Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/ClovekSemUstvarjam05

Človek sem - ustvarjam 5.del četrtek, 2. marec 2006 @ 07:00 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: Franc Rozman Ustvarjalnost Vesolje je torej smiselno. Jaz sem del vesolja, zato je tudi moj obstoj smiseln, če že ne pomemben. Smiselnost mojega obstoja zahteva smiselnost mojih dejanj. V tem poglavju skušam doumeti, katera moja dejanja so smiselna. Sprašujem se, zakaj se lotevava raziskovanja Stvarnika in drugih nama oddaljenih stvari. Zakaj se ne pogovarjava o nečem, kar se dogaja danes in naju bolj zadeva? Preden si ustvariva končno sodbo o staromodnosti zapisov Svetega pisma, predlagam da se ne prenagliva in da si jih podrobneje ogledava. Eden od zapisov, ki bi ti lahko zveneli staromodno, je zapis, da je Bog ustvaril človeka šesti dan stvarjenja. Menim, da je človek v stvarstvu prisoten šele malo časa. Milijoni let pa res ni tako malo ! Koliko je milijon let, bova ocenila na naslednji primerjavi. Znanstveniki znajo oceniti starost vesolja. Če skrčiva starost vesolja na en dan, bi človek po tej primerjavi na Zemlji obstajal šele nekaj sekund. Človek je stvaritev vesolja. Če je bil v primerjavi s starostjo vesolja ustvarjen ravnokar, se je moralo stvarjenje vesolja ravnokar tudi končati, še bolj verjetno pa je, da se stvarstvo vesolja še ni končalo, ampak še vedno traja. Če stvarjenje vesolja še traja, bi morala to na nek način opaziti. Stvarjenje vesolja je lepo opisal Darwin v evoluciji živih bitij. Ustvarjalna sila v vesolju, ki jo midva imenujeva Bog, ustvarja naravne zakone in vpliva na življenjske razmere tako, da se živa bitja prilagajajo okolju. Ustvarjajo se nova in nova živa bitja z zelo zanimivimi lastnostmi. Evolucija seveda ni edini način ustvarjanja sprememb. Spremembe povzročajo tudi mutacije in modifikacije v kromosomskem sistemu ter verjetno tudi druge oblike kvalitativnih sprememb v razvoju živih bitij. Škoda, da evolucija živih bitij poteka prepočasi, da bi to lahko opazila. Ali lahko nastajanje vesolja opaziva še na kak drug način? Seveda. Poglej, Mozart je ustvaril čudovito glasbo. Govorimo, da jo je ustvaril, ker je ta glasba zares nastala iz nič; kot posledica Mozartove genialnosti in ustvarjalnosti. Tudi njegova glasba je del vesolja. Pred Mozartom te glasbe ni bilo, po Mozartu pa na delčku vesolja, na Zemlji, ta glasba razveseljuje Zemljane. Dejstvo je, da Mozartova glasba obstaja in da je bila ustvarjena. Sklepava lahko, da je delček vesolja ustvaril tudi Mozart. Vprašajva se, ali si ni mogoče Bog izbral Mozarta za svojega pomočnika. Ali ni Mozart Bogu pomagal pri ustvarjanju delčka vesolja, ki mu pravimo Mozartova glasba? Mogoče sploh ni bil izbran edino Mozart za božjega pomočnika, lahko je bil tudi Einstein, Prešeren in še kdo. Mogoče smo vsi ljudje ustvarjeni z namenom, da bi bili ustvarjalni. Skoraj neverjetno je, da bi nekdo, na primer Bog, od nas nekaj pričakoval, pri tem pa nam ne bi sporočal, kaj od nas pričakuje. Smiselno bi bilo, da bi nam Bog sproti tudi sporočal, ali je z našim početjem zadovoljen. Strinjam se. Poglejva nekaj primerov vsakodnevnega ustvarjanja. Ustvarjanje je, ko opravimo zahteven izpit, ko nam uspe skuhati dobro kosilo, kadar prispemo na vrh gore. Čim večji je naš napor v smislu doseganja ustvarjalnega cilja, večja je naša sreča v ustvarjalnosti. Ob vsakem doseganju ustvarjalnih rezultatov smo srečni. Sreča je božje plačilo za naše ustvarjalne dosežke. Ugotovila sva, da je Bog nematerialno bitje, zato od Boga ne moremo pričakovati materialnih pohval. Če je ustvarjalnost smisel našega življenja, bi morali ljudje svoje napore usmerjati predvsem v ustvarjalnost. Pred časom sem bil na odprtju telovadnice v Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Proslava je name napravila veličasten in nepozaben vtis. Skušal sem razumeti zakaj. Prireditev je bila polna ustvarjalnosti. Profesor telovadbe je ustvaril pred nami čudovit vzpon na umetno steno za plezanje. Profesor glasbe je z lastnim petjem poustvaril čudovito operno arijo. Celoten učiteljski zbor je ustvarjal čudovito zborovsko glasbo. Celotna prireditev je bila eno samo ustvarjanje. Strinjam se, da Bog ustvarjalnost nagrajuje s srečo. Vendar to božje plačilo še ne more biti dokaz, da ustvarjalnosti daješ tak pomen. Če bi imel veliko denarja, bi bil verjetno še bolj srečen kot ob ustvarjalnosti. Lahko bi bil tako srečen, kot Ludvik Bavarski, ki si je lahko privoščil graditev več, zelo bogato opremljenih gradov. Ludvik Bavarski je bil nesrečen, zato ni dobra primerjava za mojo trditev. Mogoče je biti slaven boljši primer za osrečevanje ljudi. Filmske igralke so slavne. Če pogledava statistično, med nobeno drugo populacijo ljudi ni toliko življenjskih tragedij kot ravno med slavnimi filmskimi igralkami. Tvoje trditve držijo. Res pa je tudi, da poznava tudi mnogo srečnih ljudi med bogatimi in slavnimi ljudmi. Če bi bilo bogastvo vir sreče, bi bilo srečni vsi bogati ljudje. Če pa je osnova sreče ustvarjalnost, so srečni le tisti bogataši, ki so tudi ustvarjalni. Iz tega vidiš, da so bogati ljudje seveda lahko srečni, zavedati pa se morava, da izvor njihove sreče ne izhaja iz bogastva ampak iz ustvarjalnosti. Če se hočeva izogniti civilizacijskim vplivom in neobremenjeno ugotavljati smisel bivanja, se morava preseliti v rusko tajgo, kjer so ljudje naseljeni tako poredko, da ima vsak do svojega prvega soseda štirinajst dni hoje. Tam ni časopisov, ni radia, ni televizije, zato ljudje niti ne vedo, da nekje obstoji Moskva, kjer tudi v njihovem imenu volijo oblast. Tudi ta oblast zaradi velikih razdalj nima nobenega vpliva na te samotarje. Prepričan sem, da Bog na te ljudi ni pozabil in da ima smisel tudi rojstvo in obstoj teh odmaknjenih ljudi. Kdo tem ljudem sporoča smisel njihovega bivanja in na kakšen način so ti ljudje usmerjani na smiselna dejanja? Osrečevanje bi bil res lahko primeren mehanizem oziroma način za nagrajevanje in obenem usmerjanje ljudi. Bog zanesljivo ni ustvaril teh odmaknjenih ljudi zato, da bi jih prepustil pozabi. Božji veličini primerno je edino to, da Bog usmerja in nagrajuje tudi te ljudi podobno kot nas. Sreča pa ni edino božje sporočilo, naj bomo ustvarjalni. Bog poleg tega, da našo ustvarjalnost nagrajuje, nas k ustvarjalnosti tudi vabi. Kaj misliš kako? Nobene ideje nimam, kako naj bi me Bog vabil k ustvarjalnosti. Pomisli, kakšna je razlika med tabo in žirafo? Ko se žirafa naje in napije, se zlekne v senco in nikamor se ji ne mudi. Kaj pa počneš ti? Ko se naješ, hodiš na treninge košarke, razmišljaš, kako bi prišel do gorskega kolesa, ustvarjaš na računalniku. Ves čas te preganja neke vrste ustvarjalni nemir. Živali tega ustvarjalnega nemira nimajo. Ustvarjalni nemir je božje vzpodbujanje naše ustvarjalnosti. Nimam občutka, da bi naju sedaj grabil pretiran ustvarjalni nemir. To, da raziskujeva smisel našega bivanja, je ravno tako ustvarjalno, kot če bi plezala na goro, kuhala kosilo ali se ukvarjala s kakšno drugo obliko ustvarjalnosti. Ko sem bil pri vojakih, sem po končani uvajalni dobi predvsem lenaril. Nobenih pogojev ni bilo, da bi bral ali delal kaj ustvarjalnega. Ob pol sedmih zjutraj smo z drugimi vojaki sedeli pred vhodom v zgradbo ter čakali, da mine dan. Takrat se me je loteval tak ustvarjalni nemir, da bi bil neskončno hvaležen tistemu, ki bi mi dal ustvarjalno delo. Domislil pa sem se še enega primera. Pred nekaj leti smo te peljali na počitnice k dedku in stari mami. Že po nekaj dneh si se naveličal ter želel nazaj. Dedek je tarnal, da ti ni potrebno delati, da hodite na sprehode, pa kljub temu nisi hotel ostati tam. Na začetku je bilo zelo dolgočasno. Res je, le da sva midva z mami to imenovala neustvarjalnost. Dedku in omici sva svetovala, da se lotite kakršnegakoli ustvarjalnega dela. Po krajšem posvetovanju smo ugotovili, da imata dedek in omica "razmetano" klet, ki bi jo bilo potrebno "pospraviti". Domenili smo se, da ti napraviš načrt, kako jo boste pospravili. Že nekaj let med počitnicami z dedkom in staro mamo pospravljamo klet. Najprej napravimo načrt, potem odnesemo v smeti vso šaro, vse uporabne stvari pa zložimo na police tako, da se dedek pošali, da bo najel fotografa, ki jo bo fotografiral, da bodo tudi drugi videli, kako lepo je urejena. Odkar vsako leto po tvojem načrtu ustvarjate red v kleti, rad hodiš na počitnice. To je le še dodatno potrdilo, da je Bog človeku vgradil ustvarjalnost kot naravno potrebo, podobno kot potrebo po hrani. Tega, da me veseli pospravljanje kleti, ne bova govorila nikomur, ker nama ne bi nihče verjel. Zelo pomembno je, da si imel pri pospravljanju kleti ustvarjalno vlogo. Če bi pospravljanje kleti načrtoval dedek, bi bilo to pospravljanje zate dolgočasno. Vsako delo je sestavljeno iz ustvarjalnega in rutinskega, v Svetem pismu imenovanega hlapčevskega dela. Običajno si ljudje želimo ustvarjalnega dela ter se izogibamo monotonega rutinskega dela. Prejšnji rodovi so imeli veliko rutinskega dela, celo težaškega, zato je bilo življenje bolj dolgočasno, v sodobnem svetu vse več rutinskega dela prevzemajo stroji in roboti, zato imamo vsi vse večje možnosti za ustvarjalno delo. Imam drugačno izkušnjo. Za nekatere ljudi je grozna muka, če se morajo odreči rutini. Mnogo ljudi za tekočim trakom bi bilo zelo nesrečnih, če bi jih premestili na ustvarjalno delovno mesto. Vsi ljudje občutimo popolno brezdelje in lenobo kot nekaj slabega. Ker je za mnoge ljudi biti ustvarjalen dokaj naporno, le ti ustvarjalni nemir skušajo potešiti z rutinskim delom. Ker rutinsko delo slabo poteši njihov ustvarjalni nemir, z delom pogosto pretiravajo. Pretiravanje lahko še bolje opaziva pri ljudeh, ki svoj ustvarjalni nemir želijo potešiti s tekom, pretiranim hribolazenjem ali kolesarjenjem. Sosedova Anica vsak dan preteče desetine kilometrov, tudi v mrazu, dežju ali hudi vročini, pri tem pa se niti ne vprašuje, čemu takšno tekaje koristi. Še bolj nesmiselna je bila prijateljev sklep, da bo v enem letu sto krat šel po isti poti na Dobrčo, kamor je več kot dve uri hoda v eno smer. Po nekaj mesecih vsakodnevne hoje na goro, po službi seveda, je spoznal blaznost svoje odločitve. Veliko filozofskih razprav je bilo napisanih na temo smisla življenja, mnoge brez velikih uspehov, ti pa kar mimogrede ustvarjalnost razglasiš za smisel življenja. To se mi zdi neodgovorno, celo samovšečno. Ko bomo spoznali smisel življenja, bo to nekaj zelo samoumevnega, tako kot so logična in samoumevna vsa Stvarnikova dela, ki jih že razumemo. Raje si postaviva drugo vprašanje. Ali ne bi bilo čudovito, če bi jasno spoznali smisel našega bivanja? Bilo bi konec do onemoglosti obremenjujočega pehanja za zgrešenimi cilji; denarjem, slavo, ..., ki po končanem naporu človeka sploh ne osrečijo. Ali Bog tem nesrečnikom ne sporoča zadosti jasno, kaj je njihovo poslanstvo? Tudi njihovo delovanje se običajno prične z ustvarjalnostjo in Bog jih za njihovo ustvarjalnost nagrajuje. Veliko ljudi ne zna ločevati med ustvarjalnostjo in vabljivimi rezultati ustvarjalnosti, kot sta denar ali slava. Takoj ko posameznik da prednost denarju ali slavi pred ustvarjalnostjo, ga doleti razočaranje. Veliko razočaranje povzroči spoznanje, da smo vse življenje svojo energijo vlagali v stvari, za katere se izkaže, da so nesmiselne. Že zmerni napori v pravo smer pa nas osrečujejo. Ko spoznamo smisel življenja, delamo le smiselna dejanja in ob majhnih naporih dosegamo uspehe. Ne vem, zakaj bi morale biti iste stvari smiselne za vse ljudi. Jure se je rodil kot glasbenik in njega osrečuje le glasba. Za Andreja že danes vsi govorijo, da bo uspešen arhitekt. Prepričan sem, da ljudi osrečujejo različne stvari, torej so za različne ljudi smiselna različna dejanja. Razmisliva, kaj si mi hotel povedati. Našteval si različne oblike ustvarjalnosti in povedal, da vsakogar osrečuje druga oblika ustvarjalnosti. S tabo se popolnoma strinjam. Tudi tvoje mnenje ne govori nič drugega kot to, da je ustvarjalnost tista, ki osrečuje vse in vsakogar. Res pa različne ustvarjalnosti različne ljudi. Bog sam se nam predstavlja v ustvarjalnosti. Bog od mene verjetno pričakuje isto; to je ustvarjalnost. Če me Bog za mojo ustvarjalnost sproti nagrajuje s srečo, si ne morem predstavljati, da ustvarjalnost ne bi bilo pomembno življenjsko vodilo. Velja pa tudi obratno. Kadar bi bil lahko ustvarjalen, pa nisem, takrat imam občutek krivde, ki je kazen za lenarjenje, oholost ali podobne neustvarjalne navade. Če je sreča božja pohvala in plačilo za ustvarjalnost, razočaranje pa kazen za neustvarjalnost, kakšno vlogo imajo druga nagnjenja? Ali so jeza, samovšečnost, lakomnost, lenoba, strah in druga nagnjenja tudi božje smernice za naša dejanja. Zdelo se ti bo neverjetno, toda tudi vsa ta nagnjenja so namenjena povečevanju naše ustvarjalnosti. Stvar ni preprosta, zato si jo oglejva postopoma. Bog je ustvaril vesolje, Zemljo in živa bitja. Ljudi takrat še ni bilo. Živim bitjem je vgradil vzorce za način obnašanja v obliki nagonov, kot jih vidimo pri živalih. Levi se tisočletja obnašajo na podoben način. Gazele imajo drugačen način obnašanja, želve tretjega, čebele četrtega itd. Vzorci obnašanja se zaradi zunanjih vplivov ter nagona po ohranitvi počasi in deloma menjajo. Kadar se menjajo, se menjajo pri celotni čredi. Življenje je takrat potekalo urejeno po božji volji. Vsi do zadnjega so v vsem ubogali božjo voljo. To je moralo biti idilično življenje. Seveda. Živa bitja so živela kot v raju, vse je bilo na svojem mestu, vse se je dogajalo po božjem načrtu. Idilično življenje je simbolizirano v Svetem pismu v poglavju o Adamu in Evi, dokler nista grešila. Bog pa je bil s takim idiličnem življenjem na Zemlji vse manj zadovoljen. Zakaj? Živa bitja niso bila ustvarjalna. Vsa bitja so se obnašala enako, po vzorcih obnašanja, ki so jim bili vnaprej dani v nagonih. Toda, zakaj niso bila ustvarjalna in kaj sploh je ustvarjalnost? Pomagajva si še z nekaj primeri. Predlagam, da kar ti našteješ, kaj te v življenju najbolj osrečuje. Mene osrečuje spoznavanje novih stvari, navsezadnje tudi študiranje; osrečuje me, kadar izpolnim kakšno poslanstvo, ki sem si ga zadal ali mi je bilo zadano. Vse, kar naštevaš, so tipični primeri ustvarjalnosti. Ustvarjalnost pomeni napraviti nekaj novega, izvirnega. Opažam, da se najini pojmovanji ustvarjalnosti razlikujeta. Sam sem pojmoval ustvarjalnost kot nekaj nedosegljivega velikega, kar se le redko dogodi. Ti pa pojmuješ za ustvarjalnost vsakodnevne stvari, kot so priprava družinskega zajtrka, študiranje za izpit, plezanje po steni in druge vsakdanje stvari. Res obstajajo veliki ustvarjalni podvigi, ki so dosegljivi le redkim. Zaradi redkosti takšnih podvigov je velika ustvarjalnost za naju manj zanimiva. Nama ostaja veliko drobne ustvarjalnosti, ki naju tudi osrečuje. Pot do velikih ustvarjalnih dosežkov je vedno preko majhne ustvarjalnosti, kar pa je drugi razlog, da bova cenila tudi to drobno ustvarjalnost. V čem pa se razlikujejo veliki ustvarjalni dosežki od majhnih? Čim bolj nenavadno in izvirno je dejanje, toliko bolj je ustvarjalno. Božja ustvarjalnost presega vse ustvarjalnosti, za naše razmere pa je velika ustvarjalnost Mozartova glasba, literarno delo, navsezadnje tudi domače branje, ko prebereš literarno delo in napišeš obnovo. Kaj pa, če zapis o domačem branju prepišeš od sošolca? Tudi prepisovanje domačega branja je lahko ustvarjalno. Če bi veljali zakoni iz raja, v katerem sta živela prva človeka, simbolizirana v Adamu in Evi, bi vsi učenci vzeli knjigo, jo prebrali, napisali podobno obnovo in dobili podobne ocene. To je neustvarjalno in dolgočasno. Bog je verjetno razmišljal: "Če hočem, da bodo ljudje ustvarjalni, jim ne smem dopuščati odločanja po enem vzorcu. Vsak človek naj ima ob vsakem dejanju čim več možnosti za odločanje. Pa ne le to. Tudi miselni vzorci razmišljanja se morajo med ljudmi razlikovati. Ljudi naj k različnim odločitvam vzpodbujajo različna nagnjenja: lenoba, zavist, nevoščljivost, požrešnost in druga." Dopušča nam lenobo, da bi nekateri učenci čtiva prepisali, častihlepnost, da bi nekateri napravili najboljše čtivo, nevoščljivost, zavidljivost in druga nagnjenja zato, da bi bila čtiva čim bolj različna in s tem ustvarjalna. Poleg teh nagnjenj nam je Bog dal še nekaj. Dal nam je možnost izbiranja - svobodno voljo ter nam s tem omogočil odločanje. Vsak človek se pod različnimi pogoji odloča na svoj izviren način. Zakaj pa nam Bog ni dal le pozitivnih nagnjenj? Zakaj Bog dopušča toliko slabih nagnjenj? Poleg slabih nagnjenj nam je Bog dal veliko dobrih nagnjenj. S pestrostjo je Bog najbrž želel vključiti čim več človekovih ustvarjalnih možnosti. Pomisli, z vsakim nagnjenjem, četudi slabim, ki bi nam ga Bog odvzel, bi zmanjšal pestrost naših možnih odločitev ter s tem naše možnosti za ustvarjalnost. Se nadaljuje Človek sem - ustvarjam 1.del Komentarji (1) www.pozitivke.net