Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Molitev_Je_Pogovor_Z_Bogom

Molitev je pogovor z bogom sreda, 8. marec 2006 @ 05:16 CET Uporabnik: Pozitivke Piše. Miran Zupančič Molitev je prostor v katerem lahko človek komunicira s Bogom. Definicija molitve je pogovor s Bogom. S Bogom se ne more komunicirati na materialni, ampak na duhovni način. To pomeni, da s Bogom ne komuniciramo s svojimi čutnimi sposobnostmi, ampak s svojim duhom. Duh je isto kot je ljubezen, vera ali zaupanje. Sveti Janez pravi da je Bog ljubezen. Istočasno pa poudarja da je Bog duh. Kot vsi vemo, človek ni samo fizično telo in nima samo fizične sposobnosti, ampak tudi duhovne. Človek ima nesmrtno dušo..To pa so sposobnosti s katerimi lahko komunicira s Bogom. To so duhovne in duševne sposobnosti v človeku. Ne moremo Boga otipati, niti ga videti z očmi, niti slišati z ušesi. Prav tako si ga ne moremo v domišljiji predstavljati-vizualizirati, niti v svojem spominu ohraniti, niti z svojo voljo dotakniti. No tudi z razumom se ga ne moremo dotakniti. Razum ima funkcijo spoznanja, da Bog obstaja, toda Bog ostane objekt razuma in ne realna stvarnost v našem razumu. Kot razum ne more imeti stol o katerem razmišlja, prav tako ne more imeti v sebi človeka o katerem razmišlja. Naš razum ne ve kaj je to življenje. Življenje se samo z življenjem preizkuša. Izkušnja je predvsem področje Duha. Duhovno izkušnjo lahko samo duhovni način izkusimo. Vsakdo ima lahko izkušnjo Boga. Potrebno je s Bogom komunicirati, Ga zaprositi da se nam odkrije. On nam lahko preko molitve dati svoje bogastvo, sebe potrditi in sebe pokazati. Izkušnja ni nekaj kar presega mejo razuma, kar presega logično razmišljanje, je neposredno spoznanje Drugega. To vam je podobno žarku svetlobe, ki traja samo en hip da bi se potem ta svetloba razlila po celem tvojem življenju. Ta žarek ne pozabiš nikoli več v svojem življenju. Mnogi se sprašujejo, kje je Bog? Zakaj se ne pojavi vidno? Bog obstoja. Ko Boga ne bi bilo, ne bi bilo mene, niti tebe, nikogar. V kolikor obstojam jaz, ki me ni bilo in sedaj živim in me spet ne bo, potem mora obstojati tudi nekdo, ki ni nikoli nastal, ampak je od nekdaj bil. Kje je Bog, je vprašanje, ki je podobno: kje je moja misel. Misel ni nikjer in je vsepovsod.. Vsakdo med nami ve, da obstoja misel. Misel vsi uporabljamo, jo oblikujemo, z njo oblikujemo človeštvo, misel menja ljudi, misel je velika ali mala, pozitivna ali negativna, misli so dobre ali zle. Misel je povsod. Toda vseeno se lahko vprašamo kje je misel? , zakaj se nam ne razodene? Prav tako je tudi Bog nevidno viden. Bog je v nas in okoli nas, dotika se nas. On je duša moje in tvoje duše. Je srce mojega srca. Njega se dotika naš človeški duh. Njega se dotika molitev človeka. On je okoli nas, nad nami, pred nami, izza nas. Spraševati se, kje je, je isto kot spraševati kje je zrak katerega dihamo, kje je ljubezen, ki nas opogumlja, kje je glasba katere ne vidimo. Boga ne slišimo, ne vidimo, ne otipamo, vendar na Njemu stojimo, v Njemu se gibljemo, k Njemu gremo, za Njim hrepenimo. On je hrepenenje mojega hrepenenja. Bog je vedno tu. Ali Bog obstoja? Bog je duhovno bitje. Njega se ne da dokazati s pomočjo fizikalnih ali kemičnih eksperimentov. Bog ne more biti rezultat matematičnega izračuna niti razumskega dojemanja. Niti ni Bog lepa emocija, niti plod domišljije. Obstoj ali ne obstoj Boga-Enosti-Univerzalnega Uma, je odločitev, ki biva na duhovnih dimenzijah. Ko govorimo da je Bog duh, je to isto, kakor ljubezen. Ljubezen je duhovna stvarnost. Ljubezen ne moremo otipati, slišati…Ljubezen ni sanjarjenje, niti zaljubljenost, ljubezen ne moreš dokazati. Ljubezen ne moreš ustvariti. Ne moreš je prisiliti da je s teboj po tvoji volji. In kaj je ljubezen? Ljubezen je zaupanje da me nekdo ljubi. Da bi lahko neki osebi verjel da me ljubi, mora biti v tej osebi ljubezen do mene in zato so mi potrebni vsaj neki znaki ljubezni, ki prihajajo od te osebe. Lepa gesta, objem, neko darilo, pozornost, lepe besede. Vse so to znaki da nas neka oseba ljubi ali mi drugo osebo. Več kot je teh znakov ljubezni bolj se naše zaupanje v drugo osebo povečuje. Čim manjka nek znak, naše zaupanje pada. Tudi v primeru ko smo prepričani v ljubezen druge osebe, je v nas še vedno prostor za dvom, za strah da se nismo zmotili, za strah da nas ta oseba preneha ljubiti. To se nam dogaja še posebej takrat, kadar obstoja dovolj znamenj, da nas druga oseba ljubi, čeprav prav tako obstajajo znaki da nas ne ljubi. Takrat smo nesigurni, frustrirani. In v končni posledici nam ostane samo še vera da nas oseba ljubi ali ne ljubi.Pred nami so dve variante: lahko veruješ, da je v tej osebi ljubezen do tebe. V kolikor ne verjameš, potem te ljubezni v tej osebi ni. Za to zadnjo odločitev vere v ljubezen, se moraš odločiti sam. V tej zadnji odločitvi nam ne more pomagati nikakršna človeška sigurnost. To je vedno naša osebna odločitev. Šele ko se odločimo zaupati da obstoja ljubezen v drugemu človeku za nas, bomo začeli doživljati ljubezen, drugače ne. Prav tako je glede Boga. Dokazi o Božanski prisotnosti so znamenja njegove prisotnosti, to so znaki njegove prisotnosti, ki nas lahko prepričajo da Obstoja. Ko znamo enkrat razločevati in prepoznavati ta znamenja Prisotnosti, se lahko predamo Božanski volji. Tako lahko začnemo z Njim komunicirati. Toda zlo okoli nas, trpljenje nedolžnih, krivice, krutosti v človeških srcih, katastrofe, vojne, terorizem, občutek odtujenosti, osamljenosti, depresije in obup so doživljanja katera nas peljejo na sklep da Boga ni. Vera ali naše notranje duhovno vedenje, je torej, povsem osebno spoznanje in ne znanstveni, logični, matematični sklep. Vera je opredelitev, da obstoja še drugi svet, je upanje, ki je tesno povezano s vero. Zato je tudi komaj mogoče reči kaj tehtnega o upanju, ne da bi bili pri tem pozorni tudi na vero in ljubezen. Resnična vera je notranje vedenje o obstoju prvotnega sveta. Spoznanje o tej veri je tihi glas v srcu, ki priča o prvotnem svetu. Vera ali upanje je za vse nas ljudi pozitivno pričakovanje nečesa, na izpolnitev tega pa nimamo nobenega ali zelo majhen vpliv. Upanje je lahko bolj ali manj utemeljeno. Če kmet zjutraj pogleda v nebo in reče: »No, verjamem, da bo danes lepo vreme«, izražajo te besede večje prepričanje, kot bi isti kmet rekel pred izletom v tujino:«No, upam, da bo vse dobro.« Gre za vero in isto hrepenenje, o katerem govori Pavel v prvem pismu Korinčanom, poglavje 13,13:«Za zdaj pa ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.« Tu gre torej za vero, upanje in ljubezen v duhovnem smislu. Vera je isto ko se za nekega človeka odločaš za prijatelja ker mu zaupaš in verjameš v njega, a drugega ne izbereš. Nekako podobno je na realiciji Bog, ti. Sama vera v Boga na ustvarja Boga in ne-verjeti v Boga ne ukinja Boga. Prepričan sem, da mora človek imeti dovolj razlogov, da je moralno prepričan da Bog je in da lahko z Njim komunicira. Včasih se nam zgodi, da nas trpljenje lahko pripelje da prepoznamo Boga in da Mu verjamemo-zaupamo, čeprav v mnogih primerih ravno trpljenje povzroči zanikanje Boga. Izkušnja Boga je nam daje rast in prijateljstvo s Bogom in ljudem. Danes živimi v dobi v kateri se izkušnja vere množi. Vedno več ljudi prihaja do izkušnje potom molitve, meditacije raznih duhovnih seminarjev kateri prinašajo izkušnjo Božanske prisotnosti. Izkušnja Boga je prehod od Boga, ki si za njega slišal k Bogu s katerim komuniciraš. To je odpiranje vrat Bogu, ki čaka da vstopi v tebe in se s teboj pogovarja. Jezus je dejal: Ko molite, govorite besede:« Oče naš, ki si v nebesih posvečuje naj se tvoje ime. Pridi k nam tvoje kraljestvo zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Ne pusti nas pasti v skušnjavo, temveč reši nas hudega.« On svojim takratnim apostolom-učencem ni rekel, da se naj te besede naučijo na pamet, da bi tako znali moliti. Zato je vsaka beseda Očenaša dragocena in predstavlja vsestransko področje našega odnosa do Boga. Očenaš je najmočnejša molitev na svetu in je v nekem smislu Nova zaveza Sv. pisma. Toliko bogastva vsebuje molitev Očenaš. Odpira nam vseh sedem duhovnih centrov na popolnoma varen in siguren način. Po sporočilu, ki nam ga je posredoval Jezus v Očenašu spoznavamo, da je prvi korak v molitvi stati pred Bogom in mu reči:«Oče«. To pomeni zbrati se, skoncentrirati se. To je nekako tako kot da zagledaš pravega prijatelja in ga pokličeš hej, prijatelj moj. Skoncentrirati se ne pomeni toliko misliti na to kaj govoriš, ampak več misliti na tistega kateremu govoriš. Šele ko pred Bogom stojiš in ko občutiš njegovo prisotnost, lahko izgovoriš:«Posvečuje naj se Tvoje ime, pridi kraljestvo Tvoje, zgodi se volja Tvoja, daj nam danes kruh vsakdanji…« Dokler še človek nima te izkušnje Božanske prisotnosti, je raztresen, prisoten je občutek, da govoriš v prazno, niti se zavedaš da moliš. No, zagotovo je, da ima tudi takšna molitev smisel. Tudi kadar smo raztreseni, se globine naše duše v stiku s Bogom. Včasih je dovolj že namen in nas tudi dekoncsentriran Očenaš poveže s Bogom. Poskusi človek že danes uporabiti komunikacijo s Bogom. Če nimaš nikogar, ki bi mu lahko izpovedal svoje trpljenje, žalosti, razočaranja, skrbi za preživetje, bolezni, praznine duše…poskusi to sam v tišini pred Bogom v molitvi izreči. Prosi Gospoda naj položi svojo nevidno roko na tebe in naj te zdravi od vsega kar te muči. Počasi se ti bodo v procesu ozdravitve odprle oči tvoje duše za Božansko prisotnost v svetu in okoli tebe. Doživel boš, da se ti polagoma odpira notranje duhovno oko. Z očesom duše boš videl mnogo dlje kot pa z očesom razuma. Bog nam vedno pomaga iz vsake naše situacije, če se mu zaupamo. Opisal vam bom primer človeka, ki te besede potrjuje. Moj znanec ima prodajni salon pohištva. Prodaja je nekaj časa dobro uspevala, toda v nekem trenutku je nastopila kriza in rdeče številke so začele naraščati. Spoznal je, da mnogi ljudje nimajo denarja niti za osnovne stvari, kaj še le za kupovanje pohištva. Spustil je cene. Tudi to mu ni prineslo izboljšanja. Stroški so naraščali. Včasih cele noči ni mogel spati zaradi skrbi. Nikoli ni niti pomislil, da bi mu molitev na Boga lahko pomagala v tem poslu. Srečala sva se. Predlagal sem mu molitev. Po nekaj dnevih oklevanja in notranje borbe, se je odločil da bo začel moliti. Zadeve se niso premaknile. Povedal sem mu kaj je rekel Jezus Kristus: »Daj in dalo se ti bo.« Tedaj se je odločil dajati drugim od tega kar je sam imel malo. V molitvi je govoril besede, da se odreka vsega in da vse predaja v njegove roke ter verjame da bo Bog poskrbel. Od tega trenutka dalje je v njega vstopil mir ( to pa je znak da si v Božanski volji). Skrbi so odšle, Bog pa skrbi za njegovo prodajo. On mi je dejal, da je prodaja čudežno stekla. Pravi da se samo čudi, kako stvari sedaj potekajo. Zelo težko se je osvoboditi svojih načrtov. Na nas pritiska misel da moramo vse sami narediti. Zaradi tega pretiranega občutka odgovornosti se ujamemo v past nemira, strahu, sovraštva, nerazumevanja… Lep pozdrav in vse dobro, Miran. Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec. http//www.ezoterika.s5.com Komentarji (41) www.pozitivke.net