Kje je tisti trenutek?
Kje sem jaz
In vse kar je mojega?
Imam samo še občutek,
da sem nekoč obstajala.

Izgubila sem se v nič.
Izginila sem v kaj – ne vem.
Odšlo je del mene,
ne vem, kje se naj iščem.

Nisem več cela in vsa,
nič ne vidim, povsod je tema.
Kje je Bog, kje je luč,
kam sem jaz zašla?

Mir in tišina je, mene ni!
Moj duh je ostal nekje tu.
Kako duh, saj on ne boli?

Kaj je to, ki boli?
Nisem jaz, ni moj duh –
- kdo to govori?

Sploh ni pomembno:
Sem jaz ali duh, ali pa ti.

Sedim na obcestnem braniku,
na medbrežju ob morju.
Za menoj cesta.
Avtomobili drve mimo.
Noč je počasnejša
od hitenja mimoidočih.

Mrak je omahnil v dremež noči.
Dolgo sem sedela na obali,
da bi videla svoj sanjski otok.

Poslušala sem pljuskanje valov
in se spopadala z mislijo,
ki zahteva, da ji verjamem.

Noč ni nobena ovira za molk srca.
Skrivanje po labirintih navznoter,
iskanje upov po majhnih prostorih
je opravilo poletne noči.
Od nekdaj se morje zajeda vanje
z glasom pohotnih siren.

Vsa bogastva in sreče tega sveta,
se ne morejo primerjati s tem
kar mi nudiš , dragi moj Bog.
Vse je minljivo, vse kar kdo ima,
bogat je že tisti, ki to spozna.

Vse je trenutek, le bežen spomin
in že preteklost, ko se v njem izgubim.
Hodi naprej in ne glej nič nazaj,
upaj na večno življenje in raj.

Živi pošteno, delaj, ljubi vse, zdaj!
Ta trenutek v srcu začutil boš raj.
To je ta večna sreča in mir,
ko jo začutiš, ne greš več nazaj.

Srce mi zapoje in um zaigra,
plesala bi ritem globine morja.
Odneslo bi me tja v višave
kjer me čakaš ti Doma.

Sem še tu in bom ostala,
dokler v večnost ne bom zaspala.
Tu bom še pela in tudi plesala,
srce in duša pa bosta igrala.

To bo orkester in igra - postoj!
Oglej si predstavo dragi moj.
Pridi še ti in pridruži se mi,
poj in pleši, daj, upaj si.

Zabavajmo se dokler se da,
kolikor kdo moči ima.
Dajmo, praznujmo življenje in smeh,
seveda, tako uživati ni greh.

Kje v meni si srčni del duše, moj dišeči jasmin?
Ločen od zemlje se me dotikaš v kopeli strasti.
Ptica mojega hrepenenja, povzdignjena v nebo,
zakaj prihajaš tako pozno v območje luninih razpok
in božaš dušo s svojimi mehkimi rokami
in polagaš besede v najbolj intimne plasti moje biti.

V prostorih, kjer spi moja kri, iščeš svojo notranjost,
gruliš v usodi letenja, ki se ji ne moreš upreti.
Slišim te, kako mi govoriš, ljubezen moja,
in akordi mojega srca, ti zlati obeski hrepenenja,
živijo v ciklusu spevov v toplem bistvu stvari.

Ostani v svoji geometriji navpično tam gor,
v zlatem kraljestvu neskončne ljubezni,
v zlatem kraljestvu sanj, negibnih v času.
S teboj bi odletela v območje neskončnosti,
kjer visoko leteči zmaj čaka name, da me preraja
med ključi nebeških soban, dremotno in nežno.

Slišim tiho šumenje vetra in vidim delce svetlobe
v ostankih žarečega oglja zvezdnih poti.
Prihajam iz sveta nagubanih zemeljskih rok,
v svojih korakih občutim postanke, svoj beg.
Medtem, ko v mojem nepopolnem bistvu zori dih,
se vsa predajam skrivnemu použivanju ognjenega upanja.

...o0o...

Ljubezen ni nikoli v ednini.
Vse ljubezni preizkušajo mejo,
ki jo pogled motri,
duša neguje in gladi,
ko jih življenje išče.

Vsaka ljubezen je v množini,
vse so večna navzočnost želja
in večna skrivnost namena.
Ljubezni niso delo človeških rok,
so znamenja priložnosti v sončnih poteh,
so žarki pod napuščem srca,
so svoboda izbire in razkošje življenja,
so prava odločitev, norost ali poguba,
so toplota, ki preseva in izpuhteva,
so presenetljiva izkušnja,
ki te ogreje ali ohladi.

Iščeš partnersko ljubezen,
najdeš dobro srce,
ki se v dušo pogreza.
Iščeš dušo in srce,
najdeš golo telo.

Dobrodušna potrpežljivost
dojke sladkega mleka,
kot počutje sladkega panja
z razkazovanjem razkošne mere ljubezni,
v prisrčnem srečnju z njo,
notranjo veličino in močjo,
ki se z magičnostjo in zaupanjem
zataplja vame, hvaležno
v prostorih mitičnega duha,
z obvladovanjem in oplemenitenjem srca,
z navzočnostjo upov, vzgojo duha
in vzvišenih stvaritev v zvezi s prastarim,
ki leži snovno in duhovno v mojih genih.

O morje, bisernica mojega srca,
zamaknjena sem v poletno mehkobo modrine
in lahkotno vstopam v vezenino tvoje ljubezni.
Sem tvoj navdih, hrepenenje in darovanje
predživljenju. V zatišju dovršenosti sem
del tvoje neskončnosti, kaplja skritih solza,
zapriseženih večnosti bivanja v tebi.

O morje, bisernica moje duše,
nadčasnost v mesečini srebrnega dneva,
kri zemlje v plenicah oceanov nihanja,
zbranost preobotavljivega miru v bolečini,
govorica vedrine in razpljusk olajšanja,
združevanje sedanjosti v naročju prvotnosti,
razpetost med prvine kristalov v rojevanju bivanja.

V naročju valovanja uporne vabljivosti
mi ohranjaš čezmernost dobrotljivosti,
navzočnost nenehnega dajanja
v prenaglašenem utripanju iker
in v nepojasnjenem večnem gibanju
mi predeš zaračarne obljube ljubezni.

Kaj , če si spal?

In kaj, če si v spanju sanjal?

In kaj, če si v spanju šel v nebesa in si utrgal nenavaden in prelep cvet?

In kaj, če si , ko si se zbudil,
imel ta cvet v rokah?

(Samuel Taylor Coleridge)


ARELENA

Počutim se osamljeno,
a vseeno vem, da z vsakim, ki bi bila,
bi čutila še vedno praznino, na mestu,
kjer se z materialnimi dobrinami,
nadomesti ne da.

Lahko bi dobila vse in vsakogar,
lahko se mi izpolni vsaka želja,
kljub temu ostanem potrta in žalostna.

Sem res tako zahtevna?

Hočem več, hočem le tebe ljubi Bog,
da si z menoj, v meni in ob meni.
Nič drugega kot le tebe hočem čutiti,
s teboj biti in govoriti.

Kdo prepoznal bo moj obraz veselja,
dušo iz daljave, ki ne ve od kod prihaja,
razsuto v plaz drobcev, nepoznanih simetrij,
ki vstopajo v vodnjak ljubezni čez ostrine časa

Kdo kresnice hrepenenja v meni bo prižgal,
kdo použil bo srčno strast gorečo,
iz globine duše žametno čarno snov kipečo,
kdo pogasil bo žerjavico obrobljeno s plameni.

Kdo ugasnil bo ognje spočetega nemira,
kdo objemal me bo pod krivinami noči,
s srčnim nasmehom zrl mi v obraz,
ko v dvomih spraševala bom srce:

Od kod pada vame in se vrašča v moje želje,
odkod veselje moje in ta novi čas poznanj,
kdo v predivih svojih sanj prede niti svoje,
prihaja neslišno in se tih pogreza vame.

...o0o...

Po okrepljenem spanju se je zbudila.
Vstala je in odšla lahkotno na pot.
Hodila je in hodila po gozdnih poteh
in se odcepila k novim jasam predstav
tam, kjer ni obljudenih cest in svetilk,
tam kjer tisočetja šelestijo listi dreves.

Njen spomin je oživljala pričujočnost rasti,
trenutek ji je pomenil razpoloženje iz sebe,
radostno in skoraj prelepo idilo narave,
s tkanino barvnih snovi prepojeno,
ki drhti znotraj človeških bitij in listih dreves.

Blagoglasno in pomenljivo se je smejala
kakor boginja milosti, ki odseva iz daljave,
začudena in uglašena z njim v samotnosti
in on se ji je odzival na vsako besedo.
Bila ji je dana možnost, da tisto notranje
razpoloženje še do okrepljene kreposti poveča
v stanje duha. V svojem prostranstvu moči
je orala ledino z bleskom oči in kipenjem krvi.
Dajala mu je smisel za vdih in izdih
in zrak mu je prijal s soncem s toplega juga.

Glasba tiha je prišla,
prav iz mojega srca.
Tiho tone mi pošilja
tiho ritem šepeta.

Tiho, nežno mehko gladko,
brez prestanka, brez začetka in brez konca.
Vse povezano je do sonca.

Kje je, kaj je in od kod,
kam bo seglo, kam gre pot?
Kdaj končalo se bo in kako,
o tem avtor ve samo.

Nobeno rojstvo zvezde ni tako veličastno,
kot je luč, ki jo zagleda otrok ob svojem rojstvu.
Nobena hiša ali palača ne more biti večja,
kot je koča matere, ki ljubkuje svojega otroka.
Nobeno ljubezensko pismo ne more biti lepše,
kot so materine besede potopljene v srce.
Noben nasmeh, četudi je ves svet nasmejan.
ni podoben odsevu materinega nasmeha.
Nobena beseda ne more biti bolj skrivnostna,
kot je prva izgovorjena beseda:"mati".
Noben sij zvezde ne more biti bolj kristalno čist,
kot je kaplja solze, ki drsi po materinih licih.
Nobeno morje ne more biti tako veliko,
kot je veliko brezmejno morje materine duše.
Nobena sol ne more biti bolj grenka,
kot je grenčica razočaranja matere nad otrokom.
Noben kristal nima tako čudovitega odseva,
kot ga imajo iskrene želje matere svojemu otroku.
Nobena ura tišine v življenju ni daljša in žalost večja,
kot je ura, ki te ob smrti matere ošine.

...o0o...

Ta moja stvarnost, da sem tu,
naslonjena na hrbet skale
razmočenih oči ob podobah sveta.
V njenih prvinah obstajam tudi jaz,
kajti sleherni granitni čas bledi
z uničevanjem starih vezi in obljub.

Dež spira upognjene gibe neba,
naporno delo angelov iz davnih let stvaritve,
ko se je srce skoz njene razpoke pretakalo
z upočasnjenimi trezljaji kozmosa.

V svojem mirovanju sem naseljena ob njej
in del njene usode v aprilski naglici otoplitve.
Neumno bi bilo misliti, da sonce
mene in njo ne greje enako,
da v njej in meni ni bilo ledenih morij
in precejujočih luči otoplitve.
Skoz pajčevine apnenca njene skodrane kože
in ponižnost moje mehkobe,
ki se je sprijateljila z njenim bistvom,
sem nastajala in vznemirjala njeno telo.

Tla,
po katerih hodiš,
so sicer trdna,
ampak tla steze duha,
so zelo ozka,
samo za širino stopal.

Pod tabo je ocean
in tam je tvoj cilj,
ti pa stotine metrov,
v skalnati steni nad njim.

Zdaj, kaj boš storil?

Se vrgel v globino,
v upanju da se ne boš
spodaj na skalah,
svojih dvomov razbil?

Ali pa se počasi,
korak za korakom,
po stezi svojega diha,
brez kakega oprijema,
počasi premikal navzdol ?

Karkoli že storiš,
da se rešiš iluzij,
brez zaupanja v srca,
ne dosežeš oceana Boga.

stojči Stojan Svet

Dih je zmagoslavno, noro uživanje življenja,
je šepetanje utemeljitve Stvarnika, da si,
je večna beseda, ki te utemeljuje,
je religija s svojo življenjsko avanturo,
je prisluškovanje zvočnim vzgibom tišine.

Dih je misel, ki utemeljuje mnogoterost bivanja,
je upiranje samoti z dvignjenimi pestmi,
je premor, ko usta obmolknejo od razigranosti srca
in se umirjene preprostosti posvečajo duhovnosti
z nedrjem čarobne žalne žlahtnosti spomina.

Dih je skrivnostno praznovanje v medklicih srca,
je nevihta in vznemirjenost v pljučih brez razloga,
je razporejanje cvetja po gredicah duše,
je duhovna situacija, ki ne pozna omahovanja,
je odprto naročje srca za vsak olajšujoč izdih.

Dih je stanje življenja z vzvišenostjo srca,
je nevidna koprena na nemirnih strunah glasbila,
je Venera potopljena v zeleno samoto,
je romantična balada neke čudežne ozdravitve
ali morda korala iz prvotnega morja solza.

Nad vodo strmim v tolmun,
v žuborenje svoje podobe,
v metulje svoje domišlije,
v svetlobo svojih misli,
ki jih lesk notranje zarje preliva.

Sedim ob kamniti stopnici ob vodi,
omamljena od zanosa
in obnavljanja navdiha.
Žarki razsvetljujejo nasmeh
in prižigajo razpršene svetlobne žarke,
ki me dosegajo in mi preplavljajo dušo,
se vame potapljajo in v meni oživljajo.
Vabijo me vase in me sprejemajo
s silnim šumenjem, z ognjem ožgano
in zaznamovano, s pepelom posipano
in očiščeno, od nemira pomirjeno,
s slutnjo, ki napolnjuje upanje majhnih stvari,
ki šepetajo na pomlajen način, z dušo otroka
in znova poženejo zelene bilke upov
v zemlji razbrazdani od dežja,
kakor sprejete slasti zapisanih besed,
ki skozi uho šivanke odtekajo
v počasi rastoče zaupanje tebe.

Zagledala sem meni še nepoznani svet.
Kar tako, brez pravega namena, naključno
me je vodila neka skrivnostna sila
k mrtvim tišinam, v neumljive daljave
med svetlobne pramene in neznane višave
s pradavnim vonjem po kadilih.
Znašla sem se pred kristalno dvorano,
vendar se je pred mojimi očmi
postavila živa meja in me ustavila
s svojim zagonetnim ščitom.

Videla sem, da tam ni zemlje,
ni kopnega in ne ljudi.
Videla sem neprestano navzočnost nečesa,
ki priča o bolečini in tujosti.
Kletke, ki bi me ubranila, nisem imela.
Bila sem naga in nejasnih misli,
dvignjena nad strmine obžarjenih oblakov,
utapljajočih se v globinah čarnih širin in globin,
ki jih nikoli dotlej še nisem videla.
Vse mi je bilo neznansko tuje
in s suhim jezikom sem tipala
zadrgo svoje globoke rane.

Kljub vsej magični svetlobi
ne bi mogla prenesti sijaja brezčasja,
z govorečimi čeljustmi večnosti,
ki so ga izžarevali kristali
med razmaknjenimi stenami,
ki delijo človeka in njegov zrcalni svet.

Sreča je lepa, pa je ne vidimo,
a jo čutimo, lahko jo poklonimo
ali dobimo, lahko jo živimo.
Lahko jo imamo in
z razdajanjem pomnožimo.

Če je nimamo, je ne moremo dati,
ne moremo je živeti,
ne moremo po njo kam iti,
ne moremo je za denar kupiti.

Pride sama, ko smo pripravljeni,
ko odpremo srce in pustimo,
da nas dotakne sam Božji glas.

Kako bo glas prišel?
Kakšen ton bo imel?
Čakajmo potrpežljivo in hrepeneče,
v tišini in miru, v želji in zaupanju,
v občutenju sreče.

Vedeli bomo, da je tu,
v nas in okoli nas.
Čutili in slišali ga bomo,
Zavedali se ga in ga prepoznali.

Ko ne boš več samo upal,
ko si boš končno UPAL in zaupal,
ko se ne boš več bal
se boš zavedel,
da je izbira tvoja
in,
da si bil IZBRAN..


ARELENA

(Pomurski motiv)

Je vetrič v belo polje šumel,
je ajda cvetela, je ajda zorela,
tiho v njej otrok je ščemel,
štorklja na drogu dom je imela.

Sneg je ravnico slutenj pobelil,
so veje dreves v ivju ječale,
za ogenj otrok je trske nabiral,
vile so pele, rojence srajčko mu tkale.

Je z mrazom ležišče zima odela,
otroške nožice so mrzle kot led,
žalostna mati "guča" in tiho veleva:
Zaspi, ne odidi med zvezde po plet.

Pred durmi je ena sveča gorela,
je luna bledo svetila sredi noči,
mati je molila, goreče prosila:
Otrok moj, nikar ne zatisni oči.

...o0o...

Nemir in mrzel srh občutim.
Pomiritev, pridi k meni!
Da nisi dalec, v duši slutim,
milostno mi usodo razodeni.

Ko s soncem se visoko dvigaš,
radovedno slepa za teboj drsim,
nevidno srečo za oblaki skrivaš,
ko zanihaš v vetru in lebdiš.

Ko z neba name ploha se vlije,
se zavem, da osamljenost v nemoči ždi.
Ko sončni žarek skoz oblak prisije,
zlat priblisk z utrinkom sreče se spoji.

...o0o...