V spomin človeku, ki mi je vedno popolnoma sprejemal in učil v večini s tišino, včasih tudi s kakšno zgodbo in tukaj je ena takih.

"Nekoč je prišel k meni zelo učen gospod. Delal se je zelo finega s svojo uglajenostjo in učenostjo, govoril je besede in besede, za katere nisem nikoli vedel kaj pomenijo. Govoril je počasi, delal se je mirnega, a njegova mirnost je bila le na površju.

Sedela sva kar nekaj časa in on je govoril, kolikor sem ga razumel je povedal, da je vse iluzija, da ni časa, da ni prostora, da tista jablana tam sploh ne obstaja in tako naprej je razglabljal in me učil.

Bil sem tiho, zavedal sem se njegovega govorjenja in besed, razumel sem njegovo energijo - sporočilo, skozi njegove besede, medtem ko mi sama vsebina niti ni bila pomembna. V glavnem hotel se mi je prikazati kot nekdo, ki vse ve in te besede hvale so bile njegova predstavitev. Njegov UM je bil prepoln balasta do zadnjega kotička.

Kljub temu, me je po cca. pol ure govorjenja na koncu prosil za odgovor na neko vprašanje. Mene, ki nič ne vem, ki nisem učen, ki živim v tej leseni hiši brez elektrike.

Vse kar pride iz mojega uma me je naučila narava, tudi tista jablana me je učila, za katero je rekel, da sploh ne obstaja.

Ko je nehal govoriti, sem ga pogledal, prijel sem enega od dveh kozarcev vode, ki sva jih imela na mizi, ga dvignil nad njegovo glavo in mu ga ispraznil na glavo.

Medtem ko sem polagal kozarec nazaj na mizo, je že skočil srdito pokonci in mi namenil nekaj hudo jeznih besed in jaz sem ga pogledal globoko v oči, čakal sem da se je malo umiril in nato sem ga vprašal.

Od kje pa potem vsa ta jeza v tebi, če nič ne obstaja in je vse iluzija?
Odgovora nisem dobil, je še rekel in se prešerno nasmejal.

Hvala