Piše: Dr.Vojka Bole-Hribovšek Karma plus

Pravi radža - kralj - vlada v svojem kraljestvu. Ima neomejeno oblast v okviru zakonov, ki jih je sam postavil. Če se ne zaveda, da je na svetu kaj večjega in pomembnejšega od njega in njegovega ega, pa je prav ta neomejena oblast lahko skušnjava, da postane tiran in da zavlada v imenu lastnih koristi, za svoje zadovoljstvo ali zaradi slasti oblasti. Kraljevanje bo pravično in uspešno le, če se stalno zaveda, da tudi njegovo kraljevanje služi višjemu namenu - nečemu, kar omogoča in uravnava obstoj vesolja ali kakor koli že to imenujemo. To predanost nečemu večjemu od sebe v jogi imenujemo išvara pranidhan.

ČLOVEKOV ODNOS DO SVETA
Ljudje o sebi radi razmišljamo kot o najvišje razvitem bitju in vladarju sveta. Ponašamo se s svojimi dosežki, z napredkom znanosti v zadnjih stoletjih. Menimo, da obvladujemo svet, vendar je to daleč od resnice. Če ne bomo sami povzročili izumrtja človeštva s svojim orožjem za množično uničevanje in če se ne bomo zadušili v lastnih odpadkih ali se "skuhali" zaradi segrevanja ozračja, se to lahko zgodi zaradi kataklizem, kot je padec meteorja, potresov in popotresnih valov, izbruhov vulkanov, podnebnih sprememb ali pa celo zaradi drobcenih mikroskopskih bitij, ki lahko z neznatno genetsko spremembo pridobijo sposobnost, da ubijejo milijone in milijarde ljudi.

Vsa naša tehnologija ni nič v primerjavi s silami, ki vladajo na tem planetu. Vemo pa, da je Zemlja le drobno zrnce peska v primerjavi z vesoljem. Tega šele začenjamo spoznavati. Že same razdalje v vesolju so nam nepredstavljive. Kaj vse skriva v svojih neznanskih širjavah, pa si niti zamisliti ne moremo. Kako bi si torej smeli domišljati, da smo sami sebi namen in "krona stvarstva"!? V tej luči je skromnost zelo na mestu.

Nič čudnega torej ni, da so ljudje skozi vso zgodovino do današnjih dni sprejemali idejo o nečem večjem od človeštva, kar vodi in uravnava vesolje in življenje v njem. Na različnih koncih sveta in v različnih zgodovinskih obdobjih se je razumevanje te sile, energije, principa, osnove vesolja, Boga ali kakor koli že hočete to poimenovati, spreminjalo skladno z okoliščinami, v katerih so ljudje živeli. In ko so to razumevanje sveta institucionalizirali, so nastale religije, kakršne poznamo danes. Vedno so bili in bodo ljudje, ki so temu proučevanju posvetili svoje življenje in hoteli spoznati Resnico, ki stoji za tem, kar nam posredujejo čuti in naša vsakdanja zavest. Naj jih imenujemo modreci, filozofi, svetniki ali kako drugače, svoja spoznanja so se trudili predati človeštvu in ga usmeriti od materialnih dobrin v duhovne. Pri sebi in svoji okolici so razvijali ljubezen, razumevanje, sočutje, sodelovanje med ljudmi, prepoznavanje in obvladovanje negativnih lastnosti in spodbujali pozitivne. Bili so in so še vedno veliki učitelji človeštva. Na žalost pa smo ljudje taki, kakršni pač smo, in tako se je med pripadniki različnih "šol" razvilo tekmovanje, kdo ima "bolj prav" in katera "resnica" je bolj "resnična" od druge. Koliko gorja je to povzročilo, nam kaže zgodovina pa tudi bližnja preteklost in sedanjost. Kaj to lahko povzroči v prihodnosti, pa rajši niti ne razmišljamo.
To je tudi glavni razlog, da se je nekaterim vse skupaj tako uprlo, da o tem nočejo niti slišati. Dokler pripadniki različnih ver razglašajo, da je prava samo njihova in da bodo vsi, ki verujejo drugače, za vedno pogubljeni, se namreč resnično vprašaš, čemu to služi.

Jogi pravi, naj vsak časti Boga v tisti obliki, v kateri ga lahko prepozna, ki mu je najbližja, najbolj "po duši". To je tudi ena od najosnovnejših človekovih pravic. Odnos do "višje sile" je namreč nekaj najbolj osebnega in intimnega, kar poznam. Proučevanje spisov, obredi in različne duhovne šole nas lahko k temu usmerjajo, tisto končno, kar je cilj in smisel vsega tega, pa jih presega. Resnica je veliko večja od vsega, kar si človek lahko zamisli, in njegov um je ne more zares dojeti. Za to so potrebna drugačna "orodja". Od vsakega posameznika in stopnje njegovega razumevanja in duhovnega razvoja je odvisno, koliko Resnice lahko sprejme. Zato "svoje resnice" nikomur ne bi smeli vsiljevati. Resnica je Resnica in se bo izkazala ne glede na naša prepričanja, verovanja, modrovanja ali dokazovanja. Da bi jo spoznali, se je treba odpreti zanjo, brez predsodkov in vnaprejšnjih prepričanj.

"VIŠJA SILA"
Brez nečesa večjega od nas, od našega malega ega, brez nečesa, kar daje smisel in vrednost našemu življenju, se počutimo izgubljene v vesolju. Kako naj razumemo in osmislimo vse človeško trpljenje, trud in znoj, pa tudi veselje, ljubezen, prijateljstvo? Tako danes smo, jutri nas ni več. Vsak, ki se rodi, tudi umre, in čas človeškega življenja je nepredstavljivo kratek v primerjavi z obstojem vesolja. Vendar pa so zakoni našega bivanja na Zemlji enaki zakonom vesolja in življenjska sila, zavest, bit v vsej živi in neživi naravi so enake. Razlika je le v stopnji (samo)zavedanja. Osnova je ista, razlika je le v obliki. Zato jogi pravi, da so vsa živa bitja njegova lastna bit - atma. Veliki jogi Šri Šankaračarija pravi v svojem bhadžanu Šivoham (neavtoriziran prevod): "Jaz sem čista zavest. Jaz sem sat - čit - ananda (sat = resnica, čita = zavest, ananda = blaženost). Jaz sem nesmrtna atma… Ta atma je najvišja bit vesolja. Ona je bit v vseh živih bitjih… Daje svetlobo soncu, luni in zvezdam. Je v vsakem atomu in je večna, v vsakem eonu… Je nerojena, nesmrtna, o njej pojejo svetniki in o njej je Krišna učil Ardžuno (v Bhagavadgiti - op. avtorice)… In ta atma sat - čit - ananda sem jaz…"
Ta "višja sila", Bog, atma, bit, Resnica, kakor to jo že imenujemo, je v vsem vesolju in tudi v nas samih. Tako kot upravlja z vesoljem kot celoto, upravlja tudi z nami, zato se lahko zanesemo nanjo, da "ve, kaj dela". In če je vesolje obstajalo brez te naše fizične podobe in bo obstajalo še nepredstavljivo dolgo potem, ko je ne bo več, lahko zaupamo, da se kljub nam in našim neumnostim "svet ne bo podrl". Tako si lahko snamemo "breme z ramen" in svobodno zadihamo z zaupanjem, da je vesolje urejeno bolje, kot bi si kdorkoli od nas lahko zamislil. Tu nismo zato, da bi brezplodno zapravili nekaj let življenja, ampak da se učimo in napredujemo na naši duhovni poti. S predanostjo tej poti in "višji sili" presežemo (transcendiramo) sebe (svoj ego) in uresničimo vse svoje potenciale v dobro sebe in vseh živih bitij.

ZAUPANJE IN PREDANOST VIŠJIM CILJEM
Kako pomembno je zaupanje v "višjo silo", kažejo med drugim tudi izkušnje z zdravljenjem odvisnosti. Ena od ključnih stopnic v dvanajststopenjskih programih je prav zavedanje, da nismo sami in da nas vodi in skrbi za nas nekaj, kar je večje od nas in čemur se lahko predamo. Naše moči so omejene in včasih je že preživeti en sam dan skoraj preveč za naše moči. Najraje bi pobegnili in se skrili deset metrov pod zemljo s to našo majhnostjo, nemočjo in nepomembnostjo. Da bi ubežali tej bolečini, si izmišljamo vse mogoče, od različnih vrst omamnih snovi, hazardiranja ali glasbe, ki naj preglasi našo stisko, do samouničevalnih načinov vedenja, kot so deloholizem, promiskuiteta, pretirano spanje ali nespečnost, prenajedanje, zasvojenost s televizijo in video igricami ("Samo da ne mislim na to, kar se v resnici dogaja!") in podobnim. Če se "povežemo z višjo silo", pa vse dobi smisel in naše moči se podeseterijo.
Zaupamo v prihodnost in napredujemo vztrajno, korak za korakom, ker vemo, da bomo dosegli cilj. Pri tem nam ni težko kaj narediti tudi za druge, ker zaupamo, da bomo dobili vse, kar potrebujemo za svoj razvoj. Morda je prav to delo za druge tisto, kar nam najbolj koristi. Nismo ohromljeni od strahu in drugih negativnih čustev, zato se naše sposobnosti lahko polno razvijejo in izrazijo. Če vemo, da je naša bit eno z vesoljem, lahko spremenimo tudi odnos do sebe. Poveča se naša samozavest in ne moremo več slabo ravnati niti s seboj niti z drugimi. Ko spoznamo, da karkoli naredimo drugim, naredimo tudi sami sebi, se odnosi z okolico izboljšajo. Nič nas več ne more prizadeti, ker lahko razumemo sebe in ravnanje drugih. Tudi če kdo naredi nekaj resnično slabega, lahko razumemo ozadje in tisto, kar ga je privedlo do tega, zato lahko najdemo najboljše načine, da zmanjšamo ali odpravimo škodo.

PUSTIMO ČASU ČAS
Pomembno je tudi, da nismo več vezani na rezultate svojih dejanj. Ne povzdigujemo se v nebesa, če nam nekaj uspe, niti se ne uderemo v zemljo od sramu, če nam ne. Vemo, da rezultati niso odvisni le od nas. Na nas je, da naredimo najboljše, kar vemo in znamo, kakšni bodo rezultati in kdaj se bodo pokazali, pa prepustimo tistemu, ki upravlja z vesoljem. Morda se nam zdi, da nam ni uspelo, ker ne znamo počakati, da zadeva dozori. Ne moremo prehitevati naravnih zakonov. Na nas je, da posejemo seme in skrbimo zanj, kdaj pa bo vzklilo, je odvisno od njegove biološke ure. Morda je za nek premik v življenju potrebna nekakšna "kritična masa", in dokler je ne dosežemo, se nič ne more zgoditi. Morda smo nesrečni, ker nas je nekdo ali nekaj zapustilo, kasneje pa se izkaže, da je bilo to potrebno, da je nastal prostor za nekaj novega, boljšega. Sprijaznimo se s tem, da nismo vsevedni in vsemogočni. Če pa se zmoremo prepustiti in zaupati Življenju, ne bomo živeli dosti slabše, kot če bi bili.

Zavedanje o "višji sili" naj spremlja vsa naša dejanja in misli. Najboljši način za to, kar jih poznam, je ponavljanje mantre. Če smo osredotočeni na mantro, ne moremo misliti ali delati nič negativnega. Mantra na nek način "čisti" naš um in zavest, da lahko svetloba naše atme, naše in vesoljne biti, svetloba modrosti, znanja, ljubezni, strpnosti, razumevanja, notranjega miru in sreče zasije v nas s polno močjo. Takrat se zavemo, da smo eno z njo in z vsem vesoljem. Tako nas naša predanost pripelje do zmage v življenju, do njegovega smisla, do samorealizacije.