zmožnosti zaznave mora biti svetloba nenehno prisotna, oko mora biti osvobojeno teme.
lep pozdrav vsem in vse dobro,
Miran.
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: ajin dne sreda, 29. marec 2006 @ 21:17 CEST
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: ajin dne sreda, 29. marec 2006 @ 21:41 CEST
Dotakni se Boga v sebi in okoli sebe. Zaustavimo se za trenutek nad tei mislimi. Mi nismo sami sredi tihega vesolja. Na dlani smo facinantnega Boga. Spregovorimo z Njim in prišli bomo v središče življenja in sveta."
Malo bi pokomentiral predvsem tole :
"Jezus pravi: "Moj Oče (Oče naše duše) neprestano dela, tudi jaz delam".
Nisem nikjer zasledil da bi Jezus to rekel, da je le to kje zapisano. Čeprav seveda je logično da je vseobsegajoci aspekt gibanje; kajti samo gibanje ponazarja večnost.
Ko govoris o Bogu, predvsem mislis na vseobsegajoci aspekt BOga, kot Brahman in paramatma( NADDUSA).
Vse kar si rekel se strinjam s teboj, v kolikor govorimo o vseobsegajocem aspektu Boga; Brahman. Nisem pa prisel do taksnega spoznanja da je vse to OSEBA, ki je vzrok vseh vzrokov- (Vrhovni upravitelj- ISVARA) vsega kar je, in da je popoln, neodvisen. Zdaj se nekako poglabljam v to personilisticno filozofijo; vaisnavizma; bhakti jogo.
Kar pa se tice DUse, le to vse razumem preko gjane joge (empiricnega filozofskega razmisljanja), osebne poglobitve, analize in razclenitve. Prakticno vedenje pa mislim da bom imel ko bom umrl( ali receno v teoreticnem vedenju, ko bo moje telo umrlo). JAsno je da sem energija, in kot taka sem neumrljiva, vecna, samo menjam obliko, samo prakticno vedenje, cisto popolno vedenje, da nisem telo pa nimam, in nazalost se se enacim z telesom, nisem se osvobodil, kajti zelim bivati tukaj na zemlji v vecnosti z Gospodom. Kot sem rekel verjamem v raj na zemlji in verjamem, da je raj tudi nekje drugje, v nekem drugem univerzumu, kjer mogoce prebiva sam Gospod, nevem, spekuliram, to je vse kar pocnem. Razumem pa kaj je pot vsega tega, kako moram delovati v teh vzvisenih resnicah, in biti dejanje le teh. Ter razviti premo LJubezen do Gospoda, hkrati pa s tem razvijem ljubezn do vseh zivih bitji. To je dolga pot, ki zahteva veliko discipline, samokontrole, predanosti, in razumevanja, modrosti. Zdaj sem se otrok, in bom vecni otrok.
PIsano je :
"Nikogar ni, ki se ne bi pretvarjal, še celo če mu zaupaš, da je pošten. Niti ne obstaja nihče, ki te ne oskrunja in onečašča, četudi mu verjameš, da je čist. Niti ni nikogar, ki ti ne bi bil neprestano nasproten, kot svoji celotni naravi in biti, prav tako kot si ti njegovo nasprotje po svojem celotnem bitju in naravi. In končno, po vsem tem, prereže vez, s katero sta bila povezana, četudi se ni zgodilo nič, kar bi to opravičevalo."
Torej se pretvarjas, ali igramo igro?
Miran je povedal :
"Odnos med uvidom, ki ga je nekoč duša imela in vzrokom izgube le-tega, lahko primerjamo z očesom, ki vidi tako svetlobo kot temo.
Če je naše oko obdano s temo, ne more videti ničesar. Tudi če je postavljeno pred stvari, jih ne more zaznati. Toda ko pade nanje svetloba, je razsvetljeno tudi oko in lahko razločuje predmete, ki jih prej ni videlo. Zato je svetloba vez med očesom in predmeti. Svetloba daje sposobnost razločevanja in to je vzrok, zaradi katerega stvari, ki so bile prej prisotne le kot možnost, postanejo resničnost. Dokler lahko oko svetlobo lovi, lahko vidi in razločuje stvari, če pa oko svetlobo izgubi in ga spet obkroži tema, se doživljanje vida in vse, kar ta lahko razloči, takoj preneha. Za trajnost sposobnosti vida in zmožnosti zaznave mora biti svetloba nenehno prisotna, oko mora biti osvobojeno teme.
lep pozdrav vsem in vse dobro,
Lepo primerjava v kolikor sem pravilno razumel.
Tema je materialna eksistenca; materialni svet, ki zakriva pravo resnico; svetlobo. Torej iluzorna energija, ki nas zaslepi pred funamentalno resnico, svetlobo, ki prihaja od pravega vira; Bozje luci. Tako moramo biti osvobojeni materializma, da uvidmo pravo naravo svojega sebstva in uzremo pravi polozaj nasega bistva, torej duse, ter odpremo zavest.
Lep pozdrav, vsem in hvala za dobrodošlico.
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 30. marec 2006 @ 17:10 CEST
Vse obsegajoči aspekt Boga, tako je, kjer je izvorno kraljestvo večnega Duha, v domovini duš. Oba veva, da je Duh v naju in v vesolju alfa in omega. Doživljava ga kot nevidno silo, kot energijo ljubezni in modrosti, ki kliče, spremlja in usmerja. Vesolje je koncentrično, kar pa je za razumevanje ljudi potrebno, da se pojasni s čistimi pojmi, da bo to pri ljudeh razumljeno.
Predlagal bi pojem"prvotna informacija" namesto pojmov Duh ali Logos. Današnja znanost je odkrila, da se za zaznavnim vesoljem mora nahajati polje, v katerem je vsebovana prvotna informacija celotnega stvarjenja. In za tem poljem mora obstajati statično polje, absolutni vakuum, iz katerega energije spiralasto pritekajo v zaznavno vesolje in se potem vračajo k svojemu izvoru.
Te energije prinašajo informacije, po katerih se razodeva vesolje. Že v Janezovem evangeluju se pravi:" V začetku je bila beseda." Znanost pa je sedaj naredila iz tega: "Na začetku je bila prvotna informacija"... Ta prvotna informacija ni nič drugega, kot to, da nam večni Duh želi sporočiti bistvene stvari za naše življenje. Ko bomo ljudje to prvotno informacijo, tega Duha, kot ljubezen, modrost in svobodo, v svojih srcih izkusili in jo bodo lahko prepoznali, potem mora to sporočilo določiti njihovo dejanje in nehanje.
Seveda pa se lahko to zgodi le potem, ko se najprej napačna informacija lahko razloči od prvotne informacije, resnice. Najprej morajo biti vse iluzije zavajanja v svetu in še mnogo več razkrinkane in razrešene v nas samih. Hrepeneti moramo po resnici. Ljudje moramo biti dotaknjeni s Duhom-Bogom-Ljubezni, z nebeškim otrokom, v svojih srcih. Potem ni veš pomembno kako se na vse skupaj gleda, ali se ima vesolje za koncentrično ali ne. Tedaj postaneš sam središče, ki je povezano s središčem vesolja.
Ustvarjalni Duh žene vse k zavedanju. Duh se izraža preko vseh stvaritev, v tebi, v meni, v vseh bitjih. Vsepovsod je središče življenja, vendar pa je človek tako ustvarjen, da lahko Duh-Bog neposredno priteka v naša srca in ga lahko v svojih mislih zavestno doživimo. Vsak človek ima dušo, ki lahko sprejme Duha. Vendar pa lahko samo tista duša sprejme Duha, ki je že očiščena. Mora biti prenovljena.
Vse, kar je na svetu vidno nastane iz nevidne notranjosti. Zunanji univerzum ima notranje jedro. Zato je koncentrično. Čeprav znanost z njeno "Big bang teorijo" domneva tudi nekaj takega, je s svojim razumom ne more dojeti.
Bog je trojen aspekt. To pomeni, da je Bog eden, vendar v treh osebah. Bog Oče spoznava sebe, izgovarja to svojo spoznanje in to Njegovo spoznanje postaja Njegov Ti, Njegov Sin, Njegova Beseda rojena iz Očetovega spoznanja, Sin Božji, druga božanska oseba. Božanska Beseda je, torej, spoznanje Očeta v sam sebi. Glede na to, da je Božanski intelekt absoluten kot Bog sam, je zaradi tega tudi druga božanska oseba, Božanska Beseda in Sin Božji isti Bog, toda kot spoznani.
Tako spoznamo v Bogu dve osebi. No, on je trojen. Kdo je tretja oseba v Bogu? Med Očetom in Sinom je neizmerna ljubezen. Popolnost spoznanega privlači nas k sebi. Glede na to, da je Bog in njegovo spoznanje nekaj najpopolnejše kar si sploh lahko zamislimo, se med Bogom in Sinom rojeva nepopisna ljubezen. Ta ljubezen je utelešenje v osebi Svetega Duha. Duh Sveti je ljubezen Očeta in Sina. Bog je torej, tisti, ki spoznava, tisti, ki je spoznan in ta , ki je ljubezen.
V krščanstvu je takole, ta trikotnik: Oče-Mati-vsevolja, Kristus-Sin-Ljubezen-intuicija, Duh Sveti. Krščanstvo je "religija" druge osebe, ljubezni.
V egipčanski religiji: Oziris, Izida, Horus.
V hinduizmu: Brahma, Vishnu, Shiva.
V budhizmu: Atma, Buddhi, Manas.
Resnična vera je osnova za razvoj naše nesmrtne duše. Resnična vera raste iz našega globokega hrepenenja srca. To je prošnja našemu Očetu; " Daj nam danes nebeški kruh." Odgovor na to molitev je vedno izliv duhovne moči, koncentracija žarčenja, ki izhaja iz Očeta. Zato pa je nujen nov način življenja, ki to moč lahko prenese. Novi način življenja je treba preizkusiti in ga živeti. In čez nekaj časa sledi drugi izliv Spoznanja.
Razkriti žarčenje ljubezni Sina pomeni podati roko padlemu človeku. Svetloba postavi človeka na duhovni poti pred predajo vsevolji v enost s skupino srodnih duš na zemlji. Bog je vendarle družba in ne samotar. To je tudi pogoj, da bi se duša lahko razvijala. Skupnost duš na Pozitivkah je dober primer. Možnost za napredovanje se človeku podari , kot "voda življenja", ki mu je dana. Razkrita Svetloba nas postavi neposredno pred ovire in omejitve; vedno bolje pa razumemo, kaj in kdo smo v resnici.
V tem razvojnem procesu, v katerem naš ego-mali jaz- nizka zavest zahaja, so odstranjene vse ovire. V Očenaš-u je rečeno: " Oče, odpusti nam naše dolgove, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom." Celotno karmično težo dolgov je treba izničiti. V tem procesu predaje raste naša nesmrtna duša. Rast duše pomeni, da postaja naša vez z Duhom močnejša. To je bistveno. Duh se tako neposredno poveže z živo dušo. Tako voda postane vino. Misel in srce začneta ustavrjati enost. Tako zavestno doživimo Boga.
Nato pa se začne tretja stopnja - ognjeno žarčenje ("Kdor je blizu mene, je blizu ognja", Jezus Kristus) Svetega Duha, ki povzroči v nas samih veliko spremembo. V tem ognju očiščenja, ki ga lahko imenujemo tudi "sol", se v nas izvrši proces preoblikovanja, v katerem pride do popolnoma novega razodetja. Gradbeni material je božanska ljubezen, ki je sedaj v nas trajno vtisnjena.
Tako je človek na duhovni poti razvojno "odpeljan" iz tega, kar je v Očenaš-u imenovano "skušnjava" in "hudo" v srcu zemeljskega človeka. Tako se človek popolnoma osvobodi vseh moči in vezi tega sveta. Pripeljan je v hišo služenja in tako prvič ugleda božansko naravo. Vidi Novo nebo in Novo zemljo. Poln spoštovanja zakliče Očetu in reče: "Kajti tvoje je kraljestvo in moč in sijaj do večnosti!"
Tretja stopnja, v kateri vodi procese spreminjanja Sveti Duh, se konča z nastopom polja vstajenja. Človek stopa ob celotnem evolucijskem loku do prvotnega sveta. Za prebivalce padlega sveta je to popolnoma nedoumnljiva pot, ki vodi naprej " od moči do moči in od sijaja do sijaja". Ta pot je cilj nas ljudi, za vse , ki resnično iščejo Boga. Vsak čovek je povabljen, da hodi po njej. Pomoč, ki je za to v današnjem času nepogrešljiva, ponudi skupnost srodnih duš na zemjli in Bratstvo drugega kraljestva iz nevidne polovice sveta, preko Kristusove Prisotnosti.
S pomočjo spremembe samega sebe, s pomočjo duhovne revolucije v lastnem bistvu, lahko duhovni iskalec vstopi v to polje novih možnosti in sprejme iz njega pomoč in moč. Vse muke, ki jih pri tem doživlja človek na svoji življenjski poti, izvirajo iz lastnega bistva. Kdor pa prenese svoje življenjske poudarke v življensko polje duha, bo kmalu ugotovil, da ovire odpadejo. Kdor je zvest kot On, ki spremlja vse ljudi in jih varuje s svojo močjo, bo skusil, da ni več potrebna po njegovem sedanjem življenju nobena nova inkarnacija.
Staro življenje v nas samih ugasne, ponovno pogrezanje v materijo postane nepotrebno, razen če se osvobojeni prostovoljno vrne, da bi pomagal svojim sobratom ii sestram.
" Torej se pretvarjaš, ali igramo igro?"
Oprosti Ajin, na tole vprašanje pa si boš moral sam odgovoriti. Verjamem, da si boš odgovoril. Pa brez zamere.
Želim ti še naprej veliko ljubezni od Njega in vseh srodnih duš na zemlji.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: ajin dne petek, 31. marec 2006 @ 10:34 CEST
---------------------------------------------------------------------------
"Predlagal bi pojem"prvotna informacija" namesto pojmov Duh ali Logos. Današnja znanost je odkrila, da se za zaznavnim vesoljem mora nahajati polje, v katerem je vsebovana prvotna informacija celotnega stvarjenja. In za tem poljem mora obstajati statično polje, absolutni vakuum, iz katerega energije spiralasto pritekajo v zaznavno vesolje in se potem vračajo k svojemu izvoru."
---------------------------------------------------------------------------
Se strinjam z tem poimenovanjem in je to je zelo tocno, ker vse kar biva je informacija. Glede aboslutnega vakuuma, ki naj bi bil staticno polje; torej negibni gibalec, s tem se osebno ne strinjam. V indijski filozofiji je jasno opisano kaj je nas univerzum. Obstaja samo gibanje, nic ni staticno. Glede izvora lahko samo spekuliram. Kako potekajo energije, le te pa ni mozno opredeliti, jih pojasniti samo z eno obliko, torej spiralami.
Kot sem ze navedel citat:
«This material world means 35 million cosmic eggs (brahmandas) or universes (Skanda Purana 2.2.27.25, Brahma to Indradyumna M.)
- Our universe (one of these 35 million) has 10^22 (100 billion x 100 billion) stars, planets and moons and other flying balls
- Our universe has 1.4x10^79 subatomic particles; quarks and leptons.)
(2) Since it is a thing which is produced; particles need a designer and maker to become forms”
----------------------------------------------------------------------------
Miran je rekel:
"Že v Janezovem evangeluju se pravi:" V začetku je bila beseda." Znanost pa je sedaj naredila iz tega: "Na začetku je bila prvotna informacija"... Ta prvotna informacija ni nič drugega, kot to, da nam večni Duh želi sporočiti bistvene stvari za naše življenje. Ko bomo ljudje to prvotno informacijo, tega Duha, kot ljubezen, modrost in svobodo, v svojih srcih izkusili in jo bodo lahko prepoznali, potem mora to sporočilo določiti njihovo dejanje in nehanje."
--------------------------------------------------------------------------
Hm, zanimiv koncept ,s katerim se strinjam, lahko tudi tako gledas. Samo kolikor vem je ta beseda bila primerjava za Kristusa, kot meseno, clovesko bitje, ali Sin BOGA. IN to besedo sem razumel malo drugace. Bom pojasnil:
Beseda se je učlovečila
1 V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. 2 Ta je bila v začetku pri Bogu.
To lahko naredimo vzporednico z indijskim konceptom prvega zvoka, iz katerga je nastalo vesolje, OOOOOOMMMMMM. Pisano je da je Brahma z to mantro ustvaril cel univerzum.
Pisano je tudi »Beseda je bila bog«.
To lahko intepretiramo kot Besedo;( informacija; DNK)
»In Beseda je bila Bog« Informacija ali DNK je bila BOG.
»3 Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.«
Vse je nastalo po njej ( Besedi; informacija, DNK) in brez nje( besede; informacije; DNK) ni nastalo nic, kar je nastalo.
4 V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. 5 In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.
DNK, je zivljenje, in luc je manifestacija DNK, zavestne energije, torej informacije.
»10 Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal«
Beseda; DNK; informacija je bila na svetu.
In svet; torej obstoj je nastal po njej.
»Svet je ni spoznal» Torej ni spoznal poosebljenost besede; dnk, informacije;( torej Kristusa), tega ki prica o resnici in luči, poti človestva.
14 »In Beseda je postala meso in se naselila med nami«. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice
Evo, tukaj jasno je opisano.
»Beseda je postalo Meso«, torej informacija( DNK) je postalo meso; zivo bitje.
Nadaljno pise; »se je naselila med nami«. Ostalo je jasno; »Videli smo njeno velicastvo, velicastvo , ki ga ima od Oceta, kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.«
------------------------------------------------------------------------------
Miran je rekel:
"Božanska Beseda je, torej, spoznanje Očeta v sam sebi. Glede na to, da je Božanski intelekt absoluten kot Bog sam, je zaradi tega tudi druga božanska oseba, Božanska Beseda in Sin Božji isti Bog, toda kot spoznani."
----------------------------------------------------------------------------
Spoznanje Oceta v sebi, je razumevanje njegove prisotnosti v tebi kot Naddusa( paramatma) kar pomeni da smo mu kvalitativno enaki. Glede absolutnosti Boga se lahko s tem strinjam v kolikor govorimo striktno o vseobsegajocem aspektu, in ne kot Osebnost, torej ce gledamo impersonalisticno. Povedal sem moje stalisce razumevanje stvaritve cloveka, in jasno tudi opredelil vseobsegajoci aspekt, energijo, katero preucuje danasnja znanost. Teorija strun je zanimiva, ker jo jaz osebno vidim kot povezavo z indijsko filozofijo, kreacije vesoljstva; torej prvobitni zvok; nihanje energije.
Ta bozanska Beseda( DNK, informacija,) je enaka Sinu, ker le ta beseda( dnk; informacija) izhaja iz OCETA;( ziva Osebnost in ne duh, ceprav sam je del vseobsegajocega Duha, logosa, prvotne informacije)
--------------------------------------------------------------------------
Miran je rekel:
"V krščanstvu je takole, ta trikotnik: Oče-Mati-vsevolja, Kristus-Sin-Ljubezen-intuicija, Duh Sveti. Krščanstvo je "religija" druge osebe, ljubezni.
V egipčanski religiji: Oziris, Izida, Horus.
V hinduizmu: Brahma, Vishnu, Shiva.
V budhizmu: Atma, Buddhi, Manas."
------------------------------------------------------------------------------
Hm zanimiva vzporednica, ceprav moram izraziti nestrinjanje.
Ne mores poosebljati vrednote z imeni zivih oseb, ki so bivali na zemlji, no menim da je treba razlocevati, med osebnosti in vrednotami.
Oziris , Horus ; so bili bogovi, bolj tocno sinovi Bogov starega Egipta, ki so prisli iz vesolja.
Tocno zaporedje, glede na hinduizem bi bilo VISNU, BRAHMA, SIVA. Ceprav le ti poosebljajo vseobsegajoci aspekt, so pa tudi Osebnosti, ceprav to je malo tesko za razumeti, vsaj meni, samo se poglabljam.
Atma; duh; dusa.
Budhhi; inteligenca.
manas ; um
Glede na tole kar si zapisal;
"Nikogar ni, ki se ne bi pretvarjal, še celo če mu zaupaš, da je pošten. Niti ne obstaja nihče, ki te ne oskrunja in onečašča, četudi mu verjameš, da je čist. Niti ni nikogar, ki ti ne bi bil neprestano nasproten, kot svoji celotni naravi in biti, prav tako kot si ti njegovo nasprotje po svojem celotnem bitju in naravi. In končno, po vsem tem, prereže vez, s katero sta bila povezana, četudi se ni zgodilo nič, kar bi to opravičevalo."
sem te vprasal; »Torej se pretvarjaš, ali igramo igro?«
In ni zamer, ce bi zameril , potem ne bi imel razumevanja.
Lep pozdrav
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 31. marec 2006 @ 12:16 CEST
Glede statičnega polja.
SPOLŠNI POGOVOR MED HERMESOM IN ASKLEPIJEM
Hermes: Ali se vse, kar se giblje, Asklepij, ne giblje v nečem in po nečem?
Asklepij: Da, seveda.
Hermes: Mar ni nujno, da je tisto, v čemer se gibano giblje, večje od tistega, kar se giblje?
Asklepij: Nujno je.
Hermes: Je torej gibalo močnejše od gibanega?
Asklepij: Da, močnejše je.
Hermes: Ali mora biti narava tistega, v čemer se giblje, nasprotna naravi gibanega?
Asklepij: Da, vsekakor.
Hermes: Je torej ta kozmos večji kot druga telesa?
Asklepij: Da, strinjam se.
Hermes: Ali ni tudi zgoščen? Poln je namreč drugih teles, pravzaprav vseh teles, ki so.
Asklepij: Tako je.
Hermes: Kozmos je torej telo.
Asklepij: Da.
Hermes: In sicer je telo, ki se giblje?
Asklepij: Seveda.
Hermes: Kako velik mora torej biti prostor, v katerem se giblje kozmos in kakšna je njegova narava? Mar ni veliko večji, da lahko sprejme nenehno premikanje in da se gibano zaradi tesnega prostora ne vklešči ter ne ovira v gibanju?
Asklepij: Prostor mora biti zares izredno velik, Trismegist.
Hermes: In kakšne narave je ta prostor?
Nasproten temu, kar se giblje, Asklepij, kajne? Telesu nasprotna narava pa je nesnovna.
Asklepij: Strinjam se.
Hermes: Potem je torej prostor, se vesolje giblje, nesnoven. Nesnovno pa je bodisi Božanske narave bodisi Bog. ( Z Božanskim se tu ne misli na ustvarjeno, ampak na neustvarjeno). Če je torej nesnovno Božanske narave, je jedro bistva stvaritve in, če je Bog, potem je eno z jedrom bistva. Sicer nesnovno umsko lahko spoznamo na tale način.
Bog je za nas najvišji predmet umevanja, ni pa to sam sebi. Kajti predmet umevanja je za tistega, ki misli, dosegljiv le zaradi luči uvida. Bog torej sam sebi nikakor ni predmet umevanja: ni namreč kdo drug predmet umevanja, kadar kdo umeva samega sebe. Nam pa Bog nasprotno, pomeni nekaj drugega od nas samih, zato ga imamo za predmet umevanja.
Če je predmet umevanja univerzalni prostor, potem je umsko spoznaven, a ne kot prostor, ampak kot Bog. Če pa ga umevamo kot Boga, potem ga umsko ne spoznavamo kot prostor v običajnem smislu, ampak kot delujočo Božansko silo, ki vse zaobsega.
Vse kar se giblje, se ne giblje v nečem, ki je gibano, ampak v mirujočem, ki je negibno. Samo gibalo pa tudi miruje, ne da bi se moglo gibati hkrati z gibanem.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: ajin dne sobota, 1. april 2006 @ 21:24 CEST
Vse je v gibanju, valovanju in nihanju.
lp
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 3. april 2006 @ 15:21 CEST
Obstaja nešteto nebesnih teles, zvezd, zvezdnih sistemov in skupin zvezdnih sistemov, kot tudi nepredstavljiva gibanja z nepopisno hitrostjo v nedojemljivem prostoru. To pa še vedno ni breskončnost. Ko rečemo "še vedno ne", vzbuja vtis, kot da bi breskončnost lahko nekoč dojeli, če bi obrnili svoj pogled navzgor ali navzven.
S sodobnim Hubblovim prostorskim teleskopom, ki je verjetno najboljši daljnogled, kar jih je, astronomi vidijo 15 milijard svetlobnih let daleč. Ena svetlobna sekunda je 300.000 km. 15 milijard svetlobnih sekund ni nobena malenkost, v razmerju z neskončnostjo pa je manj kot malenkost.
Veliki duh Giordano Bruno je ugotovil, da neskončnost ni mogoče razdeliti na območja, na razdalje, ali na časovno sklenjene celote. ne obstaja nekaj takega kot je polovica neskončnosti, kajti potem bi bila vsaka predstavljiva polovica neskončna. Tudi, če bi neskončnost zmanjšali le na en milimeter, bi ta sam en milimeter "velika" neskončnost, postala neskončna. Ker je le ena neskončnost, ni nobene druge, tretje, četrte ali katere koli že. Raznovrstnost se zdi le naši zavesti, ki deluje le v treh dimenzijah. Sama neskončnost pa ni pojav. Je popolni pratemelj vsega obstoječega, je popolnost.
Vse, kar se pojavi v neskončnosti, se giblje. Neskončnost sam je negibna, kajti zunaj neskončnosti ni prostora, v katerem bi se lahko gibala. Če bi bil zunaj neskončnosti tudi prostor, neskončnost ne bi bila neskončna. Če ponoči dvignemo svoje oči proti zvezdnemu nebu, potem zagledamo nenavadno veliko igro gibanja, spreminjanja, premikov in hitrosti v neizmernem prostoru, ki si ga težko predstavljamo. Vidimo kozmični, medkozmični ples na brezmejnem plesišču.
Naslednji galaktični sistem je torej oddaljen od nas približno 2,5 milijonov svetlobnih let. Astronomi ocenjujejo, da je sedaj 400 milijard galaktičnih sistemov. Obnemimo pred neizmerno veličino skrivnosti, ki je za tem. Skrivnost pa je skrita tudi v nas ljudeh! Iz tega izvira naše iskanje, hrepenenje po spoznanju in modrosti, dojemanju in zaobseganju. Enako privlači enako, išče enako. V človeku in po njem neskončnost prepozna samo sebe. Eno se izraža v mnogem in se izrazi v neskončni mnogoterosti. Človek, ki je del te mnogoterosti, je po mnogih potovanjih, po mnogih plesnih korakih na kozmičnem plesišču, lahko soudeležen pri neskončnem, pri popolni biti. Potem ples, neizmerni ples veselja, Bruno imenuje to popolnost.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: ajin dne ponedeljek, 3. april 2006 @ 23:08 CEST
Hermes: Ali se vse, kar se giblje, Asklepij, ne giblje v nečem in po nečem?
Asklepij: Da, seveda.
Da, se strinjam s tem konceptom je povsem logicen, in razumljiv. Le to pa ne postulira staticnost, in razumem da je zdaj le to uvod v razpravo.
Hermes: Mar ni nujno, da je tisto, v čemer se gibano giblje, večje od tistega, kar se giblje?
Asklepij: Nujno je.
Torej imam mnozico v kateri je gibanje; ali je le to kar je v mnozici gibano. Le to; torej mnozica pa je nujno vecje od tistega kar je gibano, in se giblje.
Ali drugace:
»Tisto v cemur se gibano giblje«
Tisto; je mnozica A.
Gibano je podmnozica mnozice A
To podmnozico poimenujmo; A۫۫ = gibano, in to se samo giblje; torej podmnozica
mnozice A۫۫ se giblje in je nujno manjse od tistega; mnozice A; Tisto
Obstaja podmnozica A۫۫ , ki je gibano in se giblje. Tisto; mnozica A, v kateri je podmnozica A۫۫ ,ki je gibana in se giblje, pa je vecje od podmnozice A۫۫ ki se giblje, in je gibano.
Staticnost ne povzroca gibanja. Mirna reka je vedno mirna; mirna reke ne povzroci gibanje, valovanje te reke, torej mirna reka je negibni negibalec. Ce to drzi, kako se potem lahko nekaj giblje, ali postane gibano? Mar gibanje ne povzroci gibanja?
"Hermes: Je torej gibalo močnejše od gibanega?
Asklepij: Da, močnejše je."
Aha, razumem, v tem konceptu utemeljuje, da zaradi tega ker je nujno vecje od gibanega, ali tega kar se giblje, da je zato gibalo mocnejse od gibanega, ali tega kar se giblje. Ceprav tukaj še ne utemeljuje staticnost gibala, torej tega ki poda prvi vzrok gibanja. Jaz tukaj ne vidim implikacije da je gibalo staticno, temvec da je samo gibanje. In ce poda prvi vzrok, ce je zacetni gibalec in je samo gibalo, potem ne more biti staticno, ampak mora le sam biti gibanje. Torej sklep je da samo gibanje povzroci gibanje.
"Hermes: Ali mora biti narava tistega, v čemer se giblje, nasprotna naravi gibanega?
Asklepij: Da, vsekakor."
Hm, ne razumem zakaj mora biti narava tistega v cemer se giba, torej mnozice A, nasprotno naravi gibanega, ali tega kar se giblje, torej podmnozica A۫۫ mnozice A; ali tistega v cemer se giblje podmnozica A۫۫ ?
Verjetno je to produkt prejsnega sklepa ki pravi da je gibalo mocnejse od gibanega, to pa zaradi tega ker je gibalo nujno vecje od gibanega, kar ne pomeni da je nujno staticno, torej pomeni da ni nujno nasprotno. Lahko je v osnovi enako, samo hkrati pa raznoliko..
"Hermes: Je torej ta kozmos večji kot druga telesa?
Asklepij: Da, strinjam se."
Ta koncept je cisto logicen, torej da ta mnozica A, mora biti vecja kot gibajoca se telesa, ki so gibano, torej podmnozica A۫۫
Velikost kozmosa, ne implicira, nakazuje na staticnost kozmosa.
"Hermes: Ali ni tudi zgoščen? Poln je namreč drugih teles, pravzaprav vseh teles, ki so.
Asklepij: Tako je."
Koncept vsebovanosti dolocenih objektov jeposvem materialisticen pogled, seveda je razumljivo glede na takratno znanje. CE gledamo z stalisca delcev, mikro sveta kjer se realnopst kaze kot razburkano morje vseh moznic stanj in pozicij dolceonega delca ( valovanje) je potem slika cisto drugacna in spet, kje je staticnost v tem?
"Hermes: Kozmos je torej telo.
Asklepij: Da.
Hermes: In sicer je telo, ki se giblje?
Asklepij: Seveda."
IZ tega sklepa potem posledicno pridemo da je Kozmos samo telo, in se samo giblje, torej je dejansko sam podmnozica A۫۫ , mnozice A; tistega gibala, ki naj bi bil staticen.
"Hermes: Kako velik mora torej biti prostor, v katerem se giblje kozmos in kakšna je njegova narava? Mar ni veliko večji, da lahko sprejme nenehno premikanje in da se gibano zaradi tesnega prostora ne vklešči ter ne ovira v gibanju?"
"Asklepij: Prostor mora biti zares izredno velik, Trismegist.
Hermes: In kakšne narave je ta prostor?
Nasproten temu, kar se giblje, Asklepij, kajne? Telesu nasprotna narava pa je nesnovna.
Asklepij: Strinjam se"
Aha,tukaj pravi, da ta prostor ; Mnozica A mora biti nasprotna( nesnovna) temu kar se giblje; torej podmnozici A۫۫ . Dobro se strinjam, samo ta koncept nesnovnosti, pa ni dobro definirano, torej je to pomankljivo in nezadovoljivo za razclenitev te filozofske trditve. Jasno je da obstaja materija in duh, samo v vidiku mikrosveta in svetu valovanj, ter nihanj, kje je razlika?
Materija je samo zgoscena energija, ki ima doloceno frekvecno nihanja. Obstajajo pa frekvence z drugacno obliko, ter le te odrazajo drugacne lastnosti, na podane in vidne materije.
"Hermes: Potem je torej prostor, se vesolje giblje, nesnoven. Nesnovno pa je bodisi Božanske narave bodisi Bog. ( Z Božanskim se tu ne misli na ustvarjeno, ampak na neustvarjeno). Če je torej nesnovno Božanske narave, je jedro bistva stvaritve in, če je Bog, potem je eno z jedrom bistva. Sicer nesnovno umsko lahko spoznamo na tale način."
Da res je ta prostor v katerem se vesolje in vesoljstva gibljejo nesnoven ali bolje receno Duhoven. In BoG je Duhovno bitje, je sad cid ananda vigraha. Bog je eno z bistvom, bog je samo Bistvo.
"Bog je za nas najvišji predmet umevanja, ni pa to sam sebi. Kajti predmet umevanja je za tistega, ki misli, dosegljiv le zaradi luči uvida. Bog torej sam sebi nikakor ni predmet umevanja: ni namreč kdo drug predmet umevanja, kadar kdo umeva samega sebe. Nam pa Bog nasprotno, pomeni nekaj drugega od nas samih, zato ga imamo za predmet umevanja. "
Pravis da Bog sam sebi ni predmet umovanja. V judovskem misticizmu je receno da je Bog naredil cloveka da bi preko cloveka spoznal samega Sebe. Torej da bi uzrl podobo samega sebe preko cloveka. In ce smo ustvarjeni po njegovi podobi , kako nam Bog potem pomeni nekaj drugega od nas samih, ce pa smo njegova podoba? Bog je cloveku predmet umovanja zaradi volje Oceta da uzre samega sebe preko cloveka, zato je Bog ustvaril cloveka( moram opomniti da govorim o Bogu kot Osebnost ne kot vseobsegajoci aspekt). Obličje Boga motri Obličje človeka. V abolutnosti Boga( kot vseobsegajoci aspekt), kot popolnost, je potem Bog vseobegajoce gibanje spoznanja , vecnega razvoja in gibanja. Torej clovek nikoli ne more spoznati popolnost Boga, kajti Bog sam ni popoln(; misljeno v koncnosti, kajti ali ni res da dojemamo popolnost kot koncen proces? IN ali ni to napacno? Koncnost in nekoncnost je odraz popolnosti, tako da morata biti pristona oba vidika, da lahko govorimo o popolnosti.), ampak biva v gibajoci se popolnosti, konvergira proti v popolnosti in to konvergiranje je gibajoca se popolnost. Torej je gibajoca se popolnost, ki konstatno vecno popolno in neskonco raste v svoji popolnosti.
"Če je predmet umevanja univerzalni prostor, potem je umsko spoznaven, a ne kot prostor, ampak kot Bog. Če pa ga umevamo kot Boga, potem ga umsko ne spoznavamo kot prostor v običajnem smislu, ampak kot delujočo Božansko silo, ki vse zaobsega."
Absolutna resnica je spoznavana kot Brahman( vseobsegajoci aspetk Boga), kot lokalizirana paramatma( naddusa) ki biva v srcu vsakega zivega bitja, in vstopa v vsak atom, in kto Vsevisnja Bozanska Osebnost. Zadnji vidik, spoznavanja Boga kot Osebnost pa je najtezje, se mi zdi, je velik proces in kdo spozna Boga kot Osebnost je avtomatsko spoznal vse vidike Aboslutne Resnice. Resnicno, umovanje Boga kot prostor, je mozno doseci, tako tudi kot silo ki vse zaobsega, kot tudi razumevanje da vse to je Osebnost.
"Vse kar se giblje, se ne giblje v nečem, ki je gibano, ampak v mirujočem, ki je negibno. Samo gibalo pa tudi miruje, ne da bi se moglo gibati hkrati z gibanem."
Ta koncet je napacen, ker nic ni negibno, ali mirujoce. Povej mi en primer mirujocega, ali primer negibnega? Kot sem rekel, ce je prostor v katerem so univerzumu( brahmandas), gibalo univerzumov, potem mora le ta prostor tudi biti v gibanju, kajti potem je/so lahko gibano (vesoljstva) v gibanju. In gibanje povzroci gibanje. Negibanje pa ne povzroci gibanja. Torej ostaja samo da je Gibanje.
Lp pozdrav.
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: ajin dne ponedeljek, 3. april 2006 @ 23:12 CEST
»Veliki duh Giordano Bruno je ugotovil, da neskončnost ni mogoče razdeliti na območja, na razdalje, ali na časovno sklenjene celote. ne obstaja nekaj takega kot je polovica neskončnosti, kajti potem bi bila vsaka predstavljiva polovica neskončna. Tudi, če bi neskončnost zmanjšali le na en milimeter, bi ta sam en milimeter "velika" neskončnost, postala neskončna. Ker je le ena neskončnost, ni nobene druge, tretje, četrte ali katere koli že. Raznovrstnost se zdi le naši zavesti, ki deluje le v treh dimenzijah. Sama neskončnost pa ni pojav. Je popolni pratemelj vsega obstoječega, je popolnost.«
Vse, kar se pojavi v neskončnosti, se giblje. Neskončnost sam je negibna, kajti zunaj neskončnosti ni prostora, v katerem bi se lahko gibala. Če bi bil zunaj neskončnosti tudi prostor, neskončnost ne bi bila neskončna. Če ponoči dvignemo svoje oči proti zvezdnemu nebu, potem zagledamo nenavadno veliko igro gibanja, spreminjanja, premikov in hitrosti v neizmernem prostoru, ki si ga težko predstavljamo. Vidimo kozmični, medkozmični ples na brezmejnem plesišču.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Nekaj kar je brezmejno, lahko razdelis, na majhen brezmejnosti seveda z nekim razalogom. Mislim da v matematiki so to poimenovane koncne neskocnosti. Drugo je koliko je to razuimno poceti, kot sem rekel odvisno od razloga, namena. Integracija neskocnosti je neskoncost, in odvod neskoncnosti je neskoncnost. Nase vesolje je koncno, eprav se giblje v neskoncnost, ali bolje receno ker je v gibanju se ni dolocena njegova koncnost, torej se giblje, potuje v neskoncnost. PO avtoritativnih spisih pa je koncen, samo da je ciklicen in se znova pojavlja, in to v neskocnost. Torej konca neskoncnost. In Brahma( vesolje) je samo en mehurcek, obstaja pa 35 milionov eggs ( brahmandas) vesolj.
Receno je :
»Osnovna enota vedskega časa je torej doba ali sanskrtsko juga. Osnovni časovni cikel je sestavljen iz štirih jug. Satja traja 1.728.000 let. Naslednja, tretja juga, traja 1.296.000 let. Sledi dvapara juga, ki traja 864.000 let, četrta doba, kali juga, pa traja 432.000 let. En cikel jug torej traja 4.32 milijona let.Tisoč takšnih ciklov oziroma 4.32 milijarde let sestavlja en dan Brahme, bitja, ki ima vlogo sekundarnega stvarnika vesolja. En Brahmov dan se imenuje kalpa. Brahmova noč je enako dolga kot njegov dan. V Vedah je opisano da življenje na Zemlji obstaja samo v času Brahmovega dne. V času njegove noči je vesolje uničeno in ovito v temo. Z začetkom novega Brahmovega dne se spet pojavi življenje. Brahma živi sto svojih let, od katerih jih je minilo 50. Po vedskih izračunih smo trenutno v prvem dnevu druge polovice Brahmovega življenja. Vsak Brahmov dan se deli na 14 obdobij, imenovanih manvantare, ki trajajo 71 ciklov jug. Vsaka manvantara se začne in konča s prehodnim obdobjem v dolžini ene dobe satja(1.728.000 let) in se sklene s delnim uničenjem. Po vedskih astronomskih izračunih smo trenutno v 28.ciklu 7. manvantare. Skladno s temi podatki je Zemlja naseljena približno 2.3 milijard let.«
« 4.32 milijarde let sestavlja en dan Brahme,
Brahmova noč je enako dolga kot njegov dan.
Brahma živi sto svojih let, od katerih jih je minilo 50.
Od začetka zdajšnjega Brahmovega dne je minilo 453 ciklov jug.
Tisoč takšnih ciklov oziroma 4.32 milijarde let sestavlja en dan Brahme
En cikel jug torej traja 4.32 milijona let.«
»One Year of Brahma consists of 360 Divine Days, each day being the duration of a planet's life, i.e., of a planetary chain of seven globes. The Life of Brahma (or the life of the universal system) consists of one hundred Divine Years, i.e., 4,320,000,000 years times 36,000 x 2.
One Year of Brahma consists of 360 Divine Days, each day being the duration of a planet's life, i.e., of a planetary chain of seven globes. The Life of Brahma (or the life of the universal system) consists of one hundred Divine Years, i.e., 4,320,000,000 years times 36,000 x 2.
The Life of Brahma is half ended: that is, fifty of his years are gone -- a period of 155,520,000,000,000 of our years have passed away since our solar system, with its sun, first began its manvantaric course. There remain, therefore, fifty more such Years of Brahma before the system sinks into rest or pralaya. As only half of the evolutionary journey is accomplished, we are, therefore, at the bottom of the kosmic cycle, i.e., on the lowest plane.«
Rekel si :
»Neskončnost sam je negibna, kajti zunaj neskončnosti ni prostora, v katerem bi se lahko gibala. Če bi bil zunaj neskončnosti tudi prostor, neskončnost ne bi bila neskončna.«
Prav kar sem ti povedal da vesolje je koncno, ceprav se pojavlja v neskoncni koncnosti.
In sklep da zunaj neskoncosti ni prostora, ker ce bi bil, bi neskoncnost ne bila neskoncna, je napacen. Ali zdaj govoris samo o nasem univerzumu ali o prostoru v katerem so univerzumi ali brahmandas( 35 milionov egss; vesolj)? In ta prostor ni staticen, ker se vesolje razsirja, ekspandira giblje, potem mora tudi v tem prostoru v katerem se giblje biti gibanje.
Gibanje pa ni staticnost. Torej je samo gibanje, ki je neskoncno.
Za to utemeljitev povzemam sklep Hermesa in IN ASKLEPIJEM:
Hermes: Kozmos je torej telo.( brahma)
Asklepij: Da.
Hermes: In sicer je telo, ki se giblje?
Asklepij: Seveda.
Hermes: Kako velik mora torej biti PROSTOR, v KATEREM SE GIBLJE KOZMOS in kakšna je njegova narava? Mar NI VELIKO VEČJI, da lahko SPREJME NENEHNO PREMIKANJE in da se gibano zaradi tesnega prostora ne vklešči ter ne ovira v gibanju?
Asklepij: Prostor mora biti zares izredno velik, Trismegist.
Lep pozdrav.
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 5. april 2006 @ 11:18 CEST
So samo "valovi verjetnosti". "Heisenbergovski Princip netočnosti" izpostavlja temeljno negotovost. In Einsteinova "Relativnostna teorija" izhaja iz temeljne pogojenosti: ni niti absolutnega gibanja niti absolutnega zastoja. Koordinatni sistemi se gibljejo drug proti drugim.
Sistemi mlečnih cest izginjajo z nepredstavljivo hitrostjo v praznino vsemirja, ki se neprestano razteza. Ampak kaj se neprestano razteza? Zvezde se rojevajo in inmplodirajo v vse požirajoče črne luknje. V kvantni fiziki je govora o krožečih delcih. Delcih? Ne, to niso nobene majhne "stvari", ampak energijski delci. Ali lahko govorimo o zavesti, o njihanju-vibracijah s spominom? Ali bi bile lahko energijske tvorbe nekaj takega? So zato možni kvantni skoki v neko drugo dimenzijo, neko drugo vesolje ali drugo zavest?
Kaj je to zavest, kaj so delci, energije, elektromagnetni valovi? Kaj je naš spomin, kolektivno nazavedno? Ali obstaja nadzavest?
Kdo smo mi? Kdo sem jaz? Prej se je zdelo vse statično, imeli smo čas za vse. Zdaj je vse dinamično in nihče nima časa. Prej smo se držali morale in norm, ideologije, religije in materialistične znanosti. Stvari so bile predvidljive, vesolje se je predstavljalo kot nekakšen stroj, kot gigantski mehanizem, ki redno teče, potem ko ga je enkrat Bog spravil v tek.
Če poznamo izhodiščno stanje in zakone gibanja, ki so jih odkrili Newton in ostali, potem poznamo celoten potek, tako se je mislilo. To se imenuje determinizem. Kasneje so raziskovalci odkrili, da resničnost določa veliko več negotovosti v obliki slučaja ali verjetnosti, kakor bi bilo znanosti ljubo. Einstein, ta veliki epohalni miselni genij, tega ni mogel sprejeti. "Bog se ne kocka", je dejal. Potemm je tu reinkarnacija, ki je drug velik in zelo star koncept. To je zelo logično, ampak cerkve in znanost to še do današnjih dnih zanikajo. Tudi z Astrologijo se ne dogaja nič bolje.
Obstaja Bog ali neka vzvišena inteligenca k temu je dejal nek filozof:" te hipoteze mi ni treba". Religija je nekoč dominirala nad dejanji in nehanji človeštva. Ker cerkve zdaj ne znajo več dati odgovora na velika smiselna vprašanja, iščejo mnogi odgovor v drugih duhovnih gibanjih. Včasih se je reklo, da si "veren" danes pa se reče, da si duhoven. Duhovnost je modna beseda našega časa. Družba godrnja nad duhovnostjo, karkoli bi to že blo. Vsakdo jo lahko sprejme, ker je tako nedoločena. Tudi pojem "New Age" povzroča mnogo prigovorov, ker reagira na nezaveden pritisk, ki želi človeštvo iztrgati starim idejam, ideologijam in predstavam.
Toda današnje človeštvo začenja močno kazati znake duhovnega prebujanja. Spanje v materiji ni več tako globoko. Napočil je dan in mnoga človeška bitja se začenjajo v spanju premikati. To je prebuditev in ničevosti iluzije, iz sanj fizičnega. Sila , ki prebuja je tu! To se vsesplošno občuti kot "New Age" in gibanje enakega imena reagira. Vendar pa gre za spoznanje, za Resničnost, ki je potrebna, da bi lahko šli po poti.
Sveto pismo nam govori o drugem kraljestvu, ki pa ga je mogoče doseči samo po ozki poti in skozi ozka vrata. To je kraljstvo z nepredstavljivimi lastnotmi kot nesmrtnost, ljubezen, harmonija, brezčasnost in brez prostornost, z nenehno rastjo in razcvetanjem. Odkritje dveh svetov in dveh redov svetov va nas povzroči mentalno srečo in močno globoko razgibanost naše duše.
Dobimo odgovor na svoja iskanja. V nas raste hrepenenje po tem na novo odkritem kraljestvu( "pridi k nam božje kraljestvo, zgodi se..."), o katerem pravi Jezus: Moje kraljestvo ni od tega sveta. In: Moj Oče ni Bog mrtvih. Počasi ugotovimo, da sta ta dva svetova prisotna ne samo izven nas, ampak tudi znotraj nas. Še več: da smo prebivalci obeh svetov.
Po eni strani je naše telo in naša zavest iz te narave in zato minljiva, po drugi pa je v nas princip večnosti, ki izvira iz drugega kraljestva in je zato kot tak nesmrten. Sedaj lahko povsem razumemo Jezusove besede: božje kraljestvo je v nas.
Tako se v nas samih srečata dva svetova: naša osebnost, ki se nananša na jaz, ki išče uresničitev v tej naravi in naš princip večnosti, ki je vezan na to osebnost, ki pa hrepeni po svoji prvotni domovini. Na tak način lahko razumemo svojo notranjo razdvojenost svoja razklana občutja in po drugi strani spoznavamo svoje pravo poslanstvo, ki ga iščemo.
To pa obstaja v načinu življenja, v katerem se naša osebnost postavi v službo principa večnosti, da bi se le-ta osvobodil iz svojega ujetništva. V tem nenehnem procesu zavest osebnosti vse bolj prehaja na princip večnosti, oz Zavedanja, če hočete, ki vodi osebnost, pri čemer se naša osebnost vedno manjša. Ego počasi ugaša. Na koncu temeljnega preobrata pride do popolne zamenjave naše osebnosti.
To je uresničitev Kristusovega izreka: Kajti kdor hoče svoje življenje ohraniti, ga bo izgubil. Kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo ohranil. Tako je človek, ki hodi po poti, ki ga nosita spoznanje in želja po odrešitvi, pripravljen za popolno predajo vsevolji Boga. Pri te notranje pripravljenosti v vsakodnevnem življenju nas podpirajo srodne duše z vsemi svojimi močmi in možnostmi.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: ajin dne sreda, 5. april 2006 @ 23:04 CEST
Kdo smo mi? Kdo sem jaz?
POjma nimam, je pa moja radost se sprasvati in razmislajti o tem.. hehe
ENO VPRASANJE:
Oblak nad svetim šotorom
(2 Mz 40,34–38)
15 Tisti dan, ko so postavili prebivališče, šotor pričevanja, ga je pokril oblak. In od večera do jutra je bil nad prebivališčem po videzu kakor ogenj. 16 Tako je bilo ves čas: podnevi ga je pokrival oblak, ponoči pa je imel videz ognja. 17 Kadar se je oblak vzdignil iznad šotora, so se Izraelovi sinovi odpravili na pot; in na kraju, kjer je oblak obstal, so se utaborili. 18 Na GOSPODOV ukaz so postavljali tabor. Vse dni, dokler je oblak počival nad prebivališčem, so taborili. 19 Tudi v primerih, ko je oblak ostal nad prebivališčem veliko dni, so se Izraelovi sinovi držali GOSPODOVE odločbe in se niso odpravili na pot. 20 Včasih je oblak ostal nad prebivališčem le malo dni; na GOSPODOV ukaz so postavili tabor in na GOSPODOV ukaz so se odpravili na pot. 21 Včasih je oblak ostal od večera do jutra; ko se je zjutraj vzdignil, so se odpravili. Ali pa je ostal en dan in eno noč; ko se je vzdignil, so se odpravili na pot. 22 Najsi je oblak ostal nad prebivališčem dva dni ali mesec ali še dlje, Izraelovi sinovi so taborili in se niso odpravili na pot; ko pa se je vzdignil, so se odpravili. 23 Na GOSPODOV ukaz so postavljali tabor in na GOSPODOV ukaz so se odpravljali na pot; držali so se GOSPODOVE odločbe, kakor je GOSPOD ukazal po Mojzesu.
In zanima me kaksna je tvoja intpretacija le tega, ter kaj je ta oblak v katerem je ogenj;oblak ki se vzdiguje, in je imel videz ognja?
Po eni strani je naše telo in naša zavest iz te narave in zato minljiva, po drugi pa je v nas princip večnosti, ki izvira iz drugega kraljestva in je zato kot tak nesmrten. Sedaj lahko povsem razumemo Jezusove besede: božje kraljestvo je v nas.
Kje si zasledil te Jezusove besede; bozje kraljestvo je v nas?
Edino kar sem nasel, je tole; ceprav ni videti da je govor o bozjem kraljestvu ki je v nas.
Prilika o gorčičnem zrnu in kvasu
(Mr 4,30–32; Lk 13,18–21)
31 Še drugo priliko jim je podal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. 32 To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«
33 In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 6. april 2006 @ 11:28 CEST
Vidiš, to je delovanje Boga, ki je bil skrit za tem oblakom. Mojzesu je Bog govoril:"Jaz sem, ki sem!" z močnim glasom.
Več o tem delovanju pa lahko najdeš v knjigi Vzpon na goro Karmal, od sv. Janeza od Križa, španskega krščanskega mistika.
Za večino judovskih prerokov je bila ena izmed najpomembnejših značilnosti njihovega Boga, v nasprotju z maliki okoliških ljudstev, da je njihov Bog - Bog, ki govori. Še več, v nasprotju s poganskimi bogovi je Bog, ki deluje. Dejansko je to dvoje neločljivo povezano. Stvari se zgodijo prav po njegovi besedi ali kot izpolnitev njegovih besed, naknadno pa jih razloži ali potrdi njegov nauk.
To je jasno že na začetku svetopisemskih poročil. Ustvarjeni red nastane kot posledica izrečenega Božjega ukaza. In dalje biva le, ker ga vzdržujejo njegove besede. Izti vzorec se ponovi na začetku Božjih zgodovinskih načrtov za Izrael. Najprej je izraženo njegovo navodilo Abrahamu, naj zapusti varnost svoje domače dežele, nato obljuba, ki jo Bog da njemu in njegovim potomcem. Enako se osvoboditev Izraelcev iz egiptovske sužnjosti začne z Bočjim soočenjem z Mojzesom na gori Horeb in se končno zgodi na njegov ukaz. Tudi do ohranitve ljudstva kljub kasnejšemu odpadu od Boga in do dokončne obljube nove zaveze pride po Božji besedi.
Prilika o gorčičnem zrnu in kvasu
Še drugo priliko jim je navedel:
" Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen, ko pa zraste, je večje kakor druga povrtnina in postane drevo...."
"To je res namanjše od vseh semen..."
Odgovor:
Vse nastajanje izvira iz duhovne ideje, iz duhovne zasnove. Ko začne duh delovati, je najprej ideja, prapodoba, ki jo v uresničitev, v razodetje žene volja duha. Okrog prapodobe duh zbere prasnov in jo pripravi, da bo po zaključnem pripravljalnem procesu prapodobi lahko služila kot sredstvo razodevanja.
V tem čudovitem stvaritvenem procesu deluje zavestno vodilna moč ideja brez oblike, človeška prapodoba, tako kot je v svojem načrtu predvidel Stvarnik. Da si to bolje približala najini zavesti, vzemiva za primer semensko zrno. Semensko zrno vsebuje vse potrebno za celoten razvoj rastline. V njem so vsi elementi oblike, hranjenja, rasti, zaščite, oploditve, tvorbe cveta in semena. To pomeni, da je nastanek semena prapodoba rastline položena v pramatrico kot popoln razvojni načrt, ki določa bodoči razvoj rastline. Božja volja zavestno deluje v prapodobi, v jedru semena (božje kraljsetvo v nas samih) kot ustvarjalna, pogonska moč, ki oblikuje.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: ajin dne četrtek, 6. april 2006 @ 13:08 CEST
Rekel si :
"Da si to bolje približala najini zavesti, vzemiva za primer semensko zrno. Semensko zrno vsebuje vse potrebno za celoten razvoj rastline. V njem so vsi elementi oblike, hranjenja, rasti, zaščite, oploditve, tvorbe cveta in semena. To pomeni, da je nastanek semena prapodoba rastline položena v pramatrico kot popoln razvojni načrt, ki določa bodoči razvoj rastline. Božja volja zavestno deluje v prapodobi, v jedru semena (božje kraljsetvo v nas samih) kot ustvarjalna, pogonska moč, ki oblikuje."
Da, DNK.
Rekel si :
"Vidiš, to je delovanje Boga, ki je bil skrit za tem oblakom. Mojzesu je Bog govoril:"Jaz sem, ki sem!" z močnim glasom".
KAj je ta oblak ki se je vzdigoval in ponoci imel Videz Ognja, ter se je vzdigoval iznad sotora, ter obstal, in tam kjer je obstal tam so taborili?
Zame je to ocitno opisano PLovilo,bolj jasno ne more biti opisano. IN MOjzesu je razodel svoje ime JHVH ELOHIM, ali JHVH( tetragramaton). JAz SEM ; KI SEM ( EHJE AŠER EHJE; kar v prevodu tudi pomeni; I will be what i will be; I will become what i will become..
REkel si:
"Za večino judovskih prerokov je bila ena izmed najpomembnejših značilnosti njihovega Boga, v nasprotju z maliki okoliških ljudstev, da je njihov Bog - Bog, ki govori."
Seveda Bog je Zivi Bog, Osebnost, seveda Govori, in mi smo njegova podobnost.
JAsno je opisano ;
15" Tisti dan, ko so postavili prebivališče, šotor pričevanja, ga je POKRIL OBLAK. In od večera do jutra je bil nad prebivališčem PO VIDEZU KAKOR OGENJ. 16 Tako je bilo ves čas: podnevi ga JE POKRIVAL OBLAK, PONOČI PA JE IMEL VIDEZ OGNJA. 17 Kadar SE JE VZDIGNIL iznad šotora, so se Izraelovi sinovi odpravili na pot; in na kraju, kjer je oblak obstal, so se utaborili. 18 Na GOSPODOV ukaz so postavljali tabor. Vse dni, dokler JE OBLAK POČIVAL NAD PREBIVALIŠČEM, so taborili. 19 Tudi v primerih, KO JE OBLAK OBSTAL NAD PREBIVALIŠČEM veliko dni, so se Izraelovi sinovi držali GOSPODOVE odločbe in se niso odpravili na pot. 20 Včasih je oblak ostal nad prebivališčem le malo dni; na GOSPODOV ukaz so postavili tabor in na GOSPODOV ukaz so se odpravili na pot. 21 Včasih je oblak ostal od večera do jutra; KO SE JE ZJUTRAJ VZDIGNIL, so se odpravili. Ali pa je ostal en dan in eno noč; ko se je vzdignil, so se odpravili na pot. 22 Najsi je oblak ostal nad prebivališčem dva dni ali mesec ali še dlje, Izraelovi sinovi so taborili in se niso odpravili na pot; ko pa se je vzdignil, so se odpravili."
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 6. april 2006 @ 14:42 CEST
zanimivo je tvoje videnje Oblaka kot plovila, zanimiva ideja. No, sam to ne vidim kot plovilo, nekaj materialnega. Ne morem trditi , da imaš prav, kot ne da nimaš. Tukaj pač imava različne poglede. Tudi to je vredu.
"In Mojzesu je razodel svoje ime JHVH ELOHIM".
JAHVE je ime za Boga.
"ELOHIM!"
V Svetem pismu se vzvišena bitja ali inteligence imenujejo kot Elohimi. Ta hierarhija je izpolnila takratni kaos in reagirala na dvanajst žarčenj, ki so izvirala od eonov. Skupno delovanje Elohimov ( Bog je rekel:" Naredimo človeka po svoji podobi) in iz teh moči je nastalo vesolje. silovita struktura zvezdnih in sončnih sistemov, velika narava smrti; kajti Elohimi niso imeli namen ustvariti univerzum kateri bi večno obstojal, ampak je bil njihov namen ustvariti en omejen kozmos kateri bi moral stalno služiti enemu vzvišenemu, njim znanemu cilju.
Elohimi s tem nastopijo kot planetarni duhovi, kot tisti, ki so navdih zvezdnim sistemov, To pomeni da se z njihovim obstoju v skupnem delovanju z močmi eonov-velikanskih obdobij v kaosu, kot koncentracija, prasubstance, manifestirajo kroglaste oblike, kroglasti sistemi.
To kar mi imenujemo kot zemlja je od tod istočasno tudi izraz enega vzvišenega Elohima. Ko v Genezi beremo o nastanku sveta, tako kot ga to prikazuje Mojzesovo učenje, tedaj lahko razumemo zakaj na koncu vsake faze stvarjenja stoji zaključna beseda: " In Bog (Elohim) je videl da je tako dobro."
Tako moramo, v tej kozmološkei in antropološki manifestaciji (pojavnosti) vzeti v obzir: Transcendentnega duha z naravno matrico in njenih dvanajst obdobij ter bitja imenovana Elohimi.
Ta bitja poznamo tudi pod imenom Sveti Duh, to je duh zmožnosti in ozdravljujoči duh kozmične pojavnosti v naši naravi smrti; kajti Elohimi so ustvarili tudi življenjska in razvojna področja ali ravni. Elohimi tudi vse do danes vzdržujejo in oživljajo vsa ta številna področja. Oni so iz naravnih obdobij ustavrili vsa živa bitja, ustavrili so jih v postopnih procesih, dokler končno kot krona ali vrhunec stvarjenja v trenutku časa ni nastal Božji nosilec, človek ( človek ustavrjen po bižanski podobi).
In Elohimi so videli da je tako bilo dobro. In na vsakem planetu kozmične pojavnosti se je pela pesem:
" Pojdite sem, razmnožujte se; napolnite vso zemljo, kajti prišel je čas v katerem bodo ljudje postali enaki Bogu, če izpolnijo svoje od Boga dane določenosti."
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: ajin dne četrtek, 6. april 2006 @ 22:31 CEST
O SONCE
Tvoja ljubezen, je nepremagljiva,
tvoje Moči Sijaja, nihče ne doseže.
Kako to, da samo daješ, in ničesar ne zahtevaš?
Mar lahko človeški um, le to dojame in spozna?
…
Kako to, da lahko ljubiš vsako zrnce njenega bistva,
ter jih neguješ s takšno nesebičnostjo?
Kajti, kaj bi obstajalo, če tvoja ljubezen,
tvoja milost, ne bi privlačila rastline in njenih zrnc,
saj to so njena bitnost obstoja.
In ali ni to ljubezen – elektrika?
O milostljivost! Ti, ki daješ resnično zadovoljstvo.
Zakaj sem le jaz, to posebno, samo,opevano zrnce?
Kadar se pojaviš, pa čeprav obstajaš večno,
nebo začne prasketati v podobi,
kot tisoč in tisoč,večno tisoč,
majhnih iskric, gibajočih se živosti, tvojega Sijaja.
Mar sem le jaz, ta, gibajoča se iskrica neba?
…
O, ljubezen! Napolni me z svojim bistvom,
da bom seval z privlakom, milostjo,
radostjo, tvojega Sijaja in Moči.
sad cid ananda!
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 7. april 2006 @ 09:21 CEST
tudi sam sem zadovoljen glede najinih podobnih pogledov. Hm, moram priznati, da mi je nekako "odleglo", da je tako. Lepa globoka pesem.
Tudi sam ti poklanjam pesem poljske pesnice Wislave Sczymborske, ki se na različne načine ukvarja z velikimi življenjskimi vprašanji. Naslov te pesmi je: Nič ni podarjenega. Ko človek prebere to pesem lahko ponovno doživi trenutek ponovnega spoznanja.
NIČ NI PODARJENEGA:
" Nič ni podarjeno,
vse je na posodo.
V dolgovih sem do ušes.
S sabo moram odplačati sama sebe.
Za življenje moram dati svoje življenje.
To preprosto tako je.
Treba je vrniti svoje srce,
svoja jetra,
in vsak prst posebej.
Prepozno je, da bi sežgala pogodbo.
Terjatve se izterjajo.
Zaradi dolgov se odira.
Tečem po svetu
v množici z drugimi dolžniki.
Nekateri so dolžni odplačati svoja krila,
drugi morajo - če to hočejo ali ne -
odšteti svoje liste.
Na računu, na obeh straneh konta,
je zabeleženo vsako tkivo v nas.
Niti laska, niti stebelca
ne smemo zadržati za zmeraj.
Lista je izčrpna in obširna.
Vse kaže na to,
da bomo ostali praznih rok.
Ne morem se spomniti,
kje, kdaj in zakaj
sem dala odpreti takšen račun.
Protest proti vsemu temu
imenujemo duša.
In duša je edina,
ki ni na listi."
Pesnica je 3. oktobra 1999 prejela Nobelovo nagrado za literaturo.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: ajin dne petek, 7. april 2006 @ 09:34 CEST
SPOMNI SE EGO
Spomni se ego, da ti si nič na tem svetu.
Misliš, da si velik.
Poglej kje tičiš, v sebi si zaprt, sam v temi,
pogojen z udi svojega telesa, omejen v besedah,
tako tudi v mišljenju.
Ujetnik si ti ego, pa vseeno mi gospoduješ!
Zakaj misliš,da si boljši od drugih,
ker se skrivaš,
ker si prevzel obliko notranje resnice?
Pa tudi če resnično sam čutiš tako,
vseeno ne razumeš,
ker tvoja težnja je, da si boljši od vseh,
najvišji, najčistejši,najprijaznejši, najljubeči,
najsočutnejši,najpametnejši…
Oče spomni me na svoj pravi odnos,
položaj kaj sem!
Oče prosim te,odreši me tega sebičneža,
ki mi zaradi svojega pohlepa-rasti,
želi škodovati in načenja moje srce.
Kje naj bivam OČE,
da bom lahko tebi služil in ne čutil tega,
ki se navezuje, ki hrepeni,
pa kljub temu rasel, in doživljal večno blaženost?
Pokaži mi to pot, prečisti moje sebično srce.
Lp pozdrav.
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 7. april 2006 @ 10:33 CEST
Ego, da iskra modrosti v človeku je tista, ki to ve. Vendra pa ta iskra ni last ali del ega. Je božja moč, ki je zasidrana v našem srcu. Ta iskra govori zavesti. Njen glas se sliši v trenutku, ko se poleže hrup ega.
Naj ti Bog spregovori v tvojem srcu, da bi Mu ti lahko odgovoril z svojim življenjem. Ljubiti ljudi in biti odgovoren samo Bogu, to je svoboda življenja. Naj te Bog še naprej vodi v to svobodo, naj te napolni blagoslovljena tišina v kateri se dogaja dialog med teboj in Izvorom tvojega življenja - Boga.
lep pozdrav,
Miran
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: ajin dne sobota, 8. april 2006 @ 00:26 CEST
Oce uslisi molitve tega pravicnega moza,
in naj bo njegov duh , Duh resnice,
ter daj mu moc da bo prical o tvoji ljubezni,
da bo samo dejanje ljubezni.
Oce povzdigni ga, da se preko njega povelica tvoja Slava.
Oce pomagaj mu,da bo povzdignil vse te hrepence Duse.
Molitev je pogovor z bogom
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sobota, 8. april 2006 @ 08:52 CEST
lep dan in vse dobro,
Miran.