|
||||||
|
|||||||
Piše: Franc Rozman
S slabimi nagnjenji se je na Zemlji začelo zlo in z njim gorje.
Takoj, ko je Bog dal človeku svobodo in s tem možnost delati slaba dela, je
človek to možnost tudi izkoristil. Simbolično je to v Svetem pismu opisano v
izgonu Adama in Eve iz raja. Svobodna volja človeka je začela delovati, s tem
tudi zlo, vse pa zaradi zelo pomembnega cilja, rojstva naše ustvarjalnosti.
Stvari mi postajajo jasne. Bog dopušča zlo, da bi dosegel pričakovano stopnjo
ustvarjalnosti v človeku.
Bog je s tem, ko je človeku dal svobodno voljo, ustvaril pogoje in možnosti
za delanje zla, kar pa je Eva takoj izkoristila. Tudi njeni potomci to učinkovito
izkoriščamo.
Še vedno me nisi prepričal, da je dobri Bog ustvaril zlo. To se nikakor
ne ujema z mojim videnjem dobrega Boga.
Bog ni ustvaril zla, zlo delajo ljudje. Takole morava razmišljati: Ko mati
kupi sinu kolo, se zaveda nevarnosti, ki otroku grozi ob divjanju s kolesom.
Zaveda pa se tudi, da bo otrok prikrajšan za mnoge radosti, če mu kolesa ne
kupi. Mati kupi kolo otroku z namenom, da ga razveseli, obenem pa upa, da mu
bo kolo predvsem v veselje, ne pa v nesrečo.
Mislim, da Bog razmišlja na podoben način. Človek bi bil brez svobodne volje
osiromašen ustvarjalnosti. Osiromašen bi bil sreče in drugih duhovnih radosti.
Bog je dal človeku svobodno voljo v upanju, da ga bo s tem predvsem osrečil.
Če človek svobodno voljo napačno koristi in se onesreči, to žalosti tudi Boga,
tako kot nesreča s kolesom onesreči mater, ki mu je kolo kupila.
Če je Bog dal človeku s svobodno voljo možnost delanja zla, ga tega zla lahko tudi osvobodi oziroma nam prepreči delati zlo.
Na žalost le tako, da človeku odvzame svobodno voljo. Človek brez svobodne
volje bi se obnašal skladno z nagoni, podobno kot žival, brez ustvarjalnosti.
Čeprav bi bila ta dejanja le pozitivna, bi bila enolična, dolgočasna in nevredna
božje veličine.
Ustvarjalnost je nujno povezana z mnogimi možnimi odločitvami. Pri prodajalcu
sadja se lahko odločaš, katero sadje boš kupil, če ti ponuja več vrst sadja.
Če prodaja le jabolka, nimaš prav veliko možnosti za odločanje.
Na misel mi je prišla anekdota o prodaji Fordovih avtomobilov v tridesetih letih
tega stoletja v Ameriki. Pri Fordu si takrat lahko naročil avto katerekoli barve,
le da je bila zahtevana barva avtomobila črna, ali z drugimi besedami, odločil
si se lahko le za črno barvo avtomobila.
To pravzaprav sploh ni bila odločitev, če si lahko dobil le črn avto!
Točno. Ford je sicer razglašal možnosti nakupa avtomobila z barvo po lastni
izbiri, vendar tega v praksi ni izvajal. Bog je na tem področju dosleden. Če
se je Bog odločil in dal človeku svobodno voljo, potem je to storil dosledno
in učinkovito. Človeku je dal izobilje možnosti odločanja, s tem pa tudi odločanja
o slabem.
Moram priznati, da mi zlo nikoli ni bilo jasno. Vedno sem se spraševal,
zakaj se vsemogočni Bog tako neuspešno bori proti zlu. Sam nikoli ne bi pomislil,
da ima tudi zlo lahko svoj smisel in ga Bog kot smiselnega dopušča.
Če hočemo biti ljudje ustvarjalni, moramo imeti možnost delovati v vseh mogočih,
pozitivnih in negativnih smereh.
Ali ne obstoji nevarnost, da bodo ustvarjalni le nekateri ljudje, drugi
pa bodo le posnemali dejanja teh ustvarjalnih ljudi?
Tudi o tem je Bog razmišljal. Človeku je dal željo po drugačnosti od drugih,
to je željo po originalnosti. Vsi želimo biti originalni in drugačni od drugih.
Ženska je zelo nesrečna, če sreča enako oblečeno žensko. Moški izražajo svojo
enkratnost z avtomobili, ki jih vozijo.
To lahko izražajo le bogatejši ljudje, kaj pa revnejši?
Naj navedem nekaj primerov želje po enkratnosti revnejših ljudi, ki si jih
verjetno že opazil. Včasih si kdo nasuje v juho pretirano količino popra, pogosto
ne zato, ker mu je toliko do popra, temveč zato, da bi opozoril na svojo drugačnost.
Ekstremni primeri izkazovanja drugačnosti so tisti, ki se imenujejo za sataniste
(privržence Satana), da bi dovolj nazorno prikazali drugačnost od drugih.
Željo po enkratnosti, originalnosti, oziroma drugačnosti od drugih je Bog dal
človeku zato, da zmanjšuje posnemanja in tudi tako poveča ustvarjalnost ljudi.
Prav zanimivo bi bilo vedeti, kako so naša nagnjenja izgledala na začetku,
preden nam je Bog dodelil svobodno voljo ter nam s tem določil vlogo ustvarjalca.
Bog ljudem nekaterih nagnjenj (Adamu in Evi) ni spremenil. Spremenil nam je
le tista nagnjenja, ki vplivajo na ustvarjalnost, ne pa nagnjenj, ki ne vplivajo
na ustvarjalnost.
Bog nam ni dal nagnjenja oziroma želje po veliki lastni pameti. Večina ljudi
je z lastno pametjo zadovoljna, čeprav objektivno pri marsikom ni na zavidljivi
ravni. Malokdo se pritožuje nad pomanjkanjem lastne pameti. Inteligenca nam
je običajno dana in si je sami pomembneje ne moremo izboljšati. Ker na lastno
inteligenco nimamo velikega vpliva, bi bilo nesmiselno človeku vgraditi hrepenenje
po njeni rasti. Naše mišljenje v zvezi z lastno inteligenco je brez škode takšno,
da vsakdo misli, da je dovolj inteligenten in pameten. Ko se je Bog odločil,
da ustvari ustvarjalnega človeka, mu je spremenil predvsem tista nagnjenja,
ki mu povečujejo ustvarjalnost.
V Svetem pismu piše, da nas je Bog ustvaril, Jezus pa nas je s svojim prihodom
na Zemljo in s svojim trpljenjem odrešil. Kaj je reševal? Pred kom nas je odrešil?
Ali poleg Boga v vesolju deluje nekdo, ki nas želi pogubiti? Če je Bog popolni
gospodar vesolja, ali nas je Bog odrešil pred samim seboj?
Odgovor ni preprost. Iskati ga bova začela v Sodomi. Spomniva se, da Sveto
pismo na nekaj mestih govori o tem, kako sta si prišla Bog in človek navskriž.
Če natančno pogledava Sveto pismo, vidiva, da pri stvarjenju vesolja ni bilo
navedenih posebnih težav, razen pri ustvarjanju naše svobodne volje in ustvarjalnosti.
Izgleda, da je bilo stvarjenje ustvarjalnega človeka, ki se zaveda samega sebe
in ima možnost odločanja, tudi za Boga zahtevna naloga. V primeru Sodome ali
Noeta so se ljudje obnašali razuzdano in vse drugače kot ustvarjalno. Bog se
je odločil najbolj razuzdane skupine ljudi usmerjati tudi s katastrofami.
Teh ljudi res ne bi bilo potrebno uničiti. Enostavno bi jim vzel možnost
svobodnega odločanja, jim dal pozitivna nagnjenja in vsi bi bili zadovoljni.
Če bi bila možnost svobodnega odločanja in ustvarjalnost človeka manj pomemben
cilj božjega stvarstva, bi se s teboj strinjal. Vprašajva pa se: kaj pa, če
je človekova ustvarjalnost zelo pomemben cilj božjega stvarstva? V tem primeru
bi nam Bog z odvzemom svobode odvzel ustvarjalnost ter uničil ključni namen
stvarjenja.
Ljudje v Sodomi so bili lahko razuzdani zato, ker so namenoma delali proti
božji volji, še bolj verjetno pa božje volje niso razumeli. Ne verjamem, da
so takrat znali razmišljati o ustvarjalnosti tako, kot danes razmišljamo.
Strinjam se. Če listava Sveto pismo, bova ugotovila, da se je slabe osveščenosti
človeka zavedal tudi Bog. Videl je, da občutek sreče ali nesreče, ustvarjalni
nemir in drugi občutki niso ljudem dovolj razumljiva sporočila.
Česa se je Bog zavedal razlagaš tako prepričljivo, kot da bi bil tudi ti
takrat prisoten.
Razmišljanje se mi zdi logično. Poleg tega pa je nekaj tisoč let pred mano
zelo podobno razmišljal tudi prerok Izaija. Poslušaj, kaj je zapisal v prvem
poglavju svoje knjige: ".., kajti Gospod je govoril: Čemu naj bi vas še
tepel, ko le bolj in bolj odpadate..."
Da bi bila božja volja ljudem bolj razumljiva, je na gori Sinaj, ko je človeštvo
že obvladalo pisno komuniciranje, dal napisana pravila obnašanja - Deset zapovedi.
Ali misliš, da je bil Bog z desetimi zapovedmi bolj uspešen?
Pisana beseda je boljša kot nič, ima pa omejeno izrazno moč. Bog se je zavedal,
da bi človeštvo bolj nazorno opozoril na božje načrte, če bi ljudem poslal vzornika.
Pokazal naj bi nam vzorec smiselnega obnašanja na Zemlji.
Prav zanima me, kako bi tak vzorec idealnega človeka izgledal in kako bi
ga v različnih družbenih ureditvah sprejeli.
Bog je to že napravil. Vidim, da se čudiš, ampak takoj ti bo jasno, da veš
za tega vzornika. Bog se je odločil in enemu od ljudi, namesto da mu je dal
svobodno voljo, kar sam usmerjal njegove odločitve. Temu človeku, ki je bil
s tem obenem Bog in človek, je dal ime Jezus.
Kako je Bog usmerjal človeka ne smeva preveč poenostavljati. Jezus naj bi
bil pravi Bog in pravi človek.
Kako naj bi takšno usmerjanje potekalo, za nas ni niti pomembno niti potrebno
za nadaljnje razumevanje. Pomembno je le to, da je Jezus imel neokrnjene lastnosti
človeka in neokrnjene božje lastnosti.
Kot vidiš, si Bog prizadeva usmerjati človeka v ustvarjalnost preko ustvarjalnega
nemira, sreče ob ustvarjalnosti, pisnih sporočil v desetih zapovedih, vzorca
bivanja v Jezusu, pa tudi drugih sporočil, ki jih nisva omenjala.
In ti domnevaš, da je Jezus živel zato, da bi ljudje videli vzorec obnašanja
po božji volji?
Jezus je imel več poslanstev.
Eno poslanstvo je bila njegova govorjena beseda, ki je osnova za celotno Sveto
pismo nove zaveze. Na ta način je Bog človeku namesto skromnih desetih zapovedi
poslal celo knjigo - Sveto pismo.
Drugo poslanstvo je bilo Jezusovo delo z ljudmi ter organiziranje Cerkve kot
institucije. Organizirani ljudje smo bolj uspešni pri doseganju ciljev kot nepovezani
posamezniki.
Nenazadnje pa je bilo Njegovo poslanstvo tudi zgledi obnašanja, ki sva jih že
omenila.
Pogovarjava se, zakaj je Jezus prišel na Zemljo, še ničesar pa nisva rekla
o tem, zakaj je Jezus trpel in pred kom nas je s svojim trpljenjem reševal?
Če pri Jezusu vidiva le telesno trpljenje, njegovega trpljenja ne bova razumela.
Ugotovila sva, da Bog z načinom življenja ljudi pogosto ni bil zadovoljen. Slaba
dejanja ga motijo. Lahko bi rekli, da Bog trpi zaradi naših slabih dejanj. Trpi
zato, ker si človeka želi predvsem kot ustvarjalca, ne pa kot razuzdanca. Če
bi nam Jezus razlagal o svojem duhovnem trpljenju, ga verjetno ljudje ne bi
razumeli. S telesnim trpljenjem je verjetno skušal ljudem nazorno dopovedati,
da mu človeška slaba dejanja povzročajo bolečino in trpljenje.
Kako si predstavljaš, da nas je Jezus s trpljenjem odrešil?
Bog se ob človekovi razuzdanosti, nasilju, vojnah in drugih velikih pregrehah
verjetno sprašuje, ali je smiseln nadaljnji razvoj naše ustvarjalnosti na osnovi
našega svobodnega odločanja. Mogoče Bog celo razmišlja, da bi nam preprosto
zmanjšal ali vzel možnost svobodnega odločanja ter nam s tem preprečil delati
slaba dejanja. Z odvzemom svobodne volje pa bi nam vzel ustvarjalnost in srečo.
Bog bi nas lahko z odvzemom svobodne volje ter pozitivnimi nagnjenji usmeril
v dobra dejanja, vendar tega noče. Bog hoče našo ustvarjalnost tudi za ceno
lastnega trpljenja, ob gledanju naših slabih dejanj.
Bog se torej odloča med tem, da nam vzame svobodo in ustvarjalnost ali za dodatno
"investicijo" v izgradnjo ustvarjalnega človeka.
Odločil se je za "dodatno investicijo" v boljšega človeka tako, da
je na Zemljo poslal Jezusa, ki je s pisano besedo nove zaveze Svetega pisma,
z zgledi ter organizacijo cerkve poizkušal usmeriti človeka v pozitivna dejanja.
Če mu je to uspelo, nas je resnično odrešil pred izgubo svobodnega odločanja,
odrešil je našo ustvarjalnost, srečo in navsezadnje rešil našo človečnost.
Zakaj dvomiš o tem, ali nas je Bog odrešil? V Svetem pismu piše, da nas
je odrešil.
Če pomislim na vojno v Bosni, imam občutek, da Bog še vedno kdaj pomisli, da
je napravil napako, ko nam je dal svobodno voljo. Mogoče še vedno razmišlja,
da bi nam jo vzel.
Babi pravi, da je Jezus trpel le kot človek. Pravi, da mu kot popolnemu bitju
niti ni bilo treba niti ni mogel trpeti.
Naj bom malo provokativen. Ti verjetno misliš, da je Jezus prišel na Zemljo
z namenom, da bo v udobju brez trpljenja preživel življenje, pa je imel smolo
in so ga križali.
To bi bilo v nasprotju z božjo popolnostjo.
Tako je. Jezus je bil na Zemlji po božjem scenariju, v katerem je Bog človeka
želel zelo jasno opozoriti na svoje trpljenje in bolečino.
Kaj pa, če je božje izražanje trpljenja nekaj manj pomembnega, nekaj, kar
se je zgodilo kar tako mimogrede, ob bolj pomembnih Jezusovih dejanjih.
Vse krščanske cerkve imajo na stenah križ s križanim Jezusom. Tudi večina krščanskih
družin ima v stanovanju križ, ki simbolizira Jezusovo trpljenje. Če križani
Jezus ni najprimernejši simbol Jezusovega bivanja in delovanja na Zemlji, moramo
križe odstraniti ter jih nadomestiti z drugačno podobo Jezusa, na primer s podobo
Jezusa kot učitelja, kot voditelja in organizatorja ali podobo Jezusa kot veseljaka.
Prepričal si me, da je Jezusovo trpljenje zelo pomemben del njegovega bivanja
na Zemlji ter človeštvu prinaša pomembno sporočilo.
Razmišljajva naprej. Jezusovo telesno trpljenje je manj pomembno od tistega,
kar nam Bog s tem trpljenjem sporoča. Meni sporoča, da z mnogimi mojimi dejanji
ni zadovoljen in da ga ta dejanja tako motijo, da zaradi tega Bog trpi.
Če natanko pomislim, je to Božje sporočilo jasno. Zakaj nam Bog tako nazorno
sporoča svoje nezadovoljstvo nad nami? Bog bi bil lahko nezadovoljen tudi brez
tega, da nam svoje trpljenje tako nazorno prikazuje.
Ljudje smo tisti, ki mu njegov dar - našo ustvarjalnost in možnost svobodnega
odločanja vračamo tako, da mu povzročamo trpljenje. Ljudje smo tisti, ki ga
trpljenja lahko rešimo, ne da bi nam Bog moral vzeti svobodo ter s tem povezano
ustvarjalnost in srečo.
Zakaj pa babi pravi, da Bogu ni treba trpeti?
Bogu prav zares ne bi bilo treba trpeti. Če Bog ne bi ustvaril človeka, mogoče
tudi drugih bitij s svobodno voljo, potem Bog zares ne bi trpel. Bog se sam
odloča, ali bo trpel ali ne. Bog se je odločil in dal človeku možnost svobodnega
odločanja, ustvarjalnost ter srečo za ceno lastnega trpljenja.
Babi je prepričana ne le v to, da Bogu ne bi bilo treba trpeti, temveč tudi
v to, da Bog resnično ne trpi.
Bog na svoj način opaža tako naša pozitivna in dobra dejanja, kot tudi naša
slaba dejanja.
S tem se strinjam. V nasprotnem primeru ne bi mogli biti niti kaznovani
niti nagrajeni za svoja dejanja.
Naša pozitivna dejanja Bog odobrava, negativna pa odklanja. Bog tako močno
duhovno presega človeka, da ne moremo ugotoviti, na kakšen način Bog odobrava
naša dejanja. Po človeško bi lahko rekli: veseli se jih, osrečujejo ga, odobrava
jih in tako naprej. Ravno tako bi le po človeško lahko sklepali, da Boga slaba
dejanja žalostijo, jezijo, zaradi njih trpi, jih ne odobrava in podobno. Iz
tega stališča babi lahko razmišlja tako, da Bog ne trpi, ampak naša slaba dejanja
dojema na drug način, podoben trpljenju. Ker Bog svojega neodobravanja in občutkov
človeku ne more razlagati v božjem jeziku, je Jezus to sporočil v jeziku, ki
ga človek razume. Jezus je človeštvu sporočil, da je beseda trpljenje prava
za razumevanje božjih občutkov ob človekovi neustvarjalnosti in pregrehah.
Vrniva se k vsakodnevnim življenjskim ciljem in ustvarjalnosti. Moj največji
cilj je, neglede na najino razpravljanje, da bi že enkrat uspešno končal šolo
in maturiral. Profesorji nas s spraševanjem in kontrolkami presenečajo na vsakem
koraku. Mislim, da se mi bodo z maturo izpolnile želje in takrat pričakujem,
da se bo zame začelo srečno in sproščeno življenje.
Spomniti te moram na nekaj dogodkov iz tvojega zgodnjega otroštva. Ko si bil
star pet let, smo ti kupili avto na daljinsko upravljanje. Preden si ga dobil,
si zatrjeval, da je to tvoja edina in zadnja želja v življenju. Na avto si pozabil
v nekaj dneh. Ko si malo odrastel, je bila tvoje edina želja gorsko kolo, pa
smuči in tvoje "edine želje" so se vrstile do danes.
Vse priznam. Takrat sem bil še manjši in nisem znal oceniti položaja.
Tudi sam sem hodil v srednjo šolo, zato ti lahko povem, kaj se dogaja po maturi.
Mislil sem, da je matura moj največji življenjski cilj, vendar pa je kmalu po
maturi postal moj življenjski cilj fakulteta, pa stanovanje, pa napredovanje
v službi, pa družina in še in še bi lahko našteval.
Ali to pomeni, da bo sreča maturanta zbledela že po prvih mesecih študija
na fakulteti?
Tako je. Najbrž ne bo treba čakati niti do začetka predavanj na fakulteti,
zbledela bo že med počitnicami, ko boš razmišljal, ali se ti bo uspelo vpisati
na želeno fakulteto.
Zelo kruta je ta tvoja teorija. Vse neskončne želje, hrepenenje, garanje
se bo po maturi preprosto sprevrglo v garanje na fakulteti, v službi, ... ,
do upokojitve. Kje pa je sreča, o kateri ves čas razpravljava?
Dokler nisem dojemal pomena ustvarjalnosti, sem delal in živel za neke končne
cilje. Zmotno sem mislil, da me bo osrečila matura, diploma, avto, hiša. Garal
sem in se odrekal življenju, ko pa sem dosegel cilj, je bil le ta votel in prazen.
Zagnal sem se v osvajanje drugega cilja in tudi ta se je razblinil, ko sem se
mu približal.
Ko te pogledam, vidim zadovoljnega in uspešnega človeka. Nič pesimizma ni
v tebi. Domnevam, da tvoj optimizem in vedrost izhaja tudi iz razumevanja smisla
ustvarjalnosti. Kaj te danes osrečuje?
Danes me osrečuje študij, ne le diploma, osrečuje me zidanje oziroma ustvarjanje
hiše, ne le hiša kot zgradba, osrečujejo me problemi in uspešno reševanje le-teh.
Problemi mi predstavljajo izzive za mojo ustvarjalnost.
Za začetek bom nezaupljiv do tvojih trditev. Če pa je res, da te osrečuje
doseganje življenjskih ciljev, ne pa le doseženi cilji, potem moraš ti biti
nenehno srečen. Ni ti treba hrepeneti po sreči leta in leta, da se veseliš nekaj
dni ali tednov, ampak se ti sreča stalno rojeva.
Dojemanje ustvarjalnosti nama omogoča takšen stil življenja, ki naju stalno
osrečuje. Da pa odpraviva tvojo nezaupljivost, si oglejva še nekaj primerov
iz vsakdanjega življenja. Včeraj sem v službi ugotovil, da dela na projektu
računalniške komunikacije ne napredujejo, ker sodelavci ne razumejo projekta.
Nemogoči pogoji dela človeka lahko spravijo v bes in jezo.
Tragika večine ljudi je v tem, da razmišljajo podobno kot ti. Slabi rezultati
jih spravijo brez potrebe v obup in nesrečo.
Porazno stanje na projektu je zame izziv in prava ustvarjalna poslastica. Takoj
se lotim ustvarjalnega razmišljanja, zakaj sodelavci projekta ne razumejo. V
mislih preigravam različne predpostavke: kaj bi se dogodilo, če bi sodelavci
več vedeli o projektu, kako bi se sodelavci odzvali, če bi vsakemu jasneje določili
njegove odgovornosti, če bi za zahtevnejše naloge sodelavce pohvalili, se o
nalogah posameznikov podrobneje pogovorili, če bi obiskali podjetje, kjer je
takšen projekt uspel.
Običajno še isti dan napravim načrt, kaj bom napravil, da sodelavce pridobim
za delo na projektu. Načrtovano opravim in opazujem, kako so se razmere spremenile.
Ugotovim, da sta bila rešena dva problema, nastali pa so trije novi problemi,
ki mi dajejo nove možnosti za novo ustvarjalnost.
Problemi, ki jih sam raje imenujem izzivi in priložnosti za ustvarjalnost, se
pojavljajo povsod, sam pa se z "gurmanskim užitkom" lotevam reševanja
drugega za drugim.
V svojem pripovedovanju si prav prepričljiv. Kje pa so tvoji končni cilji:
avto, hiša, ugledno mesto v službi? Ne omenjaš jih.
Tudi ti občasno prispevajo k moji sreči. Pojavljajo pa se preveč redko, da
bi svojo srečo gradil le na njih.
Strinjam se, da je uspešno reševanje vsakodnevnih problemov lahko pravi
užitek. Je pa tudi res, da nas lahko osrečuje le reševanje izzivov, ki smo jim
kos. Kaj pa problemi, ki jih ne obvladujemo, ki jim nismo kos?
Človeku so včasih problemi navrženi, še večkrat pa človek sam izbira izzive,
s katerimi se bo spopadal in jih reševal. Tu seveda človeku pomaga modrost v
ocenjevanju zahtevnosti izziva. Človeku se običajno ponuja obilica različnih
izzivov in priložnosti; od zelo nezahtevnih do ekstremno zahtevnih, od katerih
jih človek običajno rešuje le nekaj. Za vse enostavno nimamo energije in možnosti.
Za vsakogar je dovolj manj zahtevnih izzivov. Če svoje sposobnosti precenimo
in se lotimo prezahtevnega izziva, ga ne bomo uspešno reševali, s tem pa nas
bo neuspeh kvečjemu onesrečil.
Kaj pa, kadar življenje od nas zahteva, da se soočimo z nekim problemom,
ki mu nismo kos.
Marsikateremu zahtevnemu problemu se je možno izogniti, če imamo modrost in
voljo za to. Naj ti navedem past v katero se ujame veliko ljudi. Včasih sosed
sosedu poizkuša dokazovati, da je le-ta bolj neumen od njega, kar je pogubno
saj problem nima rešitve. Ljudje se zelo pogosto ukvarjajo z reševanjem nesmiselnih
problemov, čeprav se je takšnim problemom možno izogniti.
Neverjetno, koliko nesmiselnih nerešljivih problemov si ustvarjajo ljudje
sami. Prepiranje s sosedi je res eden od takšnih. Imamo pa tudi probleme, ki
se jim objektivno ni možno izogniti, obenem pa so za nas nerešljivi. Znajdemo
se v vojni, zgodi se nam nesreča in še mnogi drugi.
Tudi o tem sva že razpravljala. Preveč preprosto bi bilo, če bi mi v celoti
usmerjali našo ustvarjalnost. Življenje od nas včasih zahteva ekstremno ustvarjalnost
na ta način, da nas postavi v ekstremne situacije: smrt, nasilje, vojna, bolezen.
Opažam, da je filozofija lahko zelo uporabna. Ob tem najinem razgovoru sem
prišel do spoznanja, da je neživljenjsko sanjariti in čakati na brezmejno srečo
ob mojem maturiranju. Pred maturo mi je podarjenih še veliko dni, od katerih
nobeden ne sme miniti v jalovem in sanjskem pričakovanju, ampak v ustvarjalnosti
in vsakodnevni sreči. Sreča mi je dostopna vsak dan posebej, ne le na maturantskem
plesu.
Se nadaljuje
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/ClovekSemUstvarjam06
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
