Po pristnem druženju z Materjo, sem na notranjih nivojih sprejela precej učenj in uvidov. Vem, da ni pravih besed, s katerimi bi lahko napisala vse te impresije, pa kljub temu bom poskusila vsaj na razumljiv način prikazati bistvo teh.

Večno je vprašanje in dvom v obstoj drugačnih resnic od doživljanja lastne resnice. Pa vseeno so te resnice del našega življenja, ki se je izoblikovalo skozi mnoge življenjske situacije. Nadaljuje se učenje skozi osebnostno izkušnjo preko spoznanj in vizij pa vse do poti, ki nas popelje prav tam o čemer sem se začela učiti in poglabljati. Vstopila sem v svet vizij, katera me popelje skozi procese umiranja in večnega rojevanja v življenje.

Iz dneva v dan mi je Mati vse bolj intimna spremnjevalka, zaupnica, ter dobra prijateljica in del mene same, je kot moja obleka ki me varno zaščiti pred zunanjim mrazom.
S njo se odpravljam spat, v njeni prisotnosti se budim, vse bolj in bolj jo čutim ob sebi.
Onkraj zavese spoznavam svetove v katerih sem bila in skozi katere grem.
Svet, o katerem se sedaj učim in ga intimno spoznavam, je svet smrti.
V mojem poklicnem življenju sem se s smrtjo neštetokrat srečevala, spremljala in tolažila bolne in umirajoče.

Čutila sem, da se onkraj vidnih meja dogaja nekaj nedojemljivega nam na tej strani. Kljub temu je nastajajoči mir v samem procesu umiranja ostal mnoga leta velika neznanka.

Sama sem dozorevala in se poklicno usposabljala ter na svojstven način prepoznala prihod smrti. Vedno sem zaznala njo, to mojo dobro prijateljico in družabnico, v vseh letih dela in delovanja s umirajočimi. Danes, ko me mati uči in odstira zavese nevednosti, mi postaja jasno neznanje, ki je globoko usidrano kot strah pred izginotjem v večnem krogu življenja.

Smrt. Stanje pred prehodom v umir-anje ali obrnjeno, umiranje nas popelje skozi duri smrti.
Ta dva stanja se med seboj prepletata in obenem sta popolnoma ločena.

Ko se odstre zavesa Smrti, se vonj ali dišava maziljenja pretoči iz sveta duha v svet umirajočega. Da človek premine in spusti svoje fizično telo je izrednega pomena da se v popolnosti umiri. To pomeni, da je spravljen globoko v svoji notranjosti s seboj.

Sam proces je nekoliko opisan v svetih spisih, velikokrat v jeziku kii nam danes ni popolnoma dojemljiv.
Proces smrti in umiranja poteka tesno eden ob drugem, in če nisi del tega procesa, težko ločiš kdaj se kaj dogaja.

Smrtno stanje je prostor, kje se umirajoči pripravi za naslednje potovanje, in v tem prostoru se v popolnosti zaveda, da ni nikoli izginil v neznano, samo nadaljeval je naprej po poti, ki je določena in ga vodi v naslednjo fazo življenja.

V tej dimenziji bivanja ga energija smrti prežema, prepoji, mazili in skozi vse te procese ga blago in ljubeče porine naprej v življenje.

Prav v tem stanju je največ duš zatečenih, ker se srečujejo s svojimi dvomi in strahovi. Obenem jih preplavi posebno stanje vonjave in barvne vibracije. Vibracija dimenzije je blago oranžno violet, njen vonj je opojno sladak in ima barvo marelice ali breskve.

Poizkusila sem na najbolj enostaven način uprizoriti barvo vonja, ker kot Mati pravi, vsak vonj ima svojo karakteristično barvo.

Kot sem poudarila, je izjemnega pomena umirjanje vseh naših funkcij ter zdrs iz stanja fizičnega zaznavanja in vitalnih funkcij v stanje popolnega miru, ko se v stotinki sekunde, na površju zavesti zavrti celotni življenski film.

Takrat je zelo pomembno sprejeti to dejstvo, da se bo nekoč v nekem drugem prostoru in času zgodilo življenje prav na tej točki našega odhajajočega bivanja v fizični dimenziji, kjer nam bo ponovno ponujena možnost odigrati nedokončano igro.

Večina nas v tej situaciji začuti globoko žalost, obžalovanje, krivdo, jezo in še marsikatero čustvo katero nas zagozdi na tej točki prehoda. Vsi ti občutki imajo svojo vibracijsko kvaliteto katere teža naredi ene vrste sluz ali pajčevino kot mrežo z lovkami, ki se kot lepljiva snov prilepijo v samem dimenzionalnem prostoru. Lahko bi še bolj natančno opisala, če uporabim prispodobo »megla katera obvisi v prostoru in je vsepovsod prisotna, težka in vlažna«.

Človek je ujet, se oklepa tega stanja ker je v krču odet v lastni strah pred zdrsom v novo stanje bivanja.
Če smo se s smrtjo srečali v popolnem miru in z ljubeznijo sprejmemo prav to daritev, katero nam prinaša energija obojega, smrti in umiranja, nas blago porine skozi predor v novo stanje življenja.

Tu se zavemo, da smo kot kokon, kateri se razvije s pomočjo maziljenja barvnega zvoka in dišave skozi stanje oranžno violet vibracije in osladne vonjave dozorele marelice. Stanje tega maziljenja je nekaj, kar se da doživeti tudi takrat, ko smo v fizičnem telesu, če smo »izostrili« svoje notranje čute in uvide za duhovni svet.

Potrebno se je zavedati, da je naše bivanje v tem stanju, ki nam je domače naše telo, zelo kratko in omejeno - samo za določene lekcije in naloge, potrebne za nadaljnje potovanje.

Se nadaljuje!

www.vindol.org