Vse sprejeti, vse oddati, vse predelati
( Hermes Trismegist, Corpus Hermeticum)

»Nariši mi backa«, so zgodovinske besede, s katerimi se začne zemeljska epopeja malega princa letalca, izgubljenega v puščavi lastnega življenja. Občutek, ki porodi to željo, zelo dobro pozna vsak iskalec duhovne resnice.

Biti izgubljen v puščavi je za iskalca neizogiben del poti, spoznanje nemoči pa ravno tako. Takrat iz srca, tistega, za katerega medicina in znanost ne vesta da sploh je, pride tihi glasek, ki prišepne odgovor odrešitve: »Nariši mi backa!«

Jagnje! Jagnje odrešitve, za katero nihče ne ve kdaj in kako pride. Ne ve niti kakšno je Jagnje, ki vodi k odrešitvi. Zato je mali princ zadovoljen šele, ko je narisana škatla, v kateri se nahaja bacek, Jagnje: »Bistva ne vidimo… «, pravi . Dobro je biti odprt v vsakem sedanjem trenutku, saj kot pravi Jezus : »Nihče ne ve, kdaj pride Gospodova ura.« Vendar pa je nekaj le potrebno vedeti :

Gospodovo uro lahko doživimo le v puščavi življenja ali na otoku osame.

»Biti nosilec prstana pomeni biti sam«, pravi Lady Galadriel v Gospodarju prstanov Frodu, ki se je napotil uničiti prstan, simbol lastne karme, ki ga veže na kolo rojstva in smrti te narave minljivosti. Isto pove tudi ravnatelj čarovniške šole Bradavičarke, ko v četrtem delu epopeje o Harry Potterju pravi: »Kdor se udeleži tro-magičnega turnirja, ostane sam«, in doda: »A zapomnite si, tudi v najtemnejših časih smo lahko srečni. Le luč moramo prižgati.« Ni pa povedal kako. To je moral ugotoviti Harry Potter sam v Labirintu, kjer se na robu smrti sooči z gospodarjem lastne teme, ki hoče preko njega v svet neminljivosti, v svet svetlobe. »V četrti uri s duša vrne z obiska grobov,« zapiše Apolonij iz Tiane v svojem delu »Nuctemeron« in nadaljuje: »To je ura začaranosti in zmot.« Kako torej doseči osvoboditev duše, kako naj lotos odpre svoj cvet, kako naj vrtnica pordeči in pozlati? »Le v najtežjih časih zacveti najlepša roža«, pravi stara kitajska modrost. To je resnica, ki ni niti najmanj privlačna in lahka. Je osvobajajoča in lepa šele ob svojem koncu, tako kot pravljica. Za primer vzemimo čudovito pravljico Frana Levstika z naslovom »Kdo je napravil Vidku srajčico«.

Videk je otrok, sedmi po vrsti. Otroci imajo le mater, vdovo. Le-ta gara od jutra do večera, da bi preživela svoje otroke tako, da dela za druge. To čudovito ponazarja našo mater-materijo, ki je v odsotnosti očeta-duha popolnoma nemočna, da bi vsakemu od nas zagotovila srajčico, simbol neminljivega telesa duše. Lahko nam s silnimi napori zagotovi le zasilno materialno bivanje v tem svetu pomanjkanja duha in resnice. Srajčice, ki jih trudna zašije, so le začasna in minljiva imitacija tistega, kar naj bi jim pripadlo. Videk kot najmanjši vedno dobi popolnoma ponošeno srajčico od starejših bratov in sester in je ves nesrečen. A že samo ime Vid pove, da ta otrok ni kdorkoli. Je otrok, ki vidi. Vidi svojo resnično izvorno naravo in v skladu z njo tudi živi in deluje. Če doma najde pajka, ga odnese na travnik, če ptiček pade iz gnezda, ga doma neguje, dokler ni sposoben samostojnega življenja, in tako dalje. Deluje popolnoma v skladu z univerzalnim naukom, ki pravi, da s(m)o višje razvita bitja odgovorna za duhovni razvoj nižje razvitih bitij. Kako pa deluje velika večina človeštva, vemo. Nekateri živinorejci v hlevih predvajajo klasično glasbo živini, da bi le-ta dala več mleka. Še na misel pa jim ne pride, da bi jo sami poslušali, čeprav je ta glasba namenjena razvoju in rasti njihove duše. Podobnih primerov bi lahko naštel še več.

Nekega dne Videk ostane brez svoje srajčice, ki je razpadla. To opazi jagnje, katerega je Videk hranil z najboljšo travo, ter mu da nekaj svoje volne. Jagnje, ne ovca. Jagnje! Jagnje torej prispeva del svojega telesa za srajčico, ki ponazarja neminljivo telo duše, saj po svoji obliki zelo spominja na telo angelčka. Poznamo nagovor Jezusa pri zadnji večerji. Kristusova energija je tisto, kar v telesu iskalca izgradi telo neumrljive duše. Le-ta vstopi v telo tam, kjer se Kristus v nas rodi, skozi srce. Da bi se to zgodilo, moramo živeti kot Videk, v skladu s svojo izvorno zemeljsko naravo. Če ne živimo kot Videk, nosimo ponošeno srajčico, ki prej ali slej razpade. »Duša, ki greši, mora umreti!«, pravi apostol Pavel v enem izmed svojih pisem v Novi Zavezi. Torej enostavno povedano, kdor ne živi odrešujočega življenja, pač »zaspi« in se ponovno »prebudi« ter poizkusi znova.

Ko iskalec postane romar in stopi na pot odrešitve, se v njem začne proces manjšanja ega ter večanja neminljive duše: »Jaz se moram manjšati, on pa mora rasti!«, pravi Janez Krstnik v Evangeliju. Ta pot pa zna biti mukotrpna in trnova, saj ni ravno enostavno odpovedati se svoji navezanosti na življenje v materiji. »Kdor hoče imeti vrtnico, mora sprejeti tudi trnje« pravi slovenski pregovor. Vendar nas trnova pot očisti, pa ne v smislu zemeljskega pomena dobro-slabo, temveč nas pripravi za sprejem Kristusove sile, ki pa lahko vstopi le v telo, očiščeno posvetnih želja in hotenj. To se dogaja v našem srcu, kar v zgodbi ponazarja proces priprave volne za predenje in tkanje. Proces čiščenja srca in odpovedovanja posvetnosti se v Giti imenuje Karma Yoga in jo opisuje tudi Evangelij po Mateju.

Nato sledi proces predenja in tkanja, ki ga opravi pajek, ki prejo pretvori v blago. Ko skozi srce, očiščeno posvetnosti, Kristusova sila po krvnem obtoku pride v svetišče glave, se pri nas začne nov način razmišljanja in vedenja, znanja. Dobimo uvid v celoto ali kot bi rekel Krishnamurti, totalnost. To celostnost, totalnost uvida in znanja lepo ponazarja blago, ki je celota vseh stkanih niti. To je Džnjana Yoga (jarem spoznanja), to opisuje Evangelij po Luku.

Sledi Karma Yoga ali jarem delovanja, ki našemu novemu stanju daje novo obliko načina življenja in je opisan v Evangeliju po Marku. V Levstikovi zgodbici rak oblikuje srajčico, kot naše delovanje oblikuje enotnost srca in glave - in s tem zaključi skladnost treh počel, za katero skrbi kar jagnje samo, saj se vse dogaja okoli njegove »volne«. Vendar srajčica s tem še ni dokončana. Poleg našega odrešujočega delovanja je potrebno še delovanje tiste sile, ki je edina sposobna na temelju našega stanja BITI, iz pra-materije, jagnjetovega telesa, narediti novo, neminljivo telo.

Potrebno je delovanje očeta, Duha. Duha v zgodbah svetih spisov ponazarjajo ptice (labod, orel, golob, golobica) in tudi v našem primeru je ptičica ta, ki Vidku iz delov naredi celoto, sešije srajčico. Na temelju udejanjanja štirih počel:
- trn - očiščeno srce iz katerega izhaja počelo moč,
- pajek - novo mišljenje, ki več ne tke mreže (nevronske), temveč celoto, iz katere izhaja počelo modrost,
- rak - oblika in način življenja-delovanja, iz katerega izhaja počelo delo,
- jagnje - s svojo prisotnostjo poskrbi za počelo skladnosti,
pride do prihoda petega počela, sv. Duha, ki ga moderni gnostiki imenujejo tudi peti ali »ognjeni« eter. Drugi mu zopet rečejo »peti element« ali ljubezen. Le-ta izgradi neminljivo telo, kar ni nič drugega kot vstajenje iz minljivega sveta v neminljivega. Levstik, pa ne le on, nam je tako sporočil, da tudi Slovenci nismo pozabljeni od Boga, da tudi pri nas delujejo odrešujoče sile mimo uradnih skupin in cerkva. Videk, ki se je nahajal na samem dnu družinskega drevesa (religiozne hierarhije), je edini dobil novo srajčico, saj je edini vzpostavil neposredni stik z lastno izvorno naravo ter sv. Duhom. In tako je z vsakim izmed nas, vsak lahko vzpostavi stik z neminljivim brez enega samega samcatega posrednika. Le sebe samega mora ozavestiti, mora se prebuditi ali kot bi rekel rusko-armenski modrec Gurdjijev, spomniti se mora samega sebe. V srcu mora vse staro oddati, vanj vse novo sprejeti ter tako v sebi vse prenoviti.

Ne smemo pa biti pri vsej tej razlagi krivični do matere, do simbola in pomena zemlje, ženskega elementa v procesu odrešitve. »Odrešitev pride po križu,« pravi apostol Pavel v Novi Zavezi. Po križu torej, ne po vertikali. Samo delovanje duha ne zadostuje, potrebna je še horizontala, ki jo priskrbi mati narava. A le izvorna mati narava in ne imitacija le-te. Mati in oče, narava in duh, to dvoje skupaj sestavi križ odrešitve. Človek obrača, bog obrne. Če človek ne bi obračal, bog ne bi imel kaj obrniti. Brez matere je oče torej nemočen in Jezus to dobro ve. Zakon življenja v skladu z izvorno naravo je jasno zapisan v Stari Zavezi, imenuje se »Postava«. Zato Jezus tudi reče: »Nisem prišel postavo odpravit, temveč dopolnit!«. In duh ne pride zato, da bi odpravil naravo-materijo, temveč, da bi dopolnil njen izvorni namen, to je odrešitev zablodelih duš. Keltsko krščanstvo se je tega dobro zavedalo, zato je človeštvu v času križarskih vojn, ko je cerkveno krščanstvo Evropo pahnilo v brezizhodno klanje in lakoto, podarilo hrepenečim zgodbo o iskalcu Grala. Legendarni kralj Athur po eni izmed verzij v zadnji »spopad« odide z molitvijo na ustih: »Mati, ki si na zemlji in oče, ki si v nebesih. Prihajam!«

Do nekoliko drugačne razlage istega hermetičnega aksioma lahko pridemo v zgodbi o malem princu, pisatelja francoskega rodu, Antoina de Saint-Exuperya, ki je izšla leta 1943 v New Yorku. Vsi več ali manj podrobno poznamo to prvo zgodbo a malem princu, ki ga iskalec sreča v puščavi - tako kot Janez Krstnik v puščavi sreča Jezusa ob reki Jordan. Tam dobi, kar je iskal - backa. Z njim se vrne na svoj »planet«. Zgodi se tisto prvo: vse sprejeti.

Le malo nas pa pozna nadaljevanje te zgodbe, ki se po mojih ocenah čudovito ujema s prvo zgodbo, ker jo vsebinsko zelo posrečeno nadaljuje ter dokonča s pomembnim sporočilom: vse oddati. Gre za zgodbo pisatelja ravno tako francoskega rodu, Jean-Pierre Davidts-a, ki pa je živel in deloval v Kanadi, kjer je leta 1994 izdal delo z naslovom »Mali princ se vrne.« Slovenci smo to delo dobili leta 1999 v prevodu Špele Mihelač in izdaji založbe Učila.

Tudi tu avtor sreča malega princa, vendar tokrat ne v puščavi, temveč na otoku. Otoku osame. Janez v Novi Zavezi Jezusa sreča drugič na otoku osame. Ta otok se v Razodetju imenuje Patmos. Mali princ, ki ima backa s sabo, tokrat išče lovca na tigre. Na svojem planetu namreč odkrije tigra, ki grozi tako njemu, kot njegovi vrtnici in backu. Zato pride na zemljo iskat lovca na tigre, da bi ga pregnal z njegovega planeta. Tako iščoč lovca počasi spozna, da ne gre za to, da bi tigra pregnal, temveč sprejel. Gre za to, da bi znal najti ravnovesje med lastnima tigrom in vrtnico. Tako mora tudi vsak iskalec znotraj sebe najti ravnovesje med nasprotjema: vrtnico - svetlobo in tigrom - temo. Povedano drugače, spoznati mora samega sebe. Vsak iskalec ima v sebi tudi temno plat, ki jo mora ozavestiti ter na svoji poti upoštevati. Še kako mora upoštevati zlo v sebi. To spozna mali princ ob prisotnosti backa, ki ga ob vrnitvi na svoj planet pusti na planetu Zemlji. Hermetični aksiom je tako izpolnjen:
- vse ( modrost Jagnjeta-Jezusa) je sprejel,
- vse je oddal in
- tako v sebi vse prenovil.

Tako prenovljen backa več ne potrebuje in ga pusti drugim, ki ga potrebujejo. Bolje poučeni znajo reči, da je energija Kristusa, ki jo prejmemo, za nas nevarna, če jo zadržimo. Podobno kot hrana, ki jo moramo sprejeti, nato pa oddati v obliki energije. Le tako hrana v nas opravi koristno delo. Tako tudi Kristusova sila, ki gre skozi nas k drugim, v nas opravi neko delo in mi nismo več isti kot prej. »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« so znane Jezusove besede iz Evangelija. Sprememba, ki se v nas zgodi, je najprej rojstvo, nato pa rast nove duše ali kot bi rekli moderni »Rožni križarji«, rast novega človeka. Tistega neumrljivega, katerega telo izgradi peti element, ljubezen, oziroma peti eter. Enako delujejo tudi odposlanci, ki k nam prevajajo odrešujoče sile in s svojimi »telesi« delujejo kot transformatorji, ki visoke vibracije teh odrešujočih sil zmanjšujejo na raven, ki smo jo sposobni prenesti. Podobno delujemo iskalci med sabo. Eden drugemu prevajamo odrešujoče sile in si tako med sabo pomagamo, hote ali nehote, vede ali nevede. In ravno zavedanje o takšni vzajemnosti bo v prihajajoči vodnarjevi dobi vse bolj pomembno. Vodnar bo zavestno sodelovanje dobesedno narekoval. Vodnar nas bo tako postavil pred odločitev: vstajenje ali padec. Sodelovanje je vse bolj nujno in doba individualizma počasi odhaja. Kar je tudi prav, saj vidimo, kam je ta nesrečni svet zašel.

Oba avtorja, tako Exupery kot Davidts sta se zgoraj zapisanega zelo zavedala, zato sta vsak na svoj način napovedala naše srečanje z našim lastnim malim princem tako, da sta svojega oddala in nam ga predala. Njun zaključek me zelo spominja na veselje vseh Dev in Bogov v nebesih ob vsaki novi prebujeni in odrešeni duši. Ob zaključku dela je vsak od njiju to zapisal po svoje, mi pa vendarle zaključimo z Exupery-jevo zaključno molitvijo:

»Če pa tedaj stopi k vam deček, če se smehlja, če ima zlate lase, če vam ne odgovori, ko ga kaj vprašate, boste brž uganili, da je to on. Prosim vas, preženite mojo žalost: hitro, hitro mi pišite, da se je vrnil …«

Boris Kononenko

Avtor na komentarje ne odgovarjam. Za morebitne stike sem dosegljiv na mladi.maj@siol.net