Ko boš umrl, se ne boš več spraševal, ali Bog je, ali Boga ni, ali duša je, ali duše ni,
ne boš se spraševal kakšna je razlika med duhom in dušo, svojo nematerialno zavest boš živel naprej.
Vedno so obstajali in obstajajo ljudje, ki so poznali in poznajo način,
kako skozi svoj dih zaznavati to najsubtilnejšo energijo, ki je za vsem,
ki se odraža v tvoji notranji svetlobi, tvojem notranjem zvoku, tvojem notranjem dotiku in tvojem notranjem okusu.
Če takih ljudi ne bi bilo, ne bi bilo nobenih svetih spisov
in posledično temu, ne bi bilo tudi nobene religije. Bog je učitelj in ta je znotraj vsakega od nas in iz svoje notranjosti se še največ naučimo,
ne glede na to, ali to hočemo, ali pa ne.
Boga lahko primerjamo z drevesom, na katerem rastejo plodovi
primerjamo ga lahko tudi z vodo, ki daje življenje temu drevesu
in seveda tudi s soncem, ki sije na to drevo, najina zavest pa sta hruški,
ki zorita glede na to na kateri strani drevesa rasteta.
Tista hruška, ki raste na severni strani rabi nekaj več časa, da dozori,
kot tista, ki raste na južni strani.
Tvoje zorenje je tvoja zavest o tvoji najsubtilnejši energiji, ki te živi.
Seveda so vedno obstajali interpreti, ki so skušali to najsubtilnejšo energijo opisati
in jo spraviti v neke okvirje glede na stopnjo njihovega razumevanja te energije.
Danes ne moremo verjeti, da so še nedolgo nazaj ljudje verjeli, da je planet Zemlja ravna plošča, tako ljudje v prihodnosti ne bodo mogli verjeti, kako so lahko obstajali ljudje,
ki se niso zavedali svojih najsubtilnejših notranjih energij svojega lastnega bistva.
Zapisal sem, da je razlika med teisti in ateisti zelo majhna, veliko večja je med tistimi,
ki ljubijo ljubezen in tistimi, ki je ne.
Kajti, če ne doživljaš te ljubezni, enostavno ne moreš vedeti kaj ta ljubezen je,
lahko o njej logično razmišljaš, jo analiziraš kolikor hočeš, skušaš v njej najti antagonizme,
pa ti ne bo to prav nič pomagalo, da se ji bi kakorkoli znotraj sebe lahko približal.
Ta zelo posebna najsubtilnejša ljubezen izhaja iz tvojega notranjega miru in manj imaš tega notranjega miru, manj imaš tudi šans, da bi doživljal to zelo posebno notranjo ljubezen.
Tvoj notranji mir pa ima veliko vezo s tvojimi resnicami in lažmi, ki jih trosiš sebi in naokrog.
Bolj lažeš sebi in drugim, bolj nemiren si, manj imaš samospoštovanja, bolj si v svojem življenju nezadovoljen in nesrečen.
In če ne spoštuješ ne sebe ne druge, če si nezadovoljen in nesrečen je to zate dobro,
ker te samo to lahko prisili, da začneš iskati izhod iz svojega nezadovoljstva.
Predlagam ti, da se začneš družiti s tistimi, ki v sebi doživljajo več tega notranjega miru in ki znajo v sebi ljubiti to najsubtilnejšo ljubezen, kateri eni rečemo tudi Bog.
Ko boš umrl, se ne boš več spraševal, ali Bog je, ali Boga ni, ali duša je, ali duše ni,
ne boš se spraševal kakšna je razlika med duhom in dušo, svojo nematerialno zavest boš živel naprej.
