KULTURA DUHA KOT SVETOVNI NAZOR
Izraz duhovnost ali kultura duha pogosto povezujemo predvsem z relativno majhnim krogom ljudi, ki se z meditacijo ali s prebiranjem tako imenovane duhovne literature posveča lastni duhovni rasti.

Redko pa na svet okrog sebe pogledamo v luči prepoznanja, da je vsak človek po svoji temeljni naravi duhovno bitje in da je potemtakem tudi celotna družba, ne glede na morebitna nasprotna prepričanja,  v svojih temeljih neločljivo povezana z duhovnimi plastmi življenja. Od načina, kako sprejemamo na eni strani materialno, na drugi duhovno plat življenja, je odvisno, čemu kot družba dajemo prednost oziroma kaj je za nas vrednota.

Kriza vrednot – da ali ne?

Včasih lahko slišimo ali preberemo trditev, da se kot družba nahajamo v krizi vrednot. Po eni strani lahko na to trditev brez strahu pred prehudo kritiko trdimo, da družba ni v krizi vrednot. Vrednote so, vendar kakšne? Se lahko z njimi globoko v sebi poistovetimo? Kdo jih narekuje? Je peščica svetovnih voditeljev in lastnikov multinacionalk, ki so nosilni akterji sodobnega  kapitalizma, zares dovolj daljnovidna in poglobljena v svojih stremljenjih in usmeritvah, da bi jim z velikim zaupanjem lahko predali svojo prihodnost v roke? Če je soditi po tem, kakšne vrednote so zaželene v konkurenčnih bitkah poslovnega sveta, ali po tistem, s čimer nas vsakodnevno bombardirajo medijske hiše, je preveliko zaupanje lahko celo nevarno.

Po drugi strani pa drži tudi trditev, da smo v krizi vrednot. Vendar se tovrstna podhranjenost v družbi kaže predvsem kot pomanjkanje trajnejših, temeljnih duhovnih in etičnih osišč, okoli katerih se lahko vedno znova, na svež in času primeren način, izgrajuje socialno - družbeni red, ki bi bil usklajen z etiko posameznika in z njegovim generičnim jedrom človečnosti – njegovo dušo.

Stanje se torej lahko zdi precej alarmantno, saj 20. stoletje res ni ravno zgled človeške plemenitosti in sočutja. Vendar resnici na ljubo povejmo, da pri vsem skupaj ne gre toliko za izginotje etičnih načel oziroma duhovnih osišč, temveč predvsem za njihovo kronično pomanjkanje v nekaterih ključnih družbenih strukturah kot so politika, ekonomija, deloma tudi znanost, sociala in šolstvo. Od tod dramatičen občutek, da je celoten planet nekje na robu brezna, v katerega lahko vsak hip nenadzorovano zgrmi, navkljub visoki stopnji tehnološke razvitosti in  sodobnim znanstvenim dosežkom.

Kaj napraviti?

Kako rešiti zapleteno situacijo? Stoletne izkušnje so priča, da ni moč vsaditi to osišče s prižnice v obliki skopega religioznega dekaloga, pa tudi ne v obliki temeljito razdelanega partijskega dekreta. Zrasti mora neposredno iz življenja oziroma iz neposredne izkušnje. Očitno se z zatonom astronomske dobe Rib tudi človeštvo ne zadovolji več z usmeritvami, ki jih prinaša nekakšna zunanja avtoriteta, če sporočilo zares ne zazveni nekje globoko v srcu. Ob tem se je dobro zavedati tudi tega, da  presoja, sprejeti ali ne, pogosto ni dvignjena na raven razumske ozaveščenosti. Na površju se lahko zdi, da človek neke trditve preprosto sprejme, druge pa ne, vendarle pa obstaja notranji razlog za to. Ta se skriva v dejstvu, da smo kot duhovno bitje marsikaj že izkusili, marsikaj spoznali in svojo izkustveno popotnico ves čas nosimo s seboj. Na osnovi teh izkušenj se odločamo notranje, bolj po načelih našega srca. To velja tako za posameznika, kot tudi za celotno človeštvo.

Je nujno moralo priti do takšne zaostritve situacije? Ne. V osnovi ne bi bilo treba zdrsniti v takšno vsesplošno duhovno podhranjenost, vendar to izkušnjo očitno potrebujemo, da v nas ozavesti dejstvo, da je za preživetje človeštva in človečnosti poleg materialne potrebna tudi duhovna hrana.

Kot človeštvo rastemo. Stanje, v katerem smo, je rezultat nekega procesa, faze razvoja razuma, ki vidi v glavnem pravila ter nekakšno zunanjo logiko in zakonitosti sobivanja. Zelo težko pa samostojno pokuka v ozadje in smisel obstoja. Edini možni odgovor na to je nadgradnja obstoječega racionalnega pogleda na življenje z bolj subjektivnim, intuicijskim pristopom. Ta pa se lahko zgodi le, če za začetek dopustimo možnost, da je kaj takega sploh mogoče ter da ima tudi praktično, torej objektivno vrednost. Seveda ne gre za subjektivnost, ki pripada čustveno-željnemu svetu, temveč notranjim globinam, duhovnemu jedru in njegovi modrosti. Čeprav se na prvi pogled zdi nemogoče v realnem času doseči ta cilj (vsaj na globalni ravni), pa vse skupaj le ni tako utopično. Praktično vsakdo, ki se z meditacijo, molitvijo ali kako drugače celostno umiri, harmonizira  in poglobi vase, lahko vzpostavi stik s svojimi duhovnimi koreninami, kar pomeni, da je pot odprta tudi do srčnosti in globoke duhovne modrosti. Ključno vprašanje pa je, kako te zavesti in globine prenese v vsakdan. Odgovor na to ni enoznačen, saj je vsakdo enkraten in le sam lahko najde način, da pri sebi doseže premik v tej smeri. Vseeno pa lahko zapišem, da je rešitev v pozornosti in nenehnem zavedanju, da smo duhovno bitje, ki je tu z določenim namenom. Življenje ni neka samo po sebi umevna deroča reka, ki jo lahko le nemočno opazujemo, kako nas premetava sem ter tja, ali pa teče mimo nas. Smo neločljivi del tega toka in v vsakem trenutku s svojo naravnanostjo, z mislimi, čustvi in dejanji nekaj prispevamo h kvaliteti njegovega utripa. Pozoren pogled naokrog pokaže, da se dandanes polagoma pojavlja vse več posameznikov, ki se tega tudi zavedajo …

Možnosti so odprte

Tako se na primer vse več ljudi zaveda pomena medsebojnih odnosov. Knjigarne so danes precej dobro založene z literaturo, ki se posveča tej, dokaj zahtevni, a zelo pomembni tematiki. Po eni strani so odnosi tisti, ki krojijo kvaliteto našega vsakdana, po drugi pa je tudi to izraz notranje nuje po drugačnem, bolj poglobljenem življenju. Konec koncev je vzpostavljanje pravilnih odnosov (do ljudi, narave, do sebe, svojega duhovnega jedra) ključno povezano z duhovnim zorenjem.

Seveda pa je to le ena plat novega duha, ki prinaša pridih duhovnih globin. Na policah knjigarn lahko zasledimo marsikaj: od nasvetov o zdravi prehrani na eni strani, pa vse do vsebin, ki se posvečajo zahtevnim, filozofsko - ezoteričnim vprašanjem. Precej je tudi delavnic, seminarjev, predavanj z bolj ali manj duhovnimi vsebinami.

Kljub temu, da smo zaradi obilice možnosti lahko včasih zmedeni, pa tudi kljub ugotovitvam, da 'ni vse zlato, kar se sveti' velja, da se vsakdo, ki je pripravljen stopati naprej, lahko precej nauči, marsikaj spozna in se tako bolj približa sebi in drugim. Morda prve negotove in nespretne korake, ki jih delamo sami ali nekdo iz naše okolice, opazujemo z muzajočim se nasmehom, vendar je to pač začetek, ki čez čas z izkušnjami in prepoznanjem lastnih notranjih hotenj obrodi sadove.   

Duhovnost ni več modni trend

Upoštevanje duhovne narave človeka se polagoma iz modnega trenda, ki je prevladoval tja do prve polovice devetdesetih (močno so zanj zaslužne slavne osebnosti iz glasbenega in filmskega sveta), postopoma levi v nekaj dosti pomembnejšega – v pravo pravcato svetovno gibanje. Biti v sebi harmoničen in spoštovati svojo duhovno naravo pomeni mnogo več, kot le konjiček, ki se mu posvečaš ob prostih uricah, ko televizijski program ne ponuja nič primernega za ogled. Čeprav sodobni trendi niso več tako naklonjeni duhovnosti kot pred nekaj leti, se interes za spremembe, ki so bolj notranje narave, torej povezane z izražanjem duhovnih vsebin, preprosto ne poleže. Zdi se celo, da z leti nekoliko narašča. Seme je bilo zasejano, plaz se je sprožil in povratka nazaj ni več.

Kaj pa zunaj duhovnih krogov?

Motimo se, če mislimo, da je kultura duha, ki jo tako potrebujemo, doma le v tako imenovanih duhovnih krogih, na predavanjih, delavnicah, seminarjih, meditacijah ipd. Praktično ni področja, kjer se ne bi izražala potreba po predrugačenju odnosov in vrednot.

Izrazi kot so strpnost in toleranca do drugačnih, spoštovanje dostojanstva, spodbujanje svobodomiselnosti, pravična delitev dobrin, humanitarna in ekološka zavest, postajajo že kar domači in za marsikoga, vsaj načelno, del splošne kulture. Čeprav še vedno obstaja velik razkorak med deklariranimi vrednotami in izvajanjem v praksi. Vse bolj se uveljavlja tudi težnja po timskem delu, pa tudi sodelovanju različnih skupin (na primer v znanosti, zdravstvu, izobraževanju), kjer se rojeva zametek skupinske zavesti. Skozi vse to lahko prepoznamo težnjo po razširitvi zavesti – usmeritvi od sebe v življenje okoli nas: k naravi in njenim bitjem, k sočloveku in družbi. Vendar predvsem z zornega kota njihovih potreb in svoje vloge pri tem. Takšen, odprt in celovit odnos je možno vzpostaviti le, če je utemeljen na prepoznanju lastne duhovne iskre ter notranje povezanosti in soodvisnosti. V nasprotnem primeru te nihče ne prepriča, da se odpoveš prijetni ležernosti in brezbrižnosti v korist nekoga, s katerim navidez nimaš nič skupnega.

Prvi premiki se skoraj vedno zgodijo v srcih in glavah posameznikov ali manjših skupin ljudi. Uspešnost humanitarnih akcij je na primer tesno povezana z mnoštvom neznanih posameznikov, ki prispevajo finančno ali kakšno drugo obliko pomoči. Vendar pa so večji, mogočnejši premiki v družbi tisti, ki so znanilci trajnejšega in stabilnejšega vpliva na kulturo življenja. Teh premikov pa je, resnici na ljubo, še vedno premalo, čeprav smo priča razcvetu različnih ekoloških in humanitarnih gibanj. Mnoga delujejo precej manj pompozno kot sloviti Greenpeace, a je njihov prispevek lahko zelo učinkovit, predvsem na ravni posameznih, konkretnih kriznih primerov, kjer je potrebna hitra, okretna in učinkovita akcija pomoči. Vendar je vloga teh gibanj predvsem gašenje posledic neravnovesja oziroma nesmotrnega ravnanja drugih segmentov človeške družbe, predvsem svetovnega političnega reda in neravnovesne ekonomije. Večjega vpliva na svetovne tokove kapitala, tehnologije, znanja, prehrane in ostalih dobrin pa praktično ta gibanja nimajo.

Čeprav se tudi znotraj omenjenih vej družbenega življenja na horizontu že kažejo prvi znaki novega duha (na primer upor proti slepi globalizaciji, pri kateri bi veliki z monopolom na kapital praktično odkupili manjše države; zahteve po odpisu dolga državam tretjega sveta; bolj ali manj uspešna politična osamitev totalitarnih režimov), večjih premikov, ki bi bili vplivni, zaenkrat še ni opaziti. Na področju zdravstva, sociale, znanosti in izobraževanja so opazni novi pogledi, vendar ravno tako globalne premike lahko šele pričakujemo. Morda je poleg duhovnih krogov, ki bi že po definiciji morali skrbeti za izražanje duha v vseh oblikah življenja, v boljšem položaju od ostalih plasti sodobne družbe le kultura, saj je njeno poslanstvo ravno tako povezano z izražanjem duha, le da na nekoliko drugačen način.

Seveda se ni treba slepiti, da so problemi lahki in čez noč rešljivi, a po drugi strani je le nekaj razlogov za zmerni optimizem. Čeprav so premiki na videz marginalno skriti nekje v podzavesti družbenega dogajanja, pa vseeno puščajo neizbrisno sled, ki tlakuje pot nastanku novega globalnega trenda.Ta se po tihem, a vztrajno, vse bolj jasno izrisuje. Različne plati bivanja so med seboj tesno prepletene in soodvisne. Njihovo stanje je zrcalo zrelosti sodobne družbe, pa tudi odraz dogajanja v notranjih dimenzijah življenja, ki pa je vsaj za večino precej zastrto in bolj na ravni slutnje, kot pa jasnega prepoznanja. Zato se morda zdi, da gre za majhne razpršene poizkuse na različnih področjih, ki so zgolj slučajnost, vendar nekoliko globlji vpogled pokaže, da je čas zrel in da iz globin stvarstva priteka nov duh, ki se vse bolj vpija v pore življenja. Ne, v resnici ne gre za naključne premike, temveč je v ozadju močna duhovna energija, ki žene kolo razvoja človeštva v novo, še ne razodeto dimenzijo življenja.

Zoran Mihajlović
www.cdk.si/soutripanje