Meditirati pomeni iti proti svoji sredini, odkrivati svojo pravo Naravo v sebi. Prva resnica o našem življenju je običajno tako preprosta, da jo še otrok razume. Njavečji problem filozofije in našega spoznanja je, zakaj nekaj sploh obstaja? Zakaj to nekaj ni preprosto nič, neobstoj? Če namreč sedaj ni nič, potem to pomeni da to nič ni nikdar obstojalo. Če je torej kdaj obstojalo to nič, potem bi tudi sedaj obstojalo to nič - neobstoječe. Obstoječe ali Bistvo -Bit je od nekdaj, ne - obstoječe ali nič ni nikdar obstojalo. Bistvo, Bit nima začetka.
V Biti obstaja življenje. Bit je razumevanje življenjske polnosti, šele z njo dobi vse svoj smisel, svoje lastno bistvo in svojo vrednost. V Biti obstaja torej večno bistvo, ki ga bom imenoval Bog-Stvarnik. Bog torej ni od nekdaj, nikdar ni nastal in nikdar ne more ne-obstajati, nenehno obstaja. Bog je nekdo, ki nikdar ni nastal in tako nikdar ne more prenehati obstojati. Če karkoli obstaja, potem je zagotovo, da Bog obstaja. Ti, jaz, oba prihajava iz ne-obstoja, prišla sva iz ne-obstoja, torej nisva večna. Ti, jaz se spreminjava. Vendar pa mora obstojati nekdo, ki se ne spreminja. Če bi se Stvarnik spremenil, bi od Bistva, Biti nastalo ne-bistvo, potem ne bi obstojalo ničesar.
Če se vprašamo od kod vesolje, je odgovor na naše vprašanje, ne vem. Prazaprav pa tega ne ve nihče od tukaj živečih ljudi. Znanost poskuša odgovoriti na ta vprašanja, kako je nastalo vesolje, svet, Sončni sistem. Če se v sebi vprašaš, kje je začetek in konec vesolja? Na čem stoji vesolje, na ne-obstoju ali nečem?
Če je Stvarnik absolutno Bistvo, potem on ni materialen. Lahko vesolje stoji na nečem nematerialnem, da. Vesolje obstaja na duhovnem, na Stvarnikovi Biti. Ne moreš priti do Boga tako, da greš na konec vesolja in tam najdeš Boga. Ne. Bog je v vsakem delcu Bistva, materije in našega telesa. Ni, da Ga ni. Je v vsem. Bistvo je velika enigma, prav tako vesolje. vedno več vprašanj se nam poraja. Kdo je človek? Od kod prihajamo , kje smo nastali, mi konkretni ljudje?
Povsem jasno je, da življenje ni nastalo po nekem naključju, kajti naključje ne obstaja. Ko bi naključje obstajalo, potem ne bi bilo nikakršne zakonitosti. Ne bi bilo nikakršnih možnosti znanosti. Ko bi nekaj nastajalo naključno, potem bi bilo vse mogoče in nič ne bi bilo mogoče. In od kod smo mi? Neverjetno je spoznanje, da na tem našem planetu ne moreš nikogar vprašati od kod sem prišel na zemljo, zakaj moram ali smem tukaj živeti.
Od kar obstoja človeštvo se je vedno verjelo, da obstaja Izvir iz katerega smo prišli. Ta Izvir je Bog, Duh. Zato človel zaustavi se za trenutek. Poskušaj danes meditirati o Njem, poskusi mu reči vsaj eno samo besedo:"Ti si tu, o Bog, razkrij mi Svoje skrivnosti, o Bog!"
To je prava meditacija na Boga. V nasprotnem lahko meditiramo tudi na pomarančo, limono, vdih-izdih, na bitje svojega srca, na kar koli in na kakršen koli način. Vendar, potem to nima nobene prave zveze z MEDITACIJO, ampak je to potem samo ujetost v tehnike in izguba dragocenega časa.
USMERITI MORAMO SVOJO POZORNOST V VEČNOST.
Čas se nam vsem hitro izteka. Ne moremo ga fizično zaustaviti. Vendar pa nam ni potrebno da smo v v vsem sužnji časa. res je, da nas čas lahko povozi, toda velja tudi obratno. Naše dobro delo, ki ga nekomu namenimo ostane večno. Ljubezen, ki jo posvečamo nekomu premaga čas. Čas, pravi pregovor, razprši vsako človeško delo. Toda obstajajo tudi mnoga velika dela, ki so nadčasovna, ki so preživela njihove avtorje in preživela vsa obdobja.
Dela svetovne književnosti in umetnosti so dokaz za to. V kolikor dajemo svoje življenje iz ljubezni za humano delo s tem delovanjem iztopimo iz kletke časa in vstopimo v večnost. Potrebno se nam je vsak dan spominjati velikih misli, velikih duhov, da si se s tem obvladale male nepomembne misli, ki nas vedno motijo. Potrebno nam je, da vsak dan v sebi prebudimo velika občutenja, da bi lahko tako premagali nižja občutenja samopotrjevanja, sovraštva, zavisti, sebičnosti, maščevalnosti, ljubosumlja in obrekovanja. Vsak dan smo lahko večni. V vsakem trenutku lahko premagamo čas in malenkosti, ki nam jemljejo prepotrebno energijo. Vsak trenutek lahko premagamo smrt.
Odločilnega pomena pa je na kaj usmerjamo svojo življenjsko pozornost in kaj delamo. Šteje vsaka sekunda! Če je naše življenje usmerjeno samo na materializem, smo zgrešili vse in sčasoma izgineš s te zemlje. Če pa zbiramo duhovno blago, k ga ne more uničiti nihče in ničesar, takrat bomo premagali čas in postali bomo večni. Takrat vse stvari dobijo za človeka, ki ga je resnično razsvetlil Duh, čisto nov pomen, ker se spozna njihovo notrajnost; prvotno je Stvarnik mislil na bistvo na"idejo". Takrat nam narava več ne more stati na poti in nas zadrževati, kajti "vse nas opozarja na Boga".
Naša sedanja žalost in samozatajevanje lahko postaneta naša radost, in naša ljubezen. Dovolj je, da se samo obrnemo stran od svoje žalosti, pa je že vse drugače. Naša večnost je v nas samih. Mi sami lahko zadamo smrt lastni smrti. Mi smo bili rojeni za nemsrtnost.
Upanje je vedno tam kjer ga ni. Ko nas tesnoba izmuči in nas zlomi, ko izgubimo še zadnji del svojega imetja, tedaj se v nas rodi novo božanstvo, večno upanje in na horizontih našega življenja se v nas rodi sonce nesmrtnega življenja.
Naše življenje je hoja, ki je omejena z omejenimi koraki večnosti. Čudno je življenje, kot mi sami. Naše življenje se nenehno spreminja. Tudi tedaj ko mislimo da se ne, spreminjamo se mi sami. Vsako minuto smo drugačni, naši organi se spreminjajo, prihajajo nova spoznanja, nova doživetja, nove reakcije.
SPREMEMBA od nas zahteva napore, da se ji predamo. Sprememba je klic, ki nas vleče ven iz ustaljenega načina življenja in nas vleče v nekaj novega. Dočim duh hrepeni po novih dokodkih, pa je naše telo zakrčeno in želi za vsako ceno ohraniti status quo. Vendar, ne hoteti se spremeniti, pomeni ostati konzervativen, hoteti zaustaviti čas, zaustaviti razvoj.
Potem pa sledijo v našem življenju TRENUTKI v katerih se ne more ostati in obnašati po starem. Nekateri dogodki nas vržejo ven iz lastne orbite in nas odnesejo proti naši volji v nekaj povsem drugega. To je lahko: bolezen, mogoče smrt nam drage osebe, bankrot v poslu, neko razočaranje ali radost, poroka, rojstvo otroka,. Spremembe običajno prinesejo nove posledice. Če ostanemo na starem, ne bomo prišli do novih rezultatov razvoja. Ostali bomo notranje prazni, brez plodov, ki bi jih puščali za seboj. Pogosto se nam lahko dogaja, da sami ne vidimo te naše plodove, ampak šele tedaj, ko dovolimo spremembi v našem življenju. Takrat pa ustavrjamo čudežne rezultate.
Vsaka nova situacija od nas zahteva da gremo naprej. Tako nas božanska volja kliče , da gremo v nekaj novega. Zato moramo vedeti kako uskladiti odpor in se predati tej vsevolji. Odpor, ko vidimo zlo v katerega nas želi zapeljati to nekaj novega. Predanost, ko vidimo da je Bog na delu.
Kam gremo?
Anekdota pripoveduje, kako je v neki vasi mladenič srečal starca, ki ga je vprašal: "Mladenč kam greš?" Mladenič mu odgovori:"Grem v sosednjo vas starec". Starec ga ponovno vpraša:"Mladenič, kam greš?" Mladenič je mislil, da starec ni dobro slišal njegovega odgovora, ko mum je povedal da gre v sosednjo vas. Nakar starec pride bližje k mladeniču in ga še bolj sugestivno vpraša:"Mladenič, kam ti resnično greš?" Mladenič se zmede, odide od starca. Toda med potjo do sosednje vasi se je non-stop spraševal:"Saj res, kam jaz prazaprav grem?"
Nezaustavljivo nam vsem gredo dnevi in minevajo noči. Kam to gredo dnevi in kam noči? Tako se na rokah časa mi vsi približujemo končni neznanki, smrti. To je naša zadnja postaja življenja na planetu Zemlja. Pride, vidimo in nato tema. V to temo moramo vstopiti. Nihče se ne izgoniti vstopa v neznanko, v smrt. Je smrt konec ali začetek?
Na tej točki se prazaprav prične naša prava notranje MEDITACIJA.
Jezus Kristus, Bog, ki je postal človek, nam bo povedal pravo resnico o smrti. On nam sporoča, da je smrt, prazaprav odhod k Očetu kjer je naš pravi duhovni dom in kjer imamo večno življenje. On nam istočasno tudi daje na znanje, da lahko ta cilj k Očetu zgrešimo, da obstaja prav tako večni propad, a to pomeni odsotnost Stvarnika in Njegove Svetlobe, a navzočnost trpljenja in teme.
Kam bomo šli po tem življenju je vse odvisno od tega življenja kako ga živimo. Vest je ta večni kontrolor in sodnik v nas samih, ki nam sporoča kam smo usmerjeni. Proti TEMI ali, Čistilnici ali Nebesom. Kdor v sebi posluša božanski glas, gre zagotovo proti svetlobi in življenje se mu spremeni, a se mu ga ne odvzema.
Z umiranjem vsi odhajamo s tega sveta. Toda živimo dalje.Smrt se dogaja vsakemu. Umiramo vsi enako. Vendar pa se bomo razlikovali v smrti sami. Mogoče dobri ljudje včasih umirajo težko, mučno, v velikih telesnih in drugih mukah, vendar pa oni po smrti živijo v miru, radostni, v luči, v polnini življenja. Včasih hudoben človek umira mirno, v najboljšem ambientu, vendar s tem še ne gre v prehod v življenje, ampak v smrt, v muke in tesnobe.
Kristus je premagal smrt. Kdor koli veruje v Njega, vstopa v večno življenje. Junaki, mučeniki, Sokrat na primer, so premagali umiranje. Vsi tisti, ki se niso ustrašili smrti, ki so raje sprejeli zemljsko smrt kot pa da izgubijo večno življenje, so premagali umiranje. Toda, Kristus je premagal tisto drugo večno smrt in s tem vsem nam omogočil da vstopimo v večno življenje. Buddha je premagal odnos do trpljenja in umiranja, vendar pa ni premagal smrt. Religije tega sveta prav tako, dajo človeku moč prenesti smrt ali ne tudi premagati smrt.
Miran Zupancici: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com
Meditirati pomeni iti proti svoji sredini, odkrivati svojo pravo Naravo v sebi. Prva resnica o našem življenju je običajno tako preprosta, da jo še otrok razume. Njavečji problem filozofije in našega spoznanja je, zakaj nekaj sploh obstaja? Zakaj to nekaj ni preprosto nič, neobstoj? Če namreč sedaj ni nič, potem to pomeni da to nič ni nikdar obstojalo. Če je torej kdaj obstojalo to nič, potem bi tudi sedaj obstojalo to nič - neobstoječe. Obstoječe ali Bistvo -Bit je od nekdaj, ne - obstoječe ali nič ni nikdar obstojalo. Bistvo, Bit nima začetka.
