Sebstvo se razodeva tistemu, ki hrepeni po njem.
Tiste, ki z vsem srcem hrepenijo po Sebstvu, Sebstvo izbere za svoje.
(Upanišade, prevod Žige Valetiča)

Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal,
od tebe. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji.
(Jezus v »Evangeliju po Janezu«)

Vsako bitje je torej nesmrtno. Še najbolj pa to velja za človeka,
ki je sposoben sprejeti Boga in postati eno z njim. Boštvo občuje edinole s tem bitjem.
(Hermes Trismegist: Corpus Hermeticum)

Veliko je bilo že napisanega o našem izvoru ter o tem, kam s svojim razvojem gremo. S tem vprašanjem se prej ali slej sooči vsak iskalec: kdo ali kaj smo, zakaj sploh smo, kaj in zakaj vesolje je? Je vse skupaj le slučaj ali ima njegov obstoj namen in cilj?

V pričujočem prispevku bomo poskušali razmišljati o namenu našega bivanja nekoliko drugače ter s pomočjo štirih kozmičnih počel poskušali odkriti skriti namen našega obstoja. Želimo namreč priti do čudovite skrivnosti, ki jo le-ta prinašajo človeku na Zemlji.

»Moderna znanost je, obsedena z veličino svojih naravoslovnih odkritij in z mislijo, da obstaja samo snov, dolgo poskušala utemeljiti na fizikalnih podatkih celo proučevanje Duše in Uma ter tistih delovanj Narave v človeku in živali, pri katerih je poznavanje psihologije prav tako pomembno, kakor poznavanje katerekoli izmed naravoslovnih ved.

« S tem stavkom Šri Aurobindo začenja svojo knjigo z naslovom »Človeški ciklus«, v katerem razmišlja o namenu obstoja človeka na Zemlji. V svojem kritičnem odnosu do zahodne misli ugotavlja, da … »vselej prevlada oblika, duh pa se umakne in usahne«.

Sam v ospredje postavi le-tega ter v Vesolju ne vidi le mase planetov in zemlje ter fizikalnih zakonitosti, temveč razodevanje duha, ki človeka vodi k nekemu prav določenemu cilju. Pravi, da se v vesolju, tako kot v človeku samem in njegovem življenju, razodevajo štiri kozmična počela:

- Moč
- Modrost
- Delo
- Skladnost

V Vedski Indiji so modreci-rišiji z recitiranjem štirih Ved (Rg Veda, Yajur veda, Atharva Veda, Sama Veda) med ljudi širili vibracije kozmičnih počel ter tako vplivali na človeško družbo, da je delovala po načelu teh počel, organizirana v štiri družbene rede. Vsak red je na obči ravni utelešal eno od počel:

- Moč – red Kšatrijev: ljudje, ki so simbolizirali pogum, viteštvo, samoobvladovanje ter plemenitost,

- Modrost – red Brahmanov: ljudje, ki so simbolizirali čistost, pobožnost, spoštovanje duha in uma, ter delovanje učenosti in znanja,

- Delo – red Vajšje: ljudje, ki so ohranjali poštenost v delu, proizvodnji, poslih in trgovski dejavnosti z darežljivostjo in človekoljubnostjo,

- Skladnost - red Šudre; ljudje, ki so s svojim služenjem in nesebično navezanostjo na vse ostale v vdani pokornosti prispevali k skladnosti delovanja prvih treh redov in razodevanja njih počel.

Aurobindo opozarja, da ti omenjeni redi nimajo nič skupnega z današnjimi kastami, saj so bili prehodni, med njimi pa ni bilo hierarhije. Do deformacije le-teh je prišlo šele z zatonom Vedske Indije.

Zelo podobno, če ne celo isto družbeno ureditev, najdemo v Platonovi »Državi«:
- razred proizvajalcev dobrin - Delo
- razred učiteljev - Modrost
- razred bojevnikov, ki branijo »Državo« - Moč, in
- razred filozofov, najmodrejših, ki »Državo« vodijo tako, da skrbijo za Skladnost delovanja prvih treh redov.

Čemu je služila nekdanja ureditev Vedske Indije, ki jo je Platon tako zaman želel videti na zahodu? Vsekakor ne vladanju človeka človeku, temveč tistemu načinu življenja, ki je omogočal v delovanju in v človeku samem uresničevanje vseh štirih počel.

V življenju vsakega posameznika lahko tako najdemo štiri obdobja:
- najprej se uči,
- nato išče moč za samostojno življenje,
- ko to najde, dela in sam skrbi za družino,
- v četrtem obdobju pa išče samoto in premišljuje o svojem življenju ter ga poskuša osmisliti, najti skladnost in smisel prvih treh obdobij življenja. S svojimi izkušnjami prenaša skladnost prvih treh obdobij na mlajše rodove.

Kako pa lahko štiri počela zaživijo v človeku? Kaj je podstat, skozi katero se lahko razodevajo in delujejo? O tem govorita zelo natančno tako Bhagavat Gita kot Nova Zaveza, točneje štirje Evangeliji. Da bi to razložili, si najprej poglejmo, katera so tri svetišča v človekovem mikro-kozmičnem oziroma dušnem sistemu:

- svetišče glave, kjer se razodeva (deluje) počelo »Modrost« - Bhagavat Gita ta proces imenuje Džnjana Joga, v prevodu bi se reklo »Jarem spoznanja«;

- svetišče srca, v katerem se razodeva počelo »Moč« - B. Gita ta proces imenuje Bhakti Joga ali po naše »Jarem ljubečega služenja«;

- svetišče življenja, delovanja, kjer se odvija proces počela »Delo« - B. Gita ta proces imenuje »Karma Joga« ali »Jarem delovanja«.

V omenjeni knjigi se Krišna, bojevniku z imenom Ardžuna, razodene kot njegov notranji Bog in mu razloži tri omenjene procese, za katere skladnost poskrbi kar Krišna sam. Sporočilo klasične Indijske literature in misli je več kot jasno.

Ko se iskalcu razodene njegovo najgloblje počelo (Bog v njem), to skrbi, da iskalec, ki hodi po poti osvoboditve duše, v sebi spoznava in razodeva vsa štiri kozmična počela. Tako počasi, skozi delovanje le-teh v sebi in v svojem novem načinu življenja, spoznava njihov namen: prihod petega, ki osvobodi dušo, ujeto v telesu.

V Misterijih zahoda imamo isto zgodbo, razodeto v štirih Evangelijih. Ko se iskalcu, živečem na zahodu, razodene njegovo najbolj notranje počelo (Jezus v njem), ta skrbi, da iskalec živi po načelu štirih kozmičnih počel.

1) Počelo Moč
V Giti Krišna Ardžuni natančno opiše proces Bhaktijoge - ljubečega služenja svoji duši. Evangelij po Mateju opisuje popolnoma isti proces, ki se odvija v srcu iskalca, ki hodi po poti osvoboditve. Zato se ta Evangelij tudi začne z »Govorom na gori«, ki vsebuje najvišja možna etična načela dušnega življenja in ki jih lahko izpolnjuje le človek čistega srca.

Le tak človek lahko služi na poti osvoboditve ujete duše. Zato mirno lahko zapišemo, da se pot osvoboditve začne v srcu, nadaljuje se pa v iskalčevi glavi, kjer se udejanja naslednje počelo.

2) Počelo Modrost
Krišna govori o »Džnjanajogi« ali jarmu spoznanja. Ko iskalec namreč nekaj spozna, več ne more mimo tega. Tudi Evangelij po Luku natančno opisuje procese resničnega spoznanja, ki ne izhaja iz tega sveta. Istočasno poudarja pomembnost povezanosti srca z glavo ter enotnost njunega delovanja. To je ponazorjeno z odnosom med Elizabeto in Zaharijo, ki se jima rodi Janez Krstnik.

Ta ponazarja zavest iskalca ter odnos med Jožefom in Marijo, ki se jima rodi Jezus, nova duša - duša, ki ni od tega sveta. V tem Evangeliju, nam bistvo počela Modrost ponazarja prilika, ko se dvanajstletni Jezus v templju pogovarja z učenjaki.

S tem je ponazorjena resnična modrost, ki je dana iskalcu na poti in se porodi v samem sedežu duše, za čelno kostjo v hipofizi, kamor jo je umestil tudi sam Descartes. Ko sta srce in glava, ženski in moški princip v iskalcu združena, je torej v njem rojena nova duša, iskalec pa ji preda vodenje svojega delovanja, kar nas pripelje do naslednjega počela.

3) Počelo Delo
Krišna Ardžuni opisuje proces »Karmajoge« ali jarma delovanja, saj iskalec, v katerem je rojena nova duša, ne more delovati kakor hoče, temveč se nahaja v jarmu delovanja, ki ga narekuje nova dušna kakovost.

Ta proces opisuje Evangelij po Marku, ki že na samem začetku opisuje Jezusovo javno delovanje. Delovanje je torej uresničevanje spoznanja resnične modrosti, ki ni od tega sveta in je iskalcu dana le, če ima čisto srce. Čistost srca poudarjajo tako Evangelij po Mateju kot Gita in navsezadnje tudi sam Aurobindo v »Integralni Jogi«.

4) Počelo Skladnost
Kaj pa skladnost teh treh počel? Kdo skrbi, da so ta počela in njih delovanje skladna v življenju in bivanju iskalca? V Giti za skladnost skrbi sam Krišna, ki daje iskalcu neposredna navodila. V Evangelijih je to Jezus, ki pravi: »Zdaj vam govorim v prilikah, prišel pa bo čas, ko vam bom govoril naravnost«.

In tako Jezus iskalcu neposredno govori skozi Evangelij po Janezu ter skrbi, da iskalec doživlja sinoptičnost treh Evangelijev. kot njihova vzporednost, istočasnost .Gre za opis procesov, ki se v iskalcu-romarju dogajajo istočasno. Skozi sinoptičnost, za katero skrbi nova duša romar prehaja skozi sedem stopenj posvetitve.

Prve štiri stopnje so označene kot »Zamenja«, seveda v prilikah, naslednje tri pa zazna le tisti, kateremu na poti Jezus več ne govori v prilikah. Zato v tem Evangeliju več ne najdemo omenjenih znamenj. Te stopnje se namreč odvijajo v tistem,ki je stopil skozi Saturnova vrata (obuditev Lazarja od mrtvih) in se nahaja »tam čez.«

V indijskem duhovnem izročilu najdemo še enega velikega duhovnega učitelja, ki v svojem učenju o osvobajanju od kolesa življenja in smrti uči o pomembnosti uveljavljanja štirih kozmičnih počel v svojem načinu življenja. Govorimo seveda o Budi in njegovih »Štirih plemenitih resnicah«:

1) Trpljenje je – uvid čistega srca - Počelo Moč
2) Naše želje in naša minljivost so vzrok trpljenja – ugotovitev novega, prenovljenega uma – Počelo Modrost
3) Obstaja pot rešitve iz trpljenja – delovanje v skladu s prvima ugotovitvama – Počelo Delo
4) Pot sama – Skladnost prvih treh počel

In zdaj smo pri vprašanju iz naslova našega prispevka. Kaj sploh je namen štirih kozmičnih počel? Zakaj naj bi iskalec živel iz teh počel? Evropejcem moderne misli je dal zelo neposreden in jasen odgovor sam nemški velikan idealistične misli, filozof Hegel. Vsem je več ali manj poznan njegov t. im. trojček : teza, antiteza, sinteza.

Ko postavimo tezo v srce iskalca (ženski princip), dobimo antitezo v sami misli (moški princip),čemur sledi sinteza teh dveh v njunem sinhronem delovanju. Hegel je te procese natančno opisal v dvojem najpomembnejšem delu z naslovom »Fenomenologija Duha«.

Fenomenologija ni nič drugega kot način pojavljanja Duha v človekovem delovanju. »Ko vse to troje (teza, antiteza, sinteza) obstaja istočasno«, pravi Hegel, »takrat deluje Duh.« Tako je Hegel misli modernega človeka zelo enostavno približal resnico Vedske Indije ter Evangelijev:

Namen štirih kozmičnih počel je stvaritev pogojev-temeljev za prihod Duha v človeka ter njegovo osvobajajoče delovanje z enim samim namenom; osvoboditi dušo.

Ko je Hegel na svojih predavanjih zagovarjal trditev, da bi moral vsak človek živeti v skladu s temi počeli, je naletel na neodobravanje, saj so ga zavrnili s stavkom: »Dejstva vendar govore drugače«. Hegel je ostal neomajen, njegov odgovor pa bil zelo enostaven : »Toliko slabše za dejstva!«

Prihod in delovanje Duha v iskalcu Bhagavat Gita ponazarja z zmago na bojnem polju, kar ni nič drugega kot prispodoba očiščenega in za zemeljske želje ter sovraštvo in dialektični boj izpraznjenega iskalca, ki tako očiščen in prenovljen odide v Šambalo, visoko nad Himalajo.

V Evangelijih pa se ta dogodek v procesu osvobajajoče poti prikaže kot izliv Duha, Binkošti. Iskalec, ki tako v sebi osvobodi novo-rojeno dušo, lahko pomaga ostalim iskalcem, postane apostol, kar je opisano ne le v novi zavezi v apostolskih delih temveč tudi v sami Mahabharati, ko se dušno osvobojeni »vojskovodja« spusti v pekel, kjer vse svoje zemeljske sovražnike očisti z lastno čistostjo ter jih popelje v nebesa nad Himalajo.

Kot smo videli v pričujočem prispevku, je temelj začetka poti osvoboditve duše čisto srce. Le čistemu srcu, se raz-odene najgloblje počelo, ki nato iskalca čistega srca vodi nadalje po sami poti. Toda kako priti do točke, ko se nam razodene naše najgloblje notranje počelo? Tako duhovna šola misterijev zahoda kot Upanišade poudarjajo najpomembnejše stanje našega bit-ja: hrepenenje po odrešitvi. Le tako namreč lahko prikličemo-obudimo speče počelo v sebi, da se nam raz-odene in vodi po poti osvoboditve.

Ugotovili smo torej, kaj je namen štirih kozmičnih počel, v nadaljevanju naših razmišljanj v naslednjih prispevkih pa bomo videli, kako se ta počela zahodnega človeka dotikajo skozi umetnost. Dejstvo je namreč, da tihi glas zahodnemu človeku razodeva omenjena počela in misterije zahoda tudi skozi umetnost.

Božji klic se iskalca dotika, ga nagovarja k življenju v skladu z omenjenimi počeli; tukaj in zdaj, na zahodu, kjer se je rodil oziroma inkarniral. Ni treba iskati in živeti na vzhodu. Tudi na zahodu, v modernem svetu, je namreč moč živeti v skladu kozmičnimi počeli ter uveljaviti njih namen in uresničitev Božje volje. Za to skrbijo duhovne šole zahoda s svojimi misteriji in svojim delovanjem.

Dejstvo je namreč, da je Bog vse-prisoten ter da vedno in povsod nagovarja iskalce njihovemu načinu življenja in okoliščinam primerno. V nadaljnjem razglabljanju se bomo dotaknili leposlovnih del poezije in proze tako tujih kot domačih avtorjev ter ugotavljali, kako umetnost zahoda nagovarja iskalce, naj stopijo na pot odrešitve duše.

Avtor Boris Kononenko ne odgovarjam na komentarje, sem pa dosegljiv preko elektronskega naslova mladi.maj@siol.net