Toliko člankov, toliko knjig napisanih in prebranih, toliko znanja vse naokokoli nas, pa kljub vsemu temu toliko trpečih ljudi, ki iz dneva v dan v neprestanih učnih lekcijah padajo na izpitih življenja.

Vsak od nas namreč v sebi nosi vir življenja, tistega resničnega življenja, vir bogatstva, vir neomejenih potencialnih možnosti za naš razcvet. Iz tega vira prihaja tisoče tistih najboljših možnosti za nas, za našo izpolnitev v tem prekrasnem podarjenem nekaj letnem občutku zavedanja. Zakaj se torej odločimo za bedo in mizerijo, namesto za zadovoljstvo in lepoto.

Prekrasno se nam zdi in dobro se počutimo, ko beremo nek lep članek ali knjigo ali smo udeleženec na nekem predavanju o osebni rasti, ko gledamo in poslušamo tega mirnega, zadovoljnega izpolnjenega človeka, ki nam tam spredaj govori, kako lahko z lahkoto dosežemo našo izpolnitev.

Kot sem v prejšnjih člankih pisala o nastajajočem življenju, prenosu informacij in izgubi spomina lastne nam prepoznavnosti, se bom sedaj dotaknila ljubezni MATERE.

Velika Boginja, Mati, Tara, Ištar, Izida – mogočna energija ženske ustvarjalnosti, vedno prisotne v zavesti, čakajoče da jo osvobodimo. Mogočne boginje in pol boginje, znana in neznana imena, ki so nas spremljala v tem evolutivnem procesu, nas ščitila in varovala, učila in usmerjala; so vse bolj navzoče in prežemajoče kot energija Velike Boginje.

Tako kot povsod, je tudi področje duhovnosti zajela globalizacija. To se kaže v poplavi literature in posledično množini raznega pisanja, kar včasih deluje že kar malo smešno. Ko vsi doživljamo neke prebliske, odpirajo se nam neka vedenja in potem trobimo o tem en čez drugega.

Na hitro pogledano, bi rekel zmedeni časi v prebujajoči zavesti. Vendar, ko pogledaš skozi okno prebujajočo pomlad, vidiš, da zaradi tega v naravi ni nobene zmede. Je že vse tako kot mora biti.

Zavest se prebuja. O tem ni dvoma. Vendar čemu evforija. Opozarjam na nujnost zavedanja počasnosti razvoja zavesti, ker to pripomore k strpnosti. Tudi otrok shodi, pa naredi prve metre s kolesom, pa prve korake v samostojno življenje. Vse to so radostni trenutki, katere si z veseljem vtisneš v spomin tudi brez kakšne posebne evforije.

20. marec do 20. aprila

Mineva dvajset let, odkar pozorno spremljam dogajanja ob podnebnih spremembah in zemeljski preobrazbi. Veliko izvem iz premikov v sebi samem in na podlagi meditativnih uvidov. Nekatere stvari je mogoče razbrati iz svetovnih dogodkov – marsikaj izveš že, če kdaj pa kdaj pogledaš TV dnevnik. So pa stvari, ki bi jih človek prav lahko spregledal, če mu oči zanje ne bi odprle sanje. Kako nenavadno, saj sanjamo z zaprtimi očmi!

Pred dnevi sem doživel zelo preproste sanje. Šele v povezavi z naslednjimi dnevi sem našel ključ za njihovo razumevanje. V sanjah zagledam mlado ženo, ki je izgubila svojega otroka. Bega sem ter tja po sobi in ga obupana zaman išče. Vstopim v sobo in otroka takoj zagledam. Dojenček je še. Pritrjen na steno kot kakšen planet, ki kroži okrog sonca. Mama ga ne vidi, ker je pritrjen na steno nekoliko višje kot seže njen običajni pogled.

Sebstvo se razodeva tistemu, ki hrepeni po njem.
Tiste, ki z vsem srcem hrepenijo po Sebstvu, Sebstvo izbere za svoje.
(Upanišade, prevod Žige Valetiča)

Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal,
od tebe. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji.
(Jezus v »Evangeliju po Janezu«)

Vsako bitje je torej nesmrtno. Še najbolj pa to velja za človeka,
ki je sposoben sprejeti Boga in postati eno z njim. Boštvo občuje edinole s tem bitjem.
(Hermes Trismegist: Corpus Hermeticum)

Tisti, ki berejo moje članke, so opazili, da se moje misli pogosto sučejo po Kozmosu. Pošto z vprašanji namreč pošiljam kar direktno na naslov Stvarnika. Vendar ga ne sprašujem samo o sebi, temveč predvsem o Njemu.

Kakšen je Njegov cikel življenja, kakšen je njegov smisel in cilj. Mar ne prepoznajo otroci najprej svoje starše, preden se zavedo sebe? In šele potem ugotovijo, da so v marsičem njihovi posnetki. Zakaj bi bilo tukaj drugače…

(Makro)Kozmične misli:

Če zdajle še ne verjameš, da je tvoj Bog od vsega še najbolj tvoj notranji mir, bo zagotovo enkrat prišel ta čas, ko boš to verjel, če ne prej ko se boš poslavljal od tega življenja.

Namreč obstajata samo dve vrsti ljudi; tisti, ki odhajajo s tega sveta v notranjem miru in tisti, ki odhajajo s tega sveta v notranjem nemiru.

Karkoli že skozi današnji dan počneš, o čemerkoli že zdajle razmišljaš ti to prinaša bodisi zadovoljstvo in notranji mir, ali pa nezadovoljstvo in notranji nemir.

Učenje je spoznavanje zmot.
(Imanuel Kant)

Sem Boris Kononenko, srečno poročen in oče dveh sinov. Božja milost mi je navzlic izobrazbi strojnega tehnika namenila po-klic lutkarja, pravljičarja in otroškega animatorja. Sem velik oboževalec Aurobinda.

Bil sem meditant Maharishi Mahesh Yogi-ja ter učenec mednarodne duhovne šole "Zlatega Rožnega križa", bolj znane pod mednarodnim imenom "Lectorium rosicrucianum". Kot učenec te šole sem dobil globok vpogled v umetnost, še posebej književnost in o tem nameravam pisati.

Ljudje so se prenehali spraševati, prepustili so se materialnem toku dogodkov. Izgubljeni spomini, skriti nekje globoko v ozadju zavesti, nas poskušajo zbuditi in predramiti iz lastne pozabe. Tisti hip, ko je človek, kot edinka celote, naredil svoj del naloge, je odrezal nit ki ga je povezovala z Materjo, ter se poistovetil z lastno kreacijo.

Ta prečudoviti svet, ki ga je ustvaril, je opazoval, občudoval in raziskoval. Ni se zavedal da vse to početje, na videz nedolžno, na njegovo zavedanje deluje destruktivno. Vse večje in globlje oddaljevanje od celote je človeka v popolnosti ločilo od informacij in uvida, kdo sem jaz. Identifikacija z lastnim telesom ga pahne v igre lastnega uma, kar ni nič drugega kot podprogram glavnega programa, ki naj bi ga vzdrževal da deluje v materialnem trodimenzionalnem svetu.

Ste kdaj natančno opazovali val, ko je pljusknil na peščeno obalo? Kako sila vode s seboj odnese pesek in ga porine daleč na obalo. Večji kot je val, dlje porine pesek.

In potem, ko valu zmanjka moči se prične vračati. Mirno in nežno, kot bi tipal po podlagi in prebiral kamenčke. Takrat imaš občutek, da se vse vrača na svoje mesto. Samo budno oko opazi, da nekaj kamenčkov vzame s seboj. In potem nov val…

To me spominja na večno igro življenja, na ciklično širjenje in krčenje vsega obstoječega, na dihanje Stvarnika. Na večne cikle »rojstev«, od prapoka do prapoka…

Mnogo samorogov je poslanih na vaš planet z namenom, da ga obdajo z resnico. Ta energija ima nalogo, da raztaplja iluzijo, ki obdaja Zemljo, kot nekakšno utvaro o teži življenja, ki je nekakšno zavajanje, meglica na očeh.

Te utvare si ustvarjate sami z nevednostjo, kdo pravzaprav ste. Zato tudi vlagate energijo v neprijetne situacije, ki se na podlagi tega še množijo. Ker sami niste videli izhoda iz te situacije, vam je bila poslana pomoč. Obroč iluzij se zato hitro tanjša in vedno več ljudi tako spoznava resnico o sebi, svetu, bivanju...

V spomin človeku, ki mi je vedno popolnoma sprejemal in učil v večini s tišino, včasih tudi s kakšno zgodbo in tukaj je ena takih.

"Nekoč je prišel k meni zelo učen gospod. Delal se je zelo finega s svojo uglajenostjo in učenostjo, govoril je besede in besede, za katere nisem nikoli vedel kaj pomenijo. Govoril je počasi, delal se je mirnega, a njegova mirnost je bila le na površju.

Sedela sva kar nekaj časa in on je govoril, kolikor sem ga razumel je povedal, da je vse iluzija, da ni časa, da ni prostora, da tista jablana tam sploh ne obstaja in tako naprej je razglabljal in me učil.

Ko boš umrl, se ne boš več spraševal, ali Bog je, ali Boga ni, ali duša je, ali duše ni, ne boš se spraševal kakšna je razlika med duhom in dušo, svojo nematerialno zavest boš živel naprej.

Vedno so obstajali in obstajajo ljudje, ki so poznali in poznajo način, kako skozi svoj dih zaznavati to najsubtilnejšo energijo, ki je za vsem, ki se odraža v tvoji notranji svetlobi, tvojem notranjem zvoku, tvojem notranjem dotiku in tvojem notranjem okusu.

Če takih ljudi ne bi bilo, ne bi bilo nobenih svetih spisov in posledično temu, ne bi bilo tudi nobene religije. Bog je učitelj in ta je znotraj vsakega od nas in iz svoje notranjosti se še največ naučimo, ne glede na to, ali to hočemo, ali pa ne.

Šopek spomladanskih telohov:

-Ne vidim nič

-Vidim šopek

-Šopek pač. Kaj če mi?

-Uporabna stvar - recimo šopek za na grob moje babice

-Lepa dekoracija

-Nabiranje šopka me razvedri in mi polepša dan

-Ob pogledu na šopek se raznežim, postane mi toplo pri srcu. Solze sreče.

-Šopek mi pomeni simbol pomladi, radost prebujenja zavesti. Solze ganjenosti.

Ali ste se kdaj vprašali, kako se bo nadaljevala evolucija zavesti? Kaj naj bi bilo tisto kar bo nad zemeljsko izkušnjo? Ali imate toliko domišljije, da si zamislite bitje, ki bo nastalo iz človeka? Saj ne verjamete, da je že takoj za zemeljskimi vrati Bog in konec? Verjetno je do zlitja s Kozmičnim bistvom še kakšna postaja? Kako bo izgledalo tisto eterično, astralno bitje, ki bo poosebljalo našo izvorno zemeljsko zavest?

Če je zavest tista dediščina, ki gre v večnost, potem se bo prej ali slej poslovila od našega fizičnega telesa. Torej tudi območje našega bivanja ne bo več snovni svet. Ko je zavest dovolj močna se lahko neodvisno manifestira, vendar ne več v snovnem svetu, temveč eteričnem-astralnem. To je višja zavest, višja inteligenca, večje in drugačne sposobnosti… Če tega ne bi bilo, bi bili kot zlate ribice v kozmičnem akvariju.

Piše: Andreja Paljevec  v novih Misterijih www.misteriji.si

Metka Lebar napoveduje, da prihaja čas, ko bo vsa materija prestopila v stanje višje vibracije

Na fotografijah, posnetih v Ozirisovem templju v Egiptu, iz Metke Lebar* žari svetloba. Po­jasnjuje: »Na svetih mestih, kjer je pri­sotna zelo visoka vibracija energij, ali v bližini ljudi, ki so v stanju duhov­ne predanosti ali iskrenega veselja in lju­bezni, se pogosto pojavljajo svetlob­ni krogi ali krogle, včasih tudi druge geo­metrijske oblike.«

Metka Lebar je du­hovna popotnica, prevajalka duhov­nih besedil iz tujih jezikov in duhov­nih sporočil z drugih ravni ob­stoja, vodite­lji­ca duhovnih te­čajev in aka­demska glas­be­nica, ki se po­glablja v vlo­go sve­tega zvo­ka tudi pri vsakodnevnem ust­varjanju.

Priročnik-str. 3/1  Božji učitelj  je vsakdo, ki  to izbere.

Njegov  edini  namen je, pokazati pot , ki bo nekaterim  omogočila najti   njihovega  Notranjega  Učitelja. Jaz  sem  učenec in  učitelj je v meni !

Resnično ne more biti  ogroženo
Neresnično ne  obstaja
V  tem je  Božji  mir  (x)

Zaznava  je  funkcija  telesa ,  in zato  predstavlja   omejitev zavedanja. Je  odvisno od tega , kaj  hoče  um.

V sedanjosti  odpravljajo  preteklost , in tako osvobajajo   prihodnost . Čudeži  pričajo  za resnico.  Str. 3

Danes bolj kot kdajkoli je razsvetljenje postalo iskano tržno blago. Prodajamo si ga na tisoč in en način. Preko raznih delavnic, terapij, knjig itd. Vsak ponuja svoj ključ do vrat v višjo zavest. Eni ga prodajajo odkrito, drugi pa zanj pobirajo prostovoljne prispevke.

Vendar zavest ni blago v nobenem pomenu besede. Ne da se je kupiti, dobiti, zamenjati. In kljub temu, da to vemo, še vedno verjamemo, da bo naslednji ponudnik čudežnega razsvetljenja, pa tisti pravi. Zavede nas naša nevednost. Ne vemo kaj se skriva pod pojmom višja zavest in tako ne vemo kaj sploh kupujemo.

Zakaj je tako?
Kako je mogoče izgubiti spomin če smo del celote. Kaj se je dogajalo v vmesnem stanju med nami in EDENOM.

Kaj če vse to kar ste prebrali in prebirate kar ste preživeli in preživljate, kaj če je vse to del sanj.
Tudi to je mogoče.

Kot sem prej v prvem delu omenila , vse je bilo , bo in je del velikega kozmičnega informacijskega sistema. Vse je odvisno od mesta kje se nahajamo, točke opazovanja ali zornega kota opazovanja ter kakšen je smisel našega opazovanja in naloge.

Kratek sprehod skozi mojo zavest, skozi moja spoznanja, na moj način. Upam, da vsaj nekoliko drugače od poplave informacij na to temo. Morda pa komu dopolni kakšno nedokončano misel;

Spoznanje,
da ob neštetih priročnikih za duhovno rast, ljudje preveč pričakujemo od svojega duhovnega razvoja. Besedi duhovna rast bi morali zamenjati z besedama evolucija zavesti. Evolucija je pojem, ki v sebi skriva realno sliko hitrosti procesa.

Počasi, zelo počasi. Tudi zavestna bitja nismo postali čez noč, niti v enem življenju. Niti prehitevati se ne da z nekimi instant tehnikami, ker ne moremo prehiteti širšega kozmičnega »načrta«, katerega del smo.

20. februar – 20. marec 2010

Meditacija meseca je ena od možnosti, kako sodelovati s preobrazbami sebe in zemeljskega vesolja. Ne zahteva več kot vsakodnevni trenutek časa, kadarkoli v teku dneva in kjerkoli - lahko se seveda večkrat na dan ponavlja.

Meditacija velja za mesec dni med eno in drugo številko Aure. Ko gre za učinkovanje znotraj zemeljskega vesolja je pomemben ponavljajoč ritem rednega delovanja. Ampak tudi enkraten poskus je smiseln, če se porodi iz čiste radovednosti.

Kdo smo samorogi? Smo mitološka bitja, ki živimo v vaši zavesti, smo del nje, zato tega niti ne vidite, se ne zavedate. Smo del vaše energije, lahko pa nas vidite tudi kot čudovite konje, z rogom ali krili.

Vsi pa predstavljamo vašo resnico. Smo v bistvu glasniki vaše duše. Tisti del, ki vam nenehno šepeta, da pojdite naprej. Zato pravzaprav sploh vstanete, ko padete na tla. Brez te energije, tega ne bi bili sposobni.

Na en način smo 'čudežni', saj zacelimo vaše rane in jih zakrijemo s pozabo. Vse hudo ki se vam je kdajkoli zgodilo prekrijemo s pajkovo mrežo, da počiva tam, kot začarana hudobna kraljica.

Ko se znajdeš v širjavi informacij, je pomembno uporabiti sistem kozmičnih zaznav, kateri nam je na voljo od samega začetka kreacije.
Velikokrat je EDENA in posamezniki človeške vrste kateri so očuvali moč zaznavanja njene zavesti, ta isto prenašali potem izročil in vehiklov tukaj na Zemlji.
Odzvali so se ONI kateri so očuvali globoko vez in subtilno povezavo z koreninami, steblom in izvirom.

Vse kar se dogaja je produkt te vezi, vedno prisotne , žive in aktivno delujoče na vseh nivojih bivanja. Temu delujočemu subatomskemu zavestnemu bivanju na tem planetu, kateri prežema celotni pojavni in ne pojavni svet sem imenovala EDEN.