Učenje je spoznavanje zmot.
(Imanuel Kant)

Sem Boris Kononenko, srečno poročen in oče dveh sinov. Božja milost mi je navzlic izobrazbi strojnega tehnika namenila po-klic lutkarja, pravljičarja in otroškega animatorja. Sem velik oboževalec Aurobinda.

Bil sem meditant Maharishi Mahesh Yogi-ja ter učenec mednarodne duhovne šole "Zlatega Rožnega križa", bolj znane pod mednarodnim imenom "Lectorium rosicrucianum". Kot učenec te šole sem dobil globok vpogled v umetnost, še posebej književnost in o tem nameravam pisati.

Rad bi poudaril, da sem samo učeči se iskalec, tako kot vi, ki to berete. In kaj iščem kot iskalec? Iščem POT, pot k Bogu. Zavedam se, da ni vsaka pot za vsakega. Shri Ramakrishna pravi, da je prava pot tista, po kateri lahko hodiš s srcem. V "Alkimični poroki Christiana Rosencreutza" Johann Valentin Andreae opiše zanimivo prispodobo o izboru Poti. Christian Rosencreutz (C.R.C.), ki na koncu poti doseže osvoboditev duše, pride drugega "dne" svoje poti (zgodba vsebuje dogodke »sedmih dni«) do križpotja, do katerega vodi ena pot, od njega pa štiri. Pustimo ob strani, katere so te poti in katero izbere C.R.C. Gre za način, kako jo je C.R.C. izbral. Premišljujoč o izboru poti, se usede pod eno izmed treh ceder na križpotju in je kruh, ki ga je vzel na pot. Pred njim se pojavi bela golobica, ki prileti iz ene izmed ceder in s katero C.R.C. z veseljem podeli svoj kruh. Kar naenkrat pa se od nekje pojavi črn krokar, ki napade golobico. C.R.C. se jezen zapodi za krokarjem, da bi rešil golobico in tako nehote ter nevede zaide na eno izmed poti, s katere se pa zaradi močnega nasprotnega vetra ne more vrniti do svoje torbe s popotno hrano. Sprejme svojo usodo in gre po poti naprej. Mojster in ustanovitelj duhovne šole modernega "Rožnega križa", Jan van Rijckenborgh, v svoji razlagi tega dela obrazloži, da je C.R.C. kot iskalec zaščitil golobico - svojo dušo pred krokarjem - egom.

Glede na to, da je C.R.C. reagiral srčno in brez razmišljanja, lahko ugotovim :
- s tem je pritrjeno Ramakrishni, da je prava pot tista, ki jo iskalec izbere s srcem,
- prava pot je tista, na kateri smo se pripravljeni odreči svojemu EGU ter tako pred njim ubraniti svojo dušo,
- na kateri poti se je iskalec pripravljen in sposoben odreči EGU, ve ali zmore ugotoviti le on sam,,
- dokler išče pot, se ne odreka lastni volji, temveč upošteva Hasidski pregovor, ki pravi: "Bodi gospodar svoje volje in suženj svoje vesti."
- ko enkrat stopi na pot odrešitve, poti nazaj več ni, saj takrat več ne išče, ker ni več iskalec, temveč hodi po poti, je romar na svojem romanju k Bogu. Šele takrat lahko preda svojo voljo in izreče: "Naj se zgodi tvoja volja."
Walt Whitman (1819-1892) je rekel takole:

Na majhni izboklini sem opazil neslišnega potrpežljivega
pajka, ki je stal tam sam. Opazil sem, kako je raziskoval
širno prazno okolico. In začel je presti.
Nit za nitjo je tkal iz sebe.
Nenehno jo je odvijal, neutrudno jo je tkal.
In ti, o moja duša, kje stojiš, odmaknjena v neizmernih oceanih prostora?
Neprestano sanjariš, odhajaš, mečeš, iščeš krogle, da bi jih povezala,
dokler ne bo most, ki ga potrebuješ, zgrajen, dokler raztegljivo
sidro ne bo zadržalo, dokler se ne bo tanka nit,
ki jo mečeš, nekje ulovila, o moja duša.

Zakaj pišem, če sem le učeči se iskalec? Preprosto. Tisti, ki nas učijo učiti se pravijo, da "snov" usvojiš in samega sebe preveriš tako, da nekomu drugemu poveš nekaj o tem, kar si se naučil in spoznal. Seveda nikogar ne poučujem, temveč le zapisujem svoja spoznanja in delim z vami, ki to berete. Moje globoko spoznanje, da se Bog razodeva tudi skozi umetnost, mi enostavno ne da miru, zato nameravam svoje videnje razodevanja univerzalnega znanja v umetnosti prenašati bralcem teh vrstic, ki pa si boste seveda sami ustvarili svoje mnenje. Nekatere izseke moje razlage boste našli v besedilih, s katerimi se moja nekdanja duhovna šola predstavlja javnosti, a naj vas to ne moti, saj imam za povedati veliko več, predvsem pa drugače kot mi je bilo omogočeno v teh besedilih. Hermes Trismegist je rekel: "Vse sprejeti. Vse oddati. Vse predelati." Zato pišem.

Kako sem postal iskalec? Bilo mi je trinajst let, ko sta me oče in mama vzela s sabo na potovanje po Evropi. Zgodilo se je v muzeju Vincenta van Gogha, na meji med Belgijo in Nizozemsko. Obiskovalci smo se v vrsti počasi pomikali mimo njegovih del in ko sem prišel do slike "Jedci krompirja" (ene izmed verzij), me je "zadelo". Obstal sem, ne vedoč in ne dojemajoč, kaj se z mano dogaja. Bil sem globoko osebno prizadet in ne le ganjen. Bolečina je bila na meji znosnosti in moral sem se boriti s solzami in jokom, ki je hotel na vsak način iz mene. Zbežal sem na odprti del muzeja, kjer sta me oče in mama komaj našla. Mama je bila iz sebe od joka, oče pa zaradi besa. A meni je bilo vseeno, saj sem tudi sam bil "iz sebe". Od takrat naprej sem bil neke vrste tujec in čudak, tako v družini kot širše. Takrat nisem vedel zakaj, a danes vem. Slika mi je jasno sporočila: "Oče sredi teme, v soju luči, deli hrano".

Zahvaljujem se vsem in vsakomur, ki mi je kakor koli pomagal pri mojem iskanju poti:
- očetu in mami gre zahvala, ker sta me nevede in nehote pripeljala na kraj, kjer se je v meni zgodil preobrat in me tako dobesedno naredila iskalca,
- vsem avtorjem in mojstrom, katerih dela sem bodisi samo bral, bodisi tudi izkusil. Najbolj bi izpostavil naslednje mojstre:
a) Shri Aurobindo
b) Maharishi Mahesh Yogi
c) Jan van Rijckenborgh
- največja zahvala gre moji ženi, prvi osebi na tem svetu, ki je v meni prepoznala iskalca in me od klasične filozofije in družboslovja preusmerila k duhovnem iskanju. Kjer sem se preveč "zafilozofiral", me je s svojo pragmatičnostjo postavila na realna tla. Ob njej sem spoznal globok pomen dušno-duhovne vezi med možem in ženo. Bila sva, sva in bova duhovna so-potnika.

Moj brat Igor, ki je ravno tako iskalec, a se resnici približuje iz čisto drugega aspekta, mi je ob prebiranju mojih razmišljanj sam od sebe ponudil prostor na svoji www strani. Njegovo ponudbo sem hvaležno sprejel. Najina sestra Sonja, iskalka popolnoma drugačnega kova, pravi: »Boris piši! Piši, ne glede na to, kar kdo reče!« Hvala obema. In tako sem doživel skladnost učenja treh mojstrov v učenju četrtega, ki me je od-učil vsega, kar so me oni naučili. Znan je pod imenom

Jiddu Krishnamurti.

Tako sem stopil na pot od-učitve. Stopil sam v proces, ki sem ga poimenoval ne-pot.
Zato naj namesto zaključka pričujočega besedila, ki je uvod v moje bodoče pisanje, navedem lastno misel, ki je posledica osebnega izkustva:

Ni zmot.
Vse je kažipot.
Vendar ni Poti,
dokler Jaz ne reče:
"Bodi Ti!

Avtor Boris Kononenko se ne bom odzival na komentarje. Odgovarjal bom samo na morebitni osebni stik preko elektronskega naslova: mladi.maj@siol.net