Piše: Andreja Paljevec  v novih Misterijih www.misteriji.si

Metka Lebar napoveduje, da prihaja čas, ko bo vsa materija prestopila v stanje višje vibracije

Na fotografijah, posnetih v Ozirisovem templju v Egiptu, iz Metke Lebar* žari svetloba. Po­jasnjuje: »Na svetih mestih, kjer je pri­sotna zelo visoka vibracija energij, ali v bližini ljudi, ki so v stanju duhov­ne predanosti ali iskrenega veselja in lju­bezni, se pogosto pojavljajo svetlob­ni krogi ali krogle, včasih tudi druge geo­metrijske oblike.«

Metka Lebar je du­hovna popotnica, prevajalka duhov­nih besedil iz tujih jezikov in duhov­nih sporočil z drugih ravni ob­stoja, vodite­lji­ca duhovnih te­čajev in aka­demska glas­be­nica, ki se po­glablja v vlo­go sve­tega zvo­ka tudi pri vsakodnevnem ust­varjanju.

Svetlobne krogle so se po­javile na njenih fotografijah, ko je bila leta 2008 na iniciaciji v Ozirisovem templju. Ob se­bi je čutila navzočnost du­hov­nih bitij. Geometrijska struk­tu­ra teh svetlobnih pojavov, pravi, kaže, da gre za obliko za­­vesti, ki ne potrebujejo snov­nega tele­sa, temveč se pojav­ljajo v radialno žare­čem svet­lob­nem telesu. Posnetki so za­­njo vidni dokaz, da se snov­nost oblikuje od znotraj in da lahko z duhovno spre­mem­bo spreminjamo lastno obliko in zunanji navidezno trdni svet.

Metka Lebar verjame, da prihaja čas, ko se bo vsa ma­terija presvetlila in pre­stopila v stanje višje vibracije. Meni, da Egipt resnično razpre svo­jo skrivnost, če slediš staro­davnemu klicu in ga obiščeš kot popotnik duha. Ko se spom­niš, kdo si, te sprejme kot prijatelja. Prepričana je, da smo z deželo ob Nilu vsi – vse člo­veštvo – intimno po­vezani, kajti pred­stav­lja božanski načrt našega fizičnega utelešenja z Nilom kot hrbtenico.

»Nila sta v resnici dva: zemeljski in nebeški. Zemeljski teče iz korenske čakre Egipta navzgor proti delti, ki predstavlja kronsko čakro Egipta. Ur, nebeški Nil, pa priteka z višin duha in se spušča navzdol proti prvinski Afriki. Templji ob Nilu so včasih vzdrževali vrtince energij posameznih kakovosti, s tem pa vitalnost celotne hrbtenice Egip­ta. Danes so mnogi templji prestavljeni z izvornih lokacij, mnogi vrtinci so del­no zaprti. Podobno kot pri človeku s po­lom­ljeno hrbtenico.

Teh primerov ne upo­rab­ljam kar ta­ko, kajti Egipt pred­stavlja načrt uteleše­nja naše izvorne podobe, telesa Ada­ma Kadmona. Prihaja čas, ko se bo vsa ma­terija presvetlila in prestopila v stanje višje vibracije. Zato je pomembno, da poravnamo hrbtenico in aktiviramo svetlobne zapise v svojih energijskih vrtin­cih. V sebi, s tem pa tudi v svetu, mo­ramo obnoviti svojo pove­zavo z izvo­rom ter uskladiti oba tokova. S tem poravnamo axis mundi, os sveta.«

Kje so nastale fotografije, iz katerih sipa svetloba?
Fotografije so bile posnete v Ozirisovem templju v Abi­dosu poleti 2008 med in­ten­zivnim procesom notranjega uče­nja in spominjanja. Tem­pelj je v poltemi, delno je osvetljen z zastrtimi lučmi pri tleh ob stenah dvoran in meh­ko pada­jočo naravno svet­lo­bo. Ob nastanku fo­to­grafij sem bila v stanju zamak­nje­nosti in notranjega učenja.

Vsak dan sem dobila notranjo nalogo: Kaj pomeni biti čisto bel? Kaj pomeni biti čisto prosojen? Kako je biti božanska luč? Kako je biti božanska ljubezen? Kako je biti božan­ski ogenj? Ob sebi sem čutila prisotnost raznih božanstev, ki so mi stala ob strani in me vodila skozi proces.

Wepwawet mi je odpiral vrata na nove ravni in v nove prostore, Ptah Sokar me je varoval, Hor me je vodil skozi proces aktiviranja tretjega očesa, Tot me je iniciral v nove naloge, Sešat me je učila skrivnosti brez­madežne besede, Izida me je učila skriv­nosti božanske ljubezni, Oziris mi je razkril pomen vstajenja zavesti, Amon Ra mi je predal solarni dih … vse učenje me je vodilo v stapljanje z božjo zavestjo in ljubeznijo ter delovanje s te ravni ob­stoja.

Kaj menite o svetlobnih kroglah?
Na svetih mestih, kjer je prisotna zelo vi­so­ka vibracija energij, ali v bližini lju­di, ki so v stanju duhovne predanosti ali iskrenega veselja in ljubezni, se pogosto pojavljajo svetlobni krogi ali krogle, vča­sih tudi druge geometrijske oblike. Ob­sta­jajo različne razlage tega pojava, od prepričanja, da gre le za igro svetlobe, do vere, da so to duhovna bitja, ki želijo navezati stik z ljudmi. Morda je res obo­je. Kakor pri vseh duhovnih izkustvih je tudi tu pomembna sposobnost razlo­če­va­nja. Menim, da nekaj zdrave skepse ni nikoli odveč, zato pri tovrstnih poja­vih vedno najprej preverim možnost ra­zumske razlage. Na koncu pa je zame vedno odločilen globok notranji obču­tek, notranje védenje.

Kako jih doživljate?
Verjamem, da je veliko svetlobnih kro­gel, ki se pojavljajo okoli nas, živih. Sama jih tako doživljam in pogosto jih vidim tudi s prostim očesom. Pogosto imajo zapleteno geometrijsko strukturo, včasih lahko slišim njihovo vibracijo, vedno pa čutim prisotnost. Ko sem med iniciacijskim procesom v templju čutila ob sebi prisotnost duhovnih bitij, so se na fotografijah vedno pojavile svetlobne krogle. Geometrijska struktura teh sve­tlob­nih pojavov mi pravi, da gre za obli­ke zavesti, ki ne potrebujejo snovnega telesa, temveč se pojavljajo v svojem ra­dialno žarečem svetlobnem telesu.

Pogosto svetlobni pojavi na fotogra­fijah sovpadajo z močnimi duhovnimi doživetji. Ko sem med svojim bivanjem v templju čutila, da sem svetloba in da se meje mojega telesa razblinjajo, ali takrat, ko sem čutila, da vse moje bitje prežema božanski ustvarjalni ogenj, se je celo moja lastna podoba začela preo­bra­žati.

Morda je bilo le naključje ali pa tudi ne, da me je v nekaj takšnih trenut­kih prijatelj ujel v objektiv. Če ne bi ve­dela, kaj sem takrat doživljala, slikam ne bi verjela. Tako pa vem, da odražajo stanje mojega duha v tistih trenutkih. Zame predstavljajo vidni dokaz, da se snov­nost oblikuje od znotraj in da z du­hovno spremembo spreminjamo lastno obliko in zunanji navidezno trdni svet.

Kakšna so vaša duhovna potovanja?
Duhovna pot je pot skozi duhovna sve­tiš­ča. Potujemo zunaj in znotraj. Zunaj obiskujemo starodavne templje, ki so bili nekdaj mesta učenja, predvsem pa vzdrževalci določenih kvalitet vibracij – energijskih vrtincev. Znotraj ozaveš­ča­mo in dvigujemo vibracijo notranjih svetišč in njihovih energijskih vrtincev ter aktiviramo speče kode lastne božan­skosti. Tako prižigamo luč v sebi in z njo krepimo svetlobo na svetih mestih v zunanjem svetu.

Sveta mesta so vedno mesta srečanj, božanskega in človeškega, pa tudi sre­čanj duš, ki se tam zbirajo. Kvalitete teh srečanj vplivajo na vibracijo prostora. Zato ni le pomembno, kaj na svetih mes­tih dobimo, temveč predvsem, koliko jih tudi sami posvetimo.

To pa seveda ne velja samo za sveta mesta, temveč za vsak prostor in vsako srečanje. Pravi po­potniki duha z vsakim korakom posve­ču­jejo pot in ljudi na njej, predvsem pa sebe. Z vsakim srečanjem tkejo vezi in presegajo navidezno ločenost med ljud­mi. Upam, da bomo opravili veliko svetih poti …

Ali je mogoče v vrvežu stotin ljudi, ki se drenjajo v templjih, doživeti duhov­no razodetje?
Da. Če prideš pripravljen in poklican, se ti sredi vrveža odpre prostor in čas za mirno meditacijo; na svojih potova­njih vedno znova doživljam ta čudež. Tudi pri zadnjem potovanju s skupino smo ga doživeli.

Naenkrat smo bili sami v najsvetejšem in doživeli izjemno du­hov­no izkušnjo. Imeli pa smo tudi vna­prej dogovorjene privatne dostope. Ob­sta­ja še nekaj manj obiskanih, a izredno močnih in prečudovitih templjev, kjer se lahko v miru posvetiš svojim duhovnim izkustvom.

Katero je bilo vaše najgloblje doživetje v Egiptu?
Najmočnejša duhovna izkustva sem do­živela med poglobljenim duhovnim procesom v Ozirisovem templju v Abi­dosu in ob obisku Amarne.

V Abidosu sem obnovila posvetitve iz preteklosti, se ponovno zavestno po­vezala z božanstvi, ozavestila starodav­no znanje in v sebi odprla nove duhovne ravni. V trenutku popolne predaje sem začutila stapljanje z vsem, kar je, in prisotnost brezmejne zavesti, ki me je nosila kot list v vetru in me oblikovala od znotraj navzven. Občutek izstopa iz sebe v neskončno, večno, je neopisljiv.

Pozabila sem nase in bila le svetloba. Pre­hajala sem med elementi in menja­vala oblike, bila sem vse, obenem pa me sploh ni bilo. Ko sem se spet zbrala v svojo običajno podobo, sem bila še dolgo lahkotna in izpolnjena, ni mi bilo treba ne jesti ne piti ne spati.

Na poti v Amarno sem vsako noč pre­jemala razglednice duha, kot imenu­jem obiske svojih ljubih iz tistega časa. Tako je bilo, kot bi listala po družinskem albumu. Povratek v ta sveti kraj me je navdal z občutkom miru in domačnosti. Oživela je energija tistega časa in v meni prebudila spomine in oživila znanje.

Na povratku iz Amarne me je presenetilo še posebej močno izkustvo. Sonce je spreminjalo oblike, kot bi govorilo z znakovnim jezikom – in res so se v meni zapisovale svetlobne kode, ki jih še da­nes počasi ozaveščam. Moja notranjost je žarela kot živi ogenj in izpolnjevala sta me popolna sreča in občutek doma.

Zakaj proučujete sveto geometrijo?
Sveta geometrija je veda o svetih raz­mer­jih duhovnega prostora. Vsaka geo­metrijska oblika predstavlja neko kako­vost zavesti, večplastno, celostno, nad­ča­sov­no informacijo, ki bi jo moral line­arni razum, če bi jo hotel razumeti, raz­plesti v dolgo časovno zaporedje.

Sveta razmerja v sebi skrivajo skrivnost stvar­jenja, predstavljajo načrt sveta in načela njegovega delovanja. Ko jih spozna­vamo, vstopamo v hologram božanske kreacije. Spoznavamo mehanizme last­ne­ga obstoja, se soočamo z arhetipi za­vesti, prečiščujemo svoja odstopanja od božanskega in počasi rastemo v zavest­nega soustvarjalca sveta.

So ta znanja izvorno egipčanska?
Egipčani so znanje svete geometrije po­dedovali od še starejših kultur, pred­vsem Atlantide. A izvorno znanje je ves čas prisotno v vsaki celici našega bitja, ker predstavlja oblikovni princip stvar­st­va. Na določeni ravni duhovnega raz­voja se nam začne počasi, po plasteh, raz­krivati. Aktivno risanje svetih razme­rij in poglabljanje v skrivnost svetlobnih zapisov ta proces močno pospeši.

Zaradi intenzivnosti procesa in moči, ki jo aktivira zavestna uporaba svetih razmerij, je bilo to znanje v Misterijski šoli desnega Horovega očesa predano šele po iniciacijskih preizkušnjah. Iniciati so morali pred tem prehoditi dolgo pot prečiščevanja, duhovnega učenja in predanosti.

Ehnaton je v svojo šolo sprejel le posvečence, ki so že zaključili Misterijsko šolo levega Horovega očesa. Obe šoli sta v resnici nerazdružljivi, zato po­vezujem učenje obeh. Le skupaj namreč dajeta duhovnemu znanju globinski vid in odpirata vrata v Misterijsko šolo notra­njega templja.

Raziskujete tudi sveti zvok?
Zvok je izvorna energija kreacije – vse stvarstvo vibrira, zveni in poje. Zvok ust­varja in vzdržuje vse razsežnosti bi­vanja. Prav to počnejo mojstri zvoka, Hatorjanci, duhovna bitja z Venere, ki so močno povezana z Egiptom. Tempelj v Denderi hrani zapise njihove visoke tehnologije zvoka in luči. Vidimo jih lahko, kako s svojo vibracijo iz boginje Mut rojevajo in potem vzdržujejo svet.

Zapeli, ali bolje intonirali, smo v ka­peli boginje Hator v Denderi, pa tudi v drugih templjih, tudi ko so bili tam lju­dje, ki so presenečeno prisluhnili in se pri koncu zamišljeno poklonili. Ne vem, kaj so si mislili, a očitno je bilo, da se jih je zvok dotaknil. Prišel je kar sam od sebe in presegal običajni obseg glasu, kar se pri kanaliziranem zvoku pogosto zgodi.

Kako ste se povezali z božanstvi?
Egipčanska božanstva so živa in govo­rijo, kot tudi krščanski Bog govori vsak dan. Ne razumem, kako lahko sprejme­mo, da je Bog nekoč govoril in predajal sporočila, danes pa ne. Vprašanje bogov in božanstev oziroma enega boga in bo­žanstev je stara zgodba. V resnici so imeli Egipčani v različnih obdobjih, a tudi sočasno, več religijskih sistemov. V Memfisu je bilo drugače kot v Tebah ali v Hermopoli, da o revoluciji, ki jo je sprožil Ehnaton z monoteistično vero v Atona, sploh ne govorimo.

Religije se ne izključujejo?
Na videz nasprotujoče si religije in ve­rovanja ob globljem premisleku druga druge ne izključujejo, če božanstva razu­memo kot neteru, vidike enega transcen­dentnega boga. S tega stališča pred­stav­ljajo sistemi z različnim številom bo­žans­tev različne oblike božanske zave­sti, prav kakor vsako izmed njih pred­stav­lja določeno kvaliteto zavesti. In prav tako kakor tudi vsak od nas v svoji izvorni biti predstavlja unikatni vidik božanskega. Prek povezovanja z bo­žanst­vi in stapljanjem z neteru lahko v sebi ozavestimo božanske kvalitete, kar je del Učenja notranjega templja.

So vam božanstva spregovorila?
So. Med poglobljenim procesom v temp­lju so me vodila skozi posvetitve, mi pre­dala sporočila in mi odprla dragoce­ne uvide. Morda je najpomembnejše pri vsem tem, da so me ves čas vodila k last­nemu védenju in me opogumljala, naj z njimi stopim v prijateljski odnos kot soustvarjalka, ne le kot učenka. Pravijo, da nas že težko čakajo, da stopimo na svoja mesta.

Soustvarjalka?
Da, gre za učenje notranjega templja, to je pot predaje najvišjemu v sebi, ponižno sprejemanje lastne božanske narave in ozaveščanje znanja, ki je zapisano v vsa­kem od nas. Pogoj za vstop v notranji tem­pelj je pripravljenost odložiti svoj ego in končno zares prisluhniti notranje­mu učitelju.

Spoznamo, da so vsa bo­žanst­va v nas in da predstavljajo različ­ne vidike ali kakovosti enosti, enega Boga. So kot božanske leče, vsaka nam odpre nov pogled, vsaka kot laser ojača in poudari določeno kvaliteto božanske zavesti. Ko jih sprejmemo in integriramo v sebi, smo na poti učenja notranjega templja.

Kaj vas je pripeljalo do tega?
Že ves čas svojega duhovnega iskanja v resnici pripadam tej poti, čeprav sem med mnogimi zunanjimi duhovnimi uče­nji našla veliko biserov. A tudi k njim me je vodilo notranje vodstvo. V času velikih sprememb in duhovnih čiščenj, v katerem živimo, je potreba po viveki, duhovnem razlikovanju, vedno večja. Prihaja čas, ko moramo stopiti na svoja mesta kot božanski soustvarjalci, to pa ne moremo biti kot sledilci tujih znanj. Razpreti se moramo božanskemu v sebi in ozavestiti speče znanje.

Je to nekakšna vrnitev k sebi?
Učenje notranjega templja presega obi­čaj­no »vrnitev k sebi«, čeprav je to odlo­čilen korak na duhovni poti. Pri učenju notranjega templja moramo odložiti sebe in se kot skozi šivankino uho spe­ljati skozi srce na drugo stran, v vse, kar je. To pomeni, da bistveni del učenja notranjega templja ni pridobivanje zna­nja ali veščin, temveč odlaganje vsega, kar mislimo, da smo in da vemo.

Kaj se zgodi, ko odložimo sebe?
Tedaj dobimo vse. Ko se več ne istoveti­mo s svojo omejeno identiteto, spozna­mo neomejenost lastne narave. Potem je vse možno. Veš, da si svetloba in da se lahko pojavljaš v različnih oblikah. Veš, da si ljubezen, in to je vse, kar šteje. Življenje postane veliko bolj preprosto in manj utrudljivo, ko ne porabiš več vse svoje (pa še malo tuje) energije za to, da bi vzdrževal svoj lastni jaz.

Ali je za to treba iti v Egipt?
Ne, ni treba. To stanje lahko do­sežemo kjerkoli in kadarkoli. Egipt nam pri tem lahko pomaga v toliko, ker je v naši psihi za­pi­san kot duhovna dežela in ker v svo­jem spominu nosi primere oza­veš­če­ne božanskosti v člo­veku. Faraoni so bili takšni bo­žanski ljudje. Ne vsi, a bilo jih je dovolj, da se je ohranil zapis. Če pogledate, koliko ljudi misli, da so bili ta ali oni faraon v prejš­njem življenju, se lahko le na­smejite.

Po drugi strani pa je res, da smo vsi faraoni, božanski lju­dje. In to božanskost v resnici iščemo, ko se istovetimo s to ali ono zgodovin­sko osebo. Pri tem ni toliko pomembno, ali smo to zares bili ali ne, pomembneje je, da presežemo svoje istovetenje z osebnostjo, tudi s faraonsko.

V Egiptu lahko srečaš veliko tako ime­novanih »nesmrtnih«, ki pa so še ved­no ujeti v svojo oseb­nost ter se ved­no znova vračajo na kraje svojega zad­nje­ga bivanja in vmešavajo v zemeljske stvari. Želja po neumrljivosti je le še eden izmed trikov ega.

Resnično ne­smrt­nost sem začela dojemati na popol­noma nov način, kot kontinuiteto zave­sti, ki je popolnoma nenavezana na individualno obliko in zato svobodna, cela in večno vseprisotna. Smrt se mi je spričo tega zazdela kot vaja v nenaveza­nosti in vprašala sem se, kolikokrat mo­ramo umreti, da se je naučimo in vzle­ti­mo v svobodo duha.

Kako zberete skupino za vaš način po­tovanja v Egipt?
Zbere se skupina duš, ki so slišale klic in v Egiptu poleg veselega druženja in skupnega potepanja opravijo tudi veliko du­hovno delo. Nekateri smo se prej oseb­no poznali, drugi ne. V dobrih dveh tednih potovanja smo šli vsi skozi inten­ziven osebni in skupinski duhovni pro­ces ter se vrnili spremenjeni. Mnogi so ozavestili svojo povezavo z Egiptom in se bodo še vrnili.

Potovanje je bilo fizično zahtevno in duhovno intenzivno, a ves čas nas je energija kar nosila naprej.

Mislim, da lahko rečem, da je bilo za vse nepo­zabno.

Ali načrtujete še več takšnih potovanj?
Da, še bomo šli v Egipt. A ne vedno ena­ko. Vsakokrat bomo sledili takratnemu klicu. Med zadnjim potovanjem je bila osrednja tema Izidino iskanje razkosa­nega Ozirisa; štirinajst popotnikov je v štirinajstih dneh zbiralo dele razkosane božanske zavesti v enost in aktiviralo speče svetlobne kode v sebi.

Prihodnjič bo morda drugače. Vsaka skupina ima svojo dinamiko in svojo nalogo. To niso turistična potovanja, temveč po­tovanja z namenom. Zanje se ob svojem času zberejo duše, ki so se že prej do­govorile, kdaj in kaj bodo storile.

Osebnosti se morda ne zave­dajo v celoti razsežnosti duhov­nega dela, ki ga s potovanjem opravijo. Verjetno je prav tako, kajti ego se vse preveč rad vme­ša­va v božanski načrt. Na to­vrstnih poto­va­njih pa je zelo po­membno, da se ego čim manj vple­ta in zapleta.

Kolikor se le da, ga je dobro pustiti doma.
Nekaj pa lahko vendarle re­čem o enem od naslednjih poto­vanj v Egipt, ki že kličejo. Tokrat smo se na svoji poti zgolj do­tak­nili učenja notranjega temp­lja, eno izmed naslednjih potovanj pa bo namenjeno prav poglob­lje­nemu ozaveš­ča­nju tega učenja.

Obetajo pa se tudi du­hovna potovanja v druge kraje, denimo k majevskim templjem v Mehiki in Gva­te­mali in prav kmalu pla­vanje z delfini. Pa še kaj …

Andreja Paljevec   

*041/425 001 - Metka Lebar