| Piše: Miran Zupančič
 Prebuditi se, pomeni biti buden. Potrebno nam je iti v korak s časom. Vse v našem življenju se dogaja v času. Bog v nas samih deluje v času.
»Ne morete bedeti z menoj eno uro?« Te Jezusove besede na večer, predno so ga prijeli, se nanašajo na zmožnost ali nezmožnost človeka, da usmeri svoje misli edino in izključno na Boga in s tem prebudi zopet v življenje svojo božansko središčno točko.
Pogosto pa se človek svojega cilja še povsem ne zaveda. Podoben je spečim učencem, ki niso bili zmožni bedeti z Jezusom, kar pomeni, da niso bili zmožni zavestno vztrajati v božanskih mislih in božanski moči. Mnogi ljudje so povabljeni, vendar so, kot«bogati učenec«, še zaposleni s tisoč rečmi, z neštetimi navidezno božanskimi mislimi in aktivnostmi, ki jih ovirajo, da bi bili deležni vstajenja.
Obstaja čas božanskega delovanja, božanske milosti, osvobajanja in miru. Če izpademo iz časa ne moremo prejeti darove, ki se nam dajejo. Tak čas božanskega delovanje je sedaj tukaj. Vse v času prihaja in s časom odhaja.. Zlo, ni večno, bolezen odide, smrt, tesnoba traja kratek čas. Prav tako, bogastvo, beda, revščina, slava. Vse je v času. Tako dobro kot zlo.
Naš pravi dom je v duhovnem svetu«na nebesih« poudarja Pavel. Zato je, v življenju najpomembnejše čakati Božanski čas. Tako nam sporoča veliki prerok Izaija:« V času milosti te bom uslišal, v dnevu rešitve jaz ti bom pomagal«. Bog nas torej opozarja, da obstoja čas, ko on usliši naše molitve. To pa je tudi odgovor na vprašanje, zakaj moramo nenehno komunicirati-moliti k Bogu. Bog ima za vsakega med nami svoj načrt. On ve koliko težav potrebujemo, koliko uživanja v bogastvu potrebujemo. Ko vidi da je naša mera polna, ko se razžalosti nad našo zlomljeno dušo, takrat pride do nas da nas reši in usliši naše molitve. No, če pa takrat ni molitve, nas ne more uslišati, tedaj smo prikrajšani z Njegovimi darovi. Zato nas Jezus opozarja: »Pazite in čujte, ker ne veste, kdaj pride ta čas!«
V Bogu obstaja dan rešitve. To je trenutek v katerem Bog prihaja do nas da nam pomaga. Ko molimo, nam je potrebno pričakovanje da Gospod pride da nas reši. Vedno pride! To govorim iz lastne izkušnje. Potrebno nam je samo dopustiti, da nas spremlja Božanski blagoslov. Bog skrbi za nas. Kadar koli se nam zdi da smo nemočni, naše moči na koncu, vedimo da je Bog tu z nami. On nas drži za roko. Ta zavest nam daje moč zdržati celo nemogoče stvari.
Vsi vemo, da naše misli premikajo atoma. Čim bolj so usmerjene, tem bolj je usmerjena energija v to kar smo usmerjeni. Ta duhovni zakon, ki deluje na materijo in jo vodi, je bil znan posvečencem vseh časov. Z njim so služili božanskemu stvaritvenemu načrtu. Vendar pa so ta zakon vedno znova zlorabljali t.i. magi, ki so sledili svojim sebičnim ciljem, odmaknjenim od božanskega načrta.
Z zlorabo energij volje je človeštvo vedno znova zašlo v odvisnost interesov moči črno magičnih bitnosti. Če je dosežena najnižja točka take odvisnosti, zaidejo povzročitelji in njihove žrtve vedno v krizo, ki jo spremljajo katastrofe in nastop konca sveta. Kot posledica nastopi kot izravnalni »usmerjajoči« svetovni zakon komične poprave v smislu ločitve napačno usmerjenih, Bogu sovražnih energetskih tokov od tistih, ki so v harmoniji z univerzalnim duhom. Vsi energetski tokovi, skladni z napačno usmerjenim, samovoljnim mišljenjem, se vedno bolj bojuje proti samim sebi, same sebe blokirajo, se izničijo, pa naj bo to zaradi prenapetosti v izbruhu ali pa zaradi podnapetosti v zgoščevanje.
Take kozmične poprave si sledijo v določenih intervalih. Njihove frekvence in časovni intervali so odvisni od dogodkov, ki jih morajo popraviti. Ugotovimo lahko, da je človeštvo danes v posebno dramatični popravi v smislu razdružitve, zgoščevanja in popolnega preoblikovanja. Skrajno pomehkuženje in otrdelost, a tudi močna želja po novi orientaciji, so spomeniki vsesplošne najnižje točke in prelomnice.
Božanska resnica, božanski načrt, ki preko žive besede žarči v srce človeka, deluje na nas tako, da v nas pretrese staro mišljenje, hotenje in naše želje, tako spoznavamo, da moramo svoje življenje uskladiti z univerzalnim Duhom ali Bogom. V tem novem mišljenju že leži silna možnost absolutne rešitve iz ujetništva. Kajti kakor hitro pride v srcu do tega procesa, ki ga podpira inteligentna duševna zavest, ki hrepeni po odrešitvi, se aktivirajo atomi eteričnega, astralnega in mentalnega polja na nov način. To pomeni, da celice našega organizma usmerja božansko mišljenje in jih napolni z osvobajočo energijo.
Kaj pomeni: misli neprestano usmerjati na Boga? To, da božanski duh hoče nas celega človeka. Bog hoče naš celoten sistem dvigniti k Svetlobi. Ko te zakonitosti resnično dojamemo od znotraj navzven in si ne želimo osvoboditve le za lastno dušo, ampak za vse človeštvo v soglasju z Božansko voljo, bo v živem danes storil vse, da bo božanska misel uresničena. S tem delom bo zaposlen vsak trenutek, kajti tak je duhovni zakon, ki zahteva od vseh nas, ki si želimo vrniti k NJEMU. Če se človek ne pusti več odvrniti in odstraniti od tega dela, ampak pri njem vztraja, ga na poti resnično preizkusi, uči, popravlja in blagoslovi Kristusova moč.
Tako naše »bedenje« pomeni neprestano usmeritev, povezavo z univerzalnim Duhom ali Bogom. Samo v tej budni povezavi se razrahljajo vse spone, ki nas držijo ujete. Kjer postanejo Božanske misli svobodne, vibrirajo skozi celotno eterično-finejše polje, ki drži nas ljudi zajeto. Prebudijo Božansko jedro v nas, tako da se lahko v celotnem življenjskem polju človeštva razodevajo linije moči Boga. Vse sovražne energije, ki še prodirajo, so prežete z Božansko-magično besedo, z njo prekrižane in postanejo opazne. Tako lahko vsak človek, ki hrepeni po osvoboditvi, pomaga soljudem s tem, da izvršuje odrešitveni načrt, ki je od Boga samega.
Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com
|
NE ZAMUDITE
Prebudi se, kdor spi!
Prispeval/a: eva.n dne ponedeljek, 13. marec 2006 @ 09:25 CET
Ko sem šla v soboto na sprehod, sam dojela, zakaj imam tako rada zimo, čas, ko narava počiva.
Zdaj je polje še lepo belo, pa vendar se že čuti pomlad. Ptice že kar razganja od želje po življenju, sonce ima že tako moč, da svetloba kar drgeta. Še malo, pa bo z vso silo vzbrstelo življenje.
Čutila sem žalost ob tem. Ker nas to življenje tako močno povleče v delo, v vse sorte aktivnosti, naloge in zadolžitve, boj za ljubi kruhek in vse tisto, kar sprejemamo kot nujno potrebno v naši potrošniški družbi. Čutila sem žalost, ker tako težko vzpostavimo vertikalo, pravo ravnotežje med božjim in zemeljskim.
A sama sebi sem prav rekla, zdaj se bom pa sto procentno vrgla v delo - ker da je treba. Pa še računalnik doma se je pokvaril in ne bo nobenih skušnjav. - Drugje bi pa malo zaspala.
In zdaj preberem: Prebudi se, kdor spi!
Ma ne me hecat! - SI KOT BOŽJI GLAS.
Vznemirjajo me temne sile. Kako prihajajo, kako jih prepoznaš? Lahko napišeš še kaj o tem?
Lep pozdrav,
Eva
Prebudi se, kdor spi!
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 13. marec 2006 @ 13:31 CET
lepa je tale tvoja izkušnja, hehehe. "Daj se bom pa stoprocentno vrgla na delo". Vidiš, da moramo na prvo mesto vedno postavljati molitev, oz komunikacijo s Bogom, v nasprotnem se nam kaj hitro pričnejo kvariti aparature, hehe. Duh takoj vpliva na materijo. Je čas molitve in je čas za delo. Nikoli ne počni dela ko je čas za molitev in nikdar ne moli na račun dela. Razporedi si.
Jezus Kristus pravi:"Potrebno si je dopustiti, da počitek in mir prideta v tebe. Še bolj pa se od tebe pričakuje, da se danes družiš s Bogom, da se v Njem posvetuješ. Danes, tale trenutek je priložnost da od Boga v prošnji dobiš moč in vse kar potrebuješ v življenju."
Človek je velik v tem kako počiva, a ne v tem kako dela. Kaj hočem s tem povedati? V meditativnem počitku je človek sposoben zaznati Božansko inspiracijo, zbrati moč za delo, postati kreativen in uspeti v tem kar dela. Nasprotno, pa, če samo dela ne pričakuje nikakršne pomoči in inspiracije, začne počasi propadati ter s tem uniči tudi svoje delo. Bog nas je naredil in nam dal delo, da obdelujem zemljo. Bog je naš izvir življenja. Človek ločen od Boga postane nesposoben živeti in tako vstopa v prostor smrti. "Brez mene ne morete narediti ničesar", je govoril Jezus Kristus. Zato nam je potreben počitek, da lahko dobimo Božansko moč, pomoč za uspešnost vsega kar delamo. Zato je na mestu: moli in delaj, ne pa kot je to danes: delaj in delaj.
Delo je kot telo a molitev kot duša. Večna večnost je v nas samih, v naši duši, a ne v telesu brez duše. Človek rad pozablja. Dovolj je že, da imaš nek opravek, ki ga moraš opraviti in že na vse ostalo pozabimo: na hrano, prijatelje in molitev. Dovolj je torej že malenkost in že pozabljamo od kod smo, kdo nam je Stvarnik in tako se oddaljujemo od Izvira. Nič koliko književnikov je, ko so enkrat napisali svoj roman trdili da Boga ni. Nekateri so postali slavni kot recimo Beatlesi , ki so na višku svoje slave izjavili, da so slavnejši od Kristusa. Taki ljudje izgledajo kot muha, ki se je usedla na rog vola, ki je vlekel plug in vzdihnila: "Uh, kako smo se nagarali".
Druge ljudi je trpljenje odvrnilo od Boga ali Prasile. Trpljenje lahko človeka veže na sebe, da pade v depresijo, temo emocij in razuma. Včasih bolečina, izguba nam drage osebe, nesreča, neuspeh v poslu, nepravična kritika in strah lahko zatemnijo človeški um ter razburkajo emocije da ne vidi več Boga. Tedaj je človek kot slepec, ki pravi da sonca ni ali kot gluh človek, ki trdi da glasu nikoli ni bilo.
Zaradi tega je potrebno večkrat iti v naravo, v tišino, na polje, zagledati se v daljavo morja, v višine gora in v lepoto ter tišino zvezdnega neba. Potrebno nam bdeti, biti buden. Torej biti v komunikaciji s Kristusom, to vsemogočno silo nad vsemi silami. Cerkev to smo mi ljudje, Njegovo telo. Romano Guardini pravi: " Krščanstvo je Jezus Kristus sam, to je to kar s pomočjo Njega prihaja do človeka in most preko katerega lahko človek s pomočjo Njega dobi stik s Bogom. Jezus Kristus je centralna-nevralgična točka človeške zgodovine, edini rešitelj sveta, kajti on je Bog.
Vse religije sveta prihajajo od tukaj, so človeško delo in človeški klic po rešitvi. Jezus Kristus je Bog, ki od zgoraj prihaja k nam, se uteleša v nas, nosi našo nrav in nas rešuje. On je edini biser v zgodovini človeštva kateremu se edino isplača vse dati. Dietrih Bonhoeffer pravi v tem smislu: " V tem burnem času neprestano izgubljamo izpred oči zakaj se sploh izplača živeti. Glede na to da tudi drugi živijo, mislimo da je smiselno da tudi mi živimo. Vendar pa ima človeško življenje samo zato smisel, ker je bila zemlja dostojna nositi človeka Jezusa Kristusa, ker je živel eden človek kot Jezus Kristus."
Če Jezus Kristus ne bi živel, bi bilo naše življenje kljub vsem drugim ljudem, ki jih poznamo, ljubimo, nesmiselno. Če ne bi bilo Kristusove ljubezni-pravi Dostojevski-"bi se uničevali medsebojno vse do takrat, dokler ne bi na zemlji ostala samo še dva človeka. Toda niti ta dva ne bi znala obvladati svojo oholost, v kateri bi zadnji odstranil predzadnjega in nato samega sebe. Mi na zemlji resnično blodimo in če ne bi imeli pred seboj lik Kristusov, bi propadli in povsem zašli v propad, kot se to že zgodilo pred potom" - pravi Dostojevski.
O Njemu so narejena najlepša človeška vrhunska umetniška dela, napisani najlepši romani, o Njegovem duhu so bila ustvarjena najlepša glasbena dela. Boris Pasternak pravi: " Moramo biti verni (danes pravimo namesto verni, da smo duhovni) nesmrtnosti, moramo zaupati v Kristusa. Rim je bil starinarnica sposojenih bogov in podjarmenih narodov. In, eto, v to maso marmornega in zlatega neukusa se je vmešal On, enkraten Galilejec. In od tega trenutka dalje so izginili narodi in bogovi a pojavi se človek".
Prav od Jezusa Kristusa je človek najdragocenejše bitje. Dotaknil se je in vstopil v vsakega človeka ter vzel na sebe našo naravo. "Kristus je povsod v svetu"-pravi grški literat Nikos Kazanztakis. Biti s Njim pomeni, biti stalno v svetlobe. Tolstoj o tem pravi:"Človek kateri razodeva Kristusov nauk je podoben človeku, ki nosi svetilko pred seboj, na daljši ali krajši palici. Svetloba je vedno pred njim in vedno ga navdihuje gre naprej in vedno znova odkriva pred njim novi, mamlivejši, osvetljeni prostor."
Jezus Kristus je tvoja, moja zmožnost ne samo da iztopiš iz trpljenja, bolečine, strahu, praznine, nesmisla, ampak da iz vsega tega narediš polnino sreče. Mu zaupaš? Si Ga srečala?
Francoski intelektualec in bivši sekretar francoske komunistične partije je rekel: Kristus obstoja, jaz sem ga srečal."
O temnih silah ne bi pisal, preberi si na Pozitivkah članek: Delovanje hudega duha.
Lep pozdrav in vse dobro, tvoj duhovni prijatelj
Miran.
Prebudi se, kdor spi!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 13. marec 2006 @ 14:46 CET
o Bogu govorimo zelo brezskrbno, nanj se zanašamo, pripsujemo mu lastnosti, ki bi si jih mi želeli imeti. Svobodno si ga lahko predstavljamo, vsak na svoj način. Lahko ga svobodno slikamo . Nagovarjamo ga s spoštovanjem. Bog je zadovoljen, če lahko kaj stori za nas. Vprašajmo se, ali imamo zares slikarski talent za slikanje Boga in odkrivanje božjih stvari. Jaz sem nekoč hotela napisati pesem hvaležnosti Stvarniku, vendar papir je ostal prazen, saj nisem našla pravih besed, s katerimi bi izrazila svojo veliko hvaležnost. Imela sem klepet s Stvarnikom (objavljen v avgustu 2003 na Pozitivkah), vendar vse stvari med nama so ostale nedorečene. Vse svoje predstave in slike, ki sem jih zmogla odkrivati in izpovedati skupaj z njim, se niso skladale z resničnostjo in mi niso bele v nikakršno pomoč. Nato sem ugotovila, da govorim o stvareh, ki jih ne poznam. Velika moč je v njegovi modrosti in jaz nimam mere, da bi jo v celoti razumela. Pred mano se je razgrnila tančica skrivnosti. Sem drobec stvarstva, ki bi rada spoznala in hvalila samo sebe pred božjih lastnosti. Zame pomeni odrešitev, da imam smehljaj podoben božjemu in da bom povedala tisto kar ljudje pričakujejo od mene. Na tak način sem ugotovila, da se Stvarnik prebuja v meni in da se osmišljujem kot človek. Najpomembnejša je pri tem iskrenost, brez mask, ličil in sprenevedanja. Pri prebujenju smo najbolj podobni Stvarniku, ko upamo. Ko se zbudim, ne preneham upati!
Lep pozdrav in vse dobro. "Ne boj se, saj sem jaz s teboj", je rekel Stvarnik.
Tatjana